Prevod
Na svoji poti, ko jih je podnevi in ponoči vodila svetla sled Zvezde, so se modri hoteli ustaviti in odpočiti ob vznožju obzidja Samarije, ki se je dvigala na griču med oljčnimi gaji in živimi mejami iz bodičastih kaktusov. Toda neki nedoumljivi vzgib jih je pripravil do tega, da so spremenili namero: mesto Samarija je bilo najnevarnejši kraj, kjer bi se lahko ustavili. Herod ga je bil pravkar na novo pozidal na razvalinah, ki so jih pred stoletji nakopičili vojaki Aleksandra Makedonskega, in naselili so ga rimski kolonisti, ki so šele pred kratkim zamenjali kratki meč za plug in vile: ljudje, vsi do zadnjega vdani krvoločnemu tetrarhu in pripravljeni sumničiti tujca ali popotnika, če ga že niso oropali dragocenosti in popotnice.
Zato so nadaljevali pot čez pšenična polja, se ognili dvojni vrsti visokih stebrov, ki je označevala slovesni vhod v mesto, ter iskali senco oljk in smokev, oazo ob kakem srebrno žuborečem izviru. Sonce je pripekalo in v bližini mesteca Betulije sta golota pokrajine in belina skal žgali oči. »Tam ne bomo našli drugega kot vodnjake in zbiralnike, jaz pa bi rad pil vodo, ki bi mi izvirala pred očmi,« je zamrmral ostareli kralj Boltežar in s suhim jezikom podrsal po nebu; njegove oči so bile še bolj žejne kakor grlo in spominjal se je širokih rek svojega ljubega Irana, neizmerne vodne planjave Inda, hladnega in skrivnostnega jezera Bahtegan, ob katerega senčnih bregovih se podijo gazele. Enolična in pusta ravnina se je raztezala v nedogled: senožeti, planjave, porasle s trnjem in plevelom, to je bilo vse, kar je ponujal pogled proti obzorju; na ultramarinsko modrem nebu so okrvavljeni oblaki zahoda požirali sij Zvezde in jo zastirali očem. Tedaj Melhior, črni kralj, sestopi s svoje živali, prekriža roke na prsih in poklekne, ne da bi ga skrbelo, da bo s prahom umazal razkošno oblačilo iz srebrnega brokata, obrobljeno s smaragdi in pavjimi peresi; zajame pest peska, jo ponese k ustnicam in takole zaprosi:
— Nebeška moč, ne daj mojim ustom druge pijače, le svoje luči mi ne skrivaj. Naj Zvezda spet zasije! Kakor svetilka, ki so ji dolili olja, je Zvezda zažarela in se zaiskrila. Hkrati sta druga dva modra veselo vzkliknila: zagledala sta bele hiše in gruče prastarih palm v En Ganimu. V Palestini videti palme pomeni videti izvir. Sprevod se je veselo napotil proti oazi, in ko so zagledali vodo ter zaslišali njeno osvežujoče žuborenje, so vsi sestopili s kamel in dromedarjev ter se v zahvalo vrgli na tla, živali pa so iztegovale vratove in gobce ter vohale vlažne hlape tekoče vode. Ko so se napili, napolnili mehove ter si umili noge in obraz, so se utaborili in tam pod palmami spokojno zaspali v svetlobi Zvezde, ki je mirno sijala visoko na nebu.
