Prevod

Živel je mož, ki mu je umrla žena, in živela je žena, ki ji je umrl mož. Mož je imel hčer in tudi žena je imela hčer. Dekleti sta se poznali, skupaj sta hodili na sprehode in nekoč sta potem prišli k ženi domov. Ta je rekla moževi hčeri: »Poslušaj, povej očetu, da bi se rada poročila z njim. Potem se boš lahko vsako jutro umivala z mlekom in pila vino, moja hči pa se bo umivala z vodo in pila vodo.« Deklica je odšla domov in očetu povedala, kaj ji je rekla žena.

Mož je dejal: »Kaj naj storim? Zakon je veselje, pa tudi trpljenje.« Ker se nikakor ni mogel odločiti, je nazadnje sezul škorenj in rekel: »Vzemi ta škorenj, ki ima luknjo v podplatu, pojdi z njim na podstrešje, obesi ga na veliki žebelj in vanj nalij vodo. Če bo vodo zadržal, se bom spet oženil, če pa bo stekla skoznjo, se ne bom.«

Deklica je storila, kakor ji je naročil; toda voda je luknjo stisnila skupaj in škorenj se je napolnil do vrha. Očetu je povedala, kako se je izšlo. Tedaj je šel še sam na podstrešje, in ko je videl, da je vse res, je odšel k vdovi in jo zasnubil, nato pa so obhajali poroko.

Naslednje jutro, ko sta dekleti vstali, sta moževo hčer čakala mleko za umivanje in vino za pitje, ženino hčer pa voda za umivanje in voda za pitje. Drugo jutro sta tako moževo kakor ženino hčer čakali voda za umivanje in voda za pitje. Tretje jutro pa sta moževo hčer čakali voda za umivanje in voda za pitje, ženino hčer pa mleko za umivanje in vino za pitje, in tako je ostalo. Žena je pastorko smrtno zasovražila in kar naprej tuhtala, kako bi ji iz dneva v dan še bolj zagrenila življenje. Tudi zavidala ji je, saj je bila pastorka lepa in ljubka, njena lastna hči pa grda in zoprna.

Nekoč pozimi, ko je zemlja zmrznila kakor kamen in so bili hribi in doline zasuti s snegom, je žena naredila obleko iz papirja, poklicala deklico in rekla: »Na, obleci to obleko, pojdi v gozd in mi prinesi polno košarico jagod; zaželela sem si jih.«

»Ljubi bog,« je rekla deklica, »saj pozimi jagode ne rastejo, zemlja je zmrznjena, pa še sneg je vse prekril. In zakaj naj grem v papirnati obleki? Zunaj je tako mrzlo, da človeku sapa zmrzuje; veter bo pihal skoznjo in trnje mi jo bo strgalo s telesa.«

»Ali mi boš še ugovarjala?« je rekla mačeha. »Poberi se in ne hodi mi pred oči, dokler ne napolniš košarice z jagodami.« Nato ji je dala še košček trdega kruha in rekla: »To lahko ješ čez dan,« pri sebi pa si je mislila: Zunaj bo zmrznila in umrla od lakote, pa mi nikoli več ne bo prišla pred oči.

Deklica je bila ubogljiva, oblekla si je papirnato obleko in odšla s košarico. Vsepovsod je ležal sneg in nikjer ni bilo videti niti zelene bilke. Ko je prišla v gozd, je zagledala majhno hišico, iz katere so kukali trije škratje. Voščila jim je dober dan in obzirno potrkala na vrata. Zaklicali so: »Naprej!« in vstopila je v izbo ter sedla na klop ob peči, da bi se pogrela in pojedla zajtrk. Škratje so rekli: »Daj še nam malo.«

»Z veseljem,« je rekla, razlomila svoj košček kruha na dvoje in jim dala polovico. Vprašali so jo: »Kaj iščeš pozimi tu v gozdu v tej tenki oblekici?«

»Oh,« je odgovorila, »nabrati moram polno košarico jagod in ne smem domov, dokler jih ne prinesem.« Ko je pojedla kruh, so ji dali metlo in rekli: »Pometi z njo sneg pred zadnjimi vrati.« Ko je bila zunaj, pa so se trije škratje pomenkovali: »Kaj naj ji podarimo, ker je tako prijazna in dobra in je delila kruh z nami?« Prvi je rekel: »Podarim ji, da bo vsak dan lepša.« Drugi je dejal: »Podarim ji, da ji bodo iz ust padali zlatniki, vsakokrat ko izgovori besedo.« Tretji pa je rekel: »Podarim ji, da bo prišel kralj in jo vzel za ženo.«

Deklica je storila, kakor so ji naročili škratje, in z metlo pometla sneg za hišico. In kaj mislite, da je našla? Same zrele jagode, ki so temno rdeče kukale iz snega. Vsa vesela jih je nabrala polno košarico, se zahvalila škratom, vsakemu podala roko in stekla domov, da bi mačehi prinesla, kar je zahtevala. Ko je vstopila in rekla: »Dober večer,« ji je iz ust takoj padel zlatnik. Nato je pripovedovala, kaj se ji je zgodilo v gozdu, in ob vsaki besedi, ki jo je izgovorila, so ji iz ust padali zlatniki, tako da je bila kmalu vsa izba prekrita z njimi.

»Poglejte jo, prevzetnico,« je vzkliknila polsestra, »kako razmetava denar!« Na skrivaj pa ji je zavidala in hotela tudi sama v gozd nabirat jagode. Mati je rekla: »Ne, moja ljuba hčerkica, premrzlo je, lahko bi mi zmrznila.« Ker pa ji ni dala miru, je nazadnje popustila, ji sešila razkošen kožuh, ki ga je morala obleči, ter ji dala na pot kruh z maslom in kolač.

