Waltey

Waltey

Vreteno, tkalski čolniček in igla

Grimmove pravljice · Jacob in Wilhelm Grimm
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Vreteno, tkalski čolniček in igla

Vir
Grimmove pravljice
Avtor
Jacob in Wilhelm Grimm
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
Deutsch
Čas branja
5 min branja
Obseg
4 strani
Naslov izvirnika
Spindel, Weberschiffchen und Nadel

O izvirniku

Grimmove pravljice

Gozdovi, čarobni predmeti in ljudska logika evropske pripovedne tradicije. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Grimmove pravljice v jeziku Deutsch.

Besedilo

Vreteno, tkalski čolniček in igla

Nekoč je živela deklica, ki sta ji oče in mati umrla, ko je bila še čisto majhna. Na koncu vasi je v hišici povsem sama živela njena botra, ki se je preživljala s predenjem, tkanjem in šivanjem. Starkica je vzela osirotelega otroka k sebi, ga navajala na delo in vzgajala v pobožnosti. Ko je bilo deklici petnajst let, je botra zbolela, jo poklicala k svoji postelji in rekla: »Ljuba hčerka, čutim, da se bliža moj konec. Zapuščam ti hišico, v njej boš varna pred vetrom in slabim vremenom, pa še vreteno, tkalski čolniček in iglo, s katerimi si boš lahko služila kruh.« Nato ji je položila roke na glavo, jo blagoslovila in dejala: »Le Boga ohrani v srcu, pa ti bo dobro na svetu.« Potem je zaprla oči, in ko so jo nesli pokopat, je deklica bridko jokala za krsto in ji izkazala poslednjo čast.

Deklica je zdaj živela v hišici čisto sama, bila je pridna, predla je, tkala in šivala, in vse, kar je počela, je spremljal blagoslov dobre starkice. Zdelo se je, kakor da se lan v shrambi množi kar sam od sebe, in kadar je stkala kos platna ali preprogo ali sešila srajco, se je takoj našel kupec, ki ji je bogato plačal. Tako ni trpela pomanjkanja in je lahko še kaj delila z drugimi.

V tistem času je kraljevič potoval po deželi in si iskal nevesto. Revne naj ne bi izbral, bogate pa sam ni hotel. Zato je rekel: »Moja žena bo tista, ki je obenem najrevnejša in najbogatejša.« Ko je prišel v vas, kjer je živela deklica, je kakor povsod drugod vprašal, katera je tam najbogatejša in katera najrevnejša. Najprej so mu povedali za najbogatejšo, najrevnejša pa je, so rekli, deklica, ki živi v hišici čisto na koncu vasi. Bogata je sedela pred hišnimi vrati, vsa razkošno opravljena, in ko se je kraljevič približal, je vstala, mu šla naproti in se mu priklonila. Pogledal jo je, ni rekel niti besede in je odjahal naprej. Ko je prišel do hišice revne deklice, ta ni stala pred vrati, ampak je sedela v svoji sobici. Ustavil je konja in skozi okno, v katero je sijalo svetlo sonce, zagledal deklico, kako sedi za kolovratom in marljivo prede. Dvignila je pogled, in ko je opazila, da kraljevič gleda v sobo, je vsa zardela, povesila oči in predla naprej. Ali je bila nit tokrat povsem enakomerna, ne vem, predla pa je tako dolgo, dokler kraljevič ni spet odjahal. Potem je stopila k oknu, ga odprla in rekla: »Tako vroče je v sobi,« vendar je gledala za njim, dokler je še lahko razločila bela peresa na njegovem klobuku.

Deklica je spet sedla k delu v svoji sobici in predla naprej. Tedaj se je spomnila izreka, ki ga je starkica včasih ponavljala, kadar je deklica sedela pri delu, in si je zapela:

»Vreteno, vreteno, ven odhiti, snubca v hišo mi pripelji.« In kaj se je zgodilo? Vreteno ji je v hipu skočilo iz roke in skozi vrata na plano. Ko je začudena vstala in pogledala za njim, je videla, kako veselo pleše proti polju in vleče za seboj bleščečo zlato nit. Kmalu ji je izginilo izpred oči. Ker deklica ni imela več vretena, je vzela v roke tkalski čolniček, sedla za statve in začela tkati.

