Dva novčiča

Besedilo

Dva novčiča

Živel je neki siromak, ki se je na vse načine prebijal skozi življenje, nazadnje pa je nabral vrečo mahu, po vrhu naložil malo volne in jo odnesel na semenj, da bi vse skupaj z vrečo vred prodal za volno. Na poti na semenj je srečal moža, ki je prav tako nesel na semenj vrečo storžev, da bi jih prodal za orehe; zato je storže po vrhu nekoliko prekril z orehi. Ko sta se vprašala, kaj ima kateri v vreči, je eden odgovoril, da nese na semenj orehe, drugi pa volno, in oba sta se nemudoma lotila kupčije kar tam na poti. Tisti, ki je imel mah, je zatrjeval, da je volna dražja od orehov, in zahteval doplačilo; ko pa je videl, da mu oni s storži noče ničesar primakniti, temveč hoče le zamenjati eno za drugo, je pomislil, da so tudi orehi boljši kakor mah.

Po dolgem barantanju sta se tako pogodila, da bo tisti s storži drugemu primaknil dva novčiča; ker pa niti teh ni imel pri sebi, mu ju je ostal dolžan, in da bi še trdneje zagotovil, da mu ju bo res vrnil, sta se pobratila. Ko sta si zamenjala vreči, sta jo ubrala vsak na svojo stran, misleč vsak zase, da je drugega opeharil; ko pa sta prišla vsak na svoj dom in stresla blago iz vreč, sta videla, da pravzaprav nobeden ni bil opeharjen. Čez nekaj časa se je tisti, ki je imel mah, odpravil iskat svojega pobratima, da bi izterjal dva novčiča. Našel ga je v neki vasi, kjer je služil pri popu, in mu rekel: »Ti, pobratim, si me pa prevaral.« Oni mu je odgovoril: »Bogme, pobratim, tudi ti si mene.« Nato je prvi začel terjati svoja dva novčiča, češ da je treba plačati, kar je bilo obljubljeno in s pobratimstvom potrjeno. Tudi drugi je priznal, da bi moral plačati, vendar se je začel izgovarjati, da nima dveh novčičev. »Pač pa,« je dejal, »je za hišo mojega popa velika jama v zemlji, v katero pogosto zahaja, in po vsem sodeč mora biti v njej denar ali kaj drugega dragocenega. Zato me drevi spusti v jamo, in ko jo izropava, si bova plen razdelila, jaz pa ti bom plačal dva novčiča.« Pobratim je privolil.

Ko se je zvečerilo, je popov najemnik poiskal vrečo in vrv, nato pa sta s pobratimom šla k jami. Zlezel je v vrečo, pobratim ga je čez sredo privezal in spustil v jamo. Ko je spodaj zlezel iz vreče in pretaknil jamo sem ter tja, ni našel ničesar razen žita. Pomislil je: »Če pobratimu zdaj povem, da ni ničesar, lahko odide in me pusti v jami. Kaj mi bo pa jutri pop rekel, ko me najde tukaj?« Zato je spet zlezel v vrečo, se dobro privezal z vrvjo in zavpil pobratimu: »Pobratim, vleci vrečo, polna je vsega mogočega!« Medtem ko je pobratim vlekel vrečo, si je mislil: »Zakaj bi to delil s pobratimom? Bolje, da vse odnesem sam, on pa naj gleda, kako bo prišel iz jame.« Oprtal si je torej vrečo s pobratimom na hrbet in jo ucvrl skozi vas; za njim pa se je zapodila cela tropa psov, ki so lajali in ga preganjali. Ko je nekoliko opešal in mu je vreča zdrsnila nizko po hrbtu, je pobratim iz vreče zavpil: »Dvigni, pobratim, psi me grizejo!« Ko je oni to zaslišal, je vrgel vrečo na tla. Tedaj je mož iz vreče rekel: »Tako si me torej hotel prevarati, pobratim?« Oni pa mu je odgovoril: »Bogme, tudi ti si mene prevaral.« Po dolgem prerekanju je tisti, ki je dolgoval dva novčiča, obljubil, da ju bo zagotovo plačal, ko ga pobratim naslednjič obišče, in tako sta se razšla.

