Prevod

Nekoč je živel kralj, ki je imel sedem sinov. Tako rad jih je imel, da nikoli ni mogel biti brez vseh hkrati; eden je moral vedno ostati pri njem. Ko so odrasli, naj bi se jih šest odpravilo snubit, najmlajšega pa je oče hotel obdržati doma. Drugi naj bi tudi njemu pripeljali princeso na kraljevi dvor. Kralj je šesterici dal najlepša oblačila, kar jih je kdo kdaj videl, da so se svetila že na daleč, in vsakemu konja, ki je stal mnogo, mnogo sto tolarjev, potem pa so odpotovali. Obiskali so veliko kraljevih dvorov in si ogledovali princese, dokler niso naposled prišli h kralju, ki je imel šest hčera. Tako lepih kraljičen še niso videli, zato je vsak zasnubil po eno. Ko so se z njimi zaročili, so se odpravili proti domu;

toda čisto so pozabili, da bi morali pripeljati princeso tudi Askepotu, ki je ostal doma, tako zaljubljeni so bili v svoje neveste. Ko so prepotovali že dobršen del poti proti domu, so prišli mimo strme skalne stene, kjer je stal velikanov dom. Velikan je prišel ven, jih zagledal in vse spremenil v kamen, tako prince kakor princese. Kralj je čakal in čakal svojih šest sinov, a naj je čakal še tako dolgo, nobenega ni bilo nazaj. Silno se je razžalostil in govoril, da nikoli več ne bo zares vesel. »Ko ne bi imel še tebe,« je rekel Askepotu, »ne bi hotel več živeti, tako zelo žalujem za tvojimi brati.« »Prav zdaj sem te hotel prositi, da bi mi dovolil oditi in jih poiskati,« je rekel Askepot. »Ne, tega ti nikakor ne dovolim,« je rekel oče, »še ti bi se mi izgubil.« Toda Askepot je na vsak način hotel na pot in je tako dolgo prosil in moledoval, da mu je kralj nazadnje moral dovoliti. Kralju je ostala samo še stara kljusa, ki jo je lahko dal Askepotu, saj so drugih šest kraljevičev in njihovo spremstvo dobili vse preostale konje. A Askepota to ni motilo; zavihtel se je na starega garjavega konja. »Zbogom, oče!« je rekel kralju. »Zagotovo se vrnem in morda pripeljem s seboj tudi svojih šest bratov.« S temi besedami je odjezdil.

Ko je prejezdil kos poti, je naletel na krokarja, ki je ležal na cesti in opletal s perutmi, a se ni mogel umakniti, tako je bil sestradan. »O, ljubi prijatelj! Daj mi malo hrane, pa ti bom pomagal, ko boš v najhujši stiski,« je rekel krokar.

»Prav veliko hrane nimam, pa tudi ti nisi videti, kot da bi mi lahko kaj prida pomagal,« je rekel kraljevič. »A nekaj ti že moram dati, saj vidim, da si je res potreben.« In dal je krokarju nekaj živeža, ki ga je dobil za na pot. Ko je spet prepotoval kos poti, je prišel do potoka. Tam je ležal velik losos, ki je obtičal na suhem in se premetaval, nazaj v vodo pa ni mogel. »O, ljubi prijatelj! Pomagaj mi nazaj v vodo,« je rekel losos kraljeviču, »pa ti bom pomagal, ko boš v najhujši stiski.« »Od tvoje pomoči najbrž ne bo veliko,« je rekel princ, »a škoda bi bilo, da bi tu ležal in poginil od lakote.« In porinil je ribo nazaj v vodo. Nato je prepotoval dolgo, dolgo pot in srečal volka. Ta je bil tako sestradan, da se je komaj še vlekel po cesti. »Ljubi prijatelj, daj mi svojega konja,« je rekel volk. »Tako sem lačen, da mi cvili po črevesju; že dve leti nisem ničesar požrl.« »Ne,« je rekel Askepot, »tega ne morem storiti. Najprej sem naletel na krokarja in mu moral dati svoj živež, potem sem prišel do lososa in mu moral pomagati nazaj v vodo, zdaj pa hočeš ti še mojega konja. To ne gre, saj potem ne bom imel na čem jezditi.« — »Le pomagaj mi, ljubi prijatelj,« je rekel sivonogec;

