Prevod

_Cenzullo se noče oženiti, toda ko si nad skuto ureže prst, si zaželi žene z belo in rdečo poltjo, kakršna je mešanica skute in krvi. Zato se odpravi kot romar po svetu in na Otoku treh vil dobi tri citrone. Ko eno prereže, iz nje stopi prelepa vila, prav takšna, kakršno mu želi srce. Sužnja jo ubije in princ namesto bele vzame črno, toda ko se izdajstvo razkrije, sužnjo usmrtijo, vila pa oživi in postane kraljica._ _Ni mogoče povedati, kako je bila Paolina zgodba všeč vsem njenim tovarišicam. Ko je prišla na vrsto Ciommetella in dobila znamenje, naj začne, je spregovorila takole._ Prav je povedal tisti modri mož: ne povej vsega, kar delaš, in ne stori vsega, kar zmoreš, kajti oboje prinaša nevarnost, ki je ne slutiš, in pogubo, ki je ne pričakuješ. Tako boste slišale o neki sužnji, naj mi gospa princesa oprosti besedo, ki je hotela ubogi deklici prizadejati vse mogoče zlo, pa si je s tem nakopala tolikšno nesrečo, da je nazadnje sama postala sodnica svojega zločina in si izrekla kazen, ki si jo je zaslužila.

Kralj Torre-longe je imel sina, ki mu je bil ljubši od lastnih oči; vanj je polagal vse svoje upe in komaj je čakal, da mu najde dobro nevesto in ga začnejo klicati dedek. Toda princ je bil tako samotarski in divji, da je ob vsaki omembi žene stresel z glavo in že ga ni bilo na sto milj daleč. Ubogi oče, ki je videl, kako je sin trmast in neukrotljiv ter mu tepta najglobljo srčno željo, je bil bolj razkačen, bolj obupan, bolj zadušen od jeze in bolj napihnjen od gorja kakor vlačuga, ki je izgubila stalnega ljubčka, trgovec, čigar družabnik je bankrotiral, ali kmet, ki mu je poginil osel. Kajti očetove solze ga niso ganile, prošnje podanikov ga niso omečile in nasveti poštenih mož ga niso premaknili niti za ped, čeprav so mu kazali, kaj dolguje sreči tistega, ki ga je spočel, potrebam ljudstva in lastni koristi, saj bi z njim ugasnil kraljevski rod. Z zvitostjo pravega sleparja, trmo stare mule in kožo, debelo najmanj štiri prste, se je uprl z nogami, zamašil ušesa in zapečatil srce, da bi zaman zvonili na preplah. Toda ker se v eni uri pogosto zgodi več kakor v sto letih in nihče ne more reči: po tej poti ne bom šel, se je primerilo, da so nekega dne vsi skupaj sedeli za mizo. Princ je hotel prerezati skuto na pol, a ker je gledal za kavkami, ki so letale mimo, si je po nesreči zarezal v prst. Dve kapljici krvi sta padli na skuto in ustvarili tako lepo in ljubko mešanico barv, da se mu je, bodisi zaradi kazni Ljubezni, ki ga je čakala v zasedi, bodisi po volji nebes, ki so hotela potolažiti njegovega dobrega očeta, zaželelo najti žensko, prav tako belo in rdečo kakor tista skuta, obarvana z njegovo krvjo. Saj očetu domača kobila ni povzročala niti toliko sitnosti, kolikor ga je mučilo to divje žrebe. Princ mu je rekel: Gospod oče, če ne dobim dekleta s takšno poltjo, sem izgubljen. Nobena ženska mi doslej ni razvnela