Waltey

Pogumni Prâslea in zlata jabolka

Legende sau basmele românilor · Petre Ispirescu

Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Pogumni Prâslea in zlata jabolka

Vir: Legende sau basmele românilor
Avtor: Petre Ispirescu
Jezik branja: Slovenščina
Jezik izvirnika: Română
Čas branja: 21 min branja
Obseg: 17 strani
Naslov izvirnika: 008 Prâslea cel voinic și merele de aur

O izvirniku

Legende sau basmele românilor

Romunske ljudske pravljice o začaranih kraljestvih, preizkušnjah in junakih, zapisane iz ustnega izročila. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Legende sau basmele românilor v jeziku Română.

Besedilo

Pogumni Prâslea in zlata jabolka

Nekoč je bilo, kakor še nikoli ni bilo, in tako dalje. Živel je mogočen in velik cesar, ki je imel ob svoji palači prelep vrt, poln cvetja in tako umetelno urejen, da mu ni bilo para. Takega vrta dotlej v tistih krajih še niso videli. Na njegovem koncu je rasla tudi jablana, ki je rodila zlata jabolka, toda odkar jo je cesar imel, še ni okusil zrelega sadeža z nje. Vsakič, ko jo je gledal cveteti in njene plodove rasti in zoreti, je ponoči nekdo prišel in jih ukradel prav tedaj, ko bi morali dozoreti. Nobenemu čuvaju iz vsega cesarstva in nobenemu izmed najboljših vojakov, ki jih je cesar postavil na prežo, ni uspelo ujeti tatu. Nazadnje je prišel k cesarju njegov najstarejši sin in mu rekel: »Oče, odraščal sem v tvojih palačah, tolikokrat sem se sprehajal po tem vrtu in gledal prelepe sadeže na drevesu na njegovem koncu, pa jih še nikoli nisem mogel pokusiti. Zdaj so začeli zoreti; dovoli mi, da te noči sam stražim, in obljubim ti, da bom prijel razbojnika, ki nas pleni.« »Dragi moj,« mu je odvrnil oče, »toliko hrabrih mož je že stražilo, pa niso ničesar opravili. Srčno si želim, da bi na svoji mizi videl vsaj eno jabolko s tega drevesa, ki me je stalo že toliko denarja. Zato bom popustil in ti dovolil, da prežiš, čeprav komaj verjamem, da ti bo uspelo.« In cesarjevič se je za ves teden postavil na prežo.

Vso noč je bedel, podnevi pa počival. Neko jutro se je žalosten vrnil k očetu in mu povedal, da je stražil vse do polnoči, potem pa ga je obšla taka dremavica, da se je komaj še držal na nogah. Nazadnje ga je spanec premagal in zgrudil se je kakor mrtev. Prebudil se je šele, ko se je sonce dvignilo za dve kopji visoko, in tedaj je videl, da jabolk ni več. Nepopisna žalost je obšla njegovega očeta, ko je slišal, kaj se je zgodilo. Hočeš nočeš je moral počakati še eno leto, da bi ustregel tudi svojemu srednjemu sinu. Ta ga je vztrajno prosil, naj tudi njemu dovoli stražiti, in se zaklinjal, da bo ujel tatu, ki očetu povzroča toliko gorja. Prišel je pravi čas in jabolka so začela zoreti. Tedaj je stražil tudi srednji sin, a zgodilo se mu je enako kakor starejšemu bratu. Oče je že obupal in sklenil drevo posekati, toda najmlajši sin, Praslea, je stopil predenj in ga poprosil: »Oče, toliko let si že čakal in toliko bridkosti pretrpel zaradi tega drevesa. Pusti ga, prosim, še letos, da tudi jaz poskusim srečo.« »Poberi se, nespametnež,« je rekel cesar. »Tvoja starejša brata in toliko drugih hrabrih mož, vajenih težav, ni moglo ničesar opraviti, pa bo uspelo ravno tebi, takemu smrkavcu? Ali ne slišiš, kakšne čudne reči pripovedujeta tvoja brata? Tu morajo biti na delu nekakšne čarovnije.« »Ne trdim, da bom ujel tatu,« je rekel Praslea, »pravim le, da ti ne more škodovati, če poskusim še jaz.« Cesar je popustil in pustil drevo stati še eno leto. Prišla je pomlad, jablana je zacvetela lepše kakor kdaj prej in nastavila še več plodov. Cesar se je veselil lepote cvetja in obilice sadežev, toda kadar je pomislil, da tudi

letos ne bo okusil svojih zlatih jabolk, mu je bilo žal, da drevesa ni dal posekati. Praslea je pogosto zahajal na vrt, hodil okoli jablane in premišljeval. Nazadnje so jabolka začela zoreti. Tedaj je najmlajši cesarjevič rekel: »Oče, napočil je dan, ko bom tudi jaz stopil na prežo.« »Pojdi,« je rekel cesar, »vendar se boš gotovo tudi ti vrnil osramočen kakor tvoja starejša brata.« »Zame sramota ne bo tako velika,« je odvrnil sin, »saj nisem le mlajši, temveč tudi ne obljubljam, da bom prijel razbojnike, ampak hočem samo poskusiti.« Ko se je zvečerilo, je odšel ter vzel s seboj knjige za branje, dva ošiljena količka, lok in tul s puščicami. Izbral si je prostor za prežo v kotu ob drevesu, zabil količka v tla in se namestil mednju, tako da je bil eden pred njim, drugi pa za njim. Če bi ga obšel spanec in bi začel kimati, bi z brado zadel ob sprednjega, če pa bi mu glava omahnila nazaj, bi se z zatiljem udaril ob zadnjega. Tako je stražil, dokler ga neke noči, malo po polnoči, ni narahlo pobožala sapica cvetov in ga opojila s svojim prijetnim vonjem. Oči mu je začela zapirati težka dremavica, toda udarci, ki jih je dobil vsakič, ko je zakinkal, so ga predramili, in ostal je buden vse do svita, ko je po vrtu zašelestelo. Z očmi, uprtimi v drevo, je pograbil lok in se pripravil. Šelestenje je postalo glasnejše, nekdo se je približal drevesu in se oprijel njegovih vej. Tedaj je izstrelil puščico, nato še drugo, in ko je izstrelil tretjo, se je izpred drevesa zaslišal stok, potem pa je zavladala smrtna tišina. Brž ko se je nekoliko zdanilo, je nabral nekaj jabolk, jih položil na zlat pladenj in odnesel očetu. Cesar še nikoli ni občutil večjega veselja kakor tedaj, ko je na svoji mizi zagledal zlata jabolka, ki jih dotlej še nikdar ni okusil. »Zdaj,« je rekel Praslea, »pa poiščimo še tatu.« Toda cesar, zadovoljen, da je naposled držal v rokah zlata jabolka …

