Prevod
_Cenzullo se noče oženiti, toda ko si nad skuto ureže prst, si zaželi žene z belo in rdečo poltjo, kakršna je mešanica skute in krvi. Zato se odpravi kot romar po svetu in na Otoku treh vil dobi tri citrone. Ko eno prereže, iz nje stopi prelepa vila, prav takšna, kakršno mu želi srce. Sužnja jo ubije in princ namesto bele vzame črno, toda ko se izdajstvo razkrije, sužnjo usmrtijo, vila pa oživi in postane kraljica._ _Ni mogoče povedati, kako je bila Paolina zgodba všeč vsem njenim tovarišicam. Ko je prišla na vrsto Ciommetella in dobila znamenje, naj začne, je spregovorila takole._ Prav je povedal tisti modri mož: ne povej vsega, kar delaš, in ne stori vsega, kar zmoreš, kajti oboje prinaša nevarnost, ki je ne slutiš, in pogubo, ki je ne pričakuješ. Tako boste slišale o neki sužnji, naj mi gospa princesa oprosti besedo, ki je hotela ubogi deklici prizadejati vse mogoče zlo, pa si je s tem nakopala tolikšno nesrečo, da je nazadnje sama postala sodnica svojega zločina in si izrekla kazen, ki si jo je zaslužila.
Kralj Torre-longe je imel sina, ki mu je bil ljubši od lastnih oči; vanj je polagal vse svoje upe in komaj je čakal, da mu najde dobro nevesto in ga začnejo klicati dedek. Toda princ je bil tako samotarski in divji, da je ob vsaki omembi žene stresel z glavo in že ga ni bilo na sto milj daleč. Ubogi oče, ki je videl, kako je sin trmast in neukrotljiv ter mu tepta najglobljo srčno željo, je bil bolj razkačen, bolj obupan, bolj zadušen od jeze in bolj napihnjen od gorja kakor vlačuga, ki je izgubila stalnega ljubčka, trgovec, čigar družabnik je bankrotiral, ali kmet, ki mu je poginil osel. Kajti očetove solze ga niso ganile, prošnje podanikov ga niso omečile in nasveti poštenih mož ga niso premaknili niti za ped, čeprav so mu kazali, kaj dolguje sreči tistega, ki ga je spočel, potrebam ljudstva in lastni koristi, saj bi z njim ugasnil kraljevski rod. Z zvitostjo pravega sleparja, trmo stare mule in kožo, debelo najmanj štiri prste, se je uprl z nogami, zamašil ušesa in zapečatil srce, da bi zaman zvonili na preplah. Toda ker se v eni uri pogosto zgodi več kakor v sto letih in nihče ne more reči: po tej poti ne bom šel, se je primerilo, da so nekega dne vsi skupaj sedeli za mizo. Princ je hotel prerezati skuto na pol, a ker je gledal za kavkami, ki so letale mimo, si je po nesreči zarezal v prst. Dve kapljici krvi sta padli na skuto in ustvarili tako lepo in ljubko mešanico barv, da se mu je, bodisi zaradi kazni Ljubezni, ki ga je čakala v zasedi, bodisi po volji nebes, ki so hotela potolažiti njegovega dobrega očeta, zaželelo najti žensko, prav tako belo in rdečo kakor tista skuta, obarvana z njegovo krvjo. Saj očetu domača kobila ni povzročala niti toliko sitnosti, kolikor ga je mučilo to divje žrebe. Princ mu je rekel: Gospod oče, če ne dobim dekleta s takšno poltjo, sem izgubljen. Nobena ženska mi doslej ni razvnela krvi, zdaj pa si želim žensko, ki bo kakor moja kri. Če me hočeš živega in zdravega, mi torej omogoči, da grem po svetu iskat lepotico, ki se bo do pičice ujemala s to skuto; sicer bom končal svojo pot in stegnil pete. Ko je kralj slišal ta nori sklep, se mu je hiša podrla na glavo. Obstal je kakor okamenel, ena barva mu je izginjala z obraza, druga prihajala nanj, in ko se je naposled zbral ter mogel spregovoriti, je rekel: Sin moj, drobovje moje duše, punčica mojega srca, opora moje starosti, kakšna vrtoglavica te je popadla? Si ob pamet? Si izgubil možgane? Prej nisi hotel žene, da bi me prikrajšal za dediča, zdaj pa si je želiš, da bi me spravil s tega sveta! Kam, kam hočeš tavati sam in zapuščen, zapravljati življenje in pustiti svoj dom, svojo hišo, svoje ognjišče, svoje zavetje? Ali ne veš, koliko težav in nevarnosti čaka popotnika? Preženi to muho, sin moj, daj si dopovedati! Ne želi si videti mojega življenja uničenega, te hiše podrte, tega kraljestva propadlega! Toda te in druge besede so mu šle skozi eno uho noter in skozi drugo ven; vse so bile vržene v veter. Ko je ubogi kralj videl, da je sin kakor zvonarjeva kavka, ki je niti zvonjenje ne premakne, mu je dal lepo pest cekinov in dva ali tri služabnike ter mu dovolil oditi, čeprav se mu je zdelo, da mu trgajo dušo iz telesa. Stopil je na balkon in obupno jokal ter ga spremljal z očmi, dokler ni izginil izpred njih. Princ je torej odšel, očeta pustil žalostnega in zagrenjenega ter začel stopicati čez polja in skozi gozdove, čez gore in doline, po ravnicah in strminah. Videl je različne dežele, srečeval različna ljudstva in ves čas imel oči na pecljih, da bi uzrl cilj svojih želja. Po štirih mesecih je prispel na francosko obalo. Služabnike, ki so jih mučile silne bolečine v nogah, je pustil v bolnišnici, sam pa se vkrcal na genovsko jadrnico. Ko je prišel do Gibraltarske ožine, je prestopil na večjo ladjo in odplul proti Indiji. Ves čas je iskal od kraljestva do kraljestva, od pokrajine do pokrajine, od mesta do mesta, od ulice do ulice, od hiše do hiše in od luknje do luknje, ali bi kje našel živi izvirnik lepe podobe, naslikane v svojem srcu. Toliko je prekladal noge in obračal stopala, da je nazadnje prispel na Otok ljudožerk. Tam je vrgel sidro in stopil na kopno, kjer je našel staro, staro ženico, suho, suho in z grdim, grdim obrazom. Povedal ji je, kaj ga je prignalo v tiste kraje, in starka je bila vsa iz sebe, ko je slišala za prinčevo nenavadno domislico, njegovo muhasto prikazen in za vse težave ter nevarnosti, ki jih je prestal, da bi potešil svojo muho. Rekla mu je: Sin moj, poberi se od tod, kajti če te zagledajo moje tri hčere, ki so prava klavnica za človeško meso, ne boš vreden treh grošev. Napol živ in napol pečen boš dobil ponev za mrtvaški oder in trebuh za grob. Le pot pod noge, hitre kakor zajčeve, pa ti ne bo treba daleč, preden najdeš svojo srečo.
