Prevod

Noč je. Temperatura dvajset stopinj pod ničlo. Zunaj ni slišati niti najmanjšega šuma: sneg, ki pada v drobnih, nadvse rahlih kosmih in mehča ozračje, pomaga ohranjati popolno, zadušeno tišino, ki leži nad vrtovi, belimi v pravljični belini. Sneg je tenkočutno očrtal drevorede, cvetlične grede, gozdiče in zamrznjene ribnike, katerih gladko površino so razile drsalke med zadnjim drsanjem, ki je dvor tako zabavalo, saj je knez iz Čerkezije nekajkrat prav pošteno telebnil na zadnjo plat. Kipi kakor da drgetajo, okrašeni z ledenimi svečami. Iglavci so izvezene in izklesane ledene gmote. Na palači se zidni venci, balkoni, stolpiči, veličastno pročelno okrasje in ura, ki jo podpirajo geniji, upodabljajoči usodo cesarske hiše, ki premaguje Čas, počasi izgubljajo pod mehko belo odejo. Stražarji v stražarnicah drgetajo in čutijo, kako jim sapa v visokih ovratnikih vojaških plaščev najprej zmrzuje, nato pa se spet utekočinja; udarjajo z nogami ob tla, mislijo na stražnico, kjer gori peč in je mogoče zvrniti požirek žganega, ter od časa do časa skozi sneženje zakličejo svoj grleni »Na straži!« Okrasna ura počasi odbije dvanajst, kakor da bi bila ura, ki jo oznanja, slovesnejša od drugih. Zunanji uri odgovarjajo notranje, s konzolnih mizic; njihovi glasovi so tenki, piščalkasti in ubrani kakor glasovi dvorjanov.

Cesar se zdrzne in se privzdigne v veliki postelji, intarzirani s slonovino, pod nadvse redkimi kožuhi, ki jo mehko postiljajo. Zdi se mu, da mu je pravkar nekdo položil roko na ramo; in res v svetlobi alabastrne svetilke, zastrte s čipko, zagleda častitljivo postavo, starca, ki ga kakor svetniški sij obdajajo dolga brada in lasje, v katere je sneg, bi dejal človek, zapletel svoje kosme. Starčeva obleka slepi oči: tunika iz zlatega brokata, plašč iz vijoličastega žameta, obrobljen s hermelinom. Nekakšna mitra, na kateri se nad filigranom gnetejo biseri, mu objema sence, stiska bujne snežnobele lase in jih sili, da se napihujejo ter v bogatih valovih razlivajo po ramenih. V roki drži odprto, s cizeliranjem okrašeno skrinjico, polno neotipljivega zlatega prahu.

--Kaj hočeš od mene in kdo si?--vpraša cesar starca. --Domač človek. Baltasar, kralj vzhodnih dežel--odvrne očak s tresočim se glasom.

--Dobrodošli, bratranec in gospod! Zakaj Vaše Veličanstvo potuje v tako ostri noči? Kronanim glavam se spodobi, da se nikoli ne izpostavljajo nevšečnostim, ki jih trpijo drugi smrtniki. Blagovolite si odpočiti pod mojo gostoljubno streho.

--Le za nekaj kratkih trenutkov, čeprav sem ves izčrpan od poti čez dežele Vašega Veličanstva, ki jim ni videti konca: gotovo pokrivajo dobršen del zemeljske oble.

--Ah!--zadovoljno izusti cesar.--Jih je Vaše Veličanstvo prepotovalo? Ste spoznali njihovo prostranost in bogastvo? Vsa podnebja, vsi pridelki, vse rase priznavajo mojo vrhovno oblast. Ko pregledujem svojo vojsko, vidim v njej belopolte, plavolase vojake modrih oči; vojake temne polti; vojake rumene kože in sploščenih nosov; vzhodna oblačila in ogrinjala, ki varujejo pred ostrino letnih časov v daljnih severnih deželah. Moje cesarstvo daje žito in safirje, rude, kožuhe in dišeč les; velikan je, čigar glava se kakor glava Vašega Veličanstva koplje v arktičnem snegu, roke pa izteza proti jugu, da bi ga objel. In v tem cesarstvu sem jaz Bog. Ob mojem glasu se glave sklanjajo, množice padajo na kolena, molitev zame stresa ikonostase. Medtem ko se vihar poigrava z zahodnimi vladarji, našimi nespametnimi bratranci, se jaz kakor božanstvo skrivam v nedostopnem svetišču.

