Prevod

Nekoč je živel mož, ki ni počel drugega, kakor da je igral na srečo; ljudje so mu zato pravili samo Spielhansl. Ker nikakor ni nehal igrati, je zaigral hišo in vse, kar je imel. Prav zadnji dan, ko naj bi mu vzeli hišo, pa sta prišla ljubi Bog in sveti Peter ter ga prosila, naj ju sprejme pod streho za eno noč. Spielhansl je rekel: »Kar se mene tiče, lahko ostaneta čez noč; le postelje in hrane vama ne morem dati.« Ljubi Bog mu je dejal, naj ju le sprejme, hrano pa si bosta kupila sama; in Spielhanslu je bilo tako prav. Sveti Peter mu je dal tri groše, da bi šel k peku po hlebec kruha. Spielhansl se je torej odpravil. Ko pa je prišel do hiše, v kateri so bili drugi kvartopirski malopridneži, ki so mu pri igri pobrali vse, so začeli klicati in vpiti: »Hansl, le pridi noter!« — »Ja,« je rekel, »da bi mi pobrali še te tri groše.« Toda niso mu dali miru. Nazadnje je le vstopil in zaigral še tiste tri groše. Sveti Peter in ljubi Bog pa sta čakala in čakala, in ker ga tako dolgo ni bilo, sta mu šla naproti. Ko ju je Spielhansl zagledal, se je pretvarjal, da so mu trije groši padli v lužo, in vneto brskal po njej; toda ljubi Bog je že vedel, da jih je zaigral. Sveti Peter mu je dal še tri groše. Tokrat pa se ni več pustil premamiti in jima je prinesel kruh. Ljubi Bog ga je vprašal, ali nima nič vina, in Spielhansl je odgovoril: »O Gospod, vsi sodi so prazni.« Ljubi Bog mu je rekel, naj le stopi v klet, saj je spodaj še najboljše vino. Dolgo ni hotel verjeti, nazadnje pa je dejal: »Pa pojdem dol, čeprav vem, da ni ničesar več.« Ko pa je odprl pipo na sodu, je iz njega priteklo najboljše vino. Prinesel jima je torej vino in oba sta ostala čez noč. Naslednje jutro je ljubi Bog rekel Spielhanslu, naj si izprosi tri milosti. Mislil je, da si bo izprosil nebesa, toda Spielhansl je prosil za karte, s katerimi bi vselej zmagal, za kocke, s katerimi bi vselej zmagal, in za drevo, na katerem bi raslo vsakršno sadje in s katerega nihče, ki bi splezal nanj, ne bi mogel sestopiti, dokler mu tega ne bi dovolil. Ljubi Bog mu je dal vse, kar je zahteval, nato pa s svetim Petrom odšel naprej.

Zdaj je Spielhansl šele zares začel igrati in kmalu si je priigral skoraj polovico sveta. Sveti Peter je rekel ljubemu Bogu: »Gospod, to ne bo dobro, nazadnje si bo priigral še ves svet; poslati mu morava smrt.« In poslala sta mu smrt. Ko je prišla, je Spielhansl seveda sedel pri igri. Smrt mu je rekla: »Hansl, pridi no malo ven!« Spielhansl pa je odgovoril: »Počakaj malo, da končamo igro, medtem pa splezaj na tisto drevo zunaj in nama natrgaj malo sadja, da bova imela kaj grizljati po poti.« Smrt je torej splezala na drevo, ko pa je hotela spet dol, ni mogla. Spielhansl jo je pustil na drevesu sedem let in ves ta čas ni umrl noben človek.

Sveti Peter je rekel ljubemu Bogu: »Gospod, to ne bo dobro; saj nihče več ne umre. Morala bova kar sama tja.« In tako sta prišla sama. Ljubi Bog je Spielhanslu ukazal, naj spusti smrt z drevesa. Ta je takoj stopil k drevesu in rekel smrti: »Pridi dol.« Smrt pa ga je nemudoma zgrabila in zadavila. Nato so skupaj odšli na oni svet. Spielhansl je stopil k nebeškim vratom in potrkal. »Kdo je zunaj?« — »Spielhansl.« — »Ah, tega pa ne potrebujemo, kar pojdi naprej.« Šel je k vicam in spet potrkal. »Kdo je zunaj?« — »Spielhansl.« — »Ah, pri nas je že tako dovolj gorja in stiske, igrati pa nočemo. Kar pojdi naprej.« Potem je šel k peklenskim vratom in tam so ga spustili noter. Doma pa ni bilo nikogar razen starega Luciferja in nekaj kruljavih hudičev (tisti z zdravimi udi so imeli opravke na svetu). Spielhansl je takoj sedel in spet začel igrati. Lucifer pa ni imel ničesar razen svojih kruljavih hudičev. Spielhansl mu jih je priigral, saj je moral s svojimi kartami vselej zmagati. Nato je Spielhansl s svojimi kruljavimi hudiči odšel v Hohenfürt, kjer so izruvali hmeljevke, se z njimi povzpeli do nebes in začeli suvati vanje, da so nebesa že pokala. Sveti Peter je spet rekel: »Gospod, to ne bo dobro; morava ga spustiti noter, sicer nama bo podrl nebesa.« Pa so ga res spustili noter. Toda Spielhansl je takoj spet začel igrati in nastala sta tak hrup in trušč, da človek ni slišal niti lastnih besed. Sveti Peter je spet rekel: »Gospod, to ne bo dobro; morava ga vreči ven, sicer nama bo spravil vsa nebesa v upor.« Tedaj so planili nadenj in ga vrgli ven, njegova duša pa se je razdelila in se naselila v vseh tistih kvartopirskih malopridnežih, ki živijo še danes.