»na meni lahko jezdiš. Tudi jaz ti bom pomagal, ko boš v največji stiski,« je rekel. »No, od tvoje pomoči najbrž ne bo veliko, a kar vzemi konja, če si že v taki sili,« je rekel princ. Ko je volk požrl konja, mu je Askepot nataknil uzdo in mu na hrbet položil sedlo. Volk je od obilnega obroka postal tako močan, da je s kraljevičem oddirjal, kakor da ne bi nosil ničesar; tako hitro princ še nikoli ni jezdil. »Ko bova prepotovala še majhen kos poti, ti bom pokazal velikanov dom,« je rekel sivonogec in kmalu sta bila tam. »Poglej, tu je velikanov dom,« je rekel. »Tam vidiš vseh svojih šest bratov, ki jih je velikan spremenil v kamen, in tam njihovih šest nevest. Tamle so vrata k pošasti; skoznje moraš vstopiti.« »Ne, tega si ne upam,« je rekel kraljevič, »ubil me bo.« »O, ne,« je odvrnil volk. »Ko prideš noter, boš srečal princeso. Ta ti bo že povedala, kako moraš ravnati, da boš pokončal velikana. Le stori, kakor ti bo rekla.« In Askepot je res vstopil, čeprav ga je bilo strah. Ko je prišel noter, velikana ni bilo doma, v eni izmed sob pa je sedela princesa, prav kakor je rekel volk. Tako lepe mladenke Askepot še nikoli ni videl. »O, Bog ti pomagaj, kako si pa ti prišel sem?« je rekla kraljična, ko ga je zagledala. »To bo tvoja gotova smrt. Velikana, ki živi tu, ne more nihče pokončati, saj svojega srca ne nosi v sebi.« »No, ko sem že tukaj, se bom pa vseeno poskusil z njim,« je rekel Askepot. »Rad bi rešil svoje brate, ki zunaj stojijo okameneli, pa tudi tebe bi rad poskusil rešiti,« je rekel. »Če že na vsak način hočeš ostati, bova morala najti kakšno rešitev,« je rekla princesa.

»Zdaj zlezi pod tistole posteljo in dobro poslušaj, kaj se bom pogovarjala z njim. A glej, da boš čisto pri miru.« Zlezel je torej pod posteljo in komaj je bil spodaj, že se je velikan vrnil domov. »Hu! Tu notri diši po krščanskem človeku!« je rekel velikan. »Da, priletela je sraka s človeško kostjo in jo spustila skozi dimnik,« je rekla princesa. »Brž sem jo odnesla ven, a vonj očitno ni tako hitro izginil.« Velikan o tem ni rekel nič več. Ko se je zvečerilo, sta legla in čez nekaj časa je kraljična rekla: »Nekaj bi te rada vprašala, če bi si le upala.« »Kaj pa?« je vprašal velikan. »Kje imaš svoje srce, ko ga ne nosiš v sebi?« je rekla kraljična. »Ah, tega ti ni treba spraševati, sicer pa leži pod kamnitim pragom,« je rekel velikan. »Aha! Tam ga bova že našla,« je rekel Askepot, ki je ležal pod posteljo.

Naslednje jutro je velikan vstal strašno zgodaj in odhitel v gozd. Komaj je odšel, sta Askepot in kraljična začela pod kamnitim pragom iskati njegovo srce, a naj sta še tako kopala in iskala, ničesar nista našla. »Tokrat naju je ukanil,« je rekla princesa, »a bova poskusila še enkrat.« Nabrala je najlepših rož, kar jih je mogla najti, in jih potresla okoli kamnitega praga, ki sta ga bila položila nazaj na svoje mesto. Ko se je bližal čas velikanove vrnitve, je Askepot spet zlezel pod posteljo. Komaj se je skril, že je prišel velikan. »Huhuhu! Tu notri diši po krščanskem človeku!« je rekel velikan. »Da, priletela je sraka s človeško kostjo v kljunu in jo spustila skozi dimnik,« je rekla princesa. »Brž sem jo odnesla ven, a očitno je še vedno čutiti njen vonj.« Velikan je utihnil in o tem ni več govoril. Čez nekaj časa pa je vprašal, kdo je potresel rože okoli kamnitega praga. »Oh, jaz,« je rekla princesa. »Kaj pa naj bi to pomenilo?« je vprašal velikan. »Oh, tako rada te imam, da si ne morem pomagati, ko vem, da tam leži tvoje srce,« je rekla princesa.

»A tako; ampak tam ga ni, veš,« je rekel velikan. Ko sta zvečer legla, ga je princesa znova vprašala, kje ima srce, saj ga ima tako rada, da bi to res rada vedela, je rekla. »Ah, v tistile omarici na steni leži,« je rekel velikan. A tako, sta si mislila Askepot in princesa, potem ga bova pa tam poiskala. Naslednje jutro je bil velikan že zgodaj pokonci in je spet odhitel v gozd. Komaj je odšel, sta Askepot in kraljična že brskala po omarici in iskala njegovo srce, a naj sta še tako iskala, tudi tam nista našla ničesar. »No, pa bova poskusila še enkrat,« je rekla princesa. Omarico je okrasila s cvetjem in venci, ko pa se je bližal večer, je Askepot spet zlezel pod posteljo. Nato je prišel velikan.