--Poznam mogočnost Vašega Veličanstva. Prav zato se sprašujem, ali bo naloga, ki mi je bila zaupana, ostala brez sadu; vendar jo v poslušnosti izpolnjujem.

--Kakšna naloga je to, bratranec in gospod? --Tista, ki mi jo je naložilo Dete. Vračam se iz Palestine; po neskončnem vsakoletnem potovanju sem spet na poti v domovino ... Čudež je, kako ljubko je Dete in kako mila in krepostna je Mati! Njuna nesmrtna lepota v tisoč devetsto dveh letih, odkar sem se jima prvič poklonil, ni prav nič zbledela. Kakor vselej sem jima prinesel svoj dar: zlati prah iz Ofirja. In Dete je iztegnilo ročici, ki sem ju poljubil, blagoslovilo zlato ter mi reklo, naj ga posipam po tleh povsod, kjer vidim, da človek krati svobodo človeku.

--Torej se Dete navzema takih muh?--zajeclja cesar.--Res ga prav slabo vzgajata njegova Mati in tesar, navsezadnje človeka nizkega rodu, četudi izhajata iz rodu naših presvetlih bratrancev, judovskih kraljev! Vaše Veličanstvo je ob izkušnjah, ki mu jih dajejo leta, gotovo sprevidelo, da se Detetu te kaprice ne sme izpolniti.

--Ni ga mogoče ne ubogati, bratranec in gospod--resno izjavi modri kralj.--Posul sem neizmerno prostranstvo, ki mu vlada Vaše Veličanstvo, čeprav priznam, da dvomim, da bo kaj vzklilo na trdi ledeni skorji, ki ga prekriva. Brez upanja trosim zlati prah; in vendar se mi je pred trenutkom na vrtovih te palače ob padanju zlatega prahu zazdelo, da so se tla stresla in je snežna odeja razpokala. Zemlja je vztrepetala; zdelo se mi je, da iz njenih globin prihaja votlo bobnenje. Je Vaše Veličanstvo prepričano, da njegova palača ni spodkopana?

--Vaše Veličanstvo jo spodkopava, in to bo treba preprečiti;--odločno odvrne cesar in pritisne na zvonec. Prikaže se straža. Starec vzame ščepec prahu, ga vrže vojakom v oči ter svoboden in veličasten stopi med njimi.

Spet snežni prizor nad vrtovi in kraljevo palačo, le da je sneg zdaj že zbit in se začenja tajati v umazano, črnikasto brozgo. V palači še gorijo luči: v vsakdanji jedilnici je bila sijajna družinska večerja z veselimi in prisrčnimi zdravicami, cesar pa, utrujen od čestitk, ki jih je sprejemal vse popoldne, blagoslovi otroke, ki mu drug za drugim spoštljivo poljubijo roko, ljubeče objame rodovitno cesarico in leže na svojo ozko in trdo poljsko posteljo, edino, na kateri iz navade more zaspati.

Komaj začenja dremati, že ga nekdo prav potiho pokliče s »Psst!« in v soju svetilke razloči moža v najlepših letih, zavitega v škrlatno haljo, izpod katere se kaže čudovito izdelan oklep. Sence mu obdaja koničasta krona; v desnici dviga dragoceno posodico mire z močnim, ostrim in omamnim vonjem.