O tatovih ni hotel več niti slišati. Njegov sin pa se ni kar tako vdal. Cesarju je pokazal krvavo sled, ki je ostala na tleh od rane, prizadejane tatu, in mu povedal, da ga bo šel iskat in mu ga pripeljal, pa če ga bo moral izvleči iz kačje luknje. Že naslednji dan se je pogovoril z bratoma, da bi šli skupaj po tatovi sledi in ga ujeli. Brata sta mu zavidala, ker se je izkazal bolj od njiju, in iskala priložnost, da bi ga pogubila, zato sta rade volje privolila. Pripravili so se in odrinili. Podali so se po krvavi sledi in hodili, hodili, dokler niso prišli v pustinjo, kjer se je sled izgubila. Obhodili so brezno in videli, da se krvava sled tam konča. Tedaj so spoznali, da mora tat jabolk prebivati v tistem breznu. Toda kako naj se spustijo vanj? Takoj so naročili vitle in debele vrvi in kmalu je bilo vse nared. Postavili so jih in najstarejši brat se je začel spuščati. »Ko potresam vrv, me potegnita ven,« je dejal. In tako sta tudi storila. Za najstarejšim se je spustil srednji brat in ravnal prav tako kakor prvi, le da se je pustil spustiti nekoliko globlje. »Zdaj sem jaz na vrsti, da se spustim v brezno,« je rekel Praslea, ko je videl, da se starejša brata obotavljata. »Kadar potresam vrv, me spustita še niže. Ko pa vidita, da se vrv nič več ne spušča, postavita stražarje, da bodo pazili nanjo. Ko bodo opazili, da se vrv premika in udarja ob robove jame, naj jo potegnejo gor.« Spustil se je torej še najmlajši brat, in kadar je potresel vrv, sta ga brata spustila še globlje. Spuščala sta in spuščala, dokler nista videla, da vrv ni več napeta, kakor je, kadar na njenem koncu kaj visi. Tedaj sta se posvetovala in rekla: »Počakajva, da vidiva, ali bo kaj dosegel. Potem pa, naj mu uspe ali ne, ga pogubiva. Znebiti se morava tega človeka, ki naju spravlja v sramoto.« Praslea je prispel v spodnji svet, se plašno ozrl na vse strani in z velikim začudenjem opazil, da je tam vse drugačno: zemlja, cvetlice, drevesa in bitja, ki so živela tam. Sprva ga je bilo nekoliko strah, nato pa se je opogumil, ubral neko pot in hodil, dokler ni prišel do palače, ki je bila vsa iz bakra. Ker ni videl žive duše, ki bi jo lahko kaj vprašal, je stopil vanjo, da bi videl, kdo prebiva tam. Na pragu ga je pričakalo ljubko dekle in reklo: »Hvala Bogu, da sem dočakala dan, ko spet vidim človeka iz našega sveta! Kako si prišel sem, brat?« ga je vprašala. »To je posest treh bratov zmajev, ki so nas ugrabili staršem. Tri sestre smo, cesarjeve hčere iz sveta, od koder prihajaš tudi ti.« Tedaj ji je na kratko povedal vso zgodbo o jabolkih: kako je ranil tatu in kako je sledil krvi do jame, po kateri se je spustil k njej. Vprašal jo je še, kakšni so ti zmaji in ali so silno močni. Povedala mu je, da si je vsak izbral eno od njih in da jih nenehno silijo, naj jih vzamejo za može. One pa se jim z najrazličnejšimi izgovori izmikajo, zahtevajo od njih nemogoče reči, oni pa se pretegnejo na vse strani, da bi jim izpolnili vsako željo. »Res so mogočni junaki,« je dodala, »toda če bo Božja volja, jih morda premagaš. Za zdaj pa se, za božjo voljo, kam skrij, da te zmaj ne zaloti v svoji hiši! Nagel je in v jezi vse razdeje. Prav zdaj je čas, ko se vrača v palačo. Navado ima, da svoj buzdovan vrže že za eno postajo daleč: zadene v vrata, nato v mizo in se obesi na klin.« Komaj je izgovorila, že se je zaslišalo žvižganje, nekaj je udarilo v vrata in v mizo, nato pa se je prikazal buzdovan in obvisel na klinu. Praslea ga je pograbil in ga zalučal nazaj še dlje, kot ga je vrgel zmaj; ko je letel mimo njega, ga je oplazil po ramenih. Prestrašeni zmaj je obstal, se ozrl za buzdovanom, ga šel pobrat in se vrnil domov. Ko je prišel do vrat, je začel vpiti: »Hm, hm! Tukaj diši po človeškem mesu iz zgornjega sveta!« Ko pa je zagledal cesarjevega sina, ki mu je stopil naproti, mu je rekel: »Kateri veter te je prinesel sem, človek, da bodo tvoje kosti obležale v tujem svetu?« »Prišel sem ujet tatu zlatih jabolk svojega očeta.« »Mi smo jih kradli,« je rekel zmaj. »Kako se hočeš bojevati? Naj se udarjava z buzdovani, sekava z meči ali zgrabiva v rokoborbi?« »V rokoborbi, ker je najbolj poštena,« je odgovoril Praslea. Zgrabila sta se in se ruvala in ruvala, dokler ni zmaj zabil Praslee do gležnjev v zemljo. Praslea pa je zbral moči, dvignil zmaja in ga treščil ob tla, da se je do kolen pogreznil v zemljo, nato pa mu je odsekal glavo. Dekle se mu je s solzami v očeh zahvalilo, ker jo je rešilo zmaja, in ga prosilo, naj se usmili še njenih sester. Ko si je kakšna dva dni odpočil, se je po njenem napotku odpravil k srednji sestri, ki je živela v srebrni palači. Tudi tam so ga sprejeli z veseljem, kakor pri najstarejši. Dekle ga je prosilo, naj se skrije, on pa ni hotel. Ko je priletel buzdovan, ki ga je njen zmaj zalučal za dve postaji daleč, in se obesil na klin, ga je Praslea vrgel še precej dlje nazaj in zadel zmaja v glavo. Razjarjeni zmaj je prišel domov in se spopadel s Prasleo kakor njegov starejši brat; tudi on je obležal mrtev. Dekle se mu je zahvalilo in mu nato svetovalo, kako naj iz sužnosti reši še njuno najmlajšo sestro. »Čeprav je močnejši od bratov, ki si ju ubil,« je rekla, »upam, da mu boš z Božjo pomočjo kos, saj je še vedno nekoliko bolan od rane, ki si mu jo prizadejal s puščico, ko je hotel ukrasti jabolka.« Ves teden so se skupaj veselili. Ko si je Praslea odpočil od prestanih naporov, se je odpravil še k tretjemu zmaju. Ko je zagledal zlato palačo, v kateri je prebival najmlajši zmaj, se je za hip zamislil, potem pa zbral pogum in vstopil. Brž ko ga je dekle zagledalo, ga je za vse sveto prosilo, naj jo reši zmaja. Ta je bil namreč odločen, je rekla, da jo bo takoj, ko povsem ozdravi, na vsak način prisilil v poroko. Komaj je to izgovorila, že je buzdovan udaril v vrata in v mizo ter se obesil na klin. Praslea je vprašal, kako močan je zmaj, in povedala mu je, da vrže buzdovan za tri postaje daleč. On pa ga je zalučal še dlje in zmaja zadel v prsi. Zmaj se je ves besen nemudoma vrnil domov. »Kdo si je drznil prestopiti meje moje dežele in vstopiti v mojo hišo?