Prevod

Nekoč je živela majhna morska ribica iz dobre družine; njenega imena se ne spominjam, to naj vam povedo učenjaki. Ribica je imela tisoč osemsto bratov in sester, vsi so bili enako stari; niso poznali ne očeta ne matere, takoj so morali sami skrbeti zase in plavati naokrog, a to jim je bilo v veliko veselje. Vode za pitje so imeli dovolj, ves svetovni ocean; za hrano si niso delali skrbi, že pride. Vsak bo šel za svojim veseljem, vsak bo imel svojo zgodbo, da, pa tudi na to ni pomislil nihče izmed njih.

Sonce je sijalo v vodo, vse okoli njih je bilo svetlo in jasno; to je bil svet najčudovitejših bitij, med njimi tudi strahotno velikih, z ogromnimi žreli, ki bi lahko pogoltnila vseh tisoč osemsto bratov in sester. A tudi na to niso pomislili, saj ni bil še nihče izmed njih pogoltnjen.

Ribice so plavale skupaj, tesno druga ob drugi, kakor plavajo slaniki in skuše. Ko pa so tako veselo plavale po vodi in niso mislile na nič, se je od zgoraj s strašnim hruščem naravnost mednje spustila dolga, težka reč, ki ji kar ni bilo konca. Vlekla se je vse dlje in dlje in vsako ribico, ki jo je zadela, je zmečkala ali poškodovala tako, da si ni več opomogla. Vse ribice, pa tudi velike ribe, od morske gladine do dna, so se v grozi razbežale. Težka, silna reč se je spuščala vse globlje in globlje, postajala vse daljša in daljša, milje dolga, čez vse morje.

Ribe in polži, vse, kar plava, vse, kar se plazi ali kar nosijo tokovi, je zaznalo to strašno reč, to neizmerno, neznano morsko jeguljo, ki se je kar na lepem spustila od zgoraj.

Kaj neki je bila ta reč? Mi že vemo! To je bil veliki, milje dolgi telegrafski kabel, ki so ga ljudje spuščali v morje med Evropo in Ameriko. Kjer se je kabel spuščal, sta med zakonitimi prebivalci morja zavladala preplah in nemir. Leteča riba se je pognala nad morsko gladino, kolikor visoko je mogla; celo morski petelin se je zagnal za cel puškin strel daleč nad vodo, saj to zna. Druge ribe so se zatekle proti morskemu dnu; drvele so tako hitro, da so bile tam že dolgo, preden je bilo spodaj sploh videti telegrafski kabel. Prestrašile so polenovke in bokoplute, ki so mirno plavale v morskih globinah in jedle druga morska bitja.

Nekaj morskih kumar se je tako prestrašilo, da so izbljuvale želodec, pa so kljub temu ostale žive, saj to zmorejo. Mnogi jastogi in velike rakovice so zlezli iz svojih čvrstih oklepov in morali v njih pustiti noge.

V vsem tem strahu in zmedi se je tisoč osemsto bratov in sester razkropilo in nikoli več se niso srečali ali pa se niso več prepoznali. Le kakih deset jih je ostalo na istem mestu, in ko so nekaj ur mirovali, so premagali prvi strah in postali radovedni.

Ozirali so se okoli sebe, gledali navzgor in navzdol, in zdelo se jim je, da tam v globini vidijo strašno reč, ki je prestrašila njih, velike in male. Ležala je na morskem dnu, kolikor daleč jim je segal pogled. Bila je zelo tanka, vendar niso vedeli, kako debela lahko postane ali kako močna je. Ležala je čisto pri miru, toda, so pomislili, morda je to le zvijača.

»Naj leži, kjer leži! Ni naša skrb!« je rekla najprevidnejša izmed ribic. A najmanjša med njimi se ni hotela odreči temu, da bi izvedela, kaj je ta reč. Prišla je od zgoraj, zato bodo najbrž prav zgoraj najlaže kaj izvedele o njej. In tako so odplavale proti morski gladini; vreme je bilo povsem mirno.

