Prevod

Na svoji poti, ko jih je podnevi in ponoči vodila svetla sled Zvezde, so se modri hoteli ustaviti in odpočiti ob vznožju obzidja Samarije, ki se je dvigala na griču med oljčnimi gaji in živimi mejami iz bodičastih kaktusov. Toda neki nedoumljivi vzgib jih je pripravil do tega, da so spremenili namero: mesto Samarija je bilo najnevarnejši kraj, kjer bi se lahko ustavili. Herod ga je bil pravkar na novo pozidal na razvalinah, ki so jih pred stoletji nakopičili vojaki Aleksandra Makedonskega, in naselili so ga rimski kolonisti, ki so šele pred kratkim zamenjali kratki meč za plug in vile: ljudje, vsi do zadnjega vdani krvoločnemu tetrarhu in pripravljeni sumničiti tujca ali popotnika, če ga že niso oropali dragocenosti in popotnice.

Zato so nadaljevali pot čez pšenična polja, se ognili dvojni vrsti visokih stebrov, ki je označevala slovesni vhod v mesto, ter iskali senco oljk in smokev, oazo ob kakem srebrno žuborečem izviru. Sonce je pripekalo in v bližini mesteca Betulije sta golota pokrajine in belina skal žgali oči. »Tam ne bomo našli drugega kot vodnjake in zbiralnike, jaz pa bi rad pil vodo, ki bi mi izvirala pred očmi,« je zamrmral ostareli kralj Boltežar in s suhim jezikom podrsal po nebu; njegove oči so bile še bolj žejne kakor grlo in spominjal se je širokih rek svojega ljubega Irana, neizmerne vodne planjave Inda, hladnega in skrivnostnega jezera Bahtegan, ob katerega senčnih bregovih se podijo gazele. Enolična in pusta ravnina se je raztezala v nedogled: senožeti, planjave, porasle s trnjem in plevelom, to je bilo vse, kar je ponujal pogled proti obzorju; na ultramarinsko modrem nebu so okrvavljeni oblaki zahoda požirali sij Zvezde in jo zastirali očem. Tedaj Melhior, črni kralj, sestopi s svoje živali, prekriža roke na prsih in poklekne, ne da bi ga skrbelo, da bo s prahom umazal razkošno oblačilo iz srebrnega brokata, obrobljeno s smaragdi in pavjimi peresi; zajame pest peska, jo ponese k ustnicam in takole zaprosi:

— Nebeška moč, ne daj mojim ustom druge pijače, le svoje luči mi ne skrivaj. Naj Zvezda spet zasije! Kakor svetilka, ki so ji dolili olja, je Zvezda zažarela in se zaiskrila. Hkrati sta druga dva modra veselo vzkliknila: zagledala sta bele hiše in gruče prastarih palm v En Ganimu. V Palestini videti palme pomeni videti izvir. Sprevod se je veselo napotil proti oazi, in ko so zagledali vodo ter zaslišali njeno osvežujoče žuborenje, so vsi sestopili s kamel in dromedarjev ter se v zahvalo vrgli na tla, živali pa so iztegovale vratove in gobce ter vohale vlažne hlape tekoče vode. Ko so se napili, napolnili mehove ter si umili noge in obraz, so se utaborili in tam pod palmami spokojno zaspali v svetlobi Zvezde, ki je mirno sijala visoko na nebu.