« »Jaz,« je rekel Praslea. »Če si ti,« je odgovoril zmaj, »te bom bridko kaznoval za tvojo predrznost. Prišel si, kakor si hotel, odšel pa ne boš, kakor boš hotel.« »Z Božjo pomočjo,« je odgovoril Praslea, »bom že tudi tebi izprašil kožuh.« Dogovorila sta se za pošteno rokoborbo in se ruvala in ruvala od poletnega jutra do večera. Opoldne sta se oba spremenila v plamena in se tako bojevala naprej, nad njima pa je ves čas krožil krokar in krakal. Ko ga je zmaj opazil, mu je rekel: »Krokar, krokar, prinesi v krempljih loj in ga vrzi name, pa ti dam tole mrhovino!« »Krokar, krokar,« je rekel tudi Praslea, »če vržeš loj name, ti dam tri trupla!« »Ko bi mi Bog le naklonil takšno pojedino! Nasitil bi vso svojo družino.« »Moja usta govorijo resnico,« je odgovoril Praslea. Krokar je brez odlašanja prinesel loj v krempljih in ga vrgel na junaškega Prasleo, ki je dobil novih moči. Proti večeru, ko sta bila spet v človeški podobi, je zmaj rekel cesarjevi hčeri, ki je opazovala njun boj: »Lepotica moja, daj mi malo vode, da se osvežim, in obljubim ti, da se poročiva že jutri.« »Lepotica moja,« je rekel tudi Praslea, »daj vode meni in obljubim ti, da te popeljem v naš svet in se tam poročiva.« »Naj Bog usliši tvoje besede, junak, in ti izpolni željo,« mu je odgovorila. Cesarjeva hči je dala piti Praslei in dobil je novih moči. Tedaj je zgrabil zmaja, ga dvignil in treščil ob tla, da se je do kolen pogreznil v zemljo. Zmaj se je uprl, tudi sam dvignil Prasleo in ga treščil navzdol, da se je pogreznil do pazduh. Praslea pa je napel vse moči, še enkrat stisnil zmaja, da so mu pokale kosti, ga dvignil in tako silovito treščil ob tla, da ga je zabil do vratu v zemljo, nato pa mu je odsekal glavo. Dekleta so se vsa srečna zbrala okoli njega, ga objemala, poljubljala in govorila: »Odslej nam bodi brat!« Nato so mu povedala, da je v vsaki zmajevi palači bič; če z njim udariš po vseh štirih vogalih, se palača spremeni v jabolko. Tako so tudi storili in vsaka od deklet je dobila svoje jabolko. Pripravili so se na vrnitev v naš svet. Ko so prišli do jame, je Praslea zanihal vrv, da je udarjala ob njene robove. Stražarji zgoraj so razumeli, da jo morajo povleči. Stopili so k vitlom in izvlekli najstarejše dekle z njenim bakrenim jabolkom. Brž ko je prišla na vrh, je pokazala pisemce, ki ji ga je dal Praslea in v katerem je pisalo, da naj vzame za moža njegovega najstarejšega brata. Njeno veselje, ko se je spet znašla v svetu, kjer se je rodila, je bilo nepopisno. Vrv so znova spustili in izvlekli srednjo sestro s srebrnim jabolkom in z drugim pismom, v katerem jo je Praslea namenil svojemu srednjemu bratu za ženo. Še enkrat so spustili vrv in izvlekli najmlajše dekle, Prasleevo nevesto. Zlatega jabolka pa ji ni dal, temveč ga je obdržal pri sebi. Že prej je slutil, da mu brata strežeta po življenju. Ko so spet spustili vrv, da bi potegnili gor še njega, je nanjo privezal kamen in mu na vrh položil svojo kučmo, da bi ju preizkusil. Ko sta brata zagledala kučmo in pomislila, da je na vrvi njun najmlajši brat, sta popustila vitla in izpustila vrv, ki je z veliko naglico zdrsnila navzdol. Tako sta bila prepričana, da je Praslea mrtev. Odpeljala sta torej dekleta k cesarju in mu s hlinjeno žalostjo povedala, da se je njun brat ponesrečil. Nato sta se poročila s sestrama, kakor je določil Praslea. Najmlajša pa se nikakor ni hotela omožiti z nikomer drugim. Praslea, ki je stal ob strani, je videl kamen, kako je s truščem padel na tla, se zahvalil Bogu, ker mu je rešil življenje, in začel premišljevati, kako bi prišel ven. Medtem ko je tako tuhtal in žaloval, je zaslišal krik in jadikovanje, ki sta mu napolnila srce z žalostjo. Ozrl se je in zagledal velikanskega kačjega zmaja, ovitega okoli drevesa, ki je lezel navzgor, da bi požrl grifonove mladiče. Praslea je izvlekel meč, planil nadenj in ga v hipu razsekal na koščke. Ko so mladiči to videli, so se mu zahvalili in rekli: »Pridi sem, junaški človek, da te skrijemo! Če te zagleda naša mati, te bo od samega veselja pogoltnila.« Enemu izmed sebe so izpulili pero in ga skrili vanj. Ko se je grifonka vrnila in zagledala velikanski kup razsekanega zmaja, je vprašala mladiče, kdo jim je storil to dobro delo. »Mati,« so rekli, »človek iz zgornjega sveta je bil. Odšel je tja proti vzhodu.« »Grem se mu zahvalit,« jim je rekla. Kakor veter je poletela v smer, ki so ji jo pokazali mladiči. Čez nekaj minut se je vrnila. »Povejte mi po pravici,« je rekla, »kam je šel?« »Proti zahodu, mati.« In v času, kolikor vam to pripovedujem, je preletela vse štiri strani spodnjega sveta in se vrnila praznih rok. Zahtevala je, naj ji nemudoma povedo resnico. Nazadnje so mladiči rekli: »Če ti ga pokažemo, mati, ali obljubiš, da mu ne boš ničesar storila?« »Obljubim, dragi moji.« Tedaj so ga spravili iz peresa in ji ga pokazali. Od veselja ga je stisnila k sebi in bi ga skoraj pogoltnila, ko ga mladiči ne bi obvarovali. »Kakšno dobroto naj ti storim v zahvalo, ker si mi rešil mladiče pred smrtjo?« »Spravi me v zgornji svet,« je odgovoril Praslea. »Težko reč si zahteval,« mu je rekla grifonka, »a ker ti dolgujem rešitev svojih mladičev, privolim. Pripravi sto ok mesa, razrezanega na kose po eno oko, in sto hlebov kruha.« Praslea je storil, kar je zahtevala: pripravil je kruh in meso ter vse prinesel k odprtini brezna. Grifonka je rekla: »Sedi mi na hrbet z vsem živežem vred. Vsakič, ko obrnem glavo, mi daj hlebec kruha in kos mesa.« Namestila sta se in odletela. Kadar koli je zahtevala, ji je dal kruha in mesa. Ko sta bila že tik pod vrhom, je velikanska ptica spet obrnila glavo, da bi ji dal jesti, toda mesa je zmanjkalo. Praslea ni izgubil prisebnosti: izvlekel je meč, si odrezal kos mehkega mesa z zgornjega dela stegna in ga dal grifonki. Ko sta prispela na površje in je videla, da Praslea ne more hoditi, mu je rekla: »Če ne bi bilo dobrote, ki si mi jo izkazal, in prošenj mojih mladičev, bi te skoraj pojedla. Začutila sem, da je meso, ki si mi ga dal nazadnje, slajše od prejšnjega, in ga nisem pogoltnila. Narobe si storil, da si mi ga dal.