Ob zori so se pripravili, da znova odrinejo na pot iskat Dete. Jutro je bilo jasno in sijoče. Črede iz En Ganima so odhajale na pašo in neštete bele ovce, ki so se premikale po ravnini, so bile podobne pravljičnim vojskam. Bližina pokrajine, kjer leži Jeruzalem, se je kazala v večji rodovitnosti zemlje, v zelenju gostega mahu, v obilju trave in drobnih divjih cvetlic, ki jih zima ni mogla oveneti. Boltežar in Gašper sta premišljevala ob sunkovitem ritmu dolgih korakov svojih jezdnih živali. Mislila sta na Dete, kralja kraljev, ki naj bi mu po odloku zvezd izkazala spoštovanje, ga počastila in obsula z darovi ter pokloni. V tem Detetu bo nedvomno znova vzcvetela nepremagljiva moč judovskih in izraelskih vladarjev, levov v boju in nadvse uspešnih gospodarjev v miru; in prostrano kraljestvo s svojimi spomini na slavo je polnilo misli obeh modrih. Kakšna modrost, kakšno od Boga dano znanje je bilo Salomonovo, njegovo, ki si je podvrgel vse sosede, od egiptovskih faraonov do trgovskih središč Tira in Sidona; njegovo, ki je zgradil velikanski tempelj z bronastimi morji, zlatimi svečniki, strašnim, zagrnjenim najsvetejšim, gozdovi stebrov iz marmorja, jaspisa in serpentina, s koralnimi vdelavami in slonokoščenimi oblogami! Kakšen sijaj je obdajal njega, ki je s sprejemom osupnil kraljico iz Sabe, dišečo Balkis, ki je s seboj prinesla zaklade Vzhoda in redkosti iz treh delov sveta, zbrane samo zanjo, ona pa jih je, zavite v škrlatne tkanine, polagala ob vznožje kraljevega prestola! Boltežar in Gašper sta z zaprtimi očmi gledala ta prizor: videla sta, kako se razsipa niz biserov, kako se slonovi okli ponašajo z zapletenimi rezbarijami, kako se iz kadilnic vijejo dišeči oblaki, kako se igrajo opice, kako fazani in pavi razkazujejo razprte repe, kako igrajo citrarji in harfisti, in kako Balkis, odeta v dolgo oblačilo, vezeno s turkizi in topazi, v senci velikanskih pernatih pahljač stopa naprej z razširjenimi rokami, da bi vanje sprejela Salomona ... Nobenega dvoma ni bilo: Dete, ki sta se mu šla poklonit, bo sčasoma postalo drug Salomon, večji, močnejši, bogatejši in bolj učen od nekdanjega. Podvrglo si bo vse narode; nadelo si bo krono vesoljstva in pod njegov prestol, posut z diamanti, bo pokleknilo zatiralsko mesto iz Lacija; da, pohlepna rimska volkulja bo ukročena lizala noge tega čudežnega Deteta ...
Medtem ko sta premlevala te misli, je Zvezda bledela in ugašala. Znašla sta se izgubljena, brez vodnika, sredi prostrane ravnine. Ozrla sta se okoli sebe in presenečena opazila, da se je Melhior ločil od njiju. Gosta, mračna megla, ki se je dvigala iz močvirij in mokrišč, ju je gotovo zavedla in spravila s poti. Vznemirjena in žalostna sta se skušala razgledati, toda navada, da sledita Zvezdi, in popolno nepoznavanje dežele, skozi katero sta potovala, sta bili nepremagljivi oviri njunemu namenu. Domislila sta se, da bi poiskala vodnika, in klicala v puščavi, saj nista videla nikogar niti ni bilo zaznati sledu človeškega bivališča. Naposled se je prikazal zelo mlad pastir, oblečen v modro volneno oblačilo, ki mu ga je na čelu držal zvitek belega platna. Ko je slišal, da popotnika iščeta Dete kralja, se je preprosti fant veselo nasmehnil in se ponudil, da ju popelje k njemu.
— Poklonil sem se mu tisto noč, ko se je rodil ... — je dejal vzhičeno. — Potem naju popelji v njegovo palačo in nagradila te bova. — V njegovo palačo! Dete je v majhni votlini, kamor ob slabem vremenu navadno spravljamo živino.
— Kaj, mar nima palače? Nima straže? — Mula in vol ga grejeta s svojo sapo ... — je odgovoril pastir. — Njegova mati in njegov oče, tesar Jožef iz Nazareta, ljubeče skrbita zanj in bedita nad njim ...
