Prevod
Bili so trije rokodelski pomočniki, ki so se dogovorili, da bodo na popotovanju ostali skupaj in vselej delali v istem mestu. Čez čas pa pri svojih mojstrih niso več našli zaslužka, tako da so bili nazadnje vsi razcapani in niso imeli od česa živeti. Tedaj je eden rekel: »Kaj naj storimo? Tukaj ne moremo več ostati, spet se odpravimo na pot. Če v mestu, kamor pridemo, ne najdemo dela, se bomo z gospodarjem prenočišča dogovorili, da mu bomo pisali, kje smo, in bomo tako lahko izvedeli drug za drugega, potem pa se bomo razšli.« Tudi drugima se je to zdelo najbolje. Odšli so in na poti jim je prišel naproti bogato oblečen mož, ki jih je vprašal, kdo so. »Rokodelci smo in iščemo delo. Doslej smo se držali skupaj, če pa ne najdemo več dela, se bomo razšli.« »Tega vam ni treba,« je rekel mož. »Če boste delali, kar vam rečem, vam ne bo manjkalo ne denarja ne dela; še več, postali boste veliki gospodje in se vozili v kočijah.« Eden je rekel: »Če to ne bo škodovalo našim dušam in zveličanju, bomo že storili.« »Ne,« je odgovoril mož, »do vas ne bom imel nobene pravice.« Drugi pa mu je pogledal noge, in ko je zagledal eno konjsko in eno človeško stopalo, ni hotel imeti nič z njim. Toda hudič je rekel: »Bodite brez skrbi, ne gre za vas, temveč za dušo nekoga drugega, ki je že napol moj in mora le še dopolniti mero svojih grehov.« Ker so bili zdaj prepričani, da so na varnem, so privolili, hudič pa jim je povedal, kaj zahteva: prvi naj na vsako vprašanje odgovori »Mi vsi trije«, drugi »Za denar«, tretji pa »In tako je bilo prav«. To naj vselej izgovorijo drug za drugim, razen tega pa ne smejo spregovoriti niti besede. Če prekršijo zapoved, bo ves denar pri priči izginil; dokler pa jo bodo izpolnjevali, bodo njihovi žepi vedno polni. Za začetek jim je takoj dal toliko, kolikor so lahko nesli, in jim naročil, naj gredo v mesto v določeno gostilno. Vstopili so, gostilničar jim je prišel naproti in vprašal: »Bi kaj jedli?« Prvi je odgovoril: »Mi vsi trije.« »Da,« je rekel gostilničar, »to sem tudi mislil.« Drugi je rekel: »Za denar.« »To se razume,« je rekel gostilničar. Tretji pa: »In tako je bilo prav.« »Seveda je bilo prav,« je rekel gostilničar. Prinesli so jim dobro jed in pijačo ter jim lepo postregli. Po jedi je bilo treba plačati in gostilničar je enemu pomolil račun. Ta je rekel: »Mi vsi trije,« drugi: »Za denar,« tretji pa: »In tako je bilo prav.« »Seveda je prav,« je rekel gostilničar, »vsi trije morate plačati, brez denarja pa ne morem ničesar dati.« Plačali so celo več, kot je zahteval. Gostje so to videli in rekli: »Ti ljudje morajo biti nori.« »Saj tudi so,« je rekel gostilničar, »niso čisto pri pameti.« Tako so nekaj časa ostali v gostilni in niso izrekli nobene druge besede kakor: »Mi vsi trije. Za denar. In tako je bilo prav.« Videli pa so in vedeli vse, kar se je tam dogajalo. Zgodilo se je, da je prišel velik trgovec z obilico denarja in rekel: »Gospod gostilničar, spravite mi denar na varno; tukaj so ti trije prismojeni rokodelski pomočniki, ki bi mi ga utegnili ukrasti.« Gostilničar je to storil. Ko je potovalno torbo nesel v svojo sobo, je čutil, da je težka od zlata. Nato je trem rokodelcem pripravil ležišča spodaj, trgovcu pa dal posebno sobo zgoraj. Ob polnoči, ko je gostilničar mislil, da že vsi spijo, je prišel z ženo; s seboj sta imela sekiro za drva in sta bogatega trgovca ubila. Po umoru sta spet legla spat. Ko se je zdanilo, je nastal velik hrup: trgovec je ležal mrtev v postelji in plaval v lastni krvi. Vsi gostje so prihiteli skupaj, gostilničar pa je rekel: »To so storili tisti trije nori rokodelci.« Gostje so mu pritrdili in rekli: »Nihče drug ni mogel biti.« Gostilničar jih je dal poklicati in jih vprašal: »Ste vi ubili trgovca?« »Mi vsi trije,« je rekel prvi, »za denar,« drugi, »in tako je bilo prav,« tretji. »Zdaj ste slišali,« je rekel gostilničar, »sami priznavajo.« Tako so jih odpeljali v ječo in čakalo jih je sojenje. Ko so videli, da gre zares, jih je vendarle postalo strah, ponoči pa je prišel hudič in rekel: »Zdržite samo še en dan in ne zapravite svoje sreče; niti las se vam ne bo skrivil.« Naslednje jutro so jih privedli pred sodišče. Sodnik jih je vprašal: »Ste vi morilci?« »Mi vsi trije.« »Zakaj ste ubili trgovca?« »Za denar.« »Hudobneži,« je rekel sodnik, »vas ni bilo strah greha?« »In tako je bilo prav.« »Priznali so, povrhu pa so še trdovratni,« je rekel sodnik. »Takoj jih odpeljite na morišče.« Odpeljali so jih ven in tudi gostilničar je moral stopiti v krog. Ko so jih rabljevi hlapci prijeli in odvedli na oder, kjer je rabelj stal z golim mečem, je nenadoma pridrvela kočija, v katero so bili vpreženi štirje krvavo rdeči konji lisjaki. Drvela je tako, da so iz kamnov švigale iskre, skozi okno pa je nekdo mahal z belim robcem. Tedaj je rabelj rekel: »Pomilostitev prihaja,« in iz kočije se je zaslišalo: »Pomilostitev! Pomilostitev!« Iz nje je stopil hudič kot zelo imeniten gospod v razkošni obleki in rekel: »Vi trije ste nedolžni; zdaj smete govoriti. Povejte, kaj ste videli in slišali.« Tedaj je najstarejši rekel: »Mi nismo ubili trgovca; morilec stoji tam v krogu,« in pokazal na gostilničarja. »Za dokaz pojdite v njegovo klet; tam visi še mnogo drugih, ki jih je spravil ob življenje.« Sodnik je tja poslal rabljeve hlapce in našli so vse tako, kakor je povedal. Ko so o tem poročali sodniku, je dal gostilničarja odvesti na oder in mu odsekati glavo. Tedaj je hudič rekel trojici: »Zdaj imam dušo, ki sem jo hotel, vi pa ste svobodni in imate denarja za vse življenje.«