Ko je princ to slišal, se je ves naježil, zmrazilo ga je, prestrašil se je in zmedel; pot si je vzel med noge in, ne da bi utegnil reči še besedico, začel brusiti podplate, dokler ni prišel v drug kraj. Tam je našel drugo starko, še hujšo od prve. Povedal ji je svojo zgodbo do zadnje trohice, ona pa mu je prav tako rekla: Hitro izgini od tod, če nočeš biti malica mojim hčeram ljudožerkam! Kar podvizaj se, da te ne prehiti noč; malo naprej boš našel svojo srečo. Ko je nesrečni princ to slišal, jo je ucvrl, kakor da bi mu za zadnjico privezali napihnjene mehurje. Hodil je in hodil, dokler ni našel še ene starke. Sedela je na kolesu, na roki pa ji je visela košara, polna kolačkov in sladkorčkov, s katerimi je krmila trop oslov. Ti so potem skakali po rečnem bregu in brcali uboge labode. Princ je stopil pred starko, ji izrekel sto priliznjenih pozdravov in ji povedal zgodbo svojega romanja. Starka ga je potolažila z dobrimi besedami in mu dala tako slasten zajtrk, da si je obliznil prste. Ko je vstal od mize, mu je izročila tri citrone, kakor da bi bile pravkar obrane z drevesa, in še lep nož ter rekla: Zdaj se lahko obrneš in vrneš v Italijo, kajti predivo je napredeno in našel si, kar iščeš. Pojdi torej, in ko boš blizu svojega kraljestva, prereži eno citrono pri prvem studencu, ki ga najdeš. Iz nje bo stopila vila in rekla: Daj mi piti. Ti pa ji brž ponudi vodo, sicer ti bo spolzela kakor živo srebro. Če ne boš dovolj hiter pri drugi vili, odpri oči in pohiti pri tretji, da ti ne uide. Takoj ji daj piti in dobil boš ženo po svojem srcu. Princ je ves vesel stokrat poljubil tisto kosmato roko, ki je bila kakor ježev hrbet, se poslovil in zapustil tiste kraje. Ko je prišel do obale, je odplul proti Herkulovim stebrom in v naše morje. Po tisoč viharjih in nevarnostih je pristal dan hoda od svojega kraljestva ter prišel v prelep gozdiček, kjer so sence travnikom delale palačo, da jih sonce ne bi videlo. Ustavil se je pri studencu, ki je s kristalnim jezikom žvižgaje vabil ljudi, naj si osvežijo usta. Sedel je na sirsko preprogo iz trav in cvetlic, potegnil nož iz nožnice in začel rezati prvo citrono. In glej, kakor blisk je iz nje stopila prelepa deklica, bela kakor mleko in smetana, rdeča kakor šop jagod, ter rekla: Daj mi piti. Princ je bil tako osupel, odprtih ust in zamaknjen nad vilino lepoto, da ji ni dovolj hitro ponudil vode. Tako je v istem hipu prišla in izginila. Kakšen udarec je bil to po prinčevi glavi, naj presodi tisti, ki si silno želi velike reči, jo že drži v krempljih, pa jo izgubi. Ko je prerezal drugo citrono, se mu je zgodilo isto, in to je bil drugi udarec po sencih. Oči sta mu postali dve ribji mlaki in iz njiju so lile tako debele solze, da se je s studencem pomeril iz oči v oči, iz čela v čelo, iz lica v lice, iz kaplje v kapljo, ne da bi mu odstopil eno samo trohico. Medtem je stokal: Kakšen nesrečnik sem, presneto leto! Dvakrat sem jo pustil uiti, kakor da bi imel zvezane roke! Naj me kuga vzame, kako se premikam kakor skala, ko bi moral teči kakor hrt! Prisežem, krasno sem jo zagodel! Zbudi se, nesrečnik, še ena je ostala! V tretje zmaga kralj! Ta nož mi mora dati vilo ali pa bo storil nekaj, kar bo smrdelo! S temi besedami je prerezal tretjo citrono. Iz nje je stopila tretja vila in kakor drugi dve rekla: Daj mi piti. Princ ji je nemudoma ponudil vodo, in glej, pri njem je ostala deklica, nežna in bela kakor svež mlečni sir, prepredena z rdečino kakor pršut iz Abruzzov ali salama iz Nole: nekaj, česar svet še ni videl, lepota brez mere, belina nad vsemi belinami, milina nad vsemi milinami. V njene lase je Jupiter nasul zlata, iz katerega si je Ljubezen delala puščice, da bi prebadala srca. Na njenem obrazu je Ljubezen zgradila uto, da bi na vislicah poželenja obesila kakšno nedolžno dušo. V njenih očeh je Sonce prižgalo dve veliki svetilki, da bi v prsih vsakogar, ki jo vidi, zagoreli sodčki smodnika in bi iz njih švigale rakete ter pokale petarde vzdihov. Čez njene ustnice je šla Venera s svojim čopičem in vrtnici dala barvo, da bi s trni bodla tisoče zaljubljenih duš. Na njenih prsih je Junona iztisnila mleko iz svojih dojk, da bi dojila človeške želje. Skratka, od glave do pet je bila tako lepa, da si ni bilo mogoče zamisliti popolnejše podobe. Princ ni vedel, kaj se mu je zgodilo; ves iz sebe je občudoval tako lepo rojstvo iz citrone, tako prelepo žensko postavo, ki je vzklila iz prerezanega sadeža, in si govoril: Spiš ali si buden, Ciommetiello? Ti je kdo začaral vid ali si si oči nataknil narobe? Kakšna bela stvar je stopila iz rumene lupine! Kakšno sladko pecivo iz kisle citrone!