Gašper in Boltežar sta si izmenjala pogled, v katerem so se razkrivali zmeda, začudenje in nezaupanje. Pastir se je moral motiti; ni bilo mogoče, da bi se tako velik kralj rodil v takšni bedi in zapuščenosti. Kaj naj storita? Kaj, ko bi vprašala za svet Melhiorja? Toda Melhior je, zavit v meglo, stopal naprej s trdnim korakom; zanj Zvezda ni potemnela. Bil je že daleč, ko je naposled zaslišal glasove in klice svojih tovarišev: »Hej, hej, Melhior! Počakaj naju!« Temnopolti modrec se je ustavil in še sam zaklical: »Tukaj sem, tukaj ...«
Ko se je karavana naposled spet združila, je Melhior zagledal mladega pastirja in izvedel, kaj pripoveduje o Detetu kralju. »Ta ubogi fant nas zavaja ali pa se sam moti,« je nejevoljno vzkliknil Gašper. »Pravi, da nas bo odpeljal v razpadajoč hlev in da bomo tam videli sina nekega tesarja iz Nazareta. Kaj misliš, Melhior? Premodri Boltežar se boji, da smo tu v veliki nevarnosti, saj ne poznamo krajev, in če si drznemo spraševati, bomo zbudili sum, prijeli nas bodo in morda nas bo Herod zaprl v svoje podzemne ječe. Zvezda ne sveti več in srce nam upada.«
Melhior je molčal. Zanj se Zvezda ni skrila niti za trenutek. Nasprotno, njena svetloba je postajala vse jasnejša, čim dlje so šli in čim bolj so se bližali hlevu. In v svoji domišljiji ga je Melhior že videl: votlino v apnenčasti skali, jasli, mehko postlane s slamo in senom, mlado, nebeško lepo ženo, ki ljubkuje drobnega otročiča, drhtečega od mraza; ponižno Dete, rožnato in belo, ki blagoslavlja in ne joče. Nenavadno pa je, da votlina ni temna, temveč preplavljena s svetlobo, in da po njej odmeva neizrekljiva glasba, komaj slišna, nebeško nežna in ubrana. Zdi se, da je vsa votlina sama svetloba in harmonija. Melhior zamaknjeno posluša; kopa se, potaplja se v čudovito glasbo in zlate žarke, ki napolnjujejo votlino in obdajajo Dete.
— Ali ne slišiš, Melhior? Sprašujeva te, ali naj nadaljujemo pot ... ali naj se vrnemo v domovino, da nas tu ne bi zaprli in trpinčili. — In vidva, ali ne slišita glasbe? — ponovi Melhior, ki mu po ebenovinastih licih polzijo sladke solze.
— Ničesar ne slišiva, ničesar ne vidiva ... — žalostno odvrneta modra. — Molita in videla bosta ... Molita in slišala bosta ... Molita in Bog se vama bo razodel. Modri in spremstvo sestopijo, razgrnejo preproge ter stoje na njih, z obrazi, obrnjenimi proti vzhodu, povzdignejo svojo molitev. In Zvezda se polagoma, kakor pogled umirajočega, ki oživi, ko se postelji približa ljubljeno bitje, spet prižiga in iskri, dokler povsem ne osvetli steze, ki se vije dalje in prodira med gore proti Betlehemu. Megla se razprši; pokrajina je vedra, pastirska, sveža in cvetoča kljub letnemu času; bistri potočki brazdajo zemljo in kakor v maju odmeva ptičje žgolenje, ki spremlja cingljanje ovčjega zvonca in petje pastirjev, zleknjenih pod terebinti in vedno zelenimi cedrami. Ko modri končajo molitev, se polni upanja in zaupanja odpravijo na pot. Karavani pride naproti kohorta vojakov na konjih: rimski oddelek, ošaben in bojevit; sonce kreše iskre na oklepih in čeladah; grive valovijo, prapori plapolajo, konjska kopita z izzivalno silovitostjo udarjajo ob tla. Modri se v strahu ustavijo. Toda oddelek gre mimo njih in z ničimer ne pokaže, da bi opazil njihovo navzočnost. Niti ne trenijo z očmi niti ne obrnejo glav niti ničesar ne opazijo.