Ob zori so se pripravili, da znova odrinejo na pot iskat Dete. Jutro je bilo jasno in sijoče. Črede iz En Ganima so odhajale na pašo in neštete bele ovce, ki so se premikale po ravnini, so bile podobne pravljičnim vojskam. Bližina pokrajine, kjer leži Jeruzalem, se je kazala v večji rodovitnosti zemlje, v zelenju gostega mahu, v obilju trave in drobnih divjih cvetlic, ki jih zima ni mogla oveneti. Boltežar in Gašper sta premišljevala ob sunkovitem ritmu dolgih korakov svojih jezdnih živali. Mislila sta na Dete, kralja kraljev, ki naj bi mu po odloku zvezd izkazala spoštovanje, ga počastila in obsula z darovi ter pokloni. V tem Detetu bo nedvomno znova vzcvetela nepremagljiva moč judovskih in izraelskih vladarjev, levov v boju in nadvse uspešnih gospodarjev v miru; in prostrano kraljestvo s svojimi spomini na slavo je polnilo misli obeh modrih. Kakšna modrost, kakšno od Boga dano znanje je bilo Salomonovo, njegovo, ki si je podvrgel vse sosede, od egiptovskih faraonov do trgovskih središč Tira in Sidona; njegovo, ki je zgradil velikanski tempelj z bronastimi morji, zlatimi svečniki, strašnim, zagrnjenim najsvetejšim, gozdovi stebrov iz marmorja, jaspisa in serpentina, s koralnimi vdelavami in slonokoščenimi oblogami! Kakšen sijaj je obdajal njega, ki je s sprejemom osupnil kraljico iz Sabe, dišečo Balkis, ki je s seboj prinesla zaklade Vzhoda in redkosti iz treh delov sveta, zbrane samo zanjo, ona pa jih je, zavite v škrlatne tkanine, polagala ob vznožje kraljevega prestola! Boltežar in Gašper sta z zaprtimi očmi gledala ta prizor: videla sta, kako se razsipa niz biserov, kako se slonovi okli ponašajo z zapletenimi rezbarijami, kako se iz kadilnic vijejo dišeči oblaki, kako se igrajo opice, kako fazani in pavi razkazujejo razprte repe, kako igrajo citrarji in harfisti, in kako Balkis, odeta v dolgo oblačilo, vezeno s turkizi in topazi, v senci velikanskih pernatih pahljač stopa naprej z razširjenimi rokami, da bi vanje sprejela Salomona ... Nobenega dvoma ni bilo: Dete, ki sta se mu šla poklonit, bo sčasoma postalo drug Salomon, večji, močnejši, bogatejši in bolj učen od nekdanjega. Podvrglo si bo vse narode; nadelo si bo krono vesoljstva in pod njegov prestol, posut z diamanti, bo pokleknilo zatiralsko mesto iz Lacija; da, pohlepna rimska volkulja bo ukročena lizala noge tega čudežnega Deteta ...

Medtem ko sta premlevala te misli, je Zvezda bledela in ugašala. Znašla sta se izgubljena, brez vodnika, sredi prostrane ravnine. Ozrla sta se okoli sebe in presenečena opazila, da se je Melhior ločil od njiju. Gosta, mračna megla, ki se je dvigala iz močvirij in mokrišč, ju je gotovo zavedla in spravila s poti. Vznemirjena in žalostna sta se skušala razgledati, toda navada, da sledita Zvezdi, in popolno nepoznavanje dežele, skozi katero sta potovala, sta bili nepremagljivi oviri njunemu namenu. Domislila sta se, da bi poiskala vodnika, in klicala v puščavi, saj nista videla nikogar niti ni bilo zaznati sledu človeškega bivališča. Naposled se je prikazal zelo mlad pastir, oblečen v modro volneno oblačilo, ki mu ga je na čelu držal zvitek belega platna. Ko je slišal, da popotnika iščeta Dete kralja, se je preprosti fant veselo nasmehnil in se ponudil, da ju popelje k njemu.

— Poklonil sem se mu tisto noč, ko se je rodil ... — je dejal vzhičeno. — Potem naju popelji v njegovo palačo in nagradila te bova. — V njegovo palačo! Dete je v majhni votlini, kamor ob slabem vremenu navadno spravljamo živino.

— Kaj, mar nima palače? Nima straže? — Mula in vol ga grejeta s svojo sapo ... — je odgovoril pastir. — Njegova mati in njegov oče, tesar Jožef iz Nazareta, ljubeče skrbita zanj in bedita nad njim ...

