Prevod

Nekoč sta živela bogata zakonca, ki sta imela dvanajst sinov. Najmlajši pa, ko je odrasel, ni hotel več ostati doma; hotel je v svet poskusit srečo. Starša sta mu govorila, da mu je doma vendar lepo in dobro in da lahko mirno ostane pri njiju, a njega je kar naprej gnalo na pot. Hotel je oditi in moral je oditi, nazadnje pa sta mu le dovolila. Ko je že lep čas hodil, je prišel do kraljevega dvora. Tam je zaprosil za službo in jo tudi dobil.

Kraljevo hčer tiste dežele je bil trol odnesel v goro, kralj pa ni imel drugih otrok. Zato sta bila tako on kakor vsa dežela v veliki žalosti in bridkosti. Kralj je obljubil kraljično in pol kraljestva tistemu, ki bi jo rešil, a nihče je ni mogel, čeprav so mnogi poskušali. Ko je bil fant na dvoru kakšno leto, se je hotel vrniti domov in obiskati starša;

ko pa je prišel domov, sta bila starša že mrtva in bratje so si med seboj razdelili vse njuno imetje, tako da zanj ni ostalo nič. »Ali jaz ne bom ničesar podedoval po svojih starših?« je vprašal fant. »Kdo pa bi vedel, da si sploh še živ, ko si se toliko klatil in potepal naokrog?« so odgovorili bratje.

»Pa naj bo; zgoraj po planjavah se pase dvanajst kobil, ki si jih še nismo razdelili. Če jih hočeš za svoj delež, jih lahko vzameš.« Fant je bil s tem prav zadovoljen. Zahvalil se jim je in se takoj odpravil na planjave, kjer se je paslo dvanajst kobil. Ko jih je našel, je imela vsaka ob sebi sesno žrebe, ob eni kobili pa je hodil še velik žrebiček jelenje barve, tako lepo rejen, da se mu je dlaka kar svetila.

»Ti si pa lep, moj mali žrebiček!« je rekel fant. »Da, če pa pobiješ druga žrebeta, da bom lahko leto dni sesal pri vseh kobilah, boš šele videl, kako velik in lep bom postal,« je rekel žrebiček. Fant je res tako storil; pobil je vseh dvanajst žrebet in se vrnil domov.

Ko je naslednje leto spet prišel pogledat žrebička in kobile, je bil žrebiček tako rejen, tako rejen, da se mu je koža kar bleščala, in tako velik, da se je fant komaj povzpel nanj. Vse kobile pa so spet imele vsaka svoje žrebe. »Res je, dobro si mi poplačal, ker sem ti pustil sesati pri vseh svojih kobilah,« je rekel fant enoletniku, »zdaj pa si že dovolj velik in boš šel z menoj.« »Ne, še eno leto moram ostati tukaj,« je rekel žrebiček. »Pobij zdaj teh dvanajst žrebet, da bom lahko tudi letos sesal pri vseh kobilah, pa boš videl, kako velik in lep bom do poletja!« Fant je spet tako storil. Ko je drugo leto prišel na planjave pogledat svojega žrebička in kobile, je imela vsaka spet žrebe, jelenjerjavi žrebiček pa je bil tako velik, da fant sploh ni segel do njegovega vratu, ko ga je hotel potipati, kako je rejen. In tako se je svetil, da je kar sijalo od njega. »Že lani si bil velik in lep, moj žrebiček, letos pa si še veliko imenitnejši,« je rekel fant. »Takšnega konja ni niti na kraljevem dvoru. Zdaj pa moraš z menoj.« »Ne,« je spet rekel Borken, »še eno leto moram ostati tukaj. Le pobij spet teh dvanajst žrebet, da bom lahko tudi letos sesal pri kobilah, pa me boš videl poleti!« Fant je tudi to storil; pobil je vsa žrebeta in se vrnil domov.