Kakšna čudovita ognjemetna raketa iz pečk! Ko se je nazadnje prepričal, da ne sanja in da gre zares, je vilo objel ter ji dal sto in sto drobnih poljubov. Ko sta si izmenjala tisoč ljubezenskih besed, sem in tja, besed, ob katerih so sladki poljubi kakor druga melodija spremljali osnovni napev, je princ rekel:
Duša moja, nočem te pripeljati v očetovo deželo brez sijaja, vrednega tvoje lepote, in brez spremstva, kakršno se spodobi kraljici. Zato splezaj na ta cer, kjer je narava, kakor nalašč za najino potrebo, naredila kotiček v obliki sobice, in počakaj, da se vrnem. Zagotovo si bom nadel peruti in bom nazaj, še preden se posuši ta pljunek, da te odpeljem v svoje kraljestvo oblečeno in s spremstvom, kakor se spodobi. Nato se je z vsemi potrebnimi nežnostmi poslovil in odšel. Medtem je gospodarica poslala črno sužnjo z vrčem po vodo k tistemu studencu. Sužnja je po naključju v vodi zagledala vilino podobo in mislila, da vidi samo sebe. Vsa začudena je začela govoriti: _Kaj to biti, nesrečna Lucia? Ti tako lepa biti, pa gospodarica po vodo pošiljati, in jaz to prenašati?_ S temi besedami je razbila vrč in se vrnila domov. Ko jo je gospodarica vprašala, zakaj je tako slabo opravila naročilo, je odgovorila: _Jaz iti studenček, kamen zadeti vrček._ Gospodarica je pogoltnila to laž in ji naslednji dan dala lep sodček, naj ga napolni z vodo. Sužnja se je vrnila k studencu in spet videla lepoto, ki je odsevala v vodi. Globoko je vzdihnila in rekla: _Jaz ne biti debeloustna sužnja, jaz ne biti grdoba, jaz biti lepa in fina, pa k studencu nositi sodček?_ In s temi besedami je spet udarila tresk, razbila sodček na sedemdeset koscev in se vrnila domov. Med laganjem in jecljanjem je gospodarici rekla: _Osel mimo priti, sodček zadeti, na tla pasti, vse razleteti._ Ko je uboga gospodarica to slišala, ji je zmanjkalo potrpljenja. Zgrabila je metlin ročaj in jo tako namlatila, da je še več dni čutila udarce. Nato je vzela meh in rekla: Teci, vrat si zlomi, beraška sužnja, kobilica dolgonoga, luknjasta rit, črna grdoba! Teci, ne obiraj se in ne opletaj, Lucia, pa mi prinesi tole polno vode, sicer te bom pretepla kakor hobotnico in te tako ostrigla, da me boš še dolgo pomnila! Sužnja, ki je že videla blisk in se bala groma, jo je ubrala, kolikor so jo nesle noge. Ko je polnila meh, je spet občudovala lepo podobo in rekla: _Jaz biti neumnica, če vodo nositi! Bolje poročiti z mojim obrazom! Ta lepota ne biti za od jeze umreti in streči razjarjeni gospodarici!_ S temi besedami je vzela veliko lasno iglo, ki jo je imela na glavi, in začela prebadati meh, da je bil kakor vrtna gredica s skritimi vodometi, saj je iz njega brizgalo sto studenčkov. Ko je vila to videla, je planila v glasen smeh. Sužnja je zaslišala smeh, dvignila oči, spoznala prevaro in si rekla:
_Ti biti kriva, da jaz tepena, pa nič mar?_ Nato jo je vprašala: _Kaj ti tam zgoraj delati, lepa deklica?_ Vila, ki je bila sama mati prijaznosti, ji je izpovedala vse, kar je imela na srcu. Ni izpustila niti pičice tega, kar se ji je zgodilo s princem, ki ga je zdaj zdaj pričakovala z oblačili in spremstvom, da bi odšla v kraljestvo njegovega očeta in se tam z njim poročila. Ko je kosmata sužnja to slišala, se je odločila, da bo prva zgrabila dobitek, in vilo prosila: _Ker moža čakati, mene pustiti gor priti, glavo počesati in še lepšo narediti._ Vila je rekla: Dobrodošla kakor prvi maj! Sužnja je začela plezati, vila pa ji je ponudila belo ročico. Ko so jo zgrabili tisti črni krempeljci, je bila kakor kristalno ogledalo v ebenovinastem okvirju. Sužnja je zlezla na drevo, ji začela brskati po laseh in ji zapičila veliko iglo v glavo. Ko je vila začutila vbod, je zavpila: Golobica, golobica! Spremenila se je v golobičko, vzletela in odletela. Sužnja se je slekla do golega, svoje cunje in cape povezala v sveženj ter ga zalučala miljo daleč. Na drevesu je ostala takšna, kakršno je rodila mati, in bila videti kakor kip iz gagata v smaragdni hiši. Medtem se je princ vrnil z velikim sprevodom jezdecev. Ko je našel sod kaviarja tam, kjer je pustil posodico mleka, je za nekaj časa izgubil razsodnost. Nazadnje je rekel: Kdo je naredil to čečkarijo s kislim grozdnim sokom na kraljevski papir, kamor sem nameraval zapisati svoje najsrečnejše dni?