krvi, zdaj pa si želim žensko, ki bo kakor moja kri. Če me hočeš živega in zdravega, mi torej omogoči, da grem po svetu iskat lepotico, ki se bo do pičice ujemala s to skuto; sicer bom končal svojo pot in stegnil pete. Ko je kralj slišal ta nori sklep, se mu je hiša podrla na glavo. Obstal je kakor okamenel, ena barva mu je izginjala z obraza, druga prihajala nanj, in ko se je naposled zbral ter mogel spregovoriti, je rekel: Sin moj, drobovje moje duše, punčica mojega srca, opora moje starosti, kakšna vrtoglavica te je popadla? Si ob pamet? Si izgubil možgane? Prej nisi hotel žene, da bi me prikrajšal za dediča, zdaj pa si je želiš, da bi me spravil s tega sveta! Kam, kam hočeš tavati sam in zapuščen, zapravljati življenje in pustiti svoj dom, svojo hišo, svoje ognjišče, svoje zavetje? Ali ne veš, koliko težav in nevarnosti čaka popotnika? Preženi to muho, sin moj, daj si dopovedati! Ne želi si videti mojega življenja uničenega, te hiše podrte, tega kraljestva propadlega! Toda te in druge besede so mu šle skozi eno uho noter in skozi drugo ven; vse so bile vržene v veter. Ko je ubogi kralj videl, da je sin kakor zvonarjeva kavka, ki je niti zvonjenje ne premakne, mu je dal lepo pest cekinov in dva ali tri služabnike ter mu dovolil oditi, čeprav se mu je zdelo, da mu trgajo dušo iz telesa. Stopil je na balkon in obupno jokal ter ga spremljal z očmi, dokler ni izginil izpred njih. Princ je torej odšel, očeta pustil žalostnega in zagrenjenega ter začel stopicati čez polja in skozi gozdove, čez gore in doline, po ravnicah in strminah. Videl je različne dežele, srečeval različna ljudstva in ves čas imel oči na pecljih, da bi uzrl cilj svojih želja. Po štirih mesecih je prispel na francosko obalo. Služabnike, ki so jih mučile silne bolečine v nogah, je pustil v bolnišnici, sam pa se vkrcal na genovsko jadrnico. Ko je prišel do Gibraltarske ožine, je prestopil na večjo ladjo in odplul proti Indiji. Ves čas je iskal od kraljestva do kraljestva, od pokrajine do pokrajine, od mesta do mesta, od ulice do ulice, od hiše do hiše in od luknje do luknje, ali bi kje našel živi izvirnik lepe podobe, naslikane v svojem srcu. Toliko je prekladal noge in obračal stopala, da je nazadnje prispel na Otok ljudožerk. Tam je vrgel sidro in stopil na kopno, kjer je našel staro, staro ženico, suho, suho in z grdim, grdim obrazom. Povedal ji je, kaj ga je prignalo v tiste kraje, in starka je bila vsa iz sebe, ko je slišala za prinčevo nenavadno domislico, njegovo muhasto prikazen in za vse težave ter nevarnosti, ki jih je prestal, da bi potešil svojo muho. Rekla mu je: Sin moj, poberi se od tod, kajti če te zagledajo moje tri hčere, ki so prava klavnica za človeško meso, ne boš vreden treh grošev. Napol živ in napol pečen boš dobil ponev za mrtvaški oder in trebuh za grob. Le pot pod noge, hitre kakor zajčeve, pa ti ne bo treba daleč, preden najdeš svojo srečo.

