Prevod

Popoldne 24. decembra ga je zateklo na samem, na konju, ko se je že napovedovala nevihta. Bila je tista zimska ura, ko dnevna svetloba nenadoma ugasne, kakor da bi bila luč v svetilki in bi nekdo zasukal gumb; brez prehoda se je spustila tema in zabrisala obrise pokrajine, ki je bila opoldne morda spokojna, zdaj pa mračna in pusta.

Bil je v soteski ene tistih rek, ki tečejo globoko med dvema strmima bregovoma; na desni je bila pot, na levi kamnita gora, skoraj navpična, gola in svinčeno siva. Tam spodaj ni bilo razločiti drugega kakor črnikast trak, na katerem je ugašal rdeč odsev zahoda, vijugast kakor škrlatna gadja kača; zgoraj so se dvigale goste gmote, čudne, prikazenske oblike; vse je bilo slovesno, lahko bi rekli celo grozeče. Mauricio ni bil strahopetec, pa vendar ga je pogled na goro navdal s tesnobo; zaželel si je čim prej priti na dvorec, od katerega so ga ločile še tri dolge milje, in z glasom ter ostrogami spodbudil konja, ki je nezaupljivo strigel z ušesi.

Veter se je okrepil in ga prisilil, da si je klobuk z robcem privezal pod brado; grom, še oddaljen, je skrivnostno zabobnel; sunki dežja so oplazili jezdečev obraz in ta je zadušil kletvico. Kakšna smola! Ravno na polovici poti je moralo začeti deževati! Prav tisti hip se je konj vzpel in odskočil vstran: iz goščave je stopila neka postava. Mauricio je že segel po revolverju, ki ga je nosil v notranjem žepu kožuha, ko je zaslišal te besede v narečju:

— Darujte miloščino! Na ljubo Bogu, ki se bo rodil ... kakšno miloščino, gospod! Mauricio se je pomiril in jezno pogledal človeka, ki si je drznil na takem kraju in ob takem času nadlegovati ga s prosjačenjem. Bil je visok, krepak mož, bos in golih nog, s popotno malho čez ramo, opiral pa se je na debelo gorjačo. V temi ni bilo mogoče razločiti njegovega obraza; starost sta izdajala raskavi glas in medel srebrnkast lesk razmršenih belih las.

— Umaknite se, — je nestrpno zamrmral mladi gospod. — Ali ne vidite, da se konj plaši? Še malo, pa bi zletel na glavo v reko ... Tudi vi ste si izbrali uro za beračenje in kraj, kjer skačete konju pred noge! Kakšni tepci!

Berač je obstal kakor okamenel. — Kje je reka? — je zavpil v silni grozi. — Ali ni to pot k cerkvi v Cimáisu? Gospod, pri duši tiste, ki vas je rodila ... Gospod, ne zapustite me ... Slep sem! Naj vam Marija ohrani vid! Gorje tistemu, ki ne vidi!

Mauricio je razumel. Slepi starec se je izgubil, ni vedel, kje je, in potreboval je vodnika, da ne bi zgrmel v prepad. Da, seveda; potreboval je vodnika ... In kdo naj bi bil to? On, Mauricio Acuña, ki se je na božični večer vračal iz Orenseja domov, da bi povečerjal in nato preživel vesel večer, igral julepe ali golfo z brati in bratranci, kadil in se smejal? Če bi korak svojega konja prilagodil počasni hoji slepca, če bi zavil proti cerkvi v Cimáisu, do katere je bilo še lep kos poti, ob kateri presneti uri bi potem stopil v dvorano dvorca Portomellor? Za hip je omahoval: pomislil je, da bi vendarle moral žrtvovati nekaj minut in slepca usmeriti proti Cimáisu, potem pa ga pustiti, naj se, ko bo vedel, kam mora, znajde, kakor mu bo Bog dal. Samo da bi se moral zato podati v hrastov gozd, tvegati, da se bo spotikal ob štore in skale, predvsem pa popustiti beračevim prošnjam; ta svojega priložnostnega vodnika ne bi kar tako izpustil, in če bi mu ustregel v prvem, bi zahteval še drugo ... Ti reveži se znajo tako prilizovati in tako nadležno obesiti na človeka! »Bolje bo, da jo popiham,« je sklenil; iz žepa je potegnil duro in ga položil v tresočo se dlan, ki jo je starec iztegoval bolj v prošnji za pomoč kakor za miloščino; nato je zbodel konja in pobegnil kakor zločinec, ki beži pred pravico.