Vreteno pa je plesalo naprej in ravno ko je niti zmanjkalo, je dohitelo kraljeviča. »Kaj pa vidim?« je vzkliknil. »Ali mi hoče vreteno pokazati pot?« Obrnil je konja in odjahal nazaj ob zlati niti. Deklica pa je sedela pri svojem delu in pela:

»Čolniček, čolniček, lepo tki, snubca v hišo mi pripelji.« Čolniček ji je pri priči skočil iz roke in skozi vrata na plano. Pred pragom pa je začel tkati preprogo, lepšo, kot jo je kdo kdaj videl. Na obeh straneh so cvetele vrtnice in lilije, po sredini pa so se na zlati podlagi vzpenjale zelene vitice, med katerimi so skakali zajci in kunci. Jeleni in srne so med njimi stegovali glave, zgoraj na vejah pa so sedele pisane ptice; manjkalo je le še, da bi zapele. Čolniček je skakal sem ter tja in zdelo se je, kakor da vse raste kar samo od sebe.

Ker je čolniček pobegnil, je deklica sedla k šivanju. V roki je držala iglo in pela: »Igla, igla, z ostro konico, pospravi za snubca vso hišico.«

Tedaj ji je igla skočila iz prstov in kakor blisk švigala po sobi sem ter tja. Bilo je, kakor da delajo nevidni duhovi: mizo in klopi je v hipu prekrilo zeleno sukno, stole žamet, ob oknih pa so se spustile svilene zavese. Komaj je igla naredila zadnji vbod, je deklica skozi okno že zagledala bela peresa na klobuku kraljeviča, ki ga je vreteno po zlati niti pripeljalo do nje. Razjahal je in po preprogi stopil v hišo. Ko je vstopil v sobo, je deklica stala pred njim v svoji revni obleki, vendar je v njej žarela kakor vrtnica na grmu. »Ti si najrevnejša in obenem najbogatejša,« ji je rekel. »Pojdi z menoj, moja nevesta boš.« Molčala je, vendar mu je podala roko. Tedaj jo je poljubil, jo odpeljal iz hiše, dvignil na svojega konja in jo odpeljal v kraljevi grad, kjer so z velikim veseljem obhajali poroko. Vreteno, tkalski čolniček in iglo so spravili v zakladnico in jih hranili z velikim spoštovanjem.

Izvirnik

Spindel, Weberschiffchen und Nadel

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

Ein Märchen der Brüder Grimm

Es war einmal ein Mädchen, dem starb Vater und Mutter, als es noch ein kleines Kind war. Am Ende des Dorfes wohnte in einem Häuschen ganz allein seine Pate, die sich von Spinnen, Weben und Nähen ernährte. Die Alte nahm das verlassene Kind zu sich, hielt es zur Arbeit an und erzog es in aller Frömmigkeit. Als das Mädchen fünfzehn Jahre alt war, erkrankte sie, rief das Kind an ihr Bett und sagte: "Liebe Tochter, ich fühle, daß mein Ende herannaht, ich hinterlasse dir das Häuschen, darin bist du vor Wind und Wetter geschützt, dazu Spindel, Weberschiffchen und Nadel, damit kannst du dir dein Brot verdienen." Sie legte noch die Hände auf seinen Kopf, segnete es und sprach: "Behalt nur Gott in dem Herzen, so wird dirs wohl gehen." Darauf schloß sie die Augen, und als sie zur Erde bestattet wurde, ging das Mädchen bitterlich weinend hinter dem Sarg und erwies ihr die letzte Ehre.

Das Mädchen lebte nun in dem kleinen Haus ganz allein, war fleißig, spann, webte und nähte, und auf allem, was es tat, ruhte der Segen der guten Alten. Es war, als ob sich der Flachs in der Kammer von selbst mehrte, und wenn sie ein Stück Tuch oder einen Teppich gewebt oder ein Hemd genäht hatte, so fand sich gleich ein Käufer, der es reichlich bezahlte, so daß sie keine Not empfand und andern noch etwas mitteilen konnte.