Gašper in Boltežar sta si izmenjala pogled, v katerem so se razkrivali zmeda, začudenje in nezaupanje. Pastir se je moral motiti; ni bilo mogoče, da bi se tako velik kralj rodil v takšni bedi in zapuščenosti. Kaj naj storita? Kaj, ko bi vprašala za svet Melhiorja? Toda Melhior je, zavit v meglo, stopal naprej s trdnim korakom; zanj Zvezda ni potemnela. Bil je že daleč, ko je naposled zaslišal glasove in klice svojih tovarišev: »Hej, hej, Melhior! Počakaj naju!« Temnopolti modrec se je ustavil in še sam zaklical: »Tukaj sem, tukaj ...«

Ko se je karavana naposled spet združila, je Melhior zagledal mladega pastirja in izvedel, kaj pripoveduje o Detetu kralju. »Ta ubogi fant nas zavaja ali pa se sam moti,« je nejevoljno vzkliknil Gašper. »Pravi, da nas bo odpeljal v razpadajoč hlev in da bomo tam videli sina nekega tesarja iz Nazareta. Kaj misliš, Melhior? Premodri Boltežar se boji, da smo tu v veliki nevarnosti, saj ne poznamo krajev, in če si drznemo spraševati, bomo zbudili sum, prijeli nas bodo in morda nas bo Herod zaprl v svoje podzemne ječe. Zvezda ne sveti več in srce nam upada.«

Melhior je molčal. Zanj se Zvezda ni skrila niti za trenutek. Nasprotno, njena svetloba je postajala vse jasnejša, čim dlje so šli in čim bolj so se bližali hlevu. In v svoji domišljiji ga je Melhior že videl: votlino v apnenčasti skali, jasli, mehko postlane s slamo in senom, mlado, nebeško lepo ženo, ki ljubkuje drobnega otročiča, drhtečega od mraza; ponižno Dete, rožnato in belo, ki blagoslavlja in ne joče. Nenavadno pa je, da votlina ni temna, temveč preplavljena s svetlobo, in da po njej odmeva neizrekljiva glasba, komaj slišna, nebeško nežna in ubrana. Zdi se, da je vsa votlina sama svetloba in harmonija. Melhior zamaknjeno posluša; kopa se, potaplja se v čudovito glasbo in zlate žarke, ki napolnjujejo votlino in obdajajo Dete.

— Ali ne slišiš, Melhior? Sprašujeva te, ali naj nadaljujemo pot ... ali naj se vrnemo v domovino, da nas tu ne bi zaprli in trpinčili. — In vidva, ali ne slišita glasbe? — ponovi Melhior, ki mu po ebenovinastih licih polzijo sladke solze.

— Ničesar ne slišiva, ničesar ne vidiva ... — žalostno odvrneta modra. — Molita in videla bosta ... Molita in slišala bosta ... Molita in Bog se vama bo razodel. Modri in spremstvo sestopijo, razgrnejo preproge ter stoje na njih, z obrazi, obrnjenimi proti vzhodu, povzdignejo svojo molitev. In Zvezda se polagoma, kakor pogled umirajočega, ki oživi, ko se postelji približa ljubljeno bitje, spet prižiga in iskri, dokler povsem ne osvetli steze, ki se vije dalje in prodira med gore proti Betlehemu. Megla se razprši; pokrajina je vedra, pastirska, sveža in cvetoča kljub letnemu času; bistri potočki brazdajo zemljo in kakor v maju odmeva ptičje žgolenje, ki spremlja cingljanje ovčjega zvonca in petje pastirjev, zleknjenih pod terebinti in vedno zelenimi cedrami. Ko modri končajo molitev, se polni upanja in zaupanja odpravijo na pot. Karavani pride naproti kohorta vojakov na konjih: rimski oddelek, ošaben in bojevit; sonce kreše iskre na oklepih in čeladah; grive valovijo, prapori plapolajo, konjska kopita z izzivalno silovitostjo udarjajo ob tla. Modri se v strahu ustavijo. Toda oddelek gre mimo njih in z ničimer ne pokaže, da bi opazil njihovo navzočnost. Niti ne trenijo z očmi niti ne obrnejo glav niti ničesar ne opazijo.

— Slepi so, — vzklikne Melhior; in modri pospešijo korak, medtem ko se kohorta oddaljuje.