« Nato ga je izbljuvala, mu ga položila na njegovo mesto in ga namazala s svojo slino, da se je spet priraslo. Objela sta se, se drug drugemu zahvalila in se razšla. Ona se je vrnila v brezno, iz katerega sta priletela, Praslea pa se je odpravil proti očetovemu cesarstvu. Oblečen v preprosta kmečka oblačila se je napotil proti mestu, kjer so živeli njegovi starši in brata. Na poti je srečal popotnike in od njih izvedel, da sta se njegova brata poročila z dekletoma, ki jima ju je poslal, prav kakor je določil, starši pa da silno žalujejo za najmlajšim sinom. Izvedel je tudi, da se najmlajše dekle za nič na svetu noče poročiti, čeprav jo je zasnubilo že veliko cesarjevičev. Zdaj sta ji njegova brata nazadnje pripeljala nadvse lepega ženina in vsi pritiskajo nanjo, naj ga vzame; nihče ne ve, ali se bo lahko izvila iz tega. Ko je Praslea vse to slišal, ga je v duši močno zabolelo in s strtim srcem je vstopil v mesto. Poizvedoval je tu in tam ter izvedel, da je dekle cesarju reklo: če jo hoče poročiti z mladeničem, ki so ga pripeljali, naj ukaže zanjo izdelati preslico s predivom in vretenom, vse iz čistega zlata, ki bo predla sama od sebe. Takšno ji je namreč prinesel tudi zmaj in zelo ji je bila všeč. Izvedel je še, da je cesar poklical predstojnika srebrarjev in mu ukazal: »V treh tednih mi pripravi preslico, kakršno zahteva moja najmlajša hči. Če je ne boš, bo tam, kjer ti stojijo noge, ležala tvoja glava!« Ubogi srebrar se je žalosten in objokan vrnil domov. Tedaj je Praslea odšel k njemu in se mu ponudil za vajenca. Ko je gledal mojstra, kako je nenehno tarnal, ker mu ni uspelo izdelati preslice po naročilu, mu je rekel: »Mojster, vidim, da si žalosten, ker ne moreš narediti preslice, ki ti jo je naročil cesar. Le še trije dnevi so do izteka roka. Pusti, da jo naredim jaz.« Srebrar se mu je posmehnil: »Tolikim velikim mojstrom ni uspelo, pa naj bi jo naredil prav tak razcapanec, kot si ti?« »Če ti je v treh dneh ne izročim,« je odgovoril Praslea, »lahko storiš z menoj, kar hočeš.« Dogovorila sta se torej, da mu da sobo, kjer bo delal povsem sam, in mu vsako noč prinese vrečico lešnikov in kozarec dobrega vina. Srebrarja je skrbelo zanj, saj je, kadar je prisluškoval pri vratih, slišal le pokanje lešnikov, ki jih je trl na nakovalu. Tretji dan pa je Praslea že navsezgodaj prišel iz sobe s preslico na pladnju. Vzel jo je iz zmajevega jabolka, ki ga je imel pri sebi, in jo izročil srebrarju, naj jo odnese cesarjevi hčeri. Srebrar je bil ves iz sebe od veselja in mu je dal narediti novo obleko. Opoldne, ko so prišli cesarjevi služabniki, da bi ga poklicali v palačo, je odšel z njimi in izročil preslico, ki je predla sama. Cesar se ni mogel načuditi njeni lepoti in je srebrarju dal dve vreči denarja. Ko je dekle zagledalo preslico, jo je kakor razbeljeno železo prešinilo v srcu. Prepoznala jo je in razumela, da je moral junaški Praslea priti iz podzemlja. Tedaj je rekla cesarju: »Oče, kdor je naredil preslico, lahko naredi še nekaj, kar mi je zmaj prinesel v dar.« Cesar je nemudoma poklical srebrarja in mu ukazal, naj naredi kokljo s piščanci, vse iz čistega zlata. Določil mu je tri tedne časa; če je ne izdela, bo tam, kjer mu stojijo noge, ležala njegova glava. Kakor prvič se je srebrar vrnil domov ves žalosten. Tudi tokrat je sprva zaničljivo zavrnil Prasleo, ki ga je spraševal, kaj mu je, ko pa sta se pogovorila, sta se sporazumela in delo je bilo srečno opravljeno. Ko je srebrar zagledal zlato kokljo, kako kokodaka, in zlate piščančke, kako čivkajo in kljuvajo prav tako zlato proso, je spoznal, da je to čarobna umetnija. Vzel je kokljo in jo odnesel cesarju. Ta se ni mogel nagledati njihove lepote in drobne izdelave, nato pa jih je odnesel dekletu ter rekel: »Zdaj so ti izpolnjene vse želje. Pripravi se torej na poroko, hči moja.« »Oče,« je rekla, »kdor je naredil ti dve reči, mora imeti tudi zmajevo zlato jabolko. Prosim te, ukaži srebrarju, naj pripelje mojstra, ki ju je izdelal.« Ko je srebrar prejel to zapoved, je stopil pred cesarja, ga prosil odpuščanja in rekel: »Kako naj pripeljem mojstra pred vaše veličanstvo, ko pa je preprost človek in razcapanec, ki ni vreden pogledati vašega svetlega obličja?« Cesar je ukazal, naj ga pripelje, kakršen koli že je. Srebrar je dal Prasleo umiti in očediti, ga oblekel v nova oblačila in ga odpeljal k cesarju, ta pa ga je pokazal dekletu. Brž ko ga je zagledala, ga je prepoznala. Od silnega veselja ni mogla zadržati solz in je rekla cesarju: »Oče, to je junak, ki nas je rešil iz zmajevih rok!« Padla je na kolena in mu poljubljala dlani in hrbtišča rok. Cesar si ga je dobro ogledal in ga tudi sam prepoznal, čeprav se je zelo spremenil. Objel ga je in ga neštetokrat poljubil. Praslea pa je tajil, da je njegov sin. Nazadnje so ga prošnje očeta, matere in dekleta, ki je še vedno klečalo pred njim, tako ganile, da je priznal, da je res njihov najmlajši sin. Nato jim je povedal vso svojo zgodbo, opisal, kako je prišel na površje, in jim pokazal zmajevo zlato jabolko. Cesar je v silni jezi poklical svoja starejša sinova. Ko sta zagledala Prasleo, sta vsa prebledela. Cesar ga je vprašal, kako naj ju kaznuje. Naš junak pa je rekel: »Oče, jaz jima odpustim, kazen pa naj prejmeta od Boga. Stopili bomo pred stopnišče palače in vsak izstrelili puščico v zrak. Če je kdo izmed nas kriv, naj ga Bog kaznuje.« Tako so tudi storili. Vsi trije bratje so stopili na dvorišče pred palačo in izstrelili puščice kvišku. Ko so padle nazaj, sta puščici starejših bratov zadeli naravnost v njuni temeni in ju ubili, puščica najmlajšega pa je padla predenj. Ko so starejša brata pokopali, so pripravili veliko svatbo in Praslea se je poročil z najmlajšim dekletom. Vse cesarstvo se je veselilo, da jim je Bog vrnil cesarjevega najmlajšega sina živega in zdravega, in s ponosom pripovedovalo o njegovih junaštvih. Po očetovi smrti je zasedel cesarski prestol in odtlej v miru vladal vse do današnjega dne, če je še živ. Tudi sam sem šel tam mimo in se na svatbi do sitega naužil veselja. Odnesel sem kos gorjače in nogo šepavega zajca, nato pa zajahal sedlo in vam povedal to zgodbo.

