Prevod

Preden se je Brooklyn razširil onkraj pokopališča Greenwood, je bilo v ulici Martense's Lane, južno od tega pokopališča, mogoče videti kamen z odtisom kopita. Črnec po imenu Joost, ki je služil pri družini Van Der Nekaj-ali-drugega, se je v soboto zvečer s težkimi koraki vračal domov, z goslimi pod pazduho. Igral je na poroki v Flatbushu in pil žganje, dokler ni videl zvezd na tleh in plotov na nebu; pravzaprav se mu je vse vesolje zdelo tako narobe, da se je precej težko spustil na ta kamen, da bi stvar premislil. Še posebno nenavadno se mu je zdelo, kako zvezde plavajo in se kotalijo, in domislil se je, da hočejo plesati. Prislonil si je gosli pod brado in zaigral divjo poskočnico. Čeprav si jo je sproti izmišljal, se je dobro zavedal, da mu gre odlično, ko mu je doneči udarec zvona pognal srh po hrbtenici. Bila je polnoč, on pa je v nedeljo igral plesno vižo. Toda greh igranja ene same sekunde na dan Gospodov je bil prav tako velik kakor greh celodnevnega igranja; ker je bil torej že tako ali tako v grehu, je sklenil vižo pripeljati do konca in je z brezobzirno vnemo drgnil po goslih. Kmalu je opazil, da je glasba hkrati bolj divja in slajša kakor prej in da je je več. Šele tedaj je zagledal visokega, suhega tujca, ki je stal ob njem in prav tako igral na gosli — Joostovi viži je spletal drugi glas, kakor da bi znal prebrati njegovo misel, še preden jo je uresničil na strunah. Joost je nehal, in tujec prav tako.

»Od kod za vraga si se pa ti vzel?« je vprašal prvi. Drugi se je nasmehnil. »In kako to, da poznaš to vižo?« je nadaljeval Joost. »Oh, to vižo poznam že leta,« se je glasil odgovor. »Pravi se ji ‘Hudičevo veselje ob skrunitvi dneva Gospodovega’.«

»Lažnivec si!« je zavpil črnec. Tujec se je priklonil in planil v bučen krohot. »Lažnivec!« je ponovil Joost, »saj sem si to vižo izmislil prav ta hip.«

»Pa si vendar opazil, da sem ti lahko sledil, ko si igral.« »Hm! Ja, slediti znaš.« »Pa tudi voditi znam. Poznaš vižo ‘Pojdi k hudiču in se otresi’?«

»Ja; ampak jaz nikomur ne igram drugega glasu.« »Prav, premagal te bom v kateri koli viži, ki se je lotiš.« »Velja!« je rekel Joost. In tedaj se je začelo tekmovanje, ki je trajalo do zore. Tujec je bil mojster, Joost pa je igral kakor navdihnjen, in prav ko se je prikazalo sonce, je v širokih, slovesnih harmonijah zaigral Von Cattsovo hvalnico:

»Glej, ob zori dneva zdaj, pobožni Holandci pojo, molitve k nebu dvigajo.« Ob tem je tujec vzkliknil: »No, to pa še hudiča prekaša!« Nato je jezno udaril z nogo ob skalo in izginil v ognjenem blisku, kakor da bi razneslo bombo. Eksplozija je Joosta vrgla dvajset čevljev daleč in obležal je nezavesten na tleh, dokler ga ni nekaj ur pozneje našel pastir. Ker mu tekmovanje ni prav nič škodovalo in je postal še boljši godec kakor prej, domnevajo, da mu angel zapisovalec njegove skrunitve dneva Gospodovega ni vpisal v breme z velikimi črkami. Nekateri so sicer dvomili o njegovi zgodbi, a ko jim je pokazal odtis kopita na skali, niso imeli več kaj reči. Poleg tega je med črnci manj godcev, kakor jih je bilo nekoč, saj pravijo, da je violina hudičevo glasbilo.