Kdo je z žalnim blagom prekril sveže pobeljeno hišo, kjer sem se nameraval predajati radostim? Kdo mi je podtaknil ta temni preizkusni kamen, kjer sem pustil srebrni rudnik, ki naj bi me obogatil in osrečil?
Toda pretkana sužnja je videla prinčevo začudenje in rekla: _Nič čuditi, moj princ, jaz biti črna začarana, narejena od pasu gor bela, spodaj črna._ Ker ubogemu princu ni preostalo drugega, je sklonil glavo kakor vol in pogoltnil to grenko pilulo. Črno sajavko je spravil z drevesa, jo od glave do pet oblekel v nova oblačila in jo vso nališpal, nato pa se z grlom, polnim cmoka, napet, nabrekel in čemeren odpravil proti domu. Kralj in kraljica, ki sta mu prišla naproti šest milj iz mesta, sta ju sprejela s takšnim veseljem, kakršno občuti jetnik, ko mu sporočijo razsodbo, da bo obešen. Videla sta, kako se je izkazal njun nori sin, ki je tako dolgo blodil naokrog, da bi našel belo golobico, pripeljal pa je črno vrano. Ker vendarle ni bilo druge pomoči, sta mladoporočencema odstopila krono in nad tisti ogleni obraz posadila zlati obroč. Medtem ko so pripravljali osupljiva slavja in pojedine, ob katerih bi se človeku zavrtelo v glavi, in so kuharji skubili gosi, klali prašičke, odirali kozličke, pretikali pečenke s slanino, posnemali peno z juhe, v kateri so se kuhali kopuni, ter pripravljali tisoč drugih slastnih zalogajev, je k okencu kuhinje priletela lepa golobica in rekla:
_Kuhar, ki v kuhinji si doma,_ _kaj s Saracenko kralj počne ta čas?_ Kuhar se za to ni kaj prida zmenil. Toda ko se je golobica vrnila drugič in tretjič ter ponovila iste besede, je stekel k mizi in povedal o tem čudežu. Ko je gospa slišala to pesem, je ukazala, naj golobico pri priči ujamejo in pripravijo zapečeno jed. Kuhar je šel in se toliko časa trudil, da jo je ujel, nato pa izvršil ukaz tiste strašne babure. Ko jo je poparil, da bi jo oskubil, je vodo in perje vrgel k drevesu pod balkonom. Niti trije dnevi niso minili, ko je tam pognala lepa citronova mladika in v hipu zrasla. Kralj je pogledal skozi okno, ki je gledalo na tisto stran, zagledal drevo, ki ga prej še nikoli ni videl, poklical kuharja ter ga vprašal, kdaj in kdo ga je zasadil. Ko mu je mojster Kuhalnica povedal vso zgodbo, je začel sumiti, kaj se skriva za njo. Zato je pod smrtno kaznijo prepovedal, da bi se kdo dotaknil drevesa, in ukazal, naj zanj kar najbolj skrbno skrbijo. Čez nekaj dni so na njem zrasle tri prelepe citrone, podobne tistim, ki mu jih je dala ljudožerka. Ko so dozorele, jih je dal obrati in se zaprl v sobo z veliko skledo vode ter z istim nožem, ki ga je še vedno nosil za pasom. Začel jih je rezati. S prvo in drugo vilo se mu je zgodilo prav kakor prvič, nazadnje pa je prerezal tretjo citrono in vili, ki je stopila iz nje, dal piti, kakor ga je prosila. Pri njem je ostala prav tista mladenka, ki jo je pustil na drevesu, in od nje je izvedel za vse zlo, ki ga je storila sužnja. Kdo bi mogel opisati vsaj najmanjši del veselja, ki ga je kralj občutil ob tej sreči? Kdo bi mogel povedati, kako je vriskal, poskakoval, se radostil in razcvetel? Predstavljajte si, da je plaval v sladkosti, da ga je hotelo raznesti iz kože, da je bil z eno nogo že v nebesih! Stisnil jo je v objem, jo dal od glave do pet obleči, jo prijel za roko in odpeljal v dvorano, kjer so bili vsi dvorjani in meščani, da bi počastili slavje. Klical jih je drugega za drugim in jim govoril: Povejte mi, kakšno kazen bi si zaslužil človek, ki bi tej lepi gospe storil kaj hudega? Eden je odgovoril, da bi si zaslužil ogrlico iz konoplje;
drugi zajtrk iz kamenja, tretji spremljavo s kladivom po koži trebuha, četrti požirek strupenega odvajala, peti objem mlinskega kamna, ta eno in oni drugo. Nazadnje je poklical črno kraljico in tudi njo vprašal isto. Odgovorila je: _Zaslužiti zažgati in pepel z gradu vreči._ Ko je kralj to slišal, ji je rekel: Sama si si zasadila sekiro v nogo, sama si si izdelala okove, nabrusila nož in zmešala strup, kajti nihče ji ni storil več hudega kakor ti, pasja vlačuga, prekleta izdajalka! Ali veš, da je to tista lepa deklica, ki si jo prebodla z veliko iglo? Ali veš, da je to lepa golobica, ki si jo dala zaklati in skuhati v loncu? Kaj praviš, Cecca, na tole kljuse? Le otresi se, zdaj je konec! Lep kup si nakopala: kdor stori zlo, naj zlo pričakuje, in kdor kuha dračje, zajema dim! S temi besedami jo je dal zgrabiti in živo postaviti v velikanski kup drv. Ko je zgorela v pepel, so ga z vrha gradu raztresli v veter in tako nazadnje potrdili pregovor: _Naj ne hodi bos, kdor seje trnje._
Izvirnik
_Cenzullo non vole mogliere, ma tagliatose no dito sopra na recotta, la desidera de petena janca, e rrossa, comme a chella, che ha fatta de recotta, e sango, e pe chesto cammina pellegrino pe lo munno, ed a l’Isole de le tre Ffate ave tre cetre, da lo taglio d’una de le quale acquista na bella fata conforme a lo core sujo, la quale accisa da na schiava, piglia la negra ncagno de la janca, ma scopierto lo trademiento, la schiava è ffatta morire, e la Fata tornata viva deventa Regina._ _Non se pò dicere quanto gustaje lo Cunto de Paola a tutte le ccammarate; ma devenno parlare Ciommetella, ed avutone lo zinno, accossì dicette._ Disse veramente bravo chillo ommo saccente, non dire quanto faje, nè
fare quanto puoje, perchè l’uno, e l’autro porta pericolo, che non se canosce, roina, che non s’aspetta; comme sentarrite de na certa schiava, parlanno co lleverenzia de la Segnora Prencepessa, la quale pe ffare tutto lo danno possibele a na povera figliola, nne cauzaje tanto male de la costejone, che deventaje essa medesema jodece de lo fallo sujo, e se deze essa stessa la settenzia de la pena, che mmeretava.