Izvirnik

008 Prâslea cel voinic și merele de aur

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

fost o data ca nici o data, etc. Era o data untit imperatil puternicu si mare, si avea pe langa palaturile sole d gradina frurnOsa, bogata de flori, si mestusugita nevoie mare I Asa grading nu se mai veduse pana atunci, p'acolo. In fundulti gradinil avea si unit merit care facea mere de aura, si de cand ill avea elu nu putuse sa 'parlance mere copte, caci, dupa ce le vedea inflorindit, crescendi", si parguindu-se, venea ore -tine noptea si le fura tocmai cand emu sa se coca. Tori pasnicil din WA imperatia si ce' mai ales' ostasi, pe care ii pusese imperatulti ca sa pandesca, n'at'l pututii sa prinda pe hot'. In tole mai de pe urma veni fluid celti mai mare all imOratului si-i dise : Tata, annl crescutti in palaturile tale, m'amu plimbatti prin asta gradina de atatea ori, si amu vedutti rode forte frumose in pomulii din fundulti gradinei, dar pututti gusta nici o data din ele ; scum a datti in copt, da-ini voe ca noptile astea sa pazescii ensumi, si m6 prindti &avoid pune mana pe acelu talharti care ne jefuesce. Dragulti meu, dise tats -sou, atatia omen' voinici au pazitti, si n'au Malta nici o isprava, dorescu prea multu sa vedu la masa mea macar un meal din acestiii pomti care in'a tinutti atata sums de ban'; si de aceea eta m6, induplecii si to lasu ca sa pandesci, macar ca nu-mi vine a credo ca o sa isbutesci. Atunci ftulu imperatului se 1 use la panda o septemana id- VIII. RADU PRpCti invetAtor -ON BR, WV PRASLEA. CELU VOINICO 51 MER ELE DE AMC n'amit ec.

trega neptea pandea si clioa se odihnea ; era cand fu inteo dimineta, se In-terse tristit la tata-sett si-i spuse cum privegbiase fink la miecluluit noptil, cum mai pe urmk ilia apucase o lirotela de nu se mai putea tine pe piciere, cum mai scmnulti 11U corlesi si eaclu ca unit mortii, fArk sa se pea destepta de ektit tocmai cand sorele era radicatti de doue sulite, si atuncea vecin ca merele lipsescil. Nepovestita fu mAhnirea tatAlui son cand aw,li spuinduise asta Intamplare. De silk de milk, fu nevoitil a mai astepta Inca unit anti, ca sa tack si voea fiulit sea celui mijlocid, care cerea cu star uinta de la tats -seil ca sa -lit lase si pe densulti sa pandesca, si se legA ca elu va prinde pe hotii care II, fAcea atata intristare. Timpul veni, merele incepura a se pargui; atunci fiiulu sea celti mijlociu pazi si elf"; dark pkti ca si frate-seil edit mare. Tata-WI, desnadejduitii, pusese in gandti taie : dark fiuhl serf celti mai mica, Praslea, veni cu rAgAciune c5tre tataseil, si-i clise : Tata, alatia ani limit, ai suferitti atatea necazuri dupa urma acestui pomii, mai lask-lu, rogu-te, si anulu acesta, sa -mi incerca si eu noroculu. Fugi d'aci, nesocotitule, clise imperatulia, fratii tei cei mai marl, atall si atall dmeni voinicl si deprinsi cu nevoile, n'ail pututil Lace nimicti, si tocmal tu, unit mucosti ca tine. o sa isbutesek ? tu ce prapastii spunk fratii tei ? Aid trebue se fie ce-va vrkji. EA nu me incumeth, clise Praslea, a prinde pe bop, ci 4icti ca o incercare de voiii face si eu, nu pate sa -ti aduca nici tin Imperatulit se indupleca si mai task pomulti netaiatal Inca unit anu. Sosi primkvara pomulti inflori mai frumosti si lega mai mail de Mit altd datk. Imperatulu se veseli de frumusetea ffarilorti si de multirnea rodeloru see, dark cand se gandea ea tarp, sa-It Pal N'aodi rel.

nici in anulii acesta n'o sa aibe parte de merele lui cele a unite, se caia ca l'a lasata netaiatii. Praslea se ducea adesea prin grading, da ocola merului si tote planuia. In sfarsita, merele incepura a se pargui. Atunci fluid cell mai mica all imperatului clise : Tata, eta a sositii dual sa pandesc si eil. Dute, qise imperatula ; dar neg,resitil ca si to al sa to intorci ritsinatil ea fratii tel cei mai marl. Pentru mine n'are sa fie asa mare rusine, Oise el ; fiinda-ca ea nu numal ca suntil mai mica, dar nici vu me legit' ca sa prinela pe talhari, ci numal o cercare sa facit. Cum veni sera, se duse, isi lug carts de cetitii, doue tepui4e, arculu si tolba cu sagetile. It31 alese unit loca de panda intermit coltil pe Tanga pomil, batu tepusele in pamenta, si se puse intre ele, asa cum sa-I viva unula dinainte si altula la spate ca, data II va veni unit somna, .si aril motai, sa se lovesca cu barba in cell de dinaintea lui, si data aril da capubil pe spate, sa se lovesca cu cefa in cell de din apoi. Ast -fell pandi, pins cand intr'una din noptl, cam dupd miecjula noptii, simti ca-lu atinge incetisora borea cliorilor care alit imbilta cu mirosula sea celu placuta, o pirotela molesitore se alega de ochil lul ; Clara loviturile ce suferi, vrendil sa motaiasca, ill desteptara, si remase priveg-hincla pina cand pe la reversatil de cliori, unit usor fasaita se aucli prin gra- Atunci cu ochil Pula la pomii, lug arculit si sta gata ; fasaitul se at* mai tare si unit ore -tine se apropie de pomii si se alma de ramurile lul ; atunci elit dote o sageta, dete doue si candii dete cu a treia, unit gematil esi de lauga pomil, si apoi o tacere de made se facu : era elit, cum se lumina putinu, culese cite -va mere din pomii, le puse pe o tipsie de auru si le duse la tatal sea. Nici o data n'a simtitit imperatula mai mare bucurie de catil cand a veclut la masa sa merele de aura, din care nu gustase nici o data. Acum, clise Praslea sa ca utamil si pe bola. Dug imperatulu, multumitil ca pipaise merele cele aurae timpulil; me dint.