Tam so srečale delfina; to je tak poskočnež, morski potepuh, ki zna po gladini prevračati kozolce. Ima oči, da z njimi gleda, gotovo je kaj videl in bo vedel povedati. Vprašale so ga, a mislil je le nase in na svoje premete, ničesar ni videl in ni znal odgovoriti, zato je molčal in se držal ponosno.

Nato so se obrnile na tjulnja, ki se je pravkar potopil. Bil je vljudnejši, čeprav jé majhne ribe, a danes je bil sit. Vedel je nekoliko več od poskočnega delfina.

»Marsikatero noč sem ležal na mokri skali in gledal proti kopnemu, milje daleč od tod. Tam živijo zahrbtna bitja, ki se v svojem jeziku imenujejo ljudje; strežejo nam po življenju, a največkrat jim vendarle uidemo, toliko sem že dognal. In zdaj jim je ušla tudi tista morska jegulja, po kateri sprašujete. Bila je v njihovi oblasti, zgoraj na kopnem, najbrž že od nepomnih časov. Od tam so jo na ladji odpeljali čez morje v drugo, daljno deželo. Videl sem, koliko težav so imeli z njo, a so jo vendar obvladali, saj je na kopnem oslabela. Zvijali so jo v kolobarje in kroge; slišal sem, kako je žvenketala in ropotala, ko so jo polagali, pa jim je vendar ušla, pobegnila sem ven. Držali so jo z vsemi močmi, mnogo rok se je je oklepalo, a se je le izmuznila in prišla do dna. Tam zdaj leži, mislim, do nadaljnjega!«

»Precej tanka je!« so rekle ribice. »Stradali so jo!« je rekel tjulenj. »A kmalu si bo opomogla in spet bo tako debela in velika kot nekoč. Domnevam, da je to velika morska kača, ki se je ljudje tako bojijo in toliko govorijo o njej. Prej je nisem nikoli videl in nikoli nisem verjel vanjo; zdaj pa verjamem, da je to ona!« In tjulenj se je potopil.

»Koliko je vedel! Koliko je povedal!« so rekle ribice. »Še nikoli nisem bila tako pametna! Samo da ni vse skupaj laž!« »Saj lahko odplavamo dol in raziščemo!« je rekla najmanjša. »Spotoma bomo slišale še, kaj menijo drugi!«

»Niti enkrat ne zamahnem s plavutmi, da bi kaj izvedela!« so rekle druge in zavile proč. »Jaz pa!« je rekla najmanjša in zaplavala v globoko vodo. Toda bila je daleč od kraja, kjer je ležala »dolga potopljena reč«. Ribica se je ozirala na vse strani in iskala pot v globino.

Še nikoli se ji njen svet ni zdel tako velik. Slaniki so plavali v velikih jatah, ki so se lesketale kakor velikanski srebrni čoln; tudi skuše so plavale skupaj in bile videti še veličastnejše. Mimo so prihajale ribe vseh oblik, z vzorci vseh barv; meduze kakor napol prosojni cvetovi so se prepuščale tokovom, da so jih nosili in vodili. Z morskega dna so rasle velike rastline, za seženj visoke trave in drevesa, podobna palmam, na vsakem listu pa so se bleščale školjke in raki.

Naposled je ribica spodaj opazila dolgo temno progo in zaplavala proti njej, a to ni bila ne riba ne kabel, temveč ograja velike potopljene ladje, katere zgornji in spodnji krov sta se pod pritiskom morja polomila. Ribica je zaplavala v notranjost. Vse številne ljudi, ki so umrli ob potopu ladje, je voda že odnesla, le dveh ne: tam je ležala mlada ženska z otročičkom v naročju. Voda ju je privzdigovala in kakor zibala; zdelo se je, da spita. Ribica se je močno prestrašila, saj ni vedela, da se ne moreta več zbuditi. Vodne rastline so kakor listnate veje visele čez ograjo in nad lepima mrtvima telesoma matere in otroka. Bilo je tako tiho, tako samotno. Ribica je odhitela proč, kolikor hitro je mogla, tja, kjer je bila voda svetlejša in kjer je bilo videti ribe. Ni prišla daleč, ko je srečala mladega kita, strahotno velikega.

