Prevod

Ko so belci prvič prodrli v divjino ameriškega Zahoda, so našli plemeni Šošonov in Komančev v sporu, legenda o izvirih Manitouja pa pripoveduje, da se je njun razdor začel prav tam. Ta »Saratoga Zahoda«, ugnezdena v kotanji predgorja v senci veličastnega vrha Pike, je bila nekoč skupno zbirališče več rodov rdečekožcev. Tam so lahko varno zborovali, saj si noben Indijanec ni drznil izzvati jeze manituja, čigar dih se je iskril v »zdravilnih vodah«. Noben? Pač, eden. Pred stoletji sta se namreč neki Šošon in neki Komanč na poti z lova ustavila tu, da bi se napila. Šošon je imel pri lovu srečo; Komanč pa se je vračal praznih rok in slabe volje, ljubosumen na spretnost in srečo svojega tovariša. Šošon je odvrgel tolstega jelena, ki ga je na ramenih nosil domov, se sklonil nad izvir sladke vode in je najprej izlil prgišče na tla v dar duhu tega kraja, nato pa pritisnil ustnice k vodni gladini. Njegovemu spremljevalcu je zadostoval že najmanjši povod za prepir in začel ga je takole: »Zakaj tujec pije pri samem izviru, medtem ko se eden od njegovih gospodarjev zadovoljuje z vodo, ki odteka iz njega? Kako si Šošon drzne piti više od mene?«

Drugi je odgovoril: »Veliki duh daje vodo v izvir, da jo njegovi otroci lahko pijejo neomadeževano. Jaz sem Ausaqua, poglavar Šošonov, in pijem pri izviru. Šošon in Komanč sta brata. Naj pijeta skupaj.«

»Ne. Šošoni plačujejo davek Komančem in Wacomish vodi ta narod v vojno. Poglavar Šošonov je, kakor je poglavar svojega ljudstva.«

»Wacomish laže. Njegov jezik je razcepljen kakor kačji. Njegovo srce je črno. Ko je Veliki duh ustvaril svoje otroke, ni enemu rekel: ‘Pij tukaj,’ drugemu pa: ‘Pij tam,’ temveč je dal vodo, da bi jo lahko pili vsi.«

Drugi ni odgovoril, toda ko se je Ausaqua sklonil k brbotajoči gladini, se mu je Wacomish prikradel za hrbet, se vrgel nanj, mu potisnil glavo pod vodo in jo držal tam, dokler ni utonil. Ko je vlekel mrtvo telo iz izvira, je voda vzvalovala in iz mehurčkov se je dvignila para, ki je počasi dobila podobo častitljivega Indijanca z dolgimi belimi lasmi. Morilec je v njem prepoznal Waukaugo, očeta šošonskega in komanškega naroda, moža, čigar ime sta obe plemeni častili zaradi njegovega junaštva in dobrote. Obraz očaka je potemnel od jeze in s strašnim glasom je zaklical: »Prekleti izrodek mojega rodu! Danes si razdvojil najmogočnejši narod na svetu. Kri pogumnega Šošona kliče po maščevanju. Naj bo voda tvojega plemena smrdljiva in grenka v njihovih grlih.«

Nato je zavihtel gorjačo iz vapitijevega rogovja in z vso močjo udaril po glavi nesrečneža, ki se je strahoma krčil pred njim. Morilcu je razklalo glavo in brez življenja je omahnil v izvir, katerega voda še danes vzbuja slabost. Da pa bi za vselej ohranil spomin na Ausaquo, je manitu udaril po bližnji skali in iz nje je bruhnil studenec čudovito okusne vode. Trupli so našli in privrženci obeh lovcev so tistega dne začeli dolgo in uničujočo vojno, v katero so se vpletla še druga plemena, dokler si niso po vsej tisti pokrajini stali nasproti prebivalci gora in prebivalci ravnin.