Čez dolgo časa si je tisti, ki je služil pri popu, pridobil svojo hišico in se oženil. Nekega dne je sedel z ženo pred hišo, ko je v daljavi zagledal pobratima, ki je prihajal naravnost proti njegovemu domu, pa je zavpil ženi: »Žena! Glej, moj pobratim prihaja! Dva novčiča sem mu dolžan. Zdaj se ne morem več nikamor izmakniti, saj sem mu obljubil, da mu ju plačam, ko me najde. Zato bom šel leč v hišo, ti pa me pokrij, začni tarnati in jokati ter mu povej, da sem umrl, pa se bo obrnil in šel nazaj.« Nato je v hiši legel na hrbet in prekrižal roke, žena pa ga je pokrila in začela glasno žalovati. Medtem je pobratim prišel pred hišo, ji voščil: »Bog pomagaj!« in vprašal, ali je to hiša tega in tega. Žena mu je med tarnanjem odgovorila: »Je, gorje meni nesrečnici, tamle v hiši leži mrtev.« Pobratim je tedaj rekel: »Bog mu daj večni mir! Moj pobratim je bil. Skupaj sva delala in kupčevala, in ko sem ga že takega našel, bom vsaj počakal, da ga pospremim do groba in vržem nanj pest zemlje.« Žena mu je rekla, da bo moral dolgo čakati, preden ga bodo pokopali, zato naj kar gre. On pa je odgovoril: »Bog ne daj! Kako bi mogel tako zapustiti svojega pobratima? Čakal bom, četudi tri dni, dokler ga ne pokopljejo.«

Ko je žena to v hiši potihem povedala možu, ji je naročil, naj gre k popu in mu pove, da je umrl, pa naj ga odnesejo v cerkev, okoli katere je bilo po bregu tudi pokopališče; morda bo pobratim potem le odšel. Žena je šla in to povedala popu, ta pa je prišel z nekaj možmi. Navideznega mrliča so položili na nosila, ga odnesli v cerkev in ga kar na nosilih pustili sredi nje, da bi tam po navadi prenočil, naslednjega dne pa bi opravili pogrebno bogoslužje in ga pokopali. Ko je pop z drugimi možmi odhajal iz cerkve, je pobratim dejal, da svojega pobratima, s katerim je toliko kupčeval ter jedel sol in kruh, za nobeno ceno ne bo pustil samega, temveč bo vso noč bedel ob njem. Tako je ostal v cerkvi.

Tisto noč so tod mimo prišli neki hajduki, ki so bili oplenili graščino ter naropali veliko bogastva, oblačil in orožja. Ko so šli mimo cerkve in v njej zagledali gorečo svečo, so si rekli: »Pojdimo v to cerkev, da si razdelimo plen.« Ko je pobratim zagledal oborožene može, ki so vstopali v cerkev, se je skril v kot; hajduki pa so posedli po tleh in si bogastvo razdelili tako, da so ga merili s kučmami, oblačila in orožje pa, kakor je pač šlo. O vsem so se sporazumeli in vsi so bili zadovoljni, le ena sablja je še ostala, za katero so nekateri menili, da je vredna veliko denarja. Tedaj jo je eden vzel v roke, skočil na noge in rekel: »Čakajte, preizkusimo jo na tem mrliču, ali je res taka, kakor jo hvalite: če mu z enim zamahom odsekam glavo, je zares dobra.« Nato je stopil k nosilom, a se je navidezni mrlič nenadoma vzravnal in sedel ter zavpil: »Mrtvi! Kje ste?« Pobratim pa iz kota: »Tukaj smo, vsi smo pripravljeni!«

Ko so hajduki to zaslišali, je oni odvrgel sabljo, drugi pa so pustili svoje deleže na kupih, planili pokonci in pobegnili, ne da bi se ozrli. Ko so bili že daleč stran, je harambaša dejal: »Bratje, za božjo voljo! Hodili smo po gorah in vsakršnih krajih, podnevi in ponoči, se bojevali z ljudmi ter napadali stolpe in graščine, pa se nismo ničesar ustrašili, dokler se nismo nocoj prestrašili mrtvih ljudi! Ali je med nami kak junak, ki bi se vrnil pogledat, kako je zdaj v tisti cerkvi?« Eden je rekel: »Jaz že ne,« drugi: »Jaz si ne upam,« tretji: »Raje bi se spopadel z desetimi živimi kakor z enim mrtvim,« dokler se ni nazadnje našel eden, ki je rekel, da bo šel. Vrnil se je in se počasi priplazil pod cerkveno okno, da bi kaj slišal. V cerkvi pa sta si pobratima že razdelila vse hajduško bogastvo, oblačila in orožje ter se nazadnje sprla zaradi dveh novčičev in se skoraj zravsala. Hajduk pod oknom ni mogel slišati drugega kakor vpitje: »Kje sta moja dva novčiča? Daj mi moja dva novčiča!« Tedaj je dolžnik opazil hajduka pod oknom, naglo segel skozi okno, mu pograbil kapo z glave in jo ponudil pobratimu: »Prekleta bodi tvoja dva novčiča! Na, to imaš za dva novčiča.«

Ko je hajduk videl, kaj ga je doletelo, jo je ucvrl, ne da bi se ozrl, in ko je napol mrtev pritekel k druščini, je zavpil: »Bratje, hvala Bogu, da smo živi ušli! Mi smo si bogastvo delili na polne kučme, zdaj pa so vstali vsi mrtvi in je vsakemu komaj po dva novčiča pripadlo, za enega pa še toliko ni ostalo, pa so mi vzeli kapo in mu jo dali za dva novčiča.«