Waltey
Videnje svetih treh kraljev
Cuentos de Navidad y Reyes
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos · Emilia Pardo BazánO besedilu
Videnje svetih treh kraljev
- Vir
- Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
- Avtor
- Emilia Pardo Bazán
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Español
- Čas branja
- 5 min branja
- Obseg
- 4 strani
- Naslov izvirnika
- 015 La visión de los Reyes Magos
O izvirniku
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos
Sedemintrideset avtorskih zgodb v treh zgodovinskih knjižnih skupinah. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos v jeziku Español.
Besedilo
Videnje svetih treh kraljev
(Sveti trije kralji se vračajo v domovino po drugi poti, ne po tisti, po kateri so prišli, da bi ukanili krvoločnega Heroda. Noč je: zvezda jih ne vodi več; toda luna, ki sije z močno srebrno svetlobo, veličastno razsvetljuje puščavsko planjavo. Sence enogrbih kamel se velikansko raztezajo po belih, gladkih tleh in v daljavi odmeva zamolklo levje rjovenje.)
BALTASAR (si gladi dolgo snežno belo brado in zmajuje s staro glavo kakor prerok). — Ne vem, kaj se dogaja z menoj, odkar sem pokleknil v betlehemskem hlevu in pozdravil Sina Device; preroški duh me vznemirja in čutim, kako se odmika zastor, ki zakriva prihodnje čase. Ta zlati dar, ki sem ga izročil Detetu, da bi ga priznal za Kralja — koliko in koliko rodov mu ga bo še prinašalo! Darove bo prejemal, ne kakor mi, dneve, mesece in leta, temveč stoletja, desetine stoletij, rod za rodom, in prejemal jih bo iz vsega sveta, od vseh ras in jezikov, iz novih dežel, ki jih bodo odkrivali, da bi slavile njegovo ime. Zlata, ki sem mu ga prinesel, je bilo malo; komaj je napolnilo cedrovo skrinjico, v kateri sem ga nosil; zdaj pa se mi zdi, da se je spremenilo v zlato morje, in vidim, kako Detetu postavljajo zlate templje, oltarje iz kovanega in rezljanega zlata, zlate prestole, okoli katerih se zibljejo bele pernate pahljače z zlatimi ročaji, in kako mu glavo obdaja trojna krona, prav tako iz čistega zlata, posejana z diamanti in dragimi kamni. Zlati valovi, ki izvirajo iz zemeljskih žil, se zlivajo k nogam Deteta: in najbolj nenavadno je, da jih Dete gleda z žalostnim obrazom, nazadnje pa skrije obličje v Materino naročje. Ali sem ravnal napak, o modreca, ko sem mu prinesel zlato? Ali nebeškemu bitju simbol kraljevske oblasti ni po volji? Bojim se, da moji darovi niso bili sprejeti in da se je moja počastitev zdela bogoskrunska.
GASPAR (se vzravna v sedlu, seže po meču, namršči obrvi in se zaiskri z očmi). — Očak modrih, saj sem ti napovedal. Novorojeni judovski Kralj ni nizkoten trgovec, ki bi hotel v podzemnih kleteh svojega doma kopičiti brezmerno bogastvo. Pohlep ponižuje dušo in jo dela lepljivo in grobo kakor glino, ki jo prezirljivo teptamo. Moj dar je edini, ki je mogel ugajati Devičinemu prvorojencu. Ti si mu prinesel zlato kot vladarju; jaz miro kot človeku. Hotel se je roditi kot človek in ime človek bo njegov najžlahtnejši naslov. Mira, grenka kakor življenje in kakor življenje zdravilna in krepčilna: to je tisto, kar se spodobi za nekoga, ki mora opraviti možato delo, delo moči in zdravja. Mar mislita, da je mogoče biti velik in plemenit in močan, ne da bi okusil grenki kelih? Poglejta mene, o modreca: bojeval sem se, trpel sem, premagoval pošasti, spopadal sem se s strašnimi skušnjavami, tisočkrat sem bil v rokah svojih sovražnikov in dih mučeništva je oplazil moja senca. Pa sem jokal en sam dan in kaplja mojih solza, ki je padla v amforo z miro, ji je dala krepčilno, žlahtno grenkobo in nemara tudi balzamično dišavo. Tudi jaz vidim Dete, Baltasar, toda vidim ga, kako se bojuje, podira, zmaguje, tepta zmaje, podreja človeštvo svojemu jarmu, trpi in s krvjo zaliva palmovo vejo. Prav sem storil, da sem mu prinesel miro.
MELCHOR (boječe, z globoko ponižnostjo). — Ne vem, ali sem prav izbral, a po radosti, ki me preplavlja, vendarle sodim, da Dete mojega daru ne zavrača. Ti, častitljivi in veleučeni Baltasar, si mu poklonil zlato, ker si v njem videl Kralja. Ti, neukrotljivi in pogumni Gaspar, si mu prinesel miro, ker si ga imel za človeka. Jaz, zadnji med vami, najbolj nevedni, črnopolti Etiopec, pa sem mu daroval nekaj zrnc kadila, saj je moje srce v njem slutilo Boga.
