Prevod

Nekoč je živel kralj, ki je imel hčer, in ta je tako lagala, da je ni bilo hujše lažnivke na svetu. Zato je razglasil, da bo tisti, ki bo znal tako lagati, da mu bo rekla, da laže, dobil njo in polovico kraljestva. Mnogi so poskusili, saj bi vsi radi imeli kraljično in polovico kraljestva, a vsem se je slabo izteklo.

Tudi trije bratje so sklenili poskusiti srečo. Najprej sta šla starejša dva, a se jima ni godilo nič bolje kakor vsem drugim. Potem se je odpravil še Askeladden in našel kraljično v hlevu. »Dober dan!« je rekla, »pa še hvala za zadnjič.« »Pa vendar nimate tako velikega hleva kakor mi!« je rekla. »Če stoji na vsakem koncu po en pastir in trobi v kozji rog, se ne slišita.« — »O pač,« je rekel Askeladden, »naš je veliko večji! Če krava na enem koncu obreji, teli šele, ko pride na drugega.« »A tako,« je rekla kraljična. »Ampak tako velikega vola pa vendar nimate kakor mi; tamle ga vidiš! Če sedi na vsakem rogu po en človek, se niti z merilno palico ne dosežeta.« »Pih,« je rekel Askeladden, »mi imamo tako velikega vola, da se človeka, ki sedita vsak na svojem rogu in trobentata v rog, sploh ne slišita.« »A tako,« je rekla kraljična. »Toliko mleka pa vendar nimate kakor mi,« je rekla, »saj ga molzemo v velika vedra, nosimo noter in zlivamo v velike kotle ter delamo velike sire.« »O, mi pa molzemo v velike kadi, jih vozimo noter in zlivamo mleko v velike pivovarske kotle ter delamo sire, velike kakor hiše, in imamo kobilo, rjavo kakor los, ki nam sir tepta skupaj. Nekoč pa je v siru ožrebila, in ko smo ga jedli že sedem let, smo naleteli na velikega konja, rjavega kakor los. Nekoč sem hotel z njim peljati v mlin, pa se mu je hrbet prelomil. A jaz sem si že znal pomagati: vzel sem mlado smreko in mu jo vstavil namesto hrbta, in drugega hrbta ni imel, dokler je bil pri nas. Smreka pa je rasla in zrasla tako visoko, da sem po njej splezal v nebesa, in ko sem prišel tja, je tam sedela Devica Marija in iz saj od kaše predla ščetinaste vrvi.

Kar naenkrat se je smreka prelomila in nisem mogel več dol. Pa me je Devica Marija spustila po eni tistih vrvi in pristal sem naravnost sredi lisičjega brloga. Tam sta sedela moja mati in tvoj oče ter krpala čevlje, pa je moja mati na lepem primazala tvojemu očetu tako zaušnico, da so mu kraste kar odletele z glave.« »To lažeš!« je rekla kraljična. »Moj oče še nikoli v življenju ni bil krastav!«