--Kaj želi Vaše Veličanstvo, gospod kralj Gaspar?--vpraša cesar, ki popotnika prepozna, skoči iz postelje in ga vojaško pozdravi. --Voščiti Vašemu Veličanstvu vesele božične praznike in mu zaupati skrivnost.--Takole je: Dete, saj Vaše Veličanstvo ve? Dete, ki ga vsako leto obiskujem v njegovem hlevčku, da bi iz njegovih vijoličastih oči pil modrost! Potem ko se je poigralo s to miro, ki sem mu jo daroval, in jo ovélo s svojo nebeško sapo, mi je naročilo, naj jo po kapljicah trosim po tleh dežel, kjer je človek žejen človekove krvi. In ko kapljice te mire padajo na tla, bratranec in gospod, opažam, kako se razmočena, lepljiva zemlja rahlja in razpira ter iz nje poganjajo, vznikajo in rastejo oljke, vrtnice, mirte, rž, hmelj in trte, obložene z grozdjem. Ah! Velik čudež je ta mira. Mene pa, gospod in bratranec, oklep duši, srce se mi ne more več stiskati v njem. Naj mi Vaše Veličanstvo dovoli, da z miro poškropim njegovo presvetlo glavo.

--Kaj za vraga! Otroške muhe!--zagodrnja cesar.--Ko Dete odraste in se odmakne od materinih kril in naročja, bodo njegove kaprice drugačne. Nič ni bolj svetega od vojne. Bog sam vodi vojske in vliva vojskovodjem pogum in razsodnost, da jim zagotovi zmago. Nad bojnim poljem lebdi nadangel s krili, oškropljenimi z rubini, in plamenečim mečem. Božji dih mi napne prsi, brž ko jih prekrije bleščeči oklep. Otroci in ženske tega ne doumejo; prav. Mi, pastirji ljudstev, poglavarji ras, se nekaterim vzgibom ljubke slabosti le nasmihamo.

--Storiti moram, kar mi je naročeno--vztraja Gaspar. Vzame nekaj kapljic mire in jih brizgne cesarju v čelo. Ta vzdihne, se zgrudi na poljsko posteljo in v sanjah zagleda piramido človeških kosti, belo, gladko in neznansko visoko. Na njenem vrhu tožeče kraka krokar, lačen, z nasršenim perjem; ob njenem vznožju pa se na vejah mlade oljke poljubljata goloba in stikata kljuna.

Na dvorišču palače se v veliki porfirni bazen, ki ga podpirajo levi, z melodičnim žuborenjem in sladko vztrajnostjo zliva voda. Mesec osvetljuje filigranske arkade, se poigrava na lakasto bleščečih listih pomarančevcev in razkriva bledi odsev njihovih zlatih jabolk. Dva sužnja čuvata emirjev spanec; oblečen počiva na divanu, pokrit z odejo iz nežnega nojevega perja--noč je namreč nekoliko hladna in slana je utrdila puščavske poti--in opira stopalo na grlo gole ženske, ki mu služi za blazino ter ga greje prijetneje kakor odeja.

Med sužnjema nevidno zdrsne elegantna postava. Mlad črnec je, vitek, močnih, jeklenih mišic, z žilavimi nogami v tesnih, z bleščicami posutih hlačnih nogavicah, kakršne nosijo mladeniči na Carpacciovih slikah; nadoblačilo iz srebrnega brokata poudarja njegove oblike; z dragimi kamni posut pas mu nad ploskim trebuhom drži veličastno bodalo; na kodrastih laseh mu postrani sedi čepica iz škrlatnega žameta, pod njenim robom pa se blešči diadem z briljanti. Postavni črnec se skloni k emirju in mu obraz ovije v oblak kadila, ki se kadi iz preluknjane kadilnice, viseče na verižicah iz biserov. Emir se prestrašen prebudi in seže po ukrivljenem bodalu.

--Ne boj se, Melchor sem, ki kakor ti vladam puščavskim plemenom in imam skrivnostne palače, kakor bi jih izklesali zračni duhovi. Prihajam izpolnit naročilo Deteta Yesuája, sina Leile Mariem.

--In kaj ti ukazuje ta neverni prerok?--prezirljivo vzklikne emir. --Naj zaniham s to kadilnico v vseh deželah, kjer človek ravna z žensko kot s sužnjo in ne kot z družico.

Emir se zasmeje in med črno, svilnato brado pokaže bele šakalje zobe. --Potem se vrni v deželo rumijev, Melchor. Tudi tam potrebujejo dišavo iz tvoje kadilnice. A najprej si odpočij. Moj gost si; ukazal bom dvema lepima ujetnicama, naj ti pripravita kopel z rožno vodo.

In emir se privzdigne ter z nogo brcne žensko, na katere grlu jo je imel naslonjeno.