Avea lo Rrè de Torre-longa no figlio mascolo, ch’era l’uocchio deritto sujo, sopra lo quale aveva puosto le ppedamenta d’ogne speranza, nè bedeva l’ora de trovarele quarche buono partito, ed essere chiammato Vavo. Ma sto Prencepe era tanto nsammorato, e nsateco, che parlanno de mogliere, scotolava la capo, e lo trovave d’arrasso ciento miglia, tanto che lo povero Patre, che bedeva lo figlio spurceto, ed ostenato, scacata la jenimma soja, steva cchiù schiattuso, crepantuso, annozzato, e ntorzato de na Pottana, che ha perduto l’accunto; de no Mercante, che l’è falluto lo correspondente; de no parzonaro, che l’è mmuorto l’aseno; pocca non lo movevano le lagreme de lo Patre, non l’ammollavano le prieghe de li vassalle, nè lo levavano da pede li
consiglie de l’uommene da bene, che le mettevano nnanze a l’uocchie lo gusto de chi l’aveva generato, lo besuogno de li puopole, nteresso de se stesso, che faceva punto finale a la linea de lo sango Reggio, che co na proffidia de Carella, co n’ostenazione de mula vecchia, co no cuojero de quatto deta a lo ssottile, aveva mpontato li piede, ammafarato l’aurecchie, e ntompagnato lo core, che poteva sonare ad arme. Ma perchè sole soccedere cchiù nne n’ora, che ’n ciente anne, e non puoje dicere, pe sta via non passe; occorze, che trovatose no juorno tutte nziemme a ttavola, volenno lo Prencepe tagliare na recotta pe mmiezo, mentre teneva mente a le cciavole, che passavano, se fece desgraziatamente no ntacco a lo dito, tale, che cadenno duje
stizze de sango ncoppa a la recotta, fecero na mesca de colore accossì bello, e graziuso, che o fosse castico d’Ammore, che l’aspettava a lo passo, o volontà de lo Cielo, pe cconzolare chillo ommo da bene de lo Patre, non era tanto molestato da la polletra domesteca, quanto da sto pollitro sarvateco era tormentato, le venne capriccio de trovare na femmena accossì ghianca, e rrossa, comme era appunto chella recotta tenta da lo sango sujo; e disse a lo patre: Messere mio, s’io non aggio chelleta de sta petena, io so barato. Maje femmena m’appe sango, e mo desidero femmena comm’a lo sango mio. Perzò resuorvete, si mme voje sano, e bivo, a dareme commodetà de ire pe sto munno cercanno bellezza, che vaga a pilo co sta recotta, autramente fenarraggio lo
curzo, e ghiarraggio a spaluorcio. E lo Rrè sentenno sta bestiale resoluzione, le cascaje la casa ’n cuollo, e rrestanno attassato, no colore le sceva, e n’autro le traseva, e quanno tornaje nse stisso, e potte parlare le disse: Figlio mio, visciola dell’arma, popella de sto core, stanfella de la vecchiezza mia, che sbota capo t’è pigliato si sciuto da sinno? aje perduto lo cellevriello? o asse, o seje non bolive mogliere pe levareme l’arede, e mo te n’è benuto golio pe cacciareme da sto munno; dove, dove vuoje ire spierto, e demierto consommanno la vita, e lassare la casa toja; casa toja, focolariello tujo, pedetariello tujo? non saje a quanta travaglie, e quanta pericole se mette chi fa viaggio; fatte passare, o figlio, la
cricca; fatte accorrejere: non volere vedere sta vita tarrafinata, sta casa caduta nchiummo, sto stato juto a mmitto; ma cheste, ed autre parole da n’arecchia le trasevano, da n’autra le scevano, ed erano tutte jettate a mmaro, tanto che lo nigro Rrè visto ca lo figlio era na ciaola de campanaro, datole na bona vrancata de scute, e duje, o tre serveture, le dette lecenzia, sentennose scrastare l’arma da lo cuorpo, e affacciatose a no gaifo chiagnenno a bita tagliata, lo schiuse co l’uocchie fi che lo perze de vista. Partuto addonca lo Prencepe, e lassato lo patre nigro, e ammarecato, commenzaje a trottare pe ccampagne, e pe buosche, pe mmunte, e pe balle, pe cchiane, e ppennine, vedenno varie paise, trattanno deverze gente, e
sempre coll’uocchie apierte a bedere, se trovasse lo verzaglio de lo desederio sujo; tanto che ’n capo de quattro mise arrivaje a na marina de Franza, dove lassato li serveture a lo Spitale co na mingrania a li piede, se nvarcaje sulo ncoppa no liuto Genovese, e toccanno la vota de lo stritto de Gebelterra, llà pigliaje no vasciello cchiù gruosso, e passaje a la vota dell’Innie, cercanno sempre de Regno ’n regno, de Provinzia ’n provinzia, de Terra ’n terra, de strata ’n strata, de casa ’n casa, e de cafuorchie ’n cafuorchie, si potesse mmattere l’originale spiccecato a la bella mmagene, che aveva depenta a lo core, e tanto menaje le gamme, e botaje li piede, ficche arrivaje all’Isola dell’Orche, dove dato funno, e smontato ’n terra, trovaje na
vecchia vecchia, ch’era secca secca, ed aveva la facce brutta brutta, e la quale contato la causa, che l’aveva strascinato a chille paise, la vecchia remase fora de se stessa, sentenno lo bello crapriccio, e la crapicciosa chimera de sto Prencepe, e li travaglie, e li riseche passate pe scrapicciarese, e le disse: Figlio mio, appalorcia, ca si t’abbistano tre figlie mieje, che sò lo maciello de le carne ummane, non te preggio pe tre ccalle; ca miezo vivo, e miezo arrostuto te sarrà catalietto na tiella, e sepotura no ventre: ma agge lo pede a lepare, ca non jarraje troppo nnante, che trovarraje la fortuna toja.
