Prevod

Leta 1647 so kolonisti iz New Havena, ki so že tako zgodaj kazali podjetnost, pozneje značilno za Jenkije, poslali ladjo na Irsko, da bi skušali vzpostaviti trgovske stike, saj so Švedi uničili njihove trgovske postojanke ob reki Delaware. Ko je njihov zastopnik, kapitan Lamberton, januarja odplul, je bilo pristanišče tako vklenjeno v led, da so morali skozi ledene plošče izsekati pot do odprte vode, oddaljene pet milj. Ladjo so morali poleg tega izvleči s krmo naprej — kar so mornarji imeli za slabo znamenje — in ko se je obrnila po vetru, jo je pas megle za hip skril očem ljudi na obali, ki so tudi v tem videli napoved nesreče. Čeprav je bila velika in nova, se je tako močno zibala, da je kapitan odrinil s tesnobo v srcu, in ko se je oddaljevala, je posadka s pomola zaslišala slovesno, a malodušje vzbujajočo prošnjo duhovnika: »Gospod, če je tvoja volja, da te naše prijatelje pokoplješ na dnu morja, jih vzemi; tvoji so: reši jih.«

Minila je zima, za njo pomlad, ladje pa še vedno ni bilo. Nekega junijskega popoldneva, takoj po dežju, pa so otroci vzkliknili: »Glejte, kako veličastna ladja!« Kajti v pristanišče je z vsemi razpetimi jadri in plapolajočimi zastavami priplula ladja, »prav takšne oblike kakor naša«, kot je dejal duhovnik.

Nenavadno pa je bilo, da je plula naravnost proti vetru; na krovu ni bilo mornarjev; ni se zibala pod sunki valov; ob njenem premcu se voda ni niti vzvalovila. Ko se je približala kopnemu, se je na krmnem delu prikazala samotna postava, ki je s sabljo kazala proti odprtemu morju. Nato je nenadoma padel koš glavnega jambora, jambori so se iztrgali iz svojih ležišč in se zrušili, razbita ladja pa se je nagnila na bok in potonila. Z neba se je spustil oblak in nekaj časa obvisel nad krajem, kjer je izginila; ko se je dvignil, je bila morska gladina prazna in mirna. Dobri ljudje iz New Havena so verjeli, da se jim je naposled razkrila usoda pogrešane ladje, saj se ni nikoli vrnila in o kapitanu Lambertonu ni bilo več nobenega glasu.