»Huhuhu! Tu diši po krščanskem človeku!« je rekel velikan. »Da, malo prej je priletela sraka s človeško kostjo v kljunu in jo spustila skozi dimnik,« je rekla princesa. »Brž sem jo odnesla ven, a očitno je še vedno čutiti njen vonj.« Ko je velikan to slišal, ni o tem nič več govoril, a kmalu je opazil, da je omarica vsa ovešena s cvetjem in venci, in vprašal, kdo je to naredil. Kdo neki, princesa. »Kaj pa naj bi pomenila ta neumnost?« je vprašal velikan. »Oh, tako rada te imam, da si ne morem pomagati, ko vem, da tam leži tvoje srce,« je rekla princesa. »Si res tako neumna, da verjameš kaj takega?« je rekel velikan. »Saj ti vendar moram verjeti, če mi tako praviš,« je rekla princesa. »Oh, ti trapa,« je rekel velikan, »tja, kjer je moje srce, ne boš nikoli prišla!« »Vseeno pa bi bilo lepo vedeti, kje je,« je rekla princesa. Tedaj se velikan ni mogel več zadržati in ji je moral povedati. »Daleč, daleč stran leži sredi jezera otok,« je rekel. »Na otoku stoji cerkev; v cerkvi je vodnjak; v vodnjaku plava raca; v raci je jajce in v jajcu — tam je moje srce, veš.« Zgodaj zjutraj, ko se še niti svitati ni začelo, je velikan spet odhitel v gozd. »No, zdaj moram tudi jaz na pot,« je rekel Askepot. »Ko bi le vedel, kod naj grem.« Za zdaj se je poslovil od princese, in ko je stopil iz velikanovega doma, je volk še vedno stal tam in ga čakal. Povedal mu je, kaj se je zgodilo pri velikanu, in rekel, da bi se zdaj rad odpravil do vodnjaka v cerkvi, ko bi le poznal pot.

Volk mu je velel, naj mu sede na hrbet, saj bo že našel pot, je rekel. In oddirjala sta, da jima je šumelo okoli ušes, čez resave in griče, čez gore in doline. Ko sta potovala že mnogo, mnogo dni, sta naposled prišla do jezera.

Kraljevič ni vedel, kako naj pride čez, volk pa mu je rekel, naj se nikar ne boji, nato pa se je pognal v vodo in s princem na hrbtu odplaval na otok.

Prišla sta do cerkve, toda cerkveni ključ je visel visoko, visoko na zvoniku in kraljevič sprva ni vedel, kako naj ga spravi dol. »Pokliči krokarja,« je rekel volk. Kraljevič ga je poklical in krokar je nemudoma priletel ter odletel po ključ, tako da je princ lahko vstopil v cerkev. Ko je prišel do vodnjaka, je v njem zares plavala raca sem ter tja, prav kakor je povedal velikan. Vabil jo je in vabil, dokler je ni nazadnje privabil k sebi in jo zgrabil. A ravno ko jo je dvignil iz vode, je raca izpustila jajce v vodnjak in Askepot nikakor ni vedel, kako naj ga dobi nazaj. »Zdaj pa pokliči lososa,« je rekel volk. Kraljevič ga je poklical in losos je priplaval ter prinesel jajce z dna vodnjaka. Nato je volk rekel, naj jajce stisne, in brž ko ga je Askepot stisnil, je velikan zakričal. »Stisni še enkrat!« je rekel volk. Ko je princ to storil, je velikan zakričal še bolj milo in začel na vse pretege prositi za življenje. Storil bo vse, kar bo kraljevič hotel, je rekel, samo naj mu ne stre srca. »Reci mu, da mu boš pustil živeti, če odčara tvojih šest bratov, ki jih je spremenil v kamen, in njihove neveste,« je rekel volk. Askepot je storil, kakor mu je naročil. Pošast je bila takoj pri volji in je šest bratov spremenila nazaj v kraljeviče, njihove neveste pa v kraljične. »Zdaj pa stri jajce!« je rekel volk.

Askepot je stisnil jajce, da se je zdrobilo, in velikan je počil. Ko se je tako znebil velikana, je na volku odjezdil nazaj do njegovega doma. Tam je stalo vseh njegovih šest bratov, živih in zdravih, vsak s svojo nevesto. Askepot je stopil v goro po svojo nevesto, nato pa so se vsi skupaj vrnili na kraljevi dvor. Stari kralj je bil presrečen, ko se je vseh sedem sinov vrnilo, vsak s svojo nevesto. »Pa vendar je Askepotova nevesta najlepša izmed vseh princes,« je rekel kralj, »in s svojo nevesto bo sedel na častnem mestu pri mizi.« Nato so dolgo in veselo gostovali, in če se še niso naveličali, gostujejo še danes.