Sentuto chesto lo Prencepe, tutto sorriesseto, agghiajato, atterruto, e sbagottuto, se mese la via fra le gamme, e senza manco dire mme requaquiglio, commenzaje a solarese le scarpe, ficche arrivaje a n’autro pajese dove trovaje n’autra vecchia peo de la primma, a la quale contato pe fi a lo rumme lo fatto, puro le disse squaglia priesto da ccà, se non vuoje servire de marenna a l’Orchetelle figlie meje, ma tocca ca t’è nnotte, no poco cchiù nnante trovarraje la fortuna toja. Chesto sentenno lo scuro Prencepe, commenzaje a tallonejare comme s’avesse le bessiche a la coda, e tanto cammenaje, che trovaje n’autra vecchia, la quale steva seduta ncoppa na rota, co no panaro nfilato a lo vraccio, chino de pastetelle, e confiette, che deva a mmagnare a na
mano d’Asene, che dapò se mettevano a sautare pe coppa na ripa de no sciummo, tiranno cauce a cierte povere Cigne. Lo Prencepe arrevato a la presenzia de sta vecchia, e fattole ciento liccasalemme, le contaje la storia de lo pellegrinaggio sujo, e la vecchia co bone parole conzolannolo, le deze na bona colazione, che se ne alliccaje le ddeta, ed auzato da tavola le consegnaje tre Cetra, che parevano tanno tanno cogliute dall’arvolo, e dezele ancora no bello cortiello, decenno, a sta medesema pedata puoje tornare a la Talia, che aje chino lo fuso, ed aje trovato chello che baje cercanno; vatenne addonca, e comme si poco lontano de lo Regno tujo a la primma fontana, che ttruove, taglia no Citro, che ne scerrà na Fata, decennote damme a bevere, e tu lesto
co l’acqua: autramente squagliarrà commo argiento vivo, e se non si diestro co la seconna Fata, e tu apre l’uocchie ad essere solliceto co la terza, che non te scappa, dannole subeto a bevere, che averraje na mogliere secunno lo core tujo. Lo Prencepe tutto prejato, vasaje ciento volte chella mano pelosa, che pareva groppa de puorco spina, e pigliato lecienzia, partette da chille paise, ed arrivato a la marina navecaje a la vota de le ccolonne d’Ercole, e trasuto a li Mare nuostre, e dapò mille borrasche, e rrisiche pigliaje puorto na jornata lontana da lo Regno sujo, ed arrivato a no bellissemo voschetto, dove l’ombre facevano palazzo a li prate, che non fossero viste da lo Sole, smontaje a na fontana, che co la lengua de cristallo, chiammava le gente a
ffisco a refrescare la vocca, dove sedutose ncoppa a no trappito soriano, che facevano erve, e sciure, cacciatose lo cortiello da la vaina, accommenzaje a tagliare lo primmo citro, ed ecco scette comme no lampo na belledissima figlia, janca comm’a latte, e nnatte, rossa commo a fraola a schiocca, decenno; damme a bevere. Lo Prencepe comme accossì spantato, canna apierto, ed ammisso a la bellezza de la Fata, e non fu destro a darele l’acqua, tanto, che l’apparere, e lo sparere fu tutto a no tiempo. Si chesta fu saglioccola a la catarozzola de lo Prencepe, lo cconsidera chillo, che desideranno gran cosa, avennola drinto le granfe, la perde. Ma taglianno lo secunno Citro, le soccesse lo medesemo, e fu la seconna varrata, che appe a le chiocche, tanto
che facenno duje pescericole dell’uocchie jettava lacreme a tocce a tocce, a fronte a fronte, a tuzzo a tuzzo, a facce a facce, ed a tu a tu, co la fontana, co le cedenno mollica, e fra tanto gualiannose diceva: E comme so sciagurato, benaggia aguanno? doje vote mme l’aggio fatta scappare, comme s’avesse le ccorde a le mmano, che mme venga la chionchia, e comme mme movo commo a scuoglio, dove deverria correre comme a levriero: Affè ca l’aggio fatta brava. Scetate poverommo, n’autra nce n’è: a le ttrè vence lo Rrè: o sto cortiello m’ha da dare la Fata, o fare na cosa, che ffete. Accossì decenno, taglia lo tierzo Citro, esce la terza Fata, dice commo a l’autre, damme a bevere, e lo Prencepe subbeto le projette l’acqua, ed ecco le resta ’n mano
na figliola tennera, e ghianca comma na joncata, co na ntrafilata de russo, che pareva no presutto d’Abruzzo, e na sopressata de Nola, cosa non vista maje a lo munno, bellezza senza mesura, janchezza fora de li fore, grazia cchiù de lo cchiù; a li capille suoje nce aveva chiuoppeto l’oro Giove, de lo quale faceva Ammore le ssajette pe spertosare li core, a chella facce nce aveva fatto na magrejata Ammore, perchè ne fosse mpesa quarche arma nnozente a la forca de lo desederio, a chille uocchie nce aveva allummato duje cuorpe de lummenaria lo Sole, perchè a lo pietto de chi la vedeva se mettesse fuoco a le butte, e se tirassero furgole, e tricchetracche de sospire, a chelle lavra nc’era passata Venere co lo tiempo sujo, danno colore a la Rosa pe
pognere co le spine mill’arme nnammorate: a chillo pietto nce aveva spremmuto le zizze Junone, pe allattare le boglie umane: ’n somma era accossì bella da la capo a lo pede, che non se poteva vedere la chiù ppentata cosa, tanto che lo Prencepe non sapea che l’era socciesso, e mmirava fore de se stisso, accossì bello partoro de no Citro, accossì bello taglio de femmena sguigliata da lo taglio de no frutto, e deceva fra se stisso duorme, o si scetato, o Ciommetiello? tu aje ncantata la vista, o t’aje cauzato l’uocchie a la mmerza, che cosa janca, è sciuta da na scorza gialla? che pasta doce da l’agro de no Citro?
