Prevod

Pred tisoč leti in še več je bilo v tej deželi vse polno malih kraljev. Eden izmed njih je živel na Keuterbergu in je nadvse rad hodil na lov. Ko je nekoč spet odšel z gradu s svojimi lovci, so ob vznožju hriba tri dekleta pasla krave. Ko so zagledala kralja z velikim spremstvom, je najstarejša pokazala nanj in zaklicala drugima dvema: »Hej! Hej! Če ne dobim njega, nočem nobenega!« Druga je z druge strani hriba pokazala na moža, ki je hodil kralju na desni, in odgovorila: »Hej! Hej! Če ne dobim njega, nočem nobenega!« Najmlajša pa je pokazala na moža, ki je hodil na levi, in zaklicala: »Hej! Hej! Če ne dobim njega, nočem nobenega!« Ta dva sta bila kraljeva ministra. Kralj je vse to slišal in ko se je vrnil z lova, je dal poklicati vsa tri dekleta ter jih vprašal, kaj so prejšnji dan govorila pod hribom. Tega mu niso hotele povedati, pa je najstarejšo vprašal, ali bi ga hotela za moža. Rekla je, da bi, njeni sestri pa sta zasnubila ministra, saj so bile vse tri lepega obraza, še posebno kraljica, ki je imela lase kakor lan.

Sestri pa nista imeli otrok. Ko je moral kralj nekoč odpotovati, ju je poslal h kraljici, da bi jo razvedrili, saj je ravno pričakovala otroka. Rodila je dečka, ki je prišel na svet z rdečo zvezdo. Tedaj sta se sestri dogovorili, da bosta lepega dečka vrgli v vodo. Ko sta ga vrgli vanjo — mislim, da je bila to Weser —, je ptiček vzletel kvišku in zapel:

»Na smrt pripravljen, čakaš na ukaz, k šopku lilij: vrli deček, si to ti?« Ko sta sestri to slišali, sta se prestrašili in jo hitro ucvrli. Ko se je kralj vrnil domov, sta mu povedali, da je kraljica rodila psa. Kralj pa je dejal: »Kar Bog stori, je prav storjeno.«

Ob vodi pa je živel ribič, ki je dečka potegnil iz vode, ko je bil še živ. Ker njegova žena ni imela otrok, sta ga vzela k sebi in ga vzredila. Čez leto dni je kralj spet odpotoval in kraljica je znova rodila dečka. Zahrbtni sestri sta tudi njega vzeli in vrgli v vodo. Tedaj je ptiček spet vzletel kvišku in zapel:

»Na smrt pripravljen, čakaš na ukaz, k šopku lilij: vrli deček, si to ti?« Ko se je kralj vrnil, sta mu povedali, da je kraljica spet rodila psa, in znova je dejal: »Kar Bog stori, je prav storjeno.« Ribič pa je tudi tega dečka potegnil iz vode in ga vzredil.

Potem je kralj spet odpotoval in kraljica je rodila deklico, ki sta jo zahrbtni sestri prav tako vrgli v vodo. Tedaj je ptiček znova vzletel kvišku in zapel:

»Na smrt pripravljena, čakaš na ukaz, k šopku lilij: vrla deklica, si to ti?« Ko se je kralj vrnil domov, sta mu povedali, da je kraljica rodila mačko. Tedaj se je razjezil in dal ženo vreči v ječo, kjer je morala ostati dolga leta.

