Prevod
Vzhodno Indijo je oblegal sovražnik, ki ni hotel zapustiti mesta, dokler ne bi dobil šeststo tolarjev. Zato so dali z bobnanjem razglasiti, da bo tisti, ki bo priskrbel denar, postal župan. Tam pa je živel reven ribič, ki je s sinom lovil ribe na morju. Prišel je sovražnik, odpeljal sina v ujetništvo, očetu pa zanj dal šeststo tolarjev.
Oče je nato odšel in denar izročil mestnim gospodom. Sovražnik se je umaknil, ribič pa je postal župan. Potem so razglasili, da bodo na vislicah usmrtili vsakogar, ki ga ne bo imenoval »gospod župan«.
Sinu je uspelo pobegniti sovražniku in prišel je v velik gozd na visoki gori. Gora se je razprla in znašel se je v velikem začaranem gradu, kjer so bili stoli, mize in klopi pregrnjeni s črnimi pregrinjali. Tedaj so prišle tri kraljične, vse oblečene v črno, le na obrazih so imele malce beline. Rekle so mu, naj se ne boji, saj mu nočejo nič hudega in jih lahko odreši. Odvrnil je, da bi to rad storil, ko bi le vedel, kako. Povedale so mu, da celo leto ne sme govoriti z njimi in jih tudi ne pogledati; če pa si bo česa zaželel, naj samo pove: če bodo smele odgovoriti, mu bodo željo izpolnile. Ko je bil že nekaj časa tam, je rekel, da bi rad obiskal očeta. Rekle so mu, naj kar gre, s seboj naj vzame to mošnjo zlata in obleče ta oblačila, čez osem dni pa mora biti spet tukaj.
Tedaj ga je nekaj dvignilo in že se je znašel v Vzhodni Indiji. Toda očeta ni več našel v ribiški koči, zato je ljudi spraševal, kam je izginil revni ribič. Rekli so mu, da tega ne sme govoriti, sicer bo končal na vislicah. Nato je prišel k očetu in mu rekel: »Ribič, kako ste prišli do tega?« Oče mu je odvrnil: »Tega ne smete reči! Če mestni gospodje to izvedo, boste končali na vislicah!« A sin s tem nikakor ni hotel odnehati, zato so ga odpeljali k vislicam. Ko je prišel tja, je rekel: »O, gospodje, dovolite mi, da grem še enkrat do stare ribiške koče.« Tam si je oblekel svojo staro haljo, se vrnil h gospodom in rekel: »Ali zdaj vidite? Mar nisem sin revnega ribiča? V teh oblačilih sem očetu in materi služil kruh.« Tedaj so ga prepoznali, ga prosili odpuščanja in ga odpeljali domov. Tam je vsem pripovedoval, kaj se mu je zgodilo: kako je prišel v gozd na visoki gori, kako se je gora razprla in se je znašel v začaranem gradu, kjer je bilo vse črno, in kako so prišle tri kraljične, ki so bile črne, le po obrazu nekoliko bele. Rekle so mu, naj se ne boji, saj jih lahko odreši. Mati pa je rekla, da to najbrž ne obeta nič dobrega; naj vzame blagoslovljeno voščeno svečo in jim na obraze nakaplja vroč vosek.
Vrnil se je torej tja in obšla ga je silna groza. Ko so kraljične spale, jim je na obraze nakapljal vosek in postale so napol bele. Tedaj so vse tri skočile pokonci in rekle: »Prekleti pes, naša kri naj vpije po maščevanju nad teboj! Zdaj ni na svetu nikogar, ki bi nas lahko odrešil, in tudi nikoli se ne bo rodil! Imamo še tri brate, priklenjene s sedmimi verigami, in ti te bodo raztrgali!« Nenadoma se je po vsem gradu razleglo strašno kričanje. Skočil je skozi okno in si zlomil nogo, grad pa se je spet pogreznil v zemljo, gora se je zaprla in nihče ni vedel, kje je stal.
