Prevod
Čeprav so se Indijanci bali gejzirskih kotlin v zgornjem toku Yellowstona, saj so verjeli, da sta sikanje in grmenje glasova zlih duhov, so imeli gore ob izviru reke za sleme sveta; kdor bi dosegel njihove vrhove, bi lahko pod seboj zagledal srečna lovišča, ki jih razsvetljujejo domovanja blaženih. Ljubili so to deželo, v kateri so lovili njihovi očetje, in ko so jih pregnali iz bližine naselij, so se Vrane zatekli na območje današnjega Yellowstonskega parka. Tudi sem so jim sledili vojaki, odločeni maščevati dejanja, ki so jih rdečekožci zagrešili pod žgočim bremenom tiranije in krivic. Le peščica ubežnikov se je zbrala na začetku tiste mogočne razpoke v zemlji, znane kot Veliki kanjon Yellowstona — peščica, ki ji je uspelo uiti kroglam vojakov — in s špartanskim pogumom so sklenili, da bodo raje umrli, kakor da bi jih ujeli in odpeljali hirat v oddaljeno ječo. Zgradili so splav in ga spustili na reko ob vznožju zgornjega slapa ter nekaj dni uživali obilje in mir, ki sta jim bila nekoč dana. Toda mir je bil kratkotrajen, kajti nekega jutra jih prebudi pokanje pušk — vojaki so jim za petami.
Vkrcajo se na splav in ga odrinejo proti sredini reke, morda z namenom, da bi dosegli nasprotni breg, a če je to res njihov namen, jim ga prepreči silovitost toka. Nekateri med njimi imajo puške in z njimi streljajo na vojake, vendar brez večjega uspeha; ti osupli stojijo na bregu. Vojaki ne streljajo, temveč z občutkom, podobnim grozi, spremljajo splav, ki ga zajame tok in ga med nenehnim obračanjem in pozibavanjem odnaša vse hitreje. Smrtna pesem se zmagoslavno dviga nad bičanje valov in oddaljeno, a strašno bobnenje, ki odmeva po kanjonu. Vsak rdečekožec kljubovalno upira obraz proti sovražniku in v napevu smrtne pesmi je poleg sovraštva in bahavosti čutiti tudi posmeh.
Splav je zdaj med skalnimi čeljustmi, ki tako lačno zevajo. Za njimi in pod njimi se dvigajo velikanske stene, ki se v stopnjah spuščajo proti dnu brezna tisoč čevljev niže — njihove žive barve žarijo v jutranjem soncu, ki gozdove in griče obliva s tako spokojno svetlobo, kakor da v tej naši svobodni deželi brat ne bi nikoli preganjal brata. Splav drvi skozi peno kakor dirkalni konj in vojaki, četudi so vsega vajeni, ne morejo zatreti srha, ko vidijo usodo, ki so si jo divjaki izbrali sami. Zdaj doseže rob. Splav se nagne proti breznu in z zmagoslavnim krikom rdečekožci poletijo čez slap v tuleči prepad, kjer meglice večno jočejo po skalah in mahu.