BALTASAR in GASPAR, osuplo. — Boga! MELCHOR (z vero in gorečim prepričanjem). — Da, Boga. Prav zdaj, sredi te spokojne noči, sem na čisti nebesni modrini videl zasijati njegovo božanskost. Glejta, tam so narodi, ki ležijo pred njegovimi nogami in jih je On odrešil, in po Njem so vsi ljudje enaki. Moj rod, temnopolti Hamov rod, se nič več ne razlikuje od belih Jafetovih sinov. Starodavna prekletstva je izbrisal sveti prst Deteta. Ne prepoznata ga takoj, ker je drugačen Bog od bogov, ki jim je usojeno umreti: ne obsoja, ne sovraži, ne pokončuje; ljubi, spravlja, odpušča, in že ko se mu samo približam, začutim v srcu nerazložljivo svežino in v duhu mir, ki me poveličuje. Brž ko pridem v svoje kraljestvo, bom odprl ječe, razpustil vojske, odpustil davke, osvobodil svoje priležnice in se neoborožen postavil sredi javnega trga, da priznam svoje zablode in se mi sovražniki, če bodo hoteli, maščujejo.
BALTASAR. — V zadrego me spravljaš, Melchor. Tvoja vera je podobna blaznosti. GASPAR. — Ne razumem te prav, Melchor. Tvoja vera se mi zdi pomehkužena, nevredna kralja.
MELCHOR. — Ne znam je zagovarjati z razlogi. Delam, kakor čutim. BALTASAR. — Moj dar je bil dragocen. GASPAR. — Moj je bil dostojen in plemenit. MELCHOR. — Moj izraža mojo majhnost in pomeni le čaščenje.
BALTASAR. — Če bi vse tri združili v enega, bi morda dobili nekaj, kar bi čudežno Dete pripravilo do nasmeha. GASPAR. — To ni mogoče. Kje naj se najde dar, ki bi se hkrati spodobilo darovati Kralju, Človeku in Bogu?
(Luna sije z mehkejšo svetlobo, bolj skrivnostno milo in sanjavo. Puščava se zdi kakor srebrno jezero. Na obzorju se izriše ženska postava, razkošno okrašena in bogato oblečena, lepa, objokana, z dolgimi svetlimi lasmi, ki segajo do roba obleke. V rokah nosi mirinsko posodo, polno nardovega mazila, katerega vonj se širi naokrog, prežema oblačila modrih in se jim v nežnih, predirnih dehtih dviga do možganov. In trije kralji sestopijo z jezdnih živali, padejo na obraz v puščavski prah in s sveto zavistjo zavidajo dar grešnice Magdalene.)
Izvirnik
015 La visión de los Reyes Magos
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
(Los Reyes Magos regresan á su patria por distinto camino del que vinieron, á fin de burlar al sanguinario Herodes. Es de noche: la estrella no les guía ya; pero la luna, brillando con intensa y argentada luz, alumbra espléndidamente la planicie del desierto. La sombra de los dromedarios se agiganta sobre el suelo blanco y liso, y á lo lejos resuena el cavernoso rugir de un león.)
BALTASAR (acariciándose la nevada y luenga barba y moviendo la anciana cabeza á estilo del que vaticina).--No sé lo que me sucede desde que me puse de rodillas en el establo de Belén y saludé al Hijo de la Doncella, que me agita un espíritu profético, y siento descorrerse el velo que cubre los tiempos futuros. Este tributo de oro que ofrecí al Niño para reconocerle Rey, ¡cuántas y cuántas generaciones se lo han de rendir! Tributos percibirá, no como nosotros, días, meses y años, sino siglos, decenas de siglos, generación tras generación, y los percibirá de todo el universo, de toda raza y lengua, de nuevas tierras que se descubrirán para aclamar su nombre. El oro que le he presentado era poco; apenas llenaba el cofre de cedro en que lo traje; y ahora se me figura que se ha convertido en un mar de oro, y veo que al Niño se le erigen templos de oro, altares de oro labrado y cincelado, tronos de oro en torno de los cuales oscilan blancos flábulos de plumas con mango de oro, y que ciñe su cabeza una triple corona de oro macizo también, incrustada de diamantes y gemas preciosas. Olas de oro, fluyendo de los veneros de la tierra, corren á los pies del Niño: y lo más extraño es que el Niño los contempla con entristecida cara, y al fin esconde el rostro en el seno de su Madre. ¿Habré obrado mal, ¡oh sabios!, en presentarle oro? ¿No le agradará á la criatura celeste el símbolo de la autoridad real? Temo que mis dones no hayan sido aceptos y mi obsequio pareciese sacrílego.
GASPAR (enderezándose sobre su montura, requiriendo la espada, frunciendo las cejas y echando chispas por los ojos).--Patriarca de los Magos, bien te lo pronostiqué. El nacido Rey de los judíos no es vil mercader que quiere atesorar riquezas sin cuento en los subterráneos de su morada. La codicia rebaja el alma y la hace pegajosa y grosera como la arcilla que, despreciándola, pisamos. Mi don es el único que pudo complacer al primogénito de la Virgen. Tú le trajiste oro, por monarca; yo mirra, por hombre. Hombre ha querido nacer, y el llamarse hombre será su mejor título. La mirra, amarga como el vivir y como el vivir sana y fortificante; he ahí lo que conviene á quien ha de realizar obra viril, obra de vigor y salud. ¿Creéis que se puede ser grande y noble y fuerte sin gustar el cáliz amargo? Aquí me tenéis á mí, ¡oh, sabios!: he combatido, he sufrido, he vencido monstruos, he lidiado con tentaciones horribles, me he visto mil veces en manos de mis enemigos y el soplo del martirio ha rozado mi sien. Pues sólo un día he llorado, y una gota de mi llanto, cayendo en el ánfora de la mirra, le prestó su tónica y sabrosa amargura y quizás su balsámico perfume. Yo también veo al Niño, Baltasar, pero le veo combatiendo, arrollando, venciendo, aplastando dragones, sometiendo á su yugo á la humanidad, sufriendo y regando con sangre una palma. Bien hice en traerle mirra.
MELCHOR (tímidamente, con humildad profunda).--Yo no sé si habré acertado, y, sin embargo, por la alegría que me inunda, presumo que el Niño no rechaza mi don. Tú, venerable y doctísimo Baltasar, le obsequiaste con oro, considerándole Rey. Tú, indomable y valeroso Gaspar, le trajiste mirra, teniéndole por hombre. Yo, el último de vosotros, el más ignorante, el etiope de negra tez, le ofrecí unos granos de incienso, pues mi corazón le presentía Dios.
BALTASAR y GASPAR, atónitos.--¡Dios!
MELCHOR (con fe y persuasión ardiente).--Sí, Dios. Ahora mismo, en medio de esta serena noche, sobre el limpio azul del cielo, he visto resplandecer su divinidad. Ahí están las naciones postradas á sus pies y redimidas por Él, y por Él igualados todos los hombres. Mi progenie, la obscura raza de Cam, ya no se diferencia de los blancos hijos de Jafet. Las antiguas maldiciones las ha borrado el sacro dedo del Niño. No le reconocéis así al pronto, porque es un Dios diferente de los Dioses que van á morir: no condena, ni odia, ni extermina; ama, reconcilia, perdona, y sólo con acercarme á Él noto en mi corazón una frescura inexplicable y en mi espíritu una paz que glorifica. Así que llegue á mi reino abriré las prisiones, licenciaré los ejércitos, condonaré los tributos, daré libertad á mis concubinas y me pondré desarmado en medio de la plaza pública á confesar mis yerros y á que mis enemigos, si lo desean, tomen venganza de mí.
BALTASAR.--Me dejas confuso, Melchor. Tu creencia se asemeja á la locura.
GASPAR.--No te entiendo bien, Melchor. Tu creencia me parece afeminada, impropia de un Rey.
MELCHOR.--No sé defenderla con razones. Hago lo que siento.
BALTASAR.--Mi dádiva era preciosa.
GASPAR.--La mía era digna y noble.
MELCHOR.--La mía expresa mi pequeñez y sólo significa adoración.
BALTASAR.--Reuniendo las tres en una, quizas obtendríamos algo que hiciese sonreir al prodigioso Niño.
GASPAR.--No puede ser. ¿Dónde habrá un don que convenga al Rey, al Hombre y al Dios juntamente?
(La luna brilla con claridad más suave, más misteriosamente dulce y soñadora. El desierto parece un lago de plata. Sobre el horizonte se destaca una figura de mujer bizarramente engalanada y ricamente vestida, hermosa, llorosa, con larga cabellera rubia que baja hasta la orla del traje. Lleva en las manos un vaso mirrino lleno de ungüento de nardo, cuya fragancia se esparce é impregna la ropa de los Magos y sube hasta su cerebro en delicados y penetrantes efluvios. Y los tres Reyes, apeándose y prosternados sobre el polvo del desierto, envidian, con envidia santa, el don de la pecadora Magdalena.)
Nadaljuj z branjem
Morda ti bo všeč tudi
Kraljevske sanje
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos · 8 min branja
6 skupnih tagov
Trije modri
Cuentos de Navidad, de la patria y antiguos · 9 min branja
3 skupnih tagov
Zborovanje na Itaki
Odiseja · 19 min branja
3 skupnih tagov
Telemah obišče Menelaja
Odiseja · 36 min branja
3 skupnih tagov