Prevod
Ob cesti sredi gozda je stala samotna kmetija; pot je vodila naravnost čez dvorišče. Tam je sijalo sonce, vsa okna so bila odprta, v hiši je bilo živahno, na dvorišču pa je v senčnici iz cvetočih španskih bezgov stala odprta krsta. Pokojnika so postavili semkaj, še to dopoldne naj bi ga pokopali. Nihče ni stal ob njem in ga žalostno gledal, nihče ni jokal za njim. Obraz mu je prekrivalo belo platno, pod glavo pa so mu položili veliko, debelo knjigo, katere listi so bili cele pole sivega papirja; med njimi so ležale shranjene in pozabljene uvele cvetlice, ves herbarij, nabran po različnih krajih. Sam je zahteval, naj ga položijo z njim v grob. Na vsako cvetlico je bilo vezano poglavje njegovega življenja.
»Kdo je pokojnik?« smo vprašali in dobili odgovor: »Stari študent iz Upsale! Pravijo, da je bil nekoč bister, da je znal učene jezike, znal peti, da, celo pesmi pisati. Potem pa mu je nekaj prekrižalo pot in svoje misli je utopil v žganju, z njimi pa tudi sebe. Ko je šlo za njimi še njegovo zdravje, je prišel sem na deželo, kjer so plačevali za njegovo hrano in bivanje. Bil je krotek kakor otrok, če ga le ni obšla črna malodušnost; takrat pa je postal silno močan in begal po gozdu kakor preganjana žival. Toda če smo ga spravili domov in ga pripravili do tega, da je pogledal v knjigo s posušenimi rastlinami, je lahko ves dan sedel in gledal zdaj eno, zdaj drugo, in marsikdaj so mu solze tekle po licih. Bog ve, kaj mu je ob tem hodilo po glavi! Prosil pa je, naj mu knjigo položimo v krsto, in zdaj leži tam. Še malo, pa bodo pribili pokrov in v grobu bo našel svoj sladki počitek.«
Dvignili so mrtvaški prt; na pokojnikovem obrazu je bil mir in nanj je padel sončni žarek. Lastovka je v svojem kakor puščica hitrem letu švignila v senčnico, se med letom obrnila in zažvrgolela nad pokojnikovo glavo.
Kako nenavadno je vendar – gotovo vsi poznamo ta občutek –, ko vzamemo v roke stara pisma iz mladosti in jih beremo; tedaj se nam kakor iz globin prikaže vse življenje z vsemi svojimi upi in vsemi svojimi bridkostmi. Koliko ljudi, s katerimi smo bili takrat tako tesno povezani, je zdaj za nas kakor mrtvih, pa vendar še živijo; le mi že dolgo nismo pomislili nanje, čeprav smo nekoč verjeli, da jim bomo vselej ostali zvesti in z njimi delili žalost in veselje.
Uveli hrastov list v tej knjigi spominja na prijatelja, prijatelja iz šolskih dni, prijatelja za vse življenje; v zelenem gozdu si je ta list pripel na študentsko čepico, ko sta sklenila zavezo za vse življenje. – Kje živi zdaj? – List shranjen, prijateljstvo pozabljeno –! Tu je tuja rastlina iz rastlinjaka, prenežna za vrtove severa – kakor da ti listi še vedno dišijo! Podarila mu jo je ona, gospodična s plemiškega vrta. Tu je lokvanj, ki ga je sam utrgal in ga omočil s slanimi solzami, lokvanj iz sladkih voda. In tu je kopriva; kaj pripoveduje njen list? Kaj je mislil, ko jo je utrgal, ko jo je shranil? Tu je šmarnica iz gozdne samote; tu je kosteničevje iz cvetličnega lončka v gostilniški sobi in tu gola, ostra travna bilka –!
Cvetoči španski bezeg sklanja svoj sveži, dišeči grozd nad pokojnikovo glavo –, lastovka spet prileti mimo: »Čivit! Čivit!« – Zdaj prihajajo možje z žeblji in kladivom; pokrov položijo nad pokojnika, ki mu glava počiva na nemi knjigi. Shranjeno – pozabljeno!