nu mai voia sh scie de hoti. Fiulu sea insa, nu se lasa en una cu done, ci aretand imperatului dira de sange ce sase pe pdmentii rana ce facuse holului, ii spuse ca se duce caute, si sa'l aducd imperatului chiar din gaura de serpe. Si chiar de a doua di vorbi cu fratii 1u1, ca sa merge impreund pe urma holului si primp. Fratil sei prinsera pisma, re eld, i,entru ca fusese mai vrednicii de catti densii, si cautad prilejd ca perda ; de aceia si voird bucurosii sa merge. Ei se pregatird si pornith. Se Ward, deci, dupa dira sangelui si merse, merse, pind ce esird la pustietate unde se perdu din. Ocolird impregiurul prapastiel si vedurd ca dira de sange nu mai inainta. Atutici pricepura el ca in prapastia aceea trebue sa locuiased furuld merelor. Third cum sa se lase inauntru? Poruncira numai de Mta virteje ¢i funii grose, si indatd se si gatird. Le asedard, si se lath fratele celii mare; dark dise ell, thud void scutura franghia sa me scdteti afara ; asa si facura. Dupa fratele cell mare se cohort cell mijtocil, si fdcu si el ca cell d'inteid, atita numai ca se ldsd ceva mai hi josii. Acum e randul med sa me lasti in prdpastie, dise Praslea vedendd ca fratii eel marl se codescii ; dud void. misea ghia, voi mai multi' sd me las* mai jos ; si dupa ce yeti vedea ca franghia nu se mai duce la vale, sa pump pasnici sa pazesca, si thud va vedea ca franghia se misca de lovesce marginile gropei, sa o trageti Oath. Se lath si cell mai midi din frati, si de ce misca franghia, Wadi liii ldsd mai josh, lasark si-15 lasara, pins ce vedura ca nu mai sta int:nsd, cum este cAnd are ceva atarnatii de capetulti el. Atutici fratii tinura sfatit si disera : sa asteptam pith ce vomii vedea data face vre-o isbanda, si atunci on bine on red, de va face, sa-lti perdemd ; ci sa ne curatimii de unuld ca densul care ne face de rusine. Pthslea ajunse pe teremul cel-altd, se uita cu sfiald in tote partile, si cu mare mirare vedu tote lucrurile schimbate; sa-ld sa-le si-lit franghia Iifran-

parnentulu, florile, copardi, faptuite eraii p'acolo. De o cam data ii cam fu fried, dara Inbarbatandu-se, apnea pe unit drumit si merse pins dete de nisce palaturI cu totula si cu totuld de arama. Nevecienda nici puiti de omit, pe c ire intrebe rate ce-va, intra in palatil, ca sa vacla tine locuia acolo. In pragulit usei ilit intampina o fats frumusica, care Oise : Mulluniesca lui Dumnecieit ca ajunseiit ca sg mai' vedu omit de pe teremulii nostru. Cum al ajunsii aice, hate, flu Intreba ea ; aid este mosia a trei frall sine, care ne-a rapail de la parintil nostril, si suntemit trei surori si fete de imperatil, de pe teremulti de unde esti tu. Atunci elu povesti in seurtit tots istoria cu merele, cum a ranitil pe hop, si cum a venal."' dupa dira sangeltil pins la gropa pe unde s'a lasatti in jog' la ea, si o intreba ce fela de cluaeni suntil smeii aceia si data suntil voinici. Ea ii spuse apol ca fie care din smei si-a ales cate una din ele, si le tote silesce sä-1 is de barbatl , era ele se tote impotrivescu cu fela de felt" de vorbe, ceren du-le ate in luna si in sore, si ei se facit 'mitre si puncte de le Implinescit tote voile. Ei suntil in a deverit voinici, adaoga ea, insa cu vrerea lui Dumnecleit, pole ii vei birui. Dara pina una, alta ascundete, vat' de mine! unde-va sa nu dea smeula peste tine in casa lei, ca e nabaddiosit, si se face lei paralea. Acum e timpulu cand are sa vina la pallet, si are obiceiii de arunca buzduganula tale de unit conacil si lovesce in ILA in masa .5i se pune in cuiit. N'apuca sa ispravesca vorba, si se auli ce-va ca suer* ca lovesce in use, in masa, si buzduganula se arata si se asecia In cuia. Dard PrAslea, lug buzduganulit, flu as varli innapol maI departe de catit ilu asvarlise smenla ; si cand era prin dreptulu ha, ill atinse pe umere. Smeulu speriatir, stdtu in loci, se trita dupa busdugana, se duse de-lu lea si se interse acasa. and era la porta, incepu sa strige : ligluoni alt -felt sa-ld

Him I him I aici mirOse a came de omit de pe teremulti celt1- 1-altti si vedendu pe fiulti de impiiratil ce-i esise inainte ii dise : Ce yenta te-a adusu pe aid, omule, ca sa-ti ramae Osele pe altti teremii Amu venitu ca sA prindii pe furii mereleril de aura ale tatalui met . Noi suntemti, ii dise smeitlii; cum vrel sä ne batemil ? in busdugane sA ne lovimii, in sAbii sA ne taiemu ; ori in lupta sä ne luptamu ? Ba in lupta ca e mai drepta, respunse Praslea. Atunci se apucarA la tranta, si se luptara si se luptara pinA chid &multi bAgA pe Praslea in pAmentu pind la glesne ; era PrAslea se opinti o data, aduse pe smeti si trantindu-15, flu bAga in pArnentti pinA in genuchi tale capulti. Fata, cu ochii plini de lacrami, ii multumi ca a scapat-o de smeti, rugs se-1 fie mils si de surorile ei. Dupa ce se odihni vre-o doue dile, porni, dupe povata fete!, la sora -sa cea mijlocie care avea palaturile de argintti. Acolo, ca si la cea mare, fu primitti cu bucurie; fata flu rugs sa se ascunc,la ; era elti nu voi ; ci cand veni busduganulti sa* se asede in cuiti, pe care ilu aruncase smeulif ei tale de doue conace, elii flu arunca multti mai indArAtil, ispe smell in cape ; era smeulti veni turburatti, se lupta cu Prtislea ca si frate-seil cell mare, si remase si Fata, dupa ce II multumi, ilu povAtui cum sA faca ca sa scape din robie si pe sora lorti cea ma! mica. De si e mai puternicii, dise fata, de &VI fratil lui pe care f-al omoratil, dam cu ajutorulu Dumnedeii si mai acA e si cam bolnavil din lovitura ce i-ai datil cu sAgeta candil a vrutti sA fume merele, nAdejduescii cA-I ye! veni de had'. 0 septemana intrega se desfatara impreuna cu amandoue fetele, si Praslea, odihnindu-se de ostenelile ce incercase porni si cAtre smeulii de alit* treilea. Vedendil palaturile de aura in care locuia smeulti celu ?i ell morta. lui lest vi -1 ti -ill binda 8i

micu, ramase cam pe ganduri, dara luanduil inima in ding infra inauntru. Cum 1111 vedu fata, ilu rugs ca pe Dumnedeti sä o scape de Sinai, care, clicea ea, e otaratti ca indata ce se va face sanatosti bine, sa o silesca, oricumii sä se insolesca cu Abia ispravise vorba, si buzduganulti isbindu in use si in masa, se puss; in cuiii. Pras lea intreba ce putere are Smeulii, si II spuse ca arunca buzduganulti tale de trel conace ; atunci elu flu arunca si mai departe, lovindu-lii in peptil. Smeulti, turburatu de manie, se intorse nuinai de catti acasa. Cine este a'ela, care a cutesatu sa calce hotarele mele si sa intre in casa mea ? Eu suntu, dise Praslea. Daca esti tu, ii respunse Smeulii, an& sa te pedepsescil amaril pentru nesocotinta ta. Cum al vruld venit-ai; dart nu te vei mai duce cum vei voi. Cu ajutorubl lei Dumnedeu, respunse Praslea, amu eti ace si de cojoculti tee. Atunci se invoira sa se ea la lupta drepta, si se luptara, si se luptara, di de vara pant sera ; iara cand fu pe la namieda, se facura amandoi doue focurl si asea se bateau; unii corbil insa le tote da ocolu croncanindii. Vedendu -lu Smeuld fi dise: Corbule, corbule is seu in unghiile tale si pune peste mine, ca-t1 voiti da stervulii asta tie. Corbule, Corbule ii clise si Praslea, daca vei pune peste mine seu, eu it1 voiti da trel starvuri. Unde da Dumnedeil sa cacla o asemenea tifla peste mine ! satura salasula intrega. Adeverd graesce gura mea, ii respunse Praslea. Corbulil fail a mai intardia, aduse in unghiile sale seu, densulti. Mi-asit