Da, kakor zločinec — tako je svoje ravnanje označil sam, ko je nekoliko pozneje zadržal Macea, svojega črnega andaluzijskega križanca, in se zavedel, da se je povsem znočilo. Za temnimi nevihtnimi oblaki se je medlo prikazovala bleda luna, podobna obrazu mrliča, zavitega v meniško kuto. Cesta se je vila visoko nad reko, ki je v grozljivi globini dremala nema in zlovešča. Veter se je zaganjal v mogočna drevesna debla, da so škripala; blisk je osvetlil vodno gladino, grom je zadonel že precej blizu; Mauricio se je zdrznil. Zdelo se mu je, da poleg zvokov nevihte sliši še druge, nenavadne glasove. Je starec morda padel v vodo? Za seboj, na skalnati stezi, je, tako se mu je zdelo, slišal korak človeka, ki s palico tipa po tleh, kakor delajo slepci. Očiten nesmisel, saj je moral berač po diru, v katerega se je bil pognal Maceo, ostati že četrt milje zadaj. Pa vendar bi Mauricio prisegel, da mu nekdo sledi: nekdo, ki težko diha, se spotika, ječi in prosi usmiljenja. Nepremagljiv nemir ga je gnal, da je spet priganjal konja, da bi čim prej dosegel razpotje, kjer se cesta odmakne od reke, ob pogledu na katero ga je obhajala slutnja nesreče. Je morda padel vanjo? ... Mauricia je mučila misel, da je v taki noči zapustil slepca. »Toda kako sem mogel ...? Saj ni mogoče! Če bi mi pozneje kdo pripovedoval kaj takega, mu ne bi verjel ... Danes nesrečneža ne bi smel pustiti samega ...« je premleval in zasajal ostroge Maceu v boke. »In najbolj umazano, najbolj nizkotno pri vsem tem je bilo, da sem mu dal denar. Denar! Če njegovo truplo ta hip plava po Silu ... kaj mu pomaga denar? Mislimo, da se da z denarjem vse urediti ... Kakšen podlež sem! Najraje bi se vrnil. Ali ne prihaja nekdo za menoj? ...«

Maceo je letel: jezdecu je od tesnobe pot oblival sence. Šumenje v ušesih in vrtinčenje vetra, globoko kakor hrumenje viharja, mu nista branila, da ne bi slišal vse bližjih korakov tistega, ki mu je zdaj brez slehernega dvoma sledil, in razločil istega pretrganega dihanja, istega bolečega stokanja; in vendar se ni upal ozreti: kajti če bi se ozrl, bi morda zagledal postavo slepega berača, visokega, bosega in golih nog, z malho na rami in palico v roki, v temi pa bi se srebrno svetili njegovi razmršeni beli lasje ...

— Ali se mi meša? — je pomislil. — Daj, pogum ... Moram se ozreti ... — Pa se ni ozrl; stisnjeno grlo in razbijajoče srce sta ga izdajala: preveval ga je strašen, nadnaraven strah. Pritisnil je z ostrogami in razdraženi konj je še pospešil svoj iztegnjeni galop, da so iz kamenja na cesti švigale iskre. Nevihta je bila že nad njim: zasvetil se je blisk; silovit grom je zagrmel prav nad glavo mladega gospoda in ga oglušil. Maceo se je splašil; sunkovito se je zasukal na zadnjih nogah in se pognal proti strmini nad Silom. Mauricio je zagledal strašno nevarnost, ko mu je nov blisk razkril prepad in vodno gladino: zaprl je oči in sprejel sodbo Previdnosti ... konj pa je v svoji smrtonosni vrtoglavici potegnil jezdeca na dno prepada, med padcem lomil borovce in prožil kamenje s strmega pobočja; njegovo grmenje, ko se je valilo po skalovju, je še vedno posnemalo zbegane korake slepca, ki se je spotikal in ječal.