Prevod

Nekoč je oče opoldne sedel za mizo z ženo in otroki, z njimi pa je jedel tudi dober prijatelj, ki je prišel na obisk. Ko so tako sedeli in je ura odbila dvanajst, je gost zagledal, kako so se vrata odprla in je vstopil snežno belo oblečen, čisto bled otročič. Ni se oziral naokrog in ni ničesar rekel, temveč je šel naravnost v sosednjo kamro. Kmalu zatem se je vrnil in prav tako tiho spet odšel skozi vrata. Drugi in tretji dan je prišel na povsem enak način. Tedaj je gost naposled vprašal očeta, čigav je lepi otrok, ki vsak dan opoldne hodi v kamro. 'Nisem ga videl,' je odgovoril oče, 'in tudi ne vem, čigav bi lahko bil.' Naslednji dan, ko je otrok spet prišel, ga je gost pokazal očetu, vendar ga ta ni videl, pa tudi mati in vsi otroci niso videli ničesar. Gost je tedaj vstal, stopil k vratom kamre, jih malo odprl in pogledal vanjo. Videl je otroka, ki je sedel na tleh in s prsti marljivo grebel in brskal po špranjah med podnicami; ko pa je otrok opazil gosta, je izginil. Gost je nato povedal, kaj je videl, in otroka natančno opisal. Mati ga je prepoznala in rekla: 'Ah, to je moj ljubi otrok, ki je pred štirimi tedni umrl.' Privzdignili so podnice in našli dva helerja, ki ju je otrok nekoč dobil od matere, da bi ju dal nekemu revežu. Toda pomislil je: 'Za to si lahko kupiš prepečenec,' obdržal helerja in ju skril v špranje med podnicami. Zato v grobu ni imel miru in je vsak dan opoldne prihajal iskat helerja. Starša sta potem denar dala nekemu revežu in odtlej otroka ni nihče več videl.