Ko je princ to slišal, se je ves naježil, zmrazilo ga je, prestrašil se je in zmedel; pot si je vzel med noge in, ne da bi utegnil reči še besedico, začel brusiti podplate, dokler ni prišel v drug kraj. Tam je našel drugo starko, še hujšo od prve. Povedal ji je svojo zgodbo do zadnje trohice, ona pa mu je prav tako rekla: Hitro izgini od tod, če nočeš biti malica mojim hčeram ljudožerkam! Kar podvizaj se, da te ne prehiti noč; malo naprej boš našel svojo srečo. Ko je nesrečni princ to slišal, jo je ucvrl, kakor da bi mu za zadnjico privezali napihnjene mehurje. Hodil je in hodil, dokler ni našel še ene starke. Sedela je na kolesu, na roki pa ji je visela košara, polna kolačkov in sladkorčkov, s katerimi je krmila trop oslov. Ti so potem skakali po rečnem bregu in brcali uboge labode. Princ je stopil pred starko, ji izrekel sto priliznjenih pozdravov in ji povedal zgodbo svojega romanja. Starka ga je potolažila z dobrimi besedami in mu dala tako slasten zajtrk, da si je obliznil prste. Ko je vstal od mize, mu je izročila tri citrone, kakor da bi bile pravkar obrane z drevesa, in še lep nož ter rekla: Zdaj se lahko obrneš in vrneš v Italijo, kajti predivo je napredeno in našel si, kar iščeš. Pojdi torej, in ko boš blizu svojega kraljestva, prereži eno citrono pri prvem studencu, ki ga najdeš. Iz nje bo stopila vila in rekla: Daj mi piti. Ti pa ji brž ponudi vodo, sicer ti bo spolzela kakor živo srebro. Če ne boš dovolj hiter pri drugi vili, odpri oči in pohiti pri tretji, da ti ne uide. Takoj ji daj piti in dobil boš ženo po svojem srcu. Princ je ves vesel stokrat poljubil tisto kosmato roko, ki je bila kakor ježev hrbet, se poslovil in zapustil tiste kraje. Ko je prišel do obale, je odplul proti Herkulovim stebrom in v naše morje. Po tisoč viharjih in nevarnostih je pristal dan hoda od svojega kraljestva ter prišel v prelep gozdiček, kjer so sence travnikom delale palačo, da jih sonce ne bi videlo. Ustavil se je pri studencu, ki je s kristalnim jezikom žvižgaje vabil ljudi, naj si osvežijo usta. Sedel je na sirsko preprogo iz trav in cvetlic, potegnil nož iz nožnice in začel rezati prvo citrono. In glej, kakor blisk je iz nje stopila prelepa deklica, bela kakor mleko in smetana, rdeča kakor šop jagod, ter rekla: Daj mi piti. Princ je bil tako osupel, odprtih ust in zamaknjen nad vilino lepoto, da ji ni dovolj hitro ponudil vode. Tako je v istem hipu prišla in izginila. Kakšen udarec je bil to po prinčevi glavi, naj presodi tisti, ki si silno želi velike reči, jo že drži v krempljih, pa jo izgubi. Ko je prerezal drugo citrono, se mu je zgodilo isto, in to je bil drugi udarec po sencih. Oči sta mu postali dve ribji mlaki in iz njiju so lile tako debele solze, da se je s studencem pomeril iz oči v oči, iz čela v čelo, iz lica v lice, iz kaplje v kapljo, ne da bi mu odstopil eno samo trohico. Medtem je stokal: Kakšen nesrečnik sem, presneto leto! Dvakrat sem jo pustil uiti, kakor da bi imel zvezane roke! Naj me kuga vzame, kako se premikam kakor skala, ko bi moral teči kakor hrt! Prisežem, krasno sem jo zagodel! Zbudi se, nesrečnik, še ena je ostala! V tretje zmaga kralj! Ta nož mi mora dati vilo ali pa bo storil nekaj, kar bo smrdelo! S temi besedami je prerezal tretjo citrono. Iz nje je stopila tretja vila in kakor drugi dve rekla: Daj mi piti. Princ ji je nemudoma ponudil vodo, in glej, pri njem je ostala deklica, nežna in bela kakor svež mlečni sir, prepredena z rdečino kakor pršut iz Abruzzov ali salama iz Nole: nekaj, česar svet še ni videl, lepota brez mere, belina nad vsemi belinami, milina nad vsemi milinami. V njene lase je Jupiter nasul zlata, iz katerega si je Ljubezen delala puščice, da bi prebadala srca. Na njenem obrazu je Ljubezen zgradila uto, da bi na vislicah poželenja obesila kakšno nedolžno dušo. V njenih očeh je Sonce prižgalo dve veliki svetilki, da bi v prsih vsakogar, ki jo vidi, zagoreli sodčki smodnika in bi iz njih švigale rakete ter pokale petarde vzdihov. Čez njene ustnice je šla Venera s svojim čopičem in vrtnici dala barvo, da bi s trni bodla tisoče zaljubljenih duš. Na njenih prsih je Junona iztisnila mleko iz svojih dojk, da bi dojila človeške želje. Skratka, od glave do pet je bila tako lepa, da si ni bilo mogoče zamisliti popolnejše podobe. Princ ni vedel, kaj se mu je zgodilo; ves iz sebe je občudoval tako lepo rojstvo iz citrone, tako prelepo žensko postavo, ki je vzklila iz prerezanega sadeža, in si govoril: Spiš ali si buden, Ciommetiello? Ti je kdo začaral vid ali si si oči nataknil narobe? Kakšna bela stvar je stopila iz rumene lupine! Kakšno sladko pecivo iz kisle citrone!