Ko pa je naslednje leto spet prišel pogledat svojega jelenjerjavega žrebička in kobile, je naravnost ostrmel. Nikoli si ne bi bil mislil, da lahko konj zraste tako velik in mogočen;

Borken je moral namreč leči na vse štiri, da se je fant sploh lahko povzpel nanj, pa še tako je komaj zlezel v sedlo. Tako je bil lepo rejen, da se je svetil in bleščal kakor zrcalno steklo. Tokrat pa Borken ni imel nič proti temu, da gre s fantom. Fant se je povzpel nanj in odjezdil domov k bratom. Ti so ploskali z rokami in se križali, saj takšnega konja še nikoli niso ne videli ne slišali zanj. »Če mi priskrbite najboljše podkve, kar jih je mogoče dobiti, pa prav tako imenitno sedlo in uzdo,« je rekel fant, »vam dam vseh svojih dvanajst kobil, takšnih, kakršne se pasejo zgoraj na planjavah, in tudi njihovih dvanajst žrebet.« Tisto leto je namreč vsaka kobila spet imela žrebe. Bratje so radi privolili in fant je dobil za konja takšne podkve, da so kosi kamenja leteli visoko v zrak, kadar je jezdil čez skalnate planjave, pa takšno zlato sedlo in takšno zlato uzdo, da sta se bleščala in svetila daleč naokrog. »Zdaj greva na kraljevi dvor,« je rekel Grimsborken — tako mu je bilo ime —, »a ne pozabi prositi kralja, naj mi da dober hlev in dobro krmo.« Fant je obljubil, da tega ne bo pozabil, in odjezdil. In lahko si mislite, da s takšnim konjem ni potreboval dolgo do kraljevega dvora.

Ko je prispel, je kralj stal na stopnicah ter strmel in gledal prišleka. »Glej, glej!« je rekel. »Takšnega junaka in takšnega konja pa še svoj živi dan nisem videl!« Ko ga je fant vprašal, ali bi lahko dobil službo na dvoru, se je kralj tako razveselil, da bi na tistih stopnicah najraje kar poskakoval in plesal. Seveda bo dobil službo! »Prav, toda za svojega konja hočem dober hlev in pošteno krmo,« je rekel fant.

Seveda, dobil bo travniškega sena in ovsa, kolikor bo Borken hotel, drugi vitezi pa bodo morali odpeljati svoje konje iz hleva. V njem bo Grimsborken stal sam, da bo imel zares dovolj prostora.

Ni pa minilo dolgo, ko so drugi na dvoru postali fantu nevoščljivi. Kar niso vedeli, kakšno hudobijo bi mu še prizadejali, ko bi si le upali. Nazadnje so se domislili, da bodo kralju povedali, češ da se je fant bahal, da bi lahko rešil kraljevo hčer, ki jo je trol že pred davnim odnesel v goro, če bi le hotel. Kralj ga je pri priči poklical predse in mu povedal, da ve, s čim se je hvalil, zdaj pa naj to tudi stori. Če mu uspe, tako ali tako ve, da je kralj obljubil hčer in pol kraljestva, in oboje bo pošteno dobil; če pa mu ne uspe, bo ob življenje. Fant je zanikal, da bi bil kaj takega rekel, a ni nič pomagalo, saj kralj o tem ni hotel niti slišati. Tako mu ni preostalo drugega, kakor da je rekel, da bo pač poskusil.

Ves potrt in žalosten je šel v hlev. Grimsborken ga je vprašal, zakaj je tako žalosten. Fant mu je povedal in pristavil, da ne ve, kako naj se zadeve loti. »Saj je vendar čisto nemogoče rešiti kraljično,« je rekel. »O, to bi se že dalo,« je rekel Grimsborken. »Pomagal ti bom, toda najprej me moraš dati dobro podkovati. Zahtevati moraš dvajset funtov železa in dvanajst funtov jekla za podkve, pa enega kovača, da jih skuje, in drugega, da me podkuje.« Fant je tako storil in ničesar mu niso odrekli. Dobil je železo, jeklo in kovača, Grimsborkna so prav temeljito podkovali, nato pa je fant oddirjal z dvora, da se je za njim dvigal oblak prahu. Ko pa je prišel do gore, v katero so odnesli kraljično, se je bilo treba povzpeti po steni do vhoda v goro; stena je bila namreč navpična, strma kakor hišni zid in gladka kakor okensko steklo. Ko je fant prvič pognal konja, sta sicer prišla kos poti po steni navzgor, potem pa je Borknu zdrsnilo na obeh sprednjih nogah in sta zgrmela nazaj dol, da je zadonelo po planjavi. Drugič sta prišla nekoliko više, nato pa mu je spodrsnila ena sprednja noga in sta zgrmela navzdol, kot bi se utrgal plaz. Tretjič pa je Borken rekel: »Zdaj pa le poskusiva zares!« In se je pognal, da je kamenje pršelo do neba, in prišla sta na vrh;

fant je v polnem diru prijezdil noter, pograbil kraljično in jo posadil predse na sedlo, potem pa že oddirjal ven, še preden se je trol toliko zbral, da bi lahko vstal — in kraljična je bila rešena.