— Slepi so, — vzklikne Melhior; in modri pospešijo korak, medtem ko se kohorta oddaljuje.
Izvirnik
En su viaje, guiados día y noche por el rastro de luz de la Estrella, los Magos, á fin de descansar, quisieron detenerse al pie de las murallas de Samaria, que se alzaba sobre una colina, entre bosquetes de olivos y setos de cactos espinosos. Pero un instinto indefinible les movió á cambiar de propósito: la ciudad de Samaria era el punto más peligroso en que podían hacer alto. Acababa de reedificarla Herodes sobre las ruinas que habían hacinado los soldados de Alejandro el macedón siglos antes, y la poblaban colonos romanos que hacía poco trocaron la espada corta por el arado y el bieldo: gente toda á devoción del sanguinario Tetrarca, y dispuesta á sospechar del extranjero, del caminante, cuando no á despojarle de sus alhajas y viáticos.
Siguieron, pues, la ruta, atravesando los campos sembrados de trigo, evitando la doble hilera de erguidas columnas que señalaba la entrada triunfal de la ciudad, y buscando la sombra de los olivos y las higueras, el oasis de algún manantial argentino. Abrasaba el sol, y en las inmediaciones de la villita de Betulia la desnudez del paisaje, la blancura de las rocas, quemaban los ojos. «Ahí no encontraremos sino pozos y cisternas, y yo quisiera beber agua que brotase á mi vista», murmuró, revolviendo contra el paladar la seca lengua, el anciano rey Baltasar, que tenía sedientas las pupilas, más aún que las fauces, y se acordaba de los anchos ríos de su amado país del Irán, de la sábana inmensa del Indo, del fresco y misterioso lago de Bactegán, en cuyas sombrosas márgenes triscan las gacelas. La llanura, uniforme y monótona, se prolongaba hasta perderse de vista: campos de heno, planicies revestidas de espinos y de malas hierbas, es todo lo que ofrecía la perspectiva del horizonte; en el cielo, de un azul de ultramar, las nubes ensangrentadas del Poniente devoraban el resplandor de la Estrella, haciéndola invisible. Entonces Melchor, el rey negro, desciende de su montura, y cruzando sobre el pecho los brazos, arrodillándose sin reparo de manchar de polvo su rica túnica de brocado de plata, franjeada de esmeraldas y plumas de pavo real, coge un puñado de arena y lo lleva á los labios, implorando así:
--Poder celeste, no des otra bebida á mi boca, pero no me escondas tu luz. ¡Que la Estrella brille de nuevo!
Como una lámpara cuando recibe provisión de aceite, la Estrella relumbró y chispeó. Al mismo tiempo los otros dos Magos exhalaron un grito de alegría: era que se avistaban las blancas mansiones y los grupos de palmeras seculares de En-Ganim. En Palestina, ver palmeras es ver la fuente. Gozosa se dirigió la comitiva al oasis, y al descubrir el agua, al escuchar su refrigerante murmullo, todos descendieron de los camellos y dromedarios y se postraron dando gracias, mientras los animales tendían el cuello y el hocico, venteando los húmedos efluvios de la corriente. Así que bebieron, que colmaron los odres, que se lavaron los pies y el rostro, acamparon y durmieron apaciblemente allí, bajo las palmeras, á la claridad de la Estrella, que refulgía apacible en lo alto del cielo.
