Prevod

Preden je odprtje velikega mostu na Washington Street v Brooklynu pripeljalo ropotajoči vrvež trgovine, je bila ta cesta senčna in lepa avenija. Med hišami, ki so pričale o njeni uglednosti, je bila tudi hiša med ulicama Tillary in Concord, o kateri se je dolgo govorilo, da v njej straši. V njej sta živela mož in žena, ki sta bila, kakor je kazalo, nežno vdana drug drugemu, njuna ljubezen pa bi morala biti še toliko močnejša, saj nobeden od njunih treh otrok ni dočakal odraslosti. Skupna žalost povezuje prav tako tesno kakor skupna ljubezen. Nekega dne, ko je bila žena na obisku pri prijateljici, je videla moža, kako se je v kočiji peljal mimo, ob njem pa je sedela vpadljivo opravljena ženska. Nemudoma je odšla domov, in ko se je domnevni nezvestnež vrnil, ga je pričakala z grenkimi očitki. Ni ji odgovoril niti besede, temveč je vzel klobuk in odšel iz hiše; v krajih, kjer so ga poznali, ga niso nikoli več videli.

Žena je oprezala in čakala ter vsak dan upala na njegovo vrnitev, toda dnevi so se raztegnili v tedne, mesece in leta, njega pa še vedno ni bilo. Včasih je obžalovala, da je govorila prenagljeno in trdo, saj je pomislila, da bi ga morda spoznala za nedolžnega, če bi vedela vse. Ni imela družine, za katero bi skrbela, niti si ni poiskala kakega koristnega opravila, zato so ji dnevi minevali v prisluškovanju in oprezanju, dokler ji nazadnje nista opešala telo in duh in znanega obraza, ki je gledal skozi okno v drugem nadstropju, ni bilo več videti. Prišel je njen zadnji dan. Vstala je iz postelje; za hip se je zdelo, da sta se ji povrnila življenje in razsodnost; in stoje tam, kjer je stala že tolikokrat, oprta na napol zaprto polkno in oklepajoč se okenskega okvira, je še enkrat pogledala na ulico, brezupno vzdihnila in tako umrla. Njen duh je še dolgo bedel pri oknih; njen voščeni obraz, obtežen z utrujenostjo in bolečino, je bilo ob večerih mogoče nejasno razločiti, kako zre čez stebričke stopniščne ograje.