Otroci so medtem zrasli. Najstarejši je nekoč šel z drugimi fanti lovit ribe. A ti ga niso hoteli medse in so mu rekli: »Ti najdenček, kar pojdi svojo pot!« Ves potrt je vprašal starega ribiča, ali je to res. Ta mu je povedal, da je nekoč lovil ribe in ga potegnil iz vode. Deček je tedaj rekel, da bo odšel poiskat svojega očeta. Ribič ga je prosil, naj vendar ostane, toda nikakor ga ni mogel zadržati in je nazadnje privolil. Deček se je odpravil na pot in hodil več dni zapored. Nazadnje je prišel do neznansko velike vode, ob kateri je stala starka in lovila ribe. »Dober dan, mati,« je rekel deček. — »Lepa hvala.« — »Gotovo moraš dolgo loviti, preden ujameš ribo?« — »In ti moraš gotovo dolgo iskati, preden najdeš svojega očeta. Kako pa boš prišel čez vodo?« je vprašala starka. »To pa Bog ve.« Starka si ga je oprtala na hrbet in ga prenesla čez vodo. Dolgo je iskal, a očeta ni mogel najti. Ko je minilo leto dni, se je na pot odpravil še drugi sin, da bi poiskal brata. Prišel je do vode in tam se mu je godilo prav tako kakor bratu. Doma je ostala le še hči. Tako zelo je žalovala za bratoma, da je nazadnje tudi sama prosila ribiča, naj jo pusti oditi, da ju poišče. Tudi ona je prišla do velike vode in rekla starki: »Dober dan, mati.« — »Lepa hvala.« — »Bog vam pomagaj pri ribolovu.« Ko je starka to slišala, je postala vsa prijazna, prenesla jo je čez vodo in ji dala šibo ter rekla: »Zdaj pa le pojdi naprej po tej poti, hčerka moja. Ko prideš do velikega črnega psa, pojdi mimo njega tiho in pogumno, ne da bi se smejala ali ga pogledala. Nato boš prišla do velikega gradu z odprtimi vrati. Na pragu spusti šibo in pojdi naravnost skozi grad ter na drugi strani ven. Tam je star vodnjak, iz katerega je zraslo staro drevo. Na njem visi ptič v kletki; vzemi ga. Nato zajemi še kozarec vode iz vodnjaka in se z obojim vrni po isti poti. Na pragu poberi šibo, in ko boš spet šla mimo psa, ga udari po obrazu. Le glej, da ga zares zadeneš, potem pa se vrni k meni.« Deklica je našla vse natanko tako, kakor ji je povedala starka. Na poti nazaj je našla tudi brata, ki sta drug drugega iskala po polovici sveta. Skupaj so šli do črnega psa in deklica ga je udarila po obrazu. Tedaj se je spremenil v lepega princa, ki jih je pospremil do vode. Tam je še vedno stala starka. Zelo se je razveselila, da so se vsi vrnili, in vse prenesla čez vodo, nato pa je tudi sama odšla, saj je bila zdaj rešena uroka. Drugi so šli skupaj k staremu ribiču in bili srečni, da so se spet našli; ptička pa so obesili na steno.

Drugi sin ni mogel dolgo ostati doma. Vzel je svoj lok in šel na lov. Ko se je utrudil, je vzel piščal in zaigral pesmico. Tudi kralj je bil na lovu. Slišal ga je igrati in šel za zvokom. Ko je našel dečka, je vprašal: »Kdo ti je dovolil loviti tukaj?« — »Nihče.« — »Čigav pa si?« — »Ribičev sin sem.« — »Saj on nima otrok.« — »Če ne verjameš, pojdi z menoj.« Kralj je res šel z njim in povprašal ribiča, ki mu je vse povedal. Ptiček na steni pa je zapel:

»Mati sama zdaj sedi, v temni ječi se solzi. O kralj, plemenite krvi, to so tvoji otroci vsi. Zahrbtni sestri obe sta jim prizadejali gorje, v vodo sta jih pometali, kjer jih je ribič našel.«

Vsi so se prestrašili. Kralj je vzel ptička, ribiča in vse tri otroke s seboj na grad, dal odkleniti ječo in iz nje odpeljal svojo ženo. Toda ta je bila zdaj vsa bolna in onemogla. Hči ji je dala piti vodo iz vodnjaka in kraljica je spet postala krepka in zdrava. Zahrbtni sestri pa so sežgali in hči se je poročila s princem.