Prevod
Nekoč je oče poklical k sebi svoje tri sinove in prvemu podaril petelina, drugemu koso, tretjemu pa mačko. »Star sem že,« je rekel, »in smrt je blizu, zato bi vas rad še pred koncem preskrbel. Denarja nimam, in kar vam zdaj dajem, se zdi bore malo vredno, vendar je vse odvisno od tega, ali boste znali darove pametno uporabiti. Poiščite si le deželo, kjer takih reči še ne poznajo, pa bo vaša sreča zagotovljena.« Po očetovi smrti se je najstarejši odpravil na pot s svojim petelinom, toda kamor koli je prišel, so peteline že poznali. V mestih jih je že od daleč videl sedeti na stolpih in se obračati z vetrom, po vaseh pa je slišal kikirikati več kot enega. Nihče se ni čudil njegovi živali, zato ni kazalo, da bi si z njo pridobil bogastvo. Nazadnje pa mu je vendarle uspelo priti na otok, kjer ljudje niso vedeli ničesar o petelinih in si še časa niso znali razdeliti. Sicer so vedeli, kdaj je jutro in kdaj večer, ponoči pa, če je niso prespali, nihče ni znal ugotoviti, koliko je ura. »Poglejte,« je dejal, »kako ponosna žival je to! Na glavi ima rubinasto rdečo krono in nosi ostroge kakor vitez. Ponoči se vam trikrat oglasi ob določeni uri, in ko se oglasi zadnjič, bo sonce kmalu vzšlo. Če pa zakikirika sredi belega dne, se pripravite, saj se bo vreme zagotovo spremenilo.« Ljudem je bilo to zelo všeč. Vso noč niso zatisnili očesa in so z velikim veseljem poslušali, kako je petelin ob dveh, štirih in šestih glasno in razločno oznanjal čas. Vprašali so ga, ali je žival naprodaj in koliko hoče zanjo. »Približno toliko zlata, kolikor ga lahko nosi osel,« je odgovoril. »To je malenkost za tako dragoceno žival!« so vzkliknili vsi po vrsti in mu z veseljem dali, kar je zahteval.
Ko se je s svojim bogastvom vrnil domov, sta se brata začudila, drugi pa je rekel: »Potem se bom tudi jaz odpravil na pot in poskusil, ali lahko svojo koso prav tako dobro prodam.« Sprva pa ni nič kazalo na to, saj je povsod srečeval kmete, ki so imeli na ramenih prav takšno koso kakor on. Nazadnje se je tudi njemu nasmehnila sreča na otoku, kjer ljudje niso vedeli ničesar o kosi. Ko je tam žito dozorelo, so pred njive pripeljali topove in ga s streli podirali. To je bilo precej nezanesljivo opravilo: marsikdo je streljal previsoko, drugi je namesto stebel zadel klasje in ga odstrelil, pri tem je šlo veliko žita v nič, povrhu pa je nastajal neznanski hrup. Tedaj se je mož postavil na njivo in žito pokosil tako tiho in tako hitro, da so ljudje od začudenja obstali odprtih ust. Pripravljeni so mu bili dati za koso, kolikor je zahteval, in dobil je konja, otovorjenega s toliko zlata, kolikor ga je lahko nosil.
Zdaj je hotel tudi tretji brat najti pravega kupca za svojo mačko. Godilo se mu je kakor bratoma: dokler je ostajal na celini, ni mogel ničesar opraviti, saj so bile mačke povsod in jih je bilo toliko, da so novorojene mladiče večinoma utapljali v vodi. Nazadnje se je dal prepeljati na neki otok in po srečnem naključju tam še nikoli niso videli mačke, miši pa so se tako namnožile, da so plesale po mizah in klopeh, naj je bil gospodar doma ali ne. Ljudje so bridko tožili zaradi te nadloge in še kralj se je v svojem gradu ni znal ubraniti. Po vseh kotih so cvilile miši in glodale vse, kar so le mogle zgrabiti z zobmi. Mačka se je nemudoma lotila lova in kmalu očistila nekaj dvoran, ljudje pa so prosili kralja, naj to čudežno žival kupi za svoje kraljestvo. Kralj je rade volje dal, kar je brat zahteval, namreč mulo, otovorjeno z zlatom, in tako se je tretji brat vrnil domov z največjim zakladom od vseh.
Mačka je v kraljevem gradu neizmerno uživala v lovu na miši in jih toliko pogrizla do smrti, da jih ni bilo več mogoče prešteti. Nazadnje ji je od vsega dela postalo vroče in zažejalo jo je. Ustavila se je, dvignila glavo in zavpila: »Mijav, mijav!« Ko so kralj in vsi njegovi ljudje zaslišali to nenavadno vpitje, so se prestrašili in v strahu vsi po vrsti zbežali iz gradu. Zunaj se je kralj posvetoval, kaj bi bilo najbolje storiti. Nazadnje so sklenili poslati k mački glasnika, ki naj ji ukaže, da zapusti grad, sicer bodo proti njej uporabili silo. Svetovalci so rekli: »Raje pustimo, da nas nadlegujejo miši, saj smo tega zla vajeni, kakor da bi svoje življenje prepustili takšni pošasti.« Paž je moral gor vprašat mačko, ali hoče prostovoljno zapustiti grad. Mačka, ki je bila zdaj še bolj žejna, pa je odgovorila le: »Mijav, mijav!« Paž je razumel: »Nikakor, nikakor ne,« in kralju sporočil njen odgovor. »Potem pa,« so rekli svetovalci, »jo bomo pregnali s silo.« Pripeljali so topove in s streli zažgali grad. Ko je ogenj dosegel dvorano, v kateri je sedela mačka, je ta srečno skočila skozi okno, oblegovalci pa niso odnehali, dokler niso vsega gradu zravnali z zemljo.