»Ne pogoltni me!« je rekla ribica. »Še za grižljaj me ni, tako majhna sem, in tako rada živim!« »Kaj iščeš tako globoko spodaj, kamor tvoja vrsta ne zahaja?« je vprašal kit. In ribica mu je povedala o dolgi čudni jegulji ali karkoli je že bila tista reč, ki se je spustila od zgoraj in prestrašila celo najpogumnejša morska bitja.

»Ho, ho!« je rekel kit in tako silovito potegnil vodo vase, da bo moral, ko pride na površje in zajame sapo, izpihniti mogočen vodni curek. »Ho, ho!« je rekel. »Torej me je tista reč požgečkala po hrbtu, ko sem se obračal! Mislil sem, da je ladijski jambor, s katerim bi se lahko popraskal! A ni bilo tukaj. Ne, precej dlje od tod leži tista reč. Pa jo bom šel pogledat, saj nimam drugega dela!«

In odplaval je naprej, ribica pa za njim, ne preblizu, kajti tam, kjer je veliki kit drvel skozi vodo, je nastajal prav deroč tok.

Srečala sta morskega psa in staro ribo žagarico; tudi onadva sta slišala za nenavadno morsko jeguljo, tako dolgo in tako tanko. Videla je še nista, a sta jo hotela.

Tedaj je prišel morski volk. »Grem z vami!« je rekel, saj je bil namenjen v isto smer. »Če velika morska kača ni debelejša od sidrne vrvi, jo pregriznem z enim samim ugrizom!« Razprl je gobec in pokazal svojih šest vrst zob. »Lahko pustim sled zob v ladijskem sidru, kaj šele, da ne bi pregriznil tega stebelca!«

»Tam je!« je rekel veliki kit. »Vidim jo!« Mislil je, da vidi bolje od drugih. »Poglejte, kako se dviga, poglejte, kako se ziblje, zvija in upogiba!«

Vendar ni bila ona, temveč neznansko velika morska jegulja, dolga več vatlov, ki se jim je približevala. »Tole sem že videla!« je rekla žagarica. »Nikoli ni povzročala velikega razburjenja v morju ali prestrašila kake velike ribe!«

Povedali so ji o novi jegulji in jo vprašali, ali bi šla z njimi na raziskovanje. »Če je tista jegulja daljša od mene,« je rekla morska jegulja, »se ji bo slabo godilo!«

»Pa se ji bo!« so rekli drugi. »Dovolj nas je, da je ne bomo trpeli!« In pohiteli so naprej. Tedaj pa jim je nekaj zaprlo pot, nenavadna pošast, večja od vseh skupaj.

Videti je bila kot plavajoč otok, ki se ne more obdržati na površju. Bil je prastar kit. Glavo so mu prerasle morske rastline, po hrbtu so mu lezela drobna bitja in na njem je bilo toliko ostrig in školjk, da je bila njegova črna koža vsa belo lisasta.

»Pridi z nami, starec!« so rekli. »Prišla je nova riba, ki je ne smemo trpeti.« »Raje bom ležal, kjer ležim!« je rekel stari kit. »Pustite me pri miru! Pustite me ležati! Oh, da, da, da! Hudo bolezen nosim s seboj! Odleže mi, kadar priplavam na gladino in pomolim hrbet iz vode! Tedaj pridejo velike, prijazne morske ptice in me obirajo. To tako dobro dene, če le ne zarijejo kljuna pregloboko; pogosto mi prodre naravnost v tolščo. Kar poglejte! V hrbtu mi še zmeraj tiči celo ptičje okostje. Ptič je zaril kremplje pregloboko in se ni mogel osvoboditi, ko sem se potopil na dno. Zdaj so ga ribice obrale. Poglejte, kakšen je on in kakšen sem jaz! Bolan sem!«

»To si samo domišljaš!« je rekel morski pes. »Jaz nisem nikoli bolan. Nobena riba ni bolna!« »Oprostite!« je rekel stari kit. »Jegulja ima kožno bolezen, krap menda dobi koze, črevesne zajedavce pa imamo vsi!«

»Neumnost!« je rekel morski pes; ni se mu ljubilo več poslušati, drugim pa tudi ne, saj so imeli druge opravke. Naposled so prišli do kraja, kjer je ležal telegrafski kabel. Njegovo dolgo ležišče se vleče po morskem dnu od Evrope do Amerike, čez peščene sipine in morski mulj, skalnata tla in goščave rastlin, cele koralne gozdove. Tam spodaj se izmenjujejo tokovi, vrtijo se vrtinci, ribe se zgrinjajo v jatah, številnejših od neštetih ptičjih jat, ki jih ljudje vidijo ob času selitev. Vse vrvi, pljuska, brenči in šumi; nekaj tega šumenja še vedno odmeva v velikih praznih morskih polžjih hišicah, kadar si jih prislonimo k ušesu.