Ko se je fant vrnil na kraljevi dvor, je bil kralj seveda vesel in zadovoljen, da je dobil hčer nazaj. Toda kakor koli se je že zgodilo, so ga drugi dvorjani spet tako nahujskali, da je bil kljub temu jezen na fanta. »Hvala ti, ker si rešil mojo kraljično,« mu je rekel, ko je fant z njo stopil v grad, nato pa je hotel oditi. »Zdaj bi morala biti prav toliko moja kakor tvoja, saj si vendar mož beseda,« je rekel fant. »Da, da,« je rekel kralj, »dobil jo boš, ker sem tako rekel; najprej pa moraš poskrbeti, da bo sonce posijalo sem na dvor.« Tik pred okni je namreč stala velika, visoka gora in metala senco, tako da sonce ni moglo posijati vanje. »Tega pa ni bilo v najinem dogovoru,« je odvrnil fant. »Toda prošnje očitno nič ne pomagajo, pa se bom moral potruditi po najboljših močeh, ker kraljično hočem imeti.« Spet je šel dol k Borknu in mu povedal, kaj zahteva kralj. Grimsborken je menil, da bi se to že dalo urediti, le najprej ga je treba na novo podkovati. Za to bo potrebnih dvajset funtov železa in dvanajst funtov jekla, pa tudi dva kovača, eden, da bo podkve skoval, in drugi, da ga bo podkoval. Potem bosta že poskrbela, da bo na kraljevi dvor posijalo sonce. Ko je fant vse to zahteval, je pri priči dobil; kralj je menil, da mu tega vendar ne more odreči, ne da bi ga bilo sram. Tako je Grimsborken dobil nove podkve, in to takšne, kot se spodobi. Fant se je povzpel nanj in spet sta se pognala na pot. Ob vsakem Grimsborknovem skoku se je gora pogreznila za petnajst komolcev v zemljo. Tako sta nadaljevala, dokler kralj gore ni mogel več videti.

Ko se je fant vrnil dol na kraljevi dvor, je vprašal kralja, ali zdaj kraljična vendarle ne bo njegova, saj, kolikor mu je znano, sonce že sije v grad, je dejal.

Toda drugi na dvoru so kralja spet nahujskali, zato je odgovoril, da bo fant kraljično že dobil, saj nikoli ni mislil drugače, le najprej ji mora priskrbeti tako imenitnega konja za nevesto, kakršnega ima sam za ženina. Fant je rekel, da kralj tega prej nikoli ni omenil in da si je zdaj po njegovem že zaslužil kraljično. Kralj pa je vztrajal pri svojem in rekel, da bo fant povrhu izgubil še življenje, če tega ne zmore.

Fant je spet šel v hlev in, kakor si lahko mislite, je bil žalosten in potrt. Tam je povedal Grimsborknu, da mu je kralj zdaj naložil, naj priskrbi kraljični tako imenitnega nevestinega konja, kakršnega ima sam za ženina, sicer bo ob življenje. »To pa gotovo ne bo lahko,« je rekel, »saj ti menda ni para na svetu.« »O, pa mi je,« je odgovoril Grimsborken, »le dobiti ga ne bo lahko;

v peklu je namreč. A bova že poskusila. Zdaj pojdi h kralju in zahtevaj nove podkve zame, zanje pa spet dvajset funtov železa in dvanajst funtov jekla ter dva kovača, enega, da jih skuje, in drugega, da me podkuje. Le dobro pazi, da bodo ozobi in osti na podkvah prav ostri. S seboj morava imeti tudi dvanajst sodov rži, dvanajst sodov ječmena in dvanajst zaklanih volov; zahtevati moraš še vseh dvanajst volovskih kož, v vsaki pa naj bo zabitih tisoč dvesto žebljev. Vse to potrebujeva.« Fant je šel h kralju in zahteval vse, kar mu je naročil Grimsborken. Kralj je spet menil, da bi bilo sramotno, ko bi mu odrekel, in tako je dobil prav vse.

Nato se je povzpel na Grimsborkna in odjezdil. Ko sta že dolgo, dolgo jezdila čez gore in planjave, je Borken vprašal: »Ali kaj slišiš?« »Da, v zraku tako strašno šumi; mislim, da me bo kar strah,« je rekel fant.