Kakšna čudovita ognjemetna raketa iz pečk! Ko se je nazadnje prepričal, da ne sanja in da gre zares, je vilo objel ter ji dal sto in sto drobnih poljubov. Ko sta si izmenjala tisoč ljubezenskih besed, sem in tja, besed, ob katerih so sladki poljubi kakor druga melodija spremljali osnovni napev, je princ rekel:

Duša moja, nočem te pripeljati v očetovo deželo brez sijaja, vrednega tvoje lepote, in brez spremstva, kakršno se spodobi kraljici. Zato splezaj na ta cer, kjer je narava, kakor nalašč za najino potrebo, naredila kotiček v obliki sobice, in počakaj, da se vrnem. Zagotovo si bom nadel peruti in bom nazaj, še preden se posuši ta pljunek, da te odpeljem v svoje kraljestvo oblečeno in s spremstvom, kakor se spodobi. Nato se je z vsemi potrebnimi nežnostmi poslovil in odšel. Medtem je gospodarica poslala črno sužnjo z vrčem po vodo k tistemu studencu. Sužnja je po naključju v vodi zagledala vilino podobo in mislila, da vidi samo sebe. Vsa začudena je začela govoriti: _Kaj to biti, nesrečna Lucia? Ti tako lepa biti, pa gospodarica po vodo pošiljati, in jaz to prenašati?_ S temi besedami je razbila vrč in se vrnila domov. Ko jo je gospodarica vprašala, zakaj je tako slabo opravila naročilo, je odgovorila: _Jaz iti studenček, kamen zadeti vrček._ Gospodarica je pogoltnila to laž in ji naslednji dan dala lep sodček, naj ga napolni z vodo. Sužnja se je vrnila k studencu in spet videla lepoto, ki je odsevala v vodi. Globoko je vzdihnila in rekla: _Jaz ne biti debeloustna sužnja, jaz ne biti grdoba, jaz biti lepa in fina, pa k studencu nositi sodček?_ In s temi besedami je spet udarila tresk, razbila sodček na sedemdeset koscev in se vrnila domov. Med laganjem in jecljanjem je gospodarici rekla: _Osel mimo priti, sodček zadeti, na tla pasti, vse razleteti._ Ko je uboga gospodarica to slišala, ji je zmanjkalo potrpljenja. Zgrabila je metlin ročaj in jo tako namlatila, da je še več dni čutila udarce. Nato je vzela meh in rekla: Teci, vrat si zlomi, beraška sužnja, kobilica dolgonoga, luknjasta rit, črna grdoba! Teci, ne obiraj se in ne opletaj, Lucia, pa mi prinesi tole polno vode, sicer te bom pretepla kakor hobotnico in te tako ostrigla, da me boš še dolgo pomnila! Sužnja, ki je že videla blisk in se bala groma, jo je ubrala, kolikor so jo nesle noge. Ko je polnila meh, je spet občudovala lepo podobo in rekla: _Jaz biti neumnica, če vodo nositi! Bolje poročiti z mojim obrazom! Ta lepota ne biti za od jeze umreti in streči razjarjeni gospodarici!_ S temi besedami je vzela veliko lasno iglo, ki jo je imela na glavi, in začela prebadati meh, da je bil kakor vrtna gredica s skritimi vodometi, saj je iz njega brizgalo sto studenčkov. Ko je vila to videla, je planila v glasen smeh. Sužnja je zaslišala smeh, dvignila oči, spoznala prevaro in si rekla:

_Ti biti kriva, da jaz tepena, pa nič mar?_ Nato jo je vprašala: _Kaj ti tam zgoraj delati, lepa deklica?_ Vila, ki je bila sama mati prijaznosti, ji je izpovedala vse, kar je imela na srcu. Ni izpustila niti pičice tega, kar se ji je zgodilo s princem, ki ga je zdaj zdaj pričakovala z oblačili in spremstvom, da bi odšla v kraljestvo njegovega očeta in se tam z njim poročila. Ko je kosmata sužnja to slišala, se je odločila, da bo prva zgrabila dobitek, in vilo prosila: _Ker moža čakati, mene pustiti gor priti, glavo počesati in še lepšo narediti._ Vila je rekla: Dobrodošla kakor prvi maj! Sužnja je začela plezati, vila pa ji je ponudila belo ročico. Ko so jo zgrabili tisti črni krempeljci, je bila kakor kristalno ogledalo v ebenovinastem okvirju. Sužnja je zlezla na drevo, ji začela brskati po laseh in ji zapičila veliko iglo v glavo. Ko je vila začutila vbod, je zavpila: Golobica, golobica! Spremenila se je v golobičko, vzletela in odletela. Sužnja se je slekla do golega, svoje cunje in cape povezala v sveženj ter ga zalučala miljo daleč. Na drevesu je ostala takšna, kakršno je rodila mati, in bila videti kakor kip iz gagata v smaragdni hiši. Medtem se je princ vrnil z velikim sprevodom jezdecev. Ko je našel sod kaviarja tam, kjer je pustil posodico mleka, je za nekaj časa izgubil razsodnost. Nazadnje je rekel: Kdo je naredil to čečkarijo s kislim grozdnim sokom na kraljevski papir, kamor sem nameraval zapisati svoje najsrečnejše dni?

Kdo je z žalnim blagom prekril sveže pobeljeno hišo, kjer sem se nameraval predajati radostim? Kdo mi je podtaknil ta temni preizkusni kamen, kjer sem pustil srebrni rudnik, ki naj bi me obogatil in osrečil?

Toda pretkana sužnja je videla prinčevo začudenje in rekla: _Nič čuditi, moj princ, jaz biti črna začarana, narejena od pasu gor bela, spodaj črna._ Ker ubogemu princu ni preostalo drugega, je sklonil glavo kakor vol in pogoltnil to grenko pilulo. Črno sajavko je spravil z drevesa, jo od glave do pet oblekel v nova oblačila in jo vso nališpal, nato pa se z grlom, polnim cmoka, napet, nabrekel in čemeren odpravil proti domu. Kralj in kraljica, ki sta mu prišla naproti šest milj iz mesta, sta ju sprejela s takšnim veseljem, kakršno občuti jetnik, ko mu sporočijo razsodbo, da bo obešen. Videla sta, kako se je izkazal njun nori sin, ki je tako dolgo blodil naokrog, da bi našel belo