Prevod
Sto let preden so belci postavili svoje trgovske postojanke ob rekah Arkansas in Platte, se je skupina gorskih lovcev spustila nad ljudi, za katere je menila, da so majhna skupina prebivalcev ravnic. Izkazalo pa se je, da je naletela na številčno močnega sovražnika, ki je Ute — napadalci so namreč pripadali temu plemenu — pregnal nazaj v hribe. Večina se jih je zatekla na skalo, podobno grajski utrdbi, na južni strani kanjona Bowlder, kjer so se branili več dni in ob vsakem poskusu naskoka na vzpetino valili navzdol velikanske skale. Ko so oblegovalci spoznali, da je ta gorska utrdba preveč varna, da bi jo zavzeli na tak način, so se utaborili okoli nje ter obkoljenim preprečili dostop do divjadi in vode, tako da so prav vsi pomrli od lakote.
Takšna je tudi zgodba o Starved Rock ob reki Illinois blizu Ottawe v zvezni državi Illinois. To je sto petdeset čevljev visoka peščenjakova pečina, ki ima položnejše pobočje le na eni strani. Njen vrh meri en aker in po La Sallovem ukazu je njegov indijanski namestnik Tonti kraj utrdil ter nanj postavil majhen top. Pozneje je tam tudi umrl. Po umoru Pontiaca v Cahokii so nekateri njegovi rojaki — Otave — za zločin obtožili svoje sovražnike, Illinois. Ti so se, ker jih je bilo malo, utrdili na Starved Rock, kjer so sovražnike držali na varni razdalji, niso pa mogli prebiti njihovih vrst, da bi prišli do živeža. Nekaj časa so si vodo priskrbovali tako, da so na usnjenih jermenih spuščali v reko posode iz lubja, vendar so Otave s kanuji pripluli pod pečino in prerezali jermene. Ker se niso hoteli predati, so Illinoisi ostali tam, dokler niso vsi pomrli od lakote. Na vrhu še občasno najdejo kosti in ostanke njihovih predmetov.
Obstaja še en kraj, o katerem se je ohranila podobna pripoved: Crow Butte v Nebraski, ki je visok dvesto čevljev in ima navpične stene na vseh straneh razen na eni, po kateri se lahko varno povzpne jezdec. Skupina pripadnikov plemena Crow, ki je bežala pred Siuksi, je dosegla to utrdbo in tako odločno branila pot, da so zasledovalci opustili vse poskuse, da bi se povzpeli za njimi. Namesto tega so se mirno utaborili na ravnici in jih začeli izstradati. Neke temne noči so obleganci pobili nekaj svojih ponijev in iz njihovih kož izdelali vrvi, po katerih so se na nezastraženi strani skale spustili na tla. Drug za drugim so zdrsnili navzdol in pobegnili, le en ostarel Indijanec je ostal, da je vzdrževal taborni ogenj in s tem zavajal sovražnika. Naslednji dan se je spustil dol in se predal, toda Siuksi so mu iz spoštovanja do njegove starosti in zvestobe podarili svobodo.