Zdaj so bili tam. »Tam leži žival!« so rekle velike ribe in tudi ribica je rekla tako. Videle so kabel, katerega začetek in konec sta izginjala onkraj njihovega obzorja.

Spužve, polipi in gorgonije so se zibali nad dnom, se spuščali in sklanjali čezenj, tako da je bil zdaj skrit, zdaj spet viden. Morski ježki, polži in črvi so se premikali okoli njega; velikanski morski pajki, ki so na sebi nosili celo posadko plazečih se bitij, so se šopirili vzdolž kabla. Temnomodre morske kumare ali kakorkoli se že imenujejo ta bitja, ki jedo z vsem telesom, so ležale tam, kakor da bi ovohavale novo žival, ki se je ulegla na morsko dno. Bokoplute in polenovke so se obračale v vodi, da bi prisluhnile z vseh strani. Zvezdogled, ki se vedno zarije v mulj in pusti zunaj le dolga peclja z očmi, je ležal in strmel, da bi videl, kaj bo iz vsega tega nemira.

Telegrafski kabel je ležal negibno. Toda v njem sta bila življenje in misel; skozenj so potovale človeške misli. »Ta reč je zahrbtna!« je rekel kit. »Lahko me udari po trebuhu, to pa je moja občutljiva stran!«

»Previdno jo potipajmo!« je rekel polip. »Imam dolge roke, imam gibke prste! Dotaknil sem se je, zdaj jo bom prijel nekoliko močneje.« In svoje najdaljše gibke roke je iztegnil proti kablu ter jih ovil okoli njega.

»Nima lusk!« je rekel polip. »Nima kože! Mislim, da nikoli ne rojeva živih mladičev!« Morska jegulja se je ulegla vzdolž telegrafskega kabla in se iztegnila, kolikor se je mogla.

»Ta reč je daljša od mene!« je rekla. »A ni vse v dolžini, imeti moraš kožo, trebuh in gibčnost.« Kit, mladi, močni kit, se je spustil naravnost navzdol, globlje, kot je bil kdaj prej.

»Si riba ali rastlina?« je vprašal. »Ali si samo nekakšna navlaka od zgoraj, ki pri nas spodaj ne more uspevati?« A telegrafski kabel ni odgovoril; na tak način se ni znal sporazumevati. Skozenj so potovale misli, človeške misli; v eni sekundi so prepotovale stotine milj od dežele do dežele.

»Boš odgovorila ali te bomo prelomili?« je vprašal požrešni morski pes in vse druge velike ribe so vprašale isto: »Boš odgovorila ali te bomo prelomili!«

Kabel se ni premaknil, imel je svojo posebno misel, in kdor je poln misli, si takšno pač lahko privošči. »Kar naj me prelomijo, potem me bodo potegnili gor in popravili; to se je v manjših vodah že zgodilo drugim moje vrste!«

Zato ni odgovoril; imel je drugo delo, telegrafiral je, na morskem dnu je opravljal svojo zakonito službo. Zgoraj je medtem zahajalo sonce, kakor temu pravijo ljudje; postalo je podobno najbolj rdečemu ognju in vsi oblaki na nebu so žareli kakor ogenj, vsak veličastnejši od drugega.

»Zdaj bomo imeli rdečo svetlobo!« so rekli polipi. »Morda bomo v njej to reč bolje videli, če bo treba.« »Nadnjo, nadnjo!« je zavpil morski volk in pokazal vse zobe.

