Prevod

Nipmuki so bili številni v Thompsonu v Connecticutu, kjer so spretno obdelovali polja, njihovi zemeljski okopi na Fort Hillu pa so jim dajali zavetje ob sovražnem vdoru. Njihov poglavar Quinatisset je imel bivališče na mestu, kjer danes stoji kongregacijska cerkev v Thompsonu. Verjeli so, da je jezero Chargoggagmanchogagog raj — dom Velikega duha in duš umrlih — in da jim bo vselej dajalo ribe, kakor jim hribi dajejo divjad. Ribe so imeli radi in so jih občasno pri Narragansettih menjavali za jelenje meso in koruzo.

Ti slednji Indijanci so bili ljudstvo, ki je ljubilo vodo, in še danes se njihov »ribiški ogenj« — steber bledega plamena — enkrat na sedem let dvigne iz jezera Quinebaug, kakor pripovedujejo tisti, ki so ob njegovih vodah bedeli vso noč. Ker so vedeli, kako radi imajo Nipmuki skakavke in školjke, so jih Narragansetti nekoč povabili na obed. Ljudje iz notranjosti so vabilo navdušeno sprejeli in se pri mizi izkazali z junaškim tekom; toda gorje, da se je moralo tako končati! Kmalu zatem so se osramotili, ko so Narragansette povabili na gostijo z jelenovim mesom v Killinglyju in se z gosti sprli zaradi priprave jedi. Prepir je prerasel v boj, v katerem so bili pobiti vsi povabljenci razen dveh. Gostitelji so jih dostojno pokopali, toda nad njihovimi grobovi trava nikoli ni hotela rasti.

Veliki duh je to izdajstvo kmalu maščeval, ko so se Nipmuki zbrali na obrednem shodu in spremljajočem veseljačenju v travnati dolini, kjer jezero Mashapaug zdaj zrcali očarljivo pokrajino in kjer je bilo še do nedavnega pod gladino mogoče videti ostanke gozda. Na vrhuncu rajanja je bog izpodmaknil temelje hribov, in ko se je zemlja ugreznila skupaj s pregrešnimi možmi in ženami, so v prepad privrele vode in ga napolnile. Vsi so utonili razen ene dobre starke, pod katere nogami so tla ostala trdna. Otok Loon, na katerem je stala, je viden še danes.