che bello mascolone dall’arille? All’utemo addonatose, che non era suonno, e ca se joquava da vero, abbracciaje la Fata, dannole ciento, e ciento vase a pizzechille, e dapò mille parole ammorose de vaga, e de riesto, che se decettero nfra lloro, parole che comme a canto fermo erano contrapontiate da li vase nzoccaratielle, dicette lo Prencepe: Non voglio, arma mia portarete a lo pajese de patremo senza sfuorgie, digne de ssa bella perzona, e senza compagnia de na Regina meretevole, perzò saglie ncoppa sto cierro dove pare, che pe lo besuogno nuostro aggia fatta la natura no recuoncolo nforma de cammarella, ed aspettame a lo retuorno, ca senz’autro mecco le scelle, e nnanze che secca sta sputazza mme ne vengo, pe te carrejare vestuta, ed accompagnata,
comme se deve a lo Regno mio: e accossì fatto le debete zeremmonie se partette. Fra chisto miezo na schiava negra, era mannata da la patrona co na lancella, a pigliare acqua a chella fontana, la quale vedenno a caso dintro l’onne la mmagene de la Fata, credenno d’esser essa medesema, tutta maravegliata, commenzaje a dicere. _Che bidire, Lucia sfortunata, si accussì bella stare, e Patruna mannare acqua biliare, e mi sta cosa compurtare?_ Accossì decenno, roppe la lancella, e tornaje a la casa, e domannata da la patrona, perchè aveva fatto sto male servizio, respose: _mi juta fontanella tussata preta lancella_. La Patrona gliottutose sta pastocchia, ll’autro juorno le deze no bello varrile, che ghiesse a nchirelo d’acqua; la quale tornata a la fontana,
e bisto de nuovo trasparere chella bellezza drinto chell’acqua, disse co no gran sospiro: _mi no stare schiava mossuta, mi no star bernaguala, pocca star bella, e scentil, e portare fontana baril?_ e accossì decenno, tuffete n’autra vota, e scassanno lo varrile, nne fece settanta frecole, e tornata a la casa, tutta mbrosolianno, disse a la patrona: _Aseno bassato, barrile tossato, ’nterra cascato, e tutto sfrecoliato_. La mara patrona sentenno chesto non potte avere cchiù fremma, e dato de mano a na mazza de scopa, la tontolejaje de manera, che se nne sentie pe na mano de juorne, e pigliato n’otra disse: Curre, scapizzate, schiava pezzente, gammagrillo, culo pertosato ucciahè, curre, nè fare fiamma fiamma, ne cierne Lucia, e portame
chesta chiena d’acqua, si no te peso comme a ppurpo, e te faccio tale ntosa, che mme ne nnuommene. Corze a gamme ’n cuollo la schiava, ch’avea provato lo lampo, ed avea paura de lo truono, e nchienno l’otra tornaje a mmirare la bella mmagena, e disse: _Mi stare marfusa, s’acqua biliare: meglio è maritar a sciorgia mia: no stare bilissa chista da far morta arraggiata, e sirvire patruna ncolarata_. Accossì decenno, pigliaje no spingolone, che teneva ncapo, e commenzaje a sperciare l’otra, che parze na chiazza de giardino co l’acqua a trademiento, che facette ciento fontanelle, la quale cosa vedenno la Fata, commenzaje a rridere a schiattariello. La schiava, che sentette sta cosa, votanno l’uocchie, s’addonaje de ll’agguaito, e parlanno fra se stessa disse:
_Tu stare causa, che mi massiata, ma non curare?_ e dapò dicette ad essa: _Che fare loco susati bella figliola?_ ed essa ch’era la mamma de la cortesia, sbufaraje quanto aveva ’n cuorpo, senza lassare jota de quanto l’era accascato co lo Prencepe, lo quale aspettava d’ora ’n ora, e de momento ’n momento co bestite, e compagnia pe ghire a lo regno de lo Patre a ngaudiarese cod’isso. Sentuto chesto la schiava ngarzapelluta, penzaje guadagnare sta premmera pe mmano, e leprecaje a la Fata. _Pocca aspettare marito lassare venire susa, e pettenare capo, e fare cchiù bella;_ la Fata disse, singhe la ben-venuta, comm’a lo primmo de Maggio, e arrampecannose la schiava, ed essa projennole la mano jancolella, che afferrata co chelle sproccola negre, pareva
no schiecco de cristallo co le ccornice d’ebano, sagliette suso, e commenzanno a cercarele la capo, le mpizzaje no spingolone a la mammoria. Ma la Fata sentennose spertosare, gridaje palomma, palomma, e deventata na palommella, auzaje vuolo, e se mese a ffoire. La schiava spogliatose nuda, e fatto no fardiello de le stracce, e brenzole, che portava aduosso, le sbalanzaje no miglio da rasso, ed essa restata comme la fece la mamma ncoppa a chill’arvolo, pareva na statola d’acciavaccio drinto na casa de smeraudo. Fra chisto miezo tornato lo Prencepe co na gran cravaccata, e trovato na votte de Caviale, dove aveva lassato na tinella de latte, restaje pe no piezzo fore de sentemiento. A la fine disse: Chi ha fatto sto scacamarrone d’angresta
