Prevod
Pred davnimi leti, ko je bilo vse onkraj Missourija še pustinja, je bila vojaška postojanka Fort Union v Novi Mehiki edini kraj daleč naokoli, kjer je bilo mogoče najti kaj omike družabnega življenja. Med damami v postojanki je bila tudi neka vesela mladenka, kapitanova svakinja, ki je uživala v raznolikosti in vznemirljivosti tamkajšnjih dogodivščin, pa tudi v pozornostih, s katerimi so jo obsipali mladi častniki, saj v tisti divji deželi ni bilo veliko žensk, ki bi jih človek lahko vzljubil ali se jim naklonil. Neki mladi poročnik je še posebno podlegel njenim čarom in se ji povsem posvetil v upanju, da bo nazadnje osvojil njeno roko. S svetom je imel premalo izkušenj, da bi znal ločiti med žensko pristnega srca in koketo.
Nekega dne so v trdnjavo pridrveli sli z novico o apaškem uporu in odred je dobil ukaz, naj zasleduje in kaznuje roparske Indijance. Za poveljnika odprave so postavili poročnika, toda pred odhodom je mladenki izpovedal ljubezen. Ta mu ni le priznala, da mu naklonjenost vrača, temveč mu je tudi obljubila, da se, če mu vojna usoda vzame življenje, ne bo nikoli poročila z drugim. Ko se je poslavljal od nje, so ga slišali reči: »Tako je prav. Nihče drug te ne bo imel. Vrnil se bom in terjal, kar mi pripada.«
Čez nekaj dni se je odred vrnil, poročnika pa ni bilo z njim. Opazili so, da je njegova bodoča nevesta le malo žalovala za njim, in nihče ni bil presenečen, ko je oznanila, da se namerava poročiti z mladeničem z Vzhoda. Prišel je poročni dan. V postojanki je vladalo vsesplošno veselje in zvečer so častniško jedilnico okrasili za ples. Ko je bil ples v polnem razmahu, so se vrata s treskom odprla in skoznje je planil piš, ob katerem so sveče zatrepetale in zatemnele, po poslopju pa je zazvenel nenavaden krik, kakršnega ne bi moglo izpustiti nobeno človeško bitje. Vse oči so se obrnile proti vratom. Med podboji je stalo nabreklo truplo, oblečeno v umazano častniško uniformo. Na sencu je zevala rana od sekire, skalpa ni bilo več, široko odprte oči pa so gorele s strašno svetlobo.
Truplo je stopilo k nevesti in jo iztrgalo iz objema njenega moža, ki je kakor vsi drugi navzoči stal kot v transu, nezmožen vsakega giba, nato pa jo je stisnilo k prsim in začelo plesati valček. Godci, ki so pozneje zatrjevali, da niso vedeli, kaj počnejo, so zaigrali demonski ples in par se je vrtel in vrtel, ženska pa je postajala vse bolj bleda, dokler nista nazadnje povešena čeljust in strmeče oči razkrili, da je tudi v njej ugasnilo življenje. Mrtvec jo je pustil zdrsniti na tla, za hip obstal nad njo in si krčevito mel roke, ko je znova izpustil svoj strašni krik, nato pa izginil skozi vrata. Nekaj dni zatem se je skupina vojakov, ki je odšla na kraj spopada z Apači, vrnila s poročnikovim truplom.