»Nadnjo, nadnjo!« so rekli mečarica, kit in morska jegulja. Planili so naprej, morski volk prvi; ravno ko je hotel ugrizniti v kabel, pa mu je žagarica v silni vnemi zarila žago naravnost v zadnjico. To je bila velika pomota in morskemu volku je zmanjkalo moči za ugriz.

V tistem blatu je nastala prava zmešnjava: velike ribe in ribice, morske kumare in polži so se zaletavali drug v drugega, se žrli, mečkali in tlačili. Kabel pa je mirno ležal in opravljal svoje delo, kakor je tudi prav.

Zgoraj je legla temna noč, toda milijarde in milijarde drobnih morskih živalic so svetile. Rakci, nič večji od bucikine glavice, so svetili. To je res čudovito, a tako pač je.

Morske živali so gledale telegrafski kabel. »Kaj neki je ta reč in kaj ni?« Da, to je bilo vprašanje. Tedaj je prišla stara morska krava. Ljudje takšnim bitjem pravijo morske deklice ali morski možje. Ta je bila samica, imela je rep in dve kratki roki, s katerima je čofotala, povešene prsi, na glavi pa alge in zajedavce, na kar je bila ponosna.

»Bi rade kaj vedele in se česa naučile?« je rekla. »Potem sem najbrž edina, ki vam to lahko omogoči; vendar v zameno zahtevam varno pašo na morskem dnu zase in za svoje. Riba sem, kakor ve, s plazenjem pa sem se tudi dodobra izurila. Najpametnejša sem v morju; vem za vse, kar se premika tu spodaj, in za vse, kar je zgoraj. Tista reč, o kateri si belite glave, je od zgoraj, in kar prileti od tam, je mrtvo ali pa postane mrtvo in nemočno. Pustite jo pri miru, kakršnakoli že je. To je le človeška iznajdba!«

»Jaz pa mislim, da je v njej nekaj več!« je rekla ribica. »Tiho bodi, skuša!« je rekla velika morska krava. »Zet!« so rekle druge, in to je bilo še bolj žaljivo.

Morska krava jim je pojasnila, da je vsa ta žival, ki je povzročila tolikšen preplah, čeprav sama ni niti pisnila, samo iznajdba s suhega kopnega. In imela je kratko predavanje o človeški zahrbtnosti.

»Hočejo nas ujeti,« je rekla, »samo za to živijo. Nastavljajo mreže, prinašajo vabo na trnkih, da bi nas premamili. Tale reč je nekakšna velika ribiška vrvica, za katero mislijo, da bomo ugriznile vanjo; tako neumni so! Me pa nismo! Samo ne dotikajte se te skrpucane reči, razcefrala se bo, vsa se bo spremenila v drobir in mulj. Kar pride od zgoraj, je polomljeno, zdrobljeno, ničvredno!«

»Ničvredno!« so rekle vse morske živali in se oprijele mnenja morske krave, da bi pač imele kakšno mnenje. Ribica pa je obdržala svojo misel. »Ta neizmerno dolga, tanka kača je morda najčudovitejša riba v morju. Tako čutim.«

»Najčudovitejša!« pravimo tudi mi ljudje, in to pravimo z vednostjo in gotovostjo. To je velika morska kača, o kateri so že davno prej govorile pesmi in pripovedke.

Rodila se je in prišla na svet, zrasla iz človeške iznajdljivosti in bila položena na morsko dno; razteza se od dežel Vzhoda do dežel Zahoda in prenaša sporočila tako hitro kakor žarek svetlobe od Sonca do naše Zemlje. Raste, raste v moči in razsežnosti, iz leta v leto raste skozi vsa morja, okoli Zemlje, pod viharnimi vodami in pod kristalno čistimi vodami, v katere kapitan gleda, kakor da bi plul skozi prosojen zrak, in vidi mrgolenje rib, pravi barvni ognjemet.

Najgloblje spodaj se razteza kača, blagodejna midgardska kača, ki se grize v rep in objema Zemljo. Ribe in plazeča se bitja se z glavo zaletavajo vanjo, a ne razumejo te reči od zgoraj: kače znanja človeštva, polne misli, ki v vseh jezikih oznanja dobro in zlo, a ostaja neslišna, najčudovitejše med čudesi morja, velike morske kače našega časa.