Al alba dispusiéronse á emprender otra vez la jornada en busca del Niño. La mañana era despejada y radiante. Los rebaños de En-Ganim salían al pastoreo, y las innumerables ovejas blancas, moviéndose en la llanura, parecían ejércitos fantásticos. La proximidad de la comarca donde se asienta Jerusalén se conocía en la mayor feracidad del terreno, en la verdura del tupido musgo, en la copia de hierba y florecillas silvestres, que no había conseguido marchitar el invierno. Baltasar y Gaspar reflexionaban, al ritmo violento del largo zancajear de sus monturas. Pensaban en aquel Niño, rey de reyes, á quien un decreto de los astros les mandaba reverenciar y adorar y colmar de presentes y de homenajes. En aquel Niño, sin duda alguna, iba á reflorecer el poderío incontrastable de los monarcas de Judá y de Israel, leones en el combate, gobernantes felicísimos en la paz; y la vasta monarquía, con sus recuerdos de gloria, llenaba la mente de los dos Magos. ¡Qué sabiduría, qué infusa ciencia la de Salomón, aquel que había subyugado á todos sus vecinos, desde los Faraones egipcios hasta los comerciales emporios de Tiro y Sidón; el que construyó el Templo gigante, con sus mares de bronce, sus candelabros de oro, su terrible y velado tabernáculo, sus bosques de columnas de mármol, jaspe y serpentina, sus incrustaciones de corales, sus chapeados de marfil! ¡Qué magnificencia la del que deslumbró con su recibimiento á la reina de Saba, á Balkis la de los aromas, la que traía consigo los tesoros del Oriente y las rarezas venidas de las tres partes del mundo, recogidas sólo para ella y que ella arrojaba, envueltas en paños de púrpura, al pie del trono del rey! Cerrando los ojos, Baltasar y Gaspar veían la escena, contemplaban la sarta de perlas desgranándose, los colmillos de elefante ostentando sus complicadas esculturas, los pebeteros humeando y soltando nubes perfumadas, los monillos jugando, los faisanes y pavos reales haciendo la rueda, los citaristas y arpistas tañendo, y Balkis, envuelta en su larga túnica bordada de turquesas y topacios, protegida del sol por los inmensos abanicos de pluma, adelantándose con los brazos abiertos para recibir en ellos á Salomón... No podían dudarlo; el Niño á quien iban á adorar sería, con el tiempo, otro Salomón, más grande, más fuerte, más opulento, más docto que el antiguo. Sometería á todas las naciones; ceñiría la corona del Universo, y bajo su solio, salpicado de diamantes, se postraría la opresora ciudad del Lacio; sí, la ávida loba romana lamería, domada, los pies de aquel Niño prodigioso...
Mientras rumiaban tales ideas, la Estrella desaparecía, extinguiéndose. Encontráronse perdidos, sin guía, en la dilatada llanura. Miraron en torno, y con sorpresa advirtieron que se había separado de ellos Melchor. Una niebla densa y sombría, alzándose de los pantanos y esteros, les había engañado y extraviado, de fijo. Turbados y tristes, probaron á orientarse; pero la costumbre de seguir á la Estrella y el desconocimiento completo de aquel país que cruzaban eran insuperables obstáculos para que lograsen su intento. Ocurrióseles buscar un guía, y clamaron en el desierto, porque á nadie veían ni se vislumbraba rastro de habitación humana. Por fin, aparecióse un pastor muy joven, vestido de lana azul, sujeto á la frente el ropaje con un rollo de lino blanco. Y al escuchar que los viajeros iban en busca del Niño rey, el rústico sonrió alegremente y se ofreció á conducirles.
--Yo le adoré la noche en que nació...--dijo transportado.
--Pues llévanos á su palacio y te recompensaremos.
--¡A su palacio! El Niño está en una cuevecilla, donde solemos recoger el ganado cuando hace mal tiempo.
--Qué, ¿no tiene palacio? ¿No tiene guardias?
--Una mula y un buey le calientan con su aliento...--respondió el pastor.--Su madre y su padre, el carpintero Josef de Nazareth, le cuidan y le velan amorosos...