puse pe vitAzula Praslea, si prinse mai multa putere. Catre sera, c,lise smeulil catra fata de imperatti, care privea la den.sii cum se luptati, dupa ce se facusera era omens : Frumusica mea, da-mi nitica apa sa me recorescil, fagaduescil sa ne cununamit chiar maine. Frumusica mea, ii dise si Praslea, mie apt, si-ri fagaduescii ca to ducal pe teremuIti nostru si acolo sä ne cununamii. aucla Dumnedeil vorba, voinice, si sa-ti implinesca gandulti, II respunse ea. Fata de imperatil dete apa lui Praslea de Mu, si prinse mai multa putere ; atunci stranse pe smeu in brate, flu ridica in susii, si canal ilii lag in josit, flu bags pia. in genuchi in pamenta; se opinti sf Smeulti, ridica si elii in susti pe Praslea, si lasandu-14 josu, flu bags pin.a la brati; puindu-si tote puterile, Praslea mai stranse odata pe Smell da-i parai osele, si aducendu-111 ibl tranti asa de grozavii, de nu baga piad In gatil in pamentii si-I tale capulti ; era fetele de bucurie se adunara impregiurulil lui, flu luau in brate, flu sarutaii si ii clisera ; de ads inainte &ate sa ne fii. 11 spuqera apoi ca fie-care din palaturile Smeilorti are cate unti bici, cu care lovesce fn cele patru col-turi ale lore .si se face nisce mere: Asa facura, si fie care din fete avura cite unit marti. Se pregatira deci, sä se intorea pe t6remulti. nostru. Ajungendil la grOpa cletena fringhia de se lovi de tote marginile grOpei, Pasnicil de sus pricepura ca trebue sa trag,a fringhia. Se pusera la vartejuri si scosera pe fata cea mare cu merulu ei de amnia. Ea, cum ajunse susit, arata un revaseld ce-i di se Praslea; 1.1 care stria ea are sä is de barb Ail pe frate -set celil mai mare. Bucuria fetei fu nespusa cand se veclu era pe lumea unde se nascuse. Lasara din noti fringhia, si scose pe fata cea mijlocie, cis ho- meruhl ei celti de argintu si cu o alts scrisore in care o tara Praslea de sotie fratelui celti mijlociii. da-mi

Mai Iasara friughia si scose .si pe fata cea mica: acesta era logodnica 1ui Praslea ; lug marulA 0 celii de audi dete, ci itu tinu la sine. Elu simtise de mai 'vain te ca crap sei 11 porta sambetele si dud se mai lass franghia, ca ridice si pe elu, den sulu o piatra si puse caciula d'asupra ei, ca sa -1 cerce, era fratii data veclura cadula, socotindii ca este fratele loril celti micu, slabird vartejile dete drumul tranghiei, care se lasa in josii cu mare iuteala, ceea ce facu pe frati sa creza ca Praslea s'a prapaditii. Luara, ded, fetele, le dusera la imporatulii, ii spusera cu prefacuta mahnire ca fratele for s'a prapaditti, .si se cununard cu fetele, dupa cum randuise Praslea. EarA cea mai mica, nu voia cu -nici un ehipu sa se marite, nici sa is pe Praslea, care sedea d'o parte, WO piatra, care cacjuse cu sgomotil, multumi lul Dumnecleu ca i-a scapatii dilele, si se gAndea ce sa faca ca sa iasa afara. Pre dud se &idea si se p langea, densulil adi unit tipatti .si o vaetare care ii implu inima de jale ; se uita imprejuril si veclu un balaur care se incolacise Fe un copaciu, si se urea ca sa manance nisce pui de Sgripsor, scose palosulu Praslea, se repe4i la balaurti si numai de that flu facu in buckele. Puii, cum veclura, ii multumird si-i clisera : vino incoa, omule vitezil, sa te ascundemil aid, ca de te va vedea mama nestra te inghite de bucurie. Trasera o pans de la unubl din pui, ascunsera in ea. CAnd veni Sgriporoica si veclu gramada ala mare de bucatele de balaurti, intreba Fe pui tine le-a facutu esti" bine? Mama, clisera el, este un omit de pe teramuld celaialtu si a apucatil incoa spre rAsdritd. Me ducti, le clise ea, sa -i multumescil. Ea porni ca vantulii in spre partea incotro ii spusese puii ca a apucatii omul. Dupa cate-va minute se intorse: Spuneti-mi dreptil, le cjise, incotro s'a Spre apusil mama. sa-le legs si altule. duse. nu-id

Si intr'o bucata de vreme, ca de calla. incepuid sa ye povestescd, strebatu cele patru Orli ale taremului de josh si se intorse cu desertd. Ea ceru ca numai de cat spue. In cele mai de pe urma ii cjisera. pull: Daca ti l'om arata, mama, ne fagaduesci ca nu-i veil face nimicd? Ve fagaduesed, dragil mei. Atunci el flu scosera din pans si ild ardtara ; era ea, de bucurie, flu stranse in brate si catd p'acil era sa-ld ingbild data nu l'ard fi acoperitd puii. Ce bine veri sail Ned si eu pentru ca mi-al scapatd puii de mOrte ? Sa ma scot' pe teremul respunse Prdslea. Gred lucru mi-al cerutd, 11 clise SgripsorOica ; ciAra pen tru ca tie sunt datore mantuirea puilor mei, me inyoescii la asta. Pregatesce 100 oca de carne fticutd bucatele de cate o oca una, si 100 de paint. Facu ce nen Praslea, gati painile si carnea si le a d use la gura grope'. ScripsorOica clise Pune-te d'asupra mea cu merinde cu tote, si de ate on oid IntOrce capuld, sa -m' dal cate o paine si cate o bucata de came. Se asecjara si pornira, dandu-i de cate on cerea, paine si came. Ganda era aprope, aprope sa esa d .asupra, pasarea uriase mai intorse capuld sä-1 mai dea demancare ; dard carnea sa sfarsise. Atunci Prdslea, fara sa -s' perda cumpetuld, trace palosuld tae o bucata de came mole din copsa piciorului de susd si o dete Sgrispordicei. Dupa ce ajunsera d'asupra, si ve(ju ca Praslea nu pOte sa umble, fi clise Sgripsoroica: Daca nu era binele ce mi-al facutd si rugaciunea puilord mei, mai ca to mancamii. Eu amd simtit ca, carnea care mi-al data in urind, era mai dulce de cat cea tie mai inainte, si inghitit'o ; red al lacutd de mi-al dat-o. Apo' o dete afara dintr'insa, 1-0 puse la loco, o unse cu scuipatii de ald sLu, si se lipi. Atunci se imbrAtisard, is' sa -1 ill n'amti eell-laltfi, di-di

