Prevod

V začetku tega stoletja je Bill Quick, lovec na pasti in obmejni naseljenec, živel v koči ob zgornjem toku reke Scioto, nedaleč od današnjega mesta Kenton v Ohiu. Ko se je nekega večera vrnil z lova, je našel dom izropan, ostarelega očeta pa na tleh v mlaki krvi. Še tisti hip je prisegel, da se bo stotero maščeval. Takoj se je lotil svojega poslanstva in še dolga leta zatem so imeli Indijanci v tistih krajih razlog, da so trepetali pred pogubo, ki je prežala nanje iz goščav, gozdov in močvirij — zdaj jih je doletela smrt z nožem, ki se je zabliskal izza drevesa, že naslednji hip pa švignil po zraku in se do ročaja zaril v srce rdečekožca; zdaj s kroglo, ko so veslali čez reke; zdaj s sekiro, ki jim je razklala lobanjo, medtem ko so spali.

Bill Quick je svoje delo opravljal na skrivaj in si v nasprotju z drugimi možmi tistega kraja in časa trofej ni jemal po indijansko. Skalp mu ni zadoščal. Vzel je glavo. In kmalu se je na njegovih policah zvrstila vrsta režečih se lobanj. Devetindevetdeset teh grozljivih trofej je že imel v koči in prepričan je bil, da bo svoj namen izpolnil. Toda Indijanci so se v strahu umikali proti jezerom in skrbneje stražili; še preden pa je pred njegovo puško padel stoti mož, ga je napadla smrtna bolezen. Poklical je k sebi sina Toma, pokazal na lobanje in mu naložil, naj izpolni njegovo prisego ter zbirki doda še stoto lobanjo. Če tega ne bo storil, se bosta umorjeni ded in on sam vrnila strašit obotavljivca. Tom je prevzel zaupano mu nalogo, vendar se je zdelo, da se je vse zarotilo proti njemu. Nikoli ni bil kdove kakšen lovec, tudi posebno dober strelec ne, do bojevanja pa mu sploh ni bilo; povrhu so Indijanci, kakor je menil, že zapustili tiste kraje. Tako je godrnjal nad zoprno nalogo, ki mu je bila naložena, in jo odlagal iz tedna v teden, iz leta v leto. Kadar ga je zapekla vest, je njeno skelenje blažil s pijačo, in starejši ko je bil, bolj se mu je vest oglašala.

Ko se je po nekem popivanju vrnil v kočo, je zatrjeval, da je slišal glasove, da so lobanje momljale in šklepetale z zobmi, kakor bi se posmehovale njegovi slabosti, iz njihovih očesnih votlin pa je sijal fosforescenčen soj. V pijanosti je izčvekal svojo skrivnost in kmalu je vsa okolica vedela, da ga prisega zavezuje ubiti rdečekožca — in vsa okolica se mu je smejala. Nekega dne se je razvedelo, da so v bližini opazili skupino Indijancev, in pijača ter zbadljivke prijateljev so ga pripravile do tega, da je vzel puško in se znova odpravil na bojni pohod. Nedolgo zatem je neki naseljenec zaslišal strel. Naslednji dan je sosed, ki je šel mimo koče Toma Quicka, potrkal na vrata; ker ni dobil odgovora, jih je odrinil in vstopil. Na polici je bila stota lobanja, z luknjo od krogle v čelu in brez skalpa. Glava je bila Quickova.