Deklica je odšla v gozd in naravnost proti hišici. Trije škratje so spet kukali iz nje, a jih ni pozdravila. Ne da bi se zmenila zanje ali jim voščila dober dan, je planila v izbo, sedla k peči in začela jesti kruh z maslom in kolač.

»Daj še nam malo,« so zaklicali škratje, ona pa je odgovorila: »Še zame ni dovolj, kako naj bi dajala drugim?« Ko je pojedla, so rekli: »Tu imaš metlo, pometi nam zunaj pred zadnjimi vrati.«

»Kar sami si pometite,« je odgovorila, »nisem vaša dekla.« Ko je videla, da ji ne nameravajo ničesar podariti, je odšla skozi vrata. Tedaj so se škratje pomenkovali: »Kaj naj ji podarimo, ker je tako nevljudna in ima hudobno, zavistno srce, ki nikomur ničesar ne privošči?« Prvi je rekel: »Podarim ji, da bo vsak dan grša.« Drugi je dejal: »Podarim ji, da ji bo ob vsaki besedi, ki jo izgovori, iz ust skočila krastača.« Tretji pa je rekel: »Podarim ji, da bo umrla nesrečne smrti.«

Deklica je zunaj iskala jagode, ker pa jih ni našla, se je nejevoljna vrnila domov. In ko je odprla usta, da bi materi povedala, kaj se ji je zgodilo v gozdu, ji je ob vsaki besedi iz ust skočila krastača, tako da se je vsem zagnusila.

Zdaj je bila mačeha še veliko bolj jezna in je mislila samo na to, kako bi moževi hčeri, ki je bila iz dneva v dan lepša, prizadejala čim več gorja. Nazadnje je vzela kotel, ga pristavila na ogenj in v njem prekuhala prejo. Ko je bila preja prekuhana, jo je ubogi deklici obesila čez ramo in ji dala še sekiro, da bi šla na zamrznjeno reko, izsekala luknjo v led in izprala prejo. Deklica je ubogala, odšla tja in začela sekati luknjo v led. Ko je bila sredi dela, se je pripeljala razkošna kočija, v kateri je sedel kralj. Kočija se je ustavila in kralj je vprašal: »Otrok moj, kdo si in kaj delaš tu?«

»Uboga deklica sem in izpiram prejo.« Kralju se je zasmilila, in ko je videl, kako zelo je lepa, je rekel: »Bi se odpeljala z menoj?«

»Oh, da, iz srca rada,« je odgovorila, saj je bila vesela, da bo ušla materi in sestri izpred oči. Stopila je v kočijo in se odpeljala s kraljem. Ko sta prispela na njegov grad, so z velikim sijajem obhajali poroko, kakor so ji podarili škratje. Čez leto dni je mlada kraljica rodila sina, in ko je mačeha slišala za njeno veliko srečo, je s svojo hčerjo prišla na grad in se pretvarjala, da je prišla na obisk. Ko pa je kralj nekoč odšel in ni bilo nikogar drugega zraven, je hudobna žena zgrabila kraljico za glavo, njena hči pa za noge; dvignili sta jo iz postelje in jo vrgli skozi okno v reko, ki je tekla mimo. Nato je njena grda hči legla v posteljo, starka pa jo je pokrila čez glavo.

Ko se je kralj vrnil in hotel govoriti z ženo, je starka vzkliknila: »Tiho, tiho, zdaj ne gre, močno se poti, danes jo morate pustiti počivati.« Kralj ni ničesar posumil in se je vrnil šele naslednje jutro. Ko je govoril z ženo in mu je odgovarjala, ji je ob vsaki besedi iz ust skočila krastača, medtem ko ji je prej iz njih padel zlatnik. Vprašal je, kaj naj bi to pomenilo, starka pa je rekla, da se ji je to zgodilo zaradi hudega potenja in da bo že minilo.

Ponoči pa je kuhinjski pomočnik videl, kako je skozi odtočni kanal priplavala raca in rekla: »Kralj, kaj počneš? Ali spiš ali bediš?«

Ker ni dobila odgovora, je rekla: »Kaj počno moji gostje?« Kuhinjski pomočnik je odgovoril: »Trdno spijo.« Nato je vprašala: »Kaj pa moje dete malo?«

Odgovoril je: »V zibelki je sladko zaspalo.« Tedaj je v kraljičini podobi odšla gor, dala otroku piti, mu postlala posteljico, ga pokrila in kot raca spet odplavala skozi odtočni kanal. Tako je prišla dve noči, tretjo pa je kuhinjskemu pomočniku rekla: »Pojdi in povej kralju, naj vzame meč in na pragu trikrat zamahne nad menoj.« Kuhinjski pomočnik je stekel h kralju in mu to povedal. Kralj je prišel z mečem in trikrat zamahnil nad prikaznijo; ob tretjem zamahu je pred njim stala njegova žena, živa in zdrava, kakor je bila prej.

Kralj se je silno razveselil, vendar je kraljico skrival v sobi vse do nedelje, ko naj bi krstili otroka. Ko je bil otrok krščen, je vprašal: »Kaj si zasluži človek, ki drugega odnese iz postelje in ga vrže v vodo?«

»Nič boljšega,« je odgovorila starka, »kakor da hudobneža zaprejo v sod in ga zakotalijo po hribu navzdol v vodo.« Tedaj je kralj rekel: »Sama si si izrekla sodbo.« Ukazal je prinesti sod in vanj zapreti starko z njeno hčerjo, nato so dno zabili in sod zakotalili po hribu navzdol, dokler se ni zvalil v reko.