multumira unulit alteia, §i se despartira ; ea se duse in prapastia de unde eisera si Praslea pleca dire impa'ratia tatalui sefi. Pleca catre oraplit in care locuia parintii §i fratii Iul, imbracatit fiindit in haine proste teranesci, intalni nisce drumeti §i and de la dertii, ca fratii lui au luatti de sotii -pa fetele care le-a trimisu elti, dupd cum le hotarase iar parintii lui erati forte mahniti de peirea fiulul lord celul mai micii ; si ca nu voiesce a se marita nici in ruptulit capului, macar ca a petit-o mai multi fit' de imperatu ca acum, in cele din urma, fratii lui i -a adusii unit ginere prea frumosti, si ca o silescu cu toll ia, si ca nu se scie de va putea scapa. Praslea aucjindit de toate acestea nu putin s'a intristatit in sufletulti lui, si cu inima infranta a intratit in or.* Mai cercetandit in sual §i in josti, afla ca fata a 4isti iznperatului,ca daca voiesce sa o marite cu tineruld care adusera, sa poruncescd a -I face si a-I aduce la odere o furca cu caerul si fusulit cu totulit de aur, si sa -Lorca singura, fiindit ca na ii Meuse §i Smeulit, §i asta ii placea multti. Mai afla ca irnperatulii chiemase pe starostea de argintari poruncise eta, de acli in trei septemani sa-mi dal Bata furca care o cere fata mea cea mica ; ca de unde nu, unde-ti suati piciorele, iti va sta si capulti; si bietulti argintaril se interse acasa tristu si plangend. Atunci Praslea se duse de se bags ucenica la argintaril. PrAslea totit veclendu pe stapanu-sou vaitandu-se fiind-ca nu isbutise a face furca dupa porunciala,fi Stapane, to vedit tristit ca nu poti sa fad furca ce ti-a poruncitilimperatulit, eta mai suntu trei dice pins sa se implinesca sorocul ce datil ; lasa-m6 pe mine sa o tacit Argintarulti flit Boni clicandu-i Mill masteri marl n'ai pututit sa o faca, si tocmai unit trenterosu ca tine sa o faca ? Daca nu ti void da furca de acli in trei Bile, respunse Praslea, sa-mi fad ce vei voi. Atunci se invoira a-I da o odae sa lucreze numai Praslea sinansqi, : sa-ld i-ld i-.I dicendu-I: disc: ti-a

guru, si pe fie-care nopte sa-i dea cute o traistuta de alune si cute unu paharti de vinti bunt'. Argintarulit 11 ducea grijea, ffind-ca, ascultandu pe la use, n'audea altil de CAM cum spArgea la alune pe nicovala ; era and fu a treia cli eliA esi de dis de di mineata din odae cu furca pe tava, pe care o scosese din merulti smeului, ce era la densulit, si o dete argintarului ca sa o duca fete! I rmeratului. Argintarulii nu mai putea de bucurie, facu unit randu de haine ; era pe la namiezti, tend venise slujitoril imperatului ca theme la palatti, elti se duse si ii dete furca care torcea Dupd ce imperatulti se minuna de frumulea ei, dete argintarului doui sac! de bani. Fata, cum vedu furca, TT trecu unit feru arsu prin inima ; ea cunoscu furca si pricepu ca Praslea cel viteztl trebue sa fi esitil d'asupra pamentului. A-hind dise imperatulu! : Tata, tine a fdPutil furca, pOte sa mai f aed Inca unu lucru pe care mi l'a adusti la odOre smeulu. Eara 1,nperatulti chemd indata pe argintarulu si-I porunci faca o closed cu pul cu totulu cu totulu de aura, si-I dete sarocil de trei s6ptismeni, si data nu face-o, unde 11 sta piciorele, ii va sta si capulti. Argintarulti, ca si de randu se intOrse acasa tristu despretui ca si intaia Ora pe Praslea care Hu intrebase si de asta data ; era dtca se intelesera la cuvinte, se invoira, si lucrulti se si savarsi cu bine. Cando vedu argintarulu closca clOncanindu si puii piuindu, cu totulti si cu totulti de aurti si ciugulindu meal tot de atilt, intelese ca trebuie sä fie lucru maiestru. Argintsrulti lua closca, o duse la imperatulu, era imperatuld dupa ce se minuna indestulu de frumusetea si gingasia lo ru, o duse fete!, si-i dise : Eata ti s'ati implinitii tote voile ; ac urn, fata mea, sa to gatesci de nunta. Tata, if m ti clise cia a fa-atti aste dau3 lucruri, rebue sa aiba si m6rulti de aura SmeuluT ; poruncesi-I sa -lit sa -! .si i-o read alit Men% to c,

sce, rogu-te argintarulia sa aduca pe mesterulu care le-a Priiminda porunca asta argintarulu, se infalisa imperatulul rugandu-se sa-la ierte si clicendu-i : Cum o sä aducii inaintea Marie! tale pe mestera, fiindit-ca este unit omit prosta si trenferosa si nu este vrednica sa va;la luminata fag a Marie! tale. lmperatulii porunci aduca ora cum arii fi. Atunci arg,intarulii, dupa ce puse de spelt pe Praslea si-la curati, ilu iinbra'ca in nisce haine noui si-la duse la la im.ratula : era imperatu lit flu intatisa fete!. Cum nil veclu fata, it si cunoscu. Ea nu putu sa-si tie lacramile care o prididisera, de bucurie mare ce avu, si clise imperatului : Tata, acesta este vitezula care ne-a scapata din mina S meiloril. Si clindii in genuche, II saruta mainele si pe fata si pe dosa. Luandu-1 sema bine imperatula, ill cunoscu si densula, macar ca forte multa se schimbase. Ilu imbratisa saruta de sute de ori. Dar elil tagadula. In cele maI din urma, inima lui induiosata de rugaciunile tatalui sea, ale mamel sale, si ale fete! care ramasese in genuche rugandu-la, marturisi ca in adeveru eta este fiulii lore celit mai mica. Praslea le povesti apol tea istoria sa, le spuse si cum a esitil d'asupra parnentului, si le ardta si merula de aura alit Smeulul. Atuacea;imperatuta, superatil chiema pe feciorii lui WI ma! mar! ; dar ei cum veclura pe Praslea o sfeclira. Eard imperatula intreba pe Praslea cum sa-1 pedepsesca 1 Vitedula nostru dise : Tata ea ii ertu, si pedepsa sa o ia de la Dumnecleu. NoI vomit esi la scara palatulul, si vomit arunca fie-care cite o sag,eta in susil, si Dumnecled, data vomit fl tine -va gresiti, ne va pedepsi. facutii. ei-111

Asa facura. Dlira cafe trei frail In curie, din naintea palatului, aruncara sagetile in susi, si cand *tura, ale fratilorft celorti mai marl', le Ward drep to in crestetule capului omorira, darn a celui_ mai mice, II cadu dinainte. Eara data ingropara pe fratil cei mai marl, facura nunta mare, si Praslea lea pe fata cea mica. TOta imperatia s'a bucuratil ca Ie-a adusti DumnecjeCt sanatosu pe fiulu edit mai mica ale imperatului, si se mandrea, falindu-se, de vitejiile ce facuse elu ; era dupa mortea Mane-sett' se sui elft in scaunuliii Imperatiei, si imperati in pace de atunci si Fana in clioa de astkri, de or fi trainde. Trecuiti si eft pe -acolo si satuiti de me veseliiii la nunta, de unde 0 bucata de batoce, picioril de epure schiope, si incalicaiii p'o sea si v'o spuseiti dumniavostra asa

Pogumni Prâslea in zlata jabolka

Pogumni Prâslea in zlata jabolka

Legende sau basmele românilor

Pogumni Prâslea in zlata jabolka

008 Prâslea cel voinic și merele de aur

Morda ti bo všeč tudi