Um diese Zeit zog der Sohn des Königs im Land umher und wollte sich eine Braut suchen. Eine arme sollte er nicht wählen und eine reiche wollte er nicht. Da sprach er: "Die soll meine Frau werden, die zugleich die ärmste und die reichste ist." Als er in das Dorf kam, wo das Mädchen lebte, fragte er, wie er überall tat, wer in dem Ort die reichste und die ärmste wäre. Sie nannten ihm die reichste zuerst: die ärmste, sagten sie, wäre das Mädchen, das in dem kleinen Haus ganz am Ende wohnte. Die Reiche saß vor der Haustür in vollem Putz, und als der Königssohn sich näherte, stand sie auf, ging ihm entgegen und neigte sich vor ihm. Er sah sie an, sprach kein Wort und ritt weiter. Als er zu dem Haus der Armen kam, stand das Mädchen nicht an der Türe, sondern saß in seinem Stübchen. Er hielt das Pferd an und sah durch das Fenster, durch das die helle Sonne schien, das Mädchen an dem Spinnrad sitzen und emsig spinnen. Es blickte auf, und als es bemerkte, daß der Königssohn hereinschaute, ward es über und über rot, schlug die Augen nieder und spann weiter; ob der Faden diesmal ganz gleich ward, weiß ich nicht, aber es spann so lange, bis der Königssohn wieder weggeritten war. Dann trat es ans Fenster, öffnete es und sagte: "Es ist so heiß in der Stube," aber es blickte ihm nach, solange es noch die weißen Federn an seinem Hut erkennen konnte.

Das Mädchen setzte sich wieder in seine Stube zur Arbeit und spann weiter. Da kam ihm ein Spruch in den Sinn, den die Alte manchmal gesagt hatte, wenn es bei der Arbeit saß, und es sang so vor sich hin:

"Spindel, Spindel, geh du aus,

bring den Freier in mein Haus."

Was geschah? Die Spindel sprang ihm augenblicklich aus der Hand und zur Türe hinaus; und als es vor Verwunderung aufstand und ihr nachblickte, so sah es, daß sie lustig in das Feld hineintanzte und einen glänzenden goldenen Faden hinter sich herzog. Nicht lange, so war sie ihm aus den Augen entschwunden. Das Mädchen, da es keine Spindel mehr hatte, nahm das Weberschiffchen in die Hand, setzte sich an den Webstuhl und fing an zu weben.

Die Spindel aber tanzte immer weiter, und eben als der Faden zu Ende war, hatte sie den Königssohn erreicht. "Was sehe ich?" rief er, "die Spindel will mir wohl den Weg zeigen?" drehte sein Pferd um und ritt an dem goldenen Faden zurück. Das Mädchen aber saß an seiner Arbeit und sang:

"Schiffchen, Schiffchen, webe fein,

führ den Freier mir herein."

Alsbald sprang ihr das Schiffchen aus der Hand und sprang zur Türe hinaus. Vor der Türschwelle aber fing es an einen Teppich zu weben, schöner, als man je einen gesehen hat. Auf beiden Seiten blühten Rosen und Lilien, und in der Mitte auf goldenem Grund stiegen grüne Ranken herauf, darin sprangen Hasen und Kaninchen: Hirsche und Rehe streckten die Köpfe dazwischen: oben in den Zweigen saßen bunte Vögel; es fehlte nichts, als daß sie gesungen hätten. Das Schiffchen sprang hin und her, und es war, als wüchse alles von selber.

Weil das Schiffchen fortgelaufen war, hatte sich das Mädchen zum Nähen hingesetzt: es hielt die Nadel in der Hand und sang:

"Nadel, Nadel, spitz und fein,

Mach das Haus dem Freier rein."

Da sprang ihr die Nadel aus den Fingern und flog in der Stube hin und her, so schnell wie der Blitz. Es war nicht anders, als wenn unsichtbare Geister arbeiteten, alsbald überzogen sich Tisch und Bänke mit grünem Tuch, die Stühle mit Sammet, und an den Fenstern hingen seidene Vorhänge herab. Kaum hatte die Nadel den letzten Stich getan, so sah das Mädchen schon durch das Fenster die weißen Federn von dem Hut des Königssohns, den die Spindel an dem goldenen Faden herbeigeholt hatte. Er stieg ab, schritt über den Teppich in das Haus herein, und als er in die Stube trat, stand das Mädchen da in seinem ärmlichen Kleid, aber es glühte darin wie eine Rose im Busch. "Du bist die ärmste und auch die reichste," sprach er zu ihr, "komm mit mir, du sollst meine Braut sein." Sie schwieg, aber sie reichte ihm die Hand. Da gab er ihr einen Kuß, führte sie hinaus, hob sie auf sein Pferd und brachte sie in das königliche Schloß, wo die Hochzeit mit großer Freude gefeiert ward. Spindel, Weberschiffchen und Nadel wurden in der Schatzkammer verwahrt und in großen Ehren gehalten.