»To so vse divje ptice iz gozda, ki letijo sem; poslali so jih, da naju ustavijo,« je rekel Grimsborken. »Ti le prereži vreče z žitom, pa bodo imele z njim toliko opravka, da bodo na naju pozabile.« Fant je tako storil; prerezal je vreče in ječmen ter rž sta se usipala na vse strani.

Tedaj so priletele vse divje ptice iz gozda v tako gostih jatah, da je sonce otemnelo. Ko pa so zagledale žito, se niso mogle premagati: spustile so se na tla ter začele kljuvati in zobati zrnje in rž, nazadnje pa so se še steple med seboj;

fantu in Grimsborknu niso storile nič žalega, saj so nanju povsem pozabile. Zdaj je fant spet dolgo in daleč jezdil čez gore in doline, čez griče in resave. Nato je Grimsborken spet prisluhnil in vprašal fanta, ali zdaj kaj sliši.

»Da, zdaj v gozdu na vseh straneh tako strašno poka in hrumi, da me bo kar strah,« je rekel fant. »To so vse divje zveri iz gozda,« je rekel Grimsborken. »Poslali so jih, da naju ustavijo. Ti le zmeči dol vseh dvanajst volovskih trupov, pa bodo imele dovolj opravka z njimi in bodo na naju pozabile.« Fant je zmetal dol volovske trupe in prišle so vse divje zveri iz gozda, medvedi in volkovi in levi in vsakovrstne strašne živali. Ko pa so zagledale volovske trupe, so se začele tepsti zanje, da je kri kar tekla, na fanta in Grimsborkna pa so povsem pozabile.

Fant je spet jezdil daleč naprej, čez mnogo, mnogo modrih daljav, kajti z Grimsborknom, kot si lahko mislite, nista potovala počasi. Tedaj je Borken zarezgetal. »Ali kaj slišiš?« je vprašal. »Da, kakor da bi daleč, daleč proč tenko zarezgetalo žrebiče,« je odgovoril fant. »To pa je že kar odraslo žrebiče!« je rekel Grimsborken. »Tako tenko ga je slišati zato, ker je še tako daleč od naju.« Nato sta spet prepotovala lep kos poti, kakšno modro daljavo ali nekaj takega. Potem je Grimsborken znova zarezgetal.

»Ali zdaj kaj slišiš?« je vprašal. »Da, zdaj sem razločno slišal rezgetanje, kakor da bi rezgetal odrasel konj,« je odgovoril fant. »Še enkrat ga boš slišal,« je rekel Grimsborken, »in takrat boš slišal, kakšen glas ima.« Spet sta prepotovala kakšno modro daljavo ali nekaj takega, nato pa je Grimsborken tretjič zarezgetal. Še preden je utegnil vprašati fanta, ali kaj sliši, je tam na planjavi zarezgetalo, da je fant pomislil, da bodo gore in skale popokale. »Zdaj je tu,« je rekel Grimsborken. »Hitro vrzi čezme volovske kože z žeblji, sod s katranom pa zalučaj tja na polje. Potem splezaj na tisto veliko smreko. Ko bo prišel, mu bo iz obeh nosnic bruhal ogenj in sod s katranom se bo vnel. Potem dobro opazuj: če se bo plamen dvigal, zmagujem jaz; če pa bo upadal, izgubljam. Ko vidiš, da zmagujem, mu natakni uzdo — prej jo moraš sneti meni — in postal bo krotek.« Komaj je fant vrgel čez Grimsborkna kože z žeblji, zalučal sod s katranom na polje in splezal na smreko, je pridrvel konj, iz katerega je bruhal ogenj, in sod s katranom je pri priči zagorel. Konj in Grimsborken sta se spopadla, da je kamenje plesalo visoko pod nebom. Grizla sta se in udarjala s sprednjimi in zadnjimi nogami, fant pa je zdaj gledal njiju, zdaj sod s katranom. Nazadnje se je plamen dvignil: kamor koli je drugi konj ugriznil ali udaril, povsod je zadel ob kože z žeblji, zato je moral popustiti. Ko je fant to videl, je brž splezal z drevesa in mu nataknil uzdo. Konj je postal tako krotek, da bi ga lahko vodil s sukancem;