a la carta riale, dove penzava scrivere li juorne mieje chiù ffelice? Chi ave aparato de lutto chella casa janchiata de frisco, dove credeva de pigliare li spasse mieje? Chi mme fa trovare sta preta paragone, dove aveva lassato na menera d’argiento pe fareme ricco, e biato. Ma la Schiava trottata, vedenno la maraveglia de lo Prencepe, disse; _No maravigliare, Principa mia, ca mi stare Ucciahè fatata fatta da fasce janca, cula nigra_. Lo Prencepe poverommo pocca lo male no avea remmedio, fatto corna comm’a boje se glioglette sto pinolo, e fatto scennere cargiumma, la vestette da capo a pede ncignannola nova, e ’nciricciannola tutta, ed annozzato, ngottato, ntorzato, ed ammussato, pigliaje lo cammino de lo pajese, dove da lo Rrè, e da la Regina,
ch’erano sciute seje miglia da la terra a ncontrarelo, foro recevute co chillo gusto, che receve lo carcerato la ntemazione de lo decreto, che sospennatur, vedenno la bella prova fatta da lo figlio pazzo, ch’era juto tanto a tuorno pe trovare na janca palomma, e n’aveva carriato na negra cornacchia: tutta vota non potenno farene de manco, renonziata la corona a li Zite, mesero lo trepete d’oro ncoppa a chella facce de cravone. Ora mentre s’apparecchiavano feste spantose, e banchette de stordire, e li cuoche spennavano papare, scannavano porcelle, scortecavano crapette, lardiavano arruste, scommavano capune, e facevano mille autre muorze gliutte, venette a na fenestrella de la cocina na bella palomma, decenno: _Cuoco de la cocina,_
_Che fa lo Rrè co la Saracina._ De la quale cosa lo Cuoco facette poco caso: ma tornato la palomma la seconna, e la terza vota a fare lo stisso, corze a direlo a la tavola pe cosa maravegliosa; e la signora sentuto sta museca, deze ordene, che subeto pigliata la palomma a lo stisso tiempo, nne fosse fatto no ngrattenato. Pe la quale cosa juto lo Cuoco, tanto fece, che la ncappaje, e fatto lo commannamiento de Cucoragnamma, ed avennola scaudata pe la spennare, jettaje chell’acqua, e chelle penne a n’arvaro fore no gaifo, dove non passattero tre juorne, che scette no bello pede de Citro, che cresciuto ’n quatto pizzeche, soccesse, che lo Rrè affacciatose a na fenestra, che responneva a chella parte, vedde st’arvolo, che n’avea visto ancora, e chiammato
lo Cuoco, l’addemmannaje, quanno, e da chi era stato pastenato. E sentuto da mastro Cocchiarone tutto lo fatto, venne ’n sospetto de lo negozio; e accossì fece ordene sotto pena de la vita, che non se toccasse, anze fosse covernato cod ogne delegenzia. Ed essenno ’n capo de poche juorne spontate tre bellisseme Cetre, simmele a chelle, che le dette l’Orca cresciute, che foro, le fece cogliere, e nchiusose a na cammara co na gran tazza d’acqua, e co lo medesemo cortiello, che portava sempre appiso a llato, commenzaje a ttagliare, e soccedennole lo medesemo co la prima, e seconna Fata, comme l’autra vota l’era socciesso, utemamente, tagliaje lo tierzo Citro, e dato a bevere a la Fata, che nne scette, comme l’avea cercato, le restaje la giovene
stessa, ch’avea lassato ncoppa all’arvolo, da la quale ’ntese tutto lo mmale fatto da la schiava. Ora chi pò dicere la manco parte de lo giubelo, che sentette lo Rrè de sta bona ventura, chi pò dicere lo gallejare, grilliare, gongolare, pampaniare, che fece, fa cunto, ca natava drinto lo ddoce, non capeva drinto la pella, se nne jeva ’n siecolo, e nzuoccolo: e fattale soppressa de le braccia, la fece vestire de tutto punto, e pigliannola pe la mano la portaje ’n miezo la sala, dov’erano tutte le ccortesciane, e le gente de la terra pe nnorare la festa, le quale chiammanno uno ped uno, le disse: Diciteme, chi facesse male a sta bella Segnora, che pena mmeretarria? a la quale cosa chi responneva, ca sarria mmeretevole de na collanna de cannavo;
chi de na collazione de savorre; chi de no contrapunto co no maglio ncoppa la pellecchia de lo stommaco; chi de no sorzico de scamonèa; chi de no vranchiglio de na mazzara, e chi de na cosa, e chi de n’autra. All’utemo chiammanno la negra Regina, e facennole la stessa addemanna, respose: _Meritare abbrosciare, e porvere coppa Castiello jettare_. Sentuto chesto lo Rrè, le disse, tu t’aje dato l’accetta a lo pede, tu t’aje fravecato li cippe, ammolato lo cortiello, stemperato lo tuosseco, pocca nesciuno l’ha fatto cchiù male de te cana perra, cefutte. Saje tu ca chessa è cchella bella guagnastra, che tu spertosaste co lo spingolone? Saje ca chesta è la bella palomma, che faciste scannarozzare, e cocere a lo tiano. Che te pare Cecca de sso
rozino, scotola, ca nn’è scesa. Aje fatto la bella cacca, chi fa male, male aspetta, chi cocina frasche, menestra fummo. Accossì decenno, la fece pigliare de pesole, e mettere viva viva drinto na gran catasta de legna, e fattone cennera, la sparpogliaro da coppa lo castiello a lo viento, facenno vero lo ditto a la fine, _Non vaga scauzo, chi semmena spine._