Gaspar y Baltasar trocaron una mirada que descubría confusión, asombro y recelo. El pastor debía de equivocarse; no era posible que tan gran rey hubiese nacido así, en la miseria, en el abandono. ¿Qué harían? ¿Si pidiesen consejo á Melchor? Pero Melchor, envuelto en la niebla, caminaba con paso firme; la Estrella no se había obscurecido para él. Hallábase ya á gran distancia, cuando por fin oyó las voces, los gritos de sus compañeros: «¡Eh, eh, Melchor! ¡Aguárdanos!» El Mago de negra piel se detuvo, y clamó á su vez: «Estoy aquí, estoy aquí...»
Al juntarse por último la caravana, Melchor divisó al pastorcillo y supo las noticias que daba del Niño rey. «Este pobre zagal nos engaña ó se engaña--exclamó Gaspar enojado.--Dice que nos guiará á un establo ruinoso, y que allí veremos al hijo de un carpintero de Nazareth. ¿Qué piensas, Melchor? El sapientísimo Baltasar teme que aquí corramos grave peligro, pues no conocemos el terreno, y si nos aventuramos á preguntar infundiremos sospechas, seremos presos y acaso nos recluya Herodes en sus calabozos subterráneos. La Estrella ya no brilla y nuestro corazón desmaya.»
Melchor guardó silencio. Para él no se había ocultado la Estrella ni un segundo. Al contrario, su luz se hacía más fulgente á medida que adelantaban, que se aproximaban al establo. Y en su imaginación, Melchor lo veía: una cueva abierta en la caliza, un pesebre mullido con paja y heno, una mujer joven y celestialmente bella agasajando á un niño tiernecito, que tiembla de frío; un Niño humilde, rosado, blanco, que bendice, que no llora. Lo singular es que la cueva, en vez de estar obscura, se halla inundada de luz, y que una música inefable, apenas perceptible, idealmente delicada y melodiosa, resuena en sus ámbitos. La cueva parece que es toda ella claridad y armonía. Melchor oye extasiado; se baña, se sumerge en la deliciosa música y en los resplandores de oro que llenan la caverna y cercan al Niño.
--¿No oyes, Melchor? Te preguntamos si debemos continuar el viaje... ó volvernos á nuestra patria, por no ser encarcelados y oprimidos aquí.
--Y vosotros, ¿no oís la música?--repite Melchor, por cuyas mejillas de ébano resbalan gotas de dulce llanto.
--Nada oímos, nada vemos...--responden los dos Magos, afligidos.
--Orad, y veréis... Orad, y oiréis... Orad, y Dios se revelará á vosotros.
Magos y séquito echan pie á tierra, extienden los tapices, y de pie sobre ellos, vuelta la cara al Oriente, elevan su plegaria. Y la Estrella, poco á poco, como una mirada de moribundo que se reanima al aproximarse al lecho un sér querido, va encendiéndose, destellando, hasta iluminar completamente el sendero, que se alarga y penetra en la montaña, en dirección de Belén. La niebla se disipa; el paisaje es risueño, pastoril, fresco, florido, á pesar de la estación; claros arroyillos surcan la tierra, y resuena, como en Mayo, el gorjeo de las aves, que acompaña el tilinteo de la esquila y el cántico de los pastores, recostados bajo los terebintos y los cedros, siempre verdes. Los Magos, terminada su plegaria, emprenden el camino llenos de esperanza y de seguridad. Una cohorte de soldados á caballo se cruza con la caravana: es un destacamento romano, arrogante y belicoso; el sol saca chispas de sus corazas y yelmos; ondean las crines, flotan las banderolas, los cascos de los caballos hieren el suelo con provocativa furia. Los Magos se detienen, temerosos. Pero el destacamento pasa á su lado y no da muestras de notar su presencia. Ni pestañean, ni vuelven la cabeza, ni advierten nada.
--Van ciegos--exclama Melchor;--y los Magos aprietan el paso, mientras se aleja la cohorte.