tudi ta konj je bil jelenje barve in tako podoben Grimsborknu, da ju nihče ne bi mogel ločiti. Fant se je povzpel na jelenjerjavega konja, ki ga je ujel, in odjezdil nazaj na kraljevi dvor, Grimsborken pa je prosto tekel ob njem. Ko je prispel, je kralj stal na dvorišču. »Ali mi lahko poveš, katerega konja sem ujel in katerega sem imel že prej?« je vprašal fant. »Če tega ne moreš, mislim, da mi tvoja hči pripada.« Kralj je hodil okoli obeh jelenjerjavcev in ju ogledoval od zgoraj in od spodaj, od spredaj in od zadaj, a niti ene drugačne dlake ni bilo na enem kakor na drugem. »Ne,« je rekel kralj, »tega ti ne morem povedati. In ker si moji hčeri priskrbel tako imenitnega nevestinega konja, jo boš rad dobil. Le nekaj moramo prej še preizkusiti: ali vama je res usojeno. Najprej se bo ona dvakrat skrila,« je rekel, »potem pa se boš dvakrat skril ti. Če jo boš obakrat našel, ko se skrije, ona pa tebe ne bo našla v skrivališču, potem vama je usojeno in boš dobil kraljično.« »Tudi tega ni v najinem dogovoru,« je rekel fant, »a bova že poskusila, če tako mora biti.« In tako se je morala kraljična prva skriti.

Spremenila se je v raco in plavala po vodi tik ob kraljevem dvoru. Fant pa je šel samo dol v hlev in vprašal Grimsborkna, kam se je skrila. »O, le puško vzemi, pojdi dol k vodnjaku in pomeri v raco, ki tam plava,« je rekel Grimsborken, »pa se bo že pokazala.« Fant je pograbil puško in stekel k vodi. »Tole raco bom pa ustrelil,« je rekel in začel meriti vanjo. »Ne, ne, ljubi moj, ne streljaj, jaz sem!« je rekla kraljična in tako jo je prvič našel.

Drugič se je kraljična spremenila v hlebec kruha in se ulegla na mizo med štiri druge. Tako podobna je bila drugim hlebcem, da jih nihče ne bi mogel ločiti. Fant pa je spet šel dol v hlev h Grimsborknu in mu povedal, da se je kraljična znova skrila in da se mu niti sanja ne, kam je izginila. »O, le dobro nabrusi velik nož za kruh in se delaj, da hočeš prerezati tretji hlebec z leve med tistimi štirimi hlebci, ki ležijo na kuhinjski mizi na dvoru, pa se bo že pokazala,« je rekel Grimsborken. Fant je res šel v kuhinjo in začel brusiti največji nož za kruh, kar ga je mogel najti. Nato je pograbil tretji hlebec z leve in nastavil nož nanj, kakor da ga hoče prerezati na pol. »Od tega kruha si bom pa odrezal krajček,« je rekel. »Ne, ljubi moj, ne reži, jaz sem!« je spet rekla kraljična in tako jo je našel tudi drugič.

Zdaj se je moral skriti on, Grimsborken pa mu je tako dobro svetoval, da ga ni bilo lahko najti. Najprej se je spremenil v obada in se skril v Grimsborknovo levo nosnico. Kraljična je hodila naokrog, iskala in stikala vsepovsod, zgoraj in spodaj. Hotela je tudi h Grimsborknu v stojišče, ta pa je začel gristi in brcati na vse strani, tako da si ni upala blizu in fanta ni mogla najti.

»No, ker te ne morem najti, boš moral pa sam priti ven,« je rekla, in fant je pri priči stal na hlevskih tleh. Drugič mu je Grimsborken spet povedal, v kaj naj se spremeni. Tokrat se je spremenil v grudo zemlje in se zataknil med kopito in podkev na Borknovi levi sprednji nogi. Kraljična je spet hodila in iskala in iskala, zunaj in znotraj, nazadnje pa je prišla v hlev in hotela h Grimsborknu v stojišče. Tokrat jo je res spustil k sebi in stikala je zgoraj in spodaj;

pod kopita pa ni mogla pogledati, saj je Grimsborken pretrdno stal na nogah. In tako fanta ni mogla najti. »No, potem boš moral pa sam priti ven, ker te ne morem najti,« je rekla kraljična in v istem hipu je fant stal ob njej na hlevskih tleh. »Zdaj pa si moja,« je rekel kraljični. »Zdaj namreč lahko vidiš, da nama je usojeno,« je rekel kralju. »No, če vama je usojeno, pa naj bo tako,« je rekel kralj. Hitro in imenitno so pripravili svatbo, fant se je povzpel na Grimsborkna, kraljična pa na njegovega dvojnika. In lahko si mislite, da nista potrebovala dolgo do cerkve.