Prevod

Nekoč je živelo leno dekle, ki ni hotelo presti, in mati ga nikakor ni mogla pripraviti do tega, pa naj je govorila, kar je hotela. Nazadnje sta mater nekega dne premagala jeza in nepotrpežljivost, pa je hčer natepla, da je začela glasno jokati. Prav tedaj se je mimo peljala kraljica. Ko je zaslišala jok, je ukazala ustaviti, stopila v hišo in vprašala mater, zakaj tepe svojo hčer, da se njeno vpitje sliši celo na cesto. Ženo je bilo sram priznati, da je hči lena, zato je rekla: »Ne morem je odvrniti od predenja. Kar naprej bi predla, jaz pa sem revna in ji ne morem priskrbeti dovolj lanu.« Kraljica je odgovorila: »Ničesar ne poslušam raje kakor predenje in nič me ne razveseli bolj kakor brnenje kolovratov. Dajte mi svojo hčer, da jo odpeljem na grad. Lanu imam dovolj, tam bo lahko predla, kolikor jo bo volja.« Mati je z vsem srcem privolila in kraljica je dekle odpeljala s seboj.

Ko sta prišli na grad, jo je kraljica odpeljala po stopnicah do treh sob, ki so bile od tal do stropa polne najlepšega lanu. »Zdaj mi spredi ta lan,« ji je rekla, »in če ti uspe, boš dobila mojega najstarejšega sina za moža. Čeprav si revna, mi za to ni mar; tvoja neutrudna marljivost je zadostna dota.« Dekle se je v srcu prestrašilo, saj vsega tega lanu ne bi moglo spresti, tudi če bi živelo tristo let in vsak dan sedelo pri delu od jutra do večera. Ko je ostalo samo, je začelo jokati in tako presedelo tri dni, ne da bi mignilo s prstom. Tretji dan je prišla kraljica in se začudila, ko je videla, da še nič ni spredeno. Dekle pa se je izgovorilo, da zaradi velike žalosti, ker je moralo zapustiti materin dom, še ni moglo začeti. Kraljica je opravičilo sprejela, vendar je ob odhodu rekla: »Jutri pa moraš začeti delati.«

Ko je dekle spet ostalo samo, ni več vedelo ne kod ne kam in je v svoji žalosti stopilo k oknu. Tedaj je zagledalo tri žene, ki so prihajale proti gradu. Prva je imela široko, plosko stopalo, druga tako veliko spodnjo ustnico, da ji je visela čez brado, tretja pa širok palec. Ustavile so se pod oknom, pogledale navzgor in vprašale dekle, kaj ga teži. Potožilo jim je o svoji stiski, pa so mu ponudile pomoč in rekle: »Če nas povabiš na poroko, se nas ne boš sramovala, nas boš imenovala svoje sestrične in nas posadila k svoji mizi, ti bomo spredle ves lan, in to prav kmalu.«

»Z največjim veseljem,« je odgovorilo dekle. »Le pridite noter in takoj začnite delati.« Spustilo je tri nenavadne žene v grad in jim v prvi sobi napravilo prostor, da so sedle in začele presti. Prva je vlekla nit in poganjala kolovrat, druga je nit močila, tretja pa jo je sukala in s prstom udarjala po mizi. Vsakič, ko je udarila, je na tla padla štrena preje, spredene nadvse tenko. Dekle je tri predice skrivalo pred kraljico in ji ob vsakem obisku pokazalo obilico spredene preje, tako da kraljica kar ni nehala hvaliti. Ko je bila prva soba prazna, so se lotile druge in nazadnje še tretje, ki je bila tudi kmalu izpraznjena. Nato so se tri žene poslovile in rekle dekletu: »Ne pozabi, kaj si nam obljubila, saj bo to tvoja sreča.«

Ko je dekle kraljici pokazalo prazne sobe in velik kup preje, je ta pripravila poroko. Ženin se je veselil, da bo dobil tako spretno in marljivo ženo, in je ni mogel prehvaliti.

»Tri sestrične imam,« je reklo dekle, »in ker so mi storile veliko dobrega, jih v svoji sreči ne bi rada pozabila. Dovolita mi, da jih povabim na poroko in da sedejo z nami za mizo.« Kraljica in ženin sta odgovorila: »Zakaj pa ne bi dovolila?«

Ko se je slavje začelo, so vstopile tri device v nenavadnih oblačilih in nevesta je rekla: »Dobrodošle, drage sestrične.« »Oh,« je rekel ženin, »od kod imaš tako grde sorodnice?« Nato je stopil k tisti s širokim, ploskim stopalom in vprašal: »Od česa imate tako široko stopalo?«

»Od poganjanja,« je odgovorila, »od poganjanja kolovrata.« Nato je ženin stopil k drugi in rekel: »Od česa pa vam tako visi ustnica?« »Od lizanja,« je odgovorila, »od lizanja.«

Nato je vprašal še tretjo: »Od česa imate tako širok palec?« »Od sukanja niti,« je odgovorila, »od sukanja niti.« Kraljevič se je prestrašil in rekel: »Moja lepa nevesta se nikoli in nikdar ne sme več dotakniti kolovrata.« Tako se je za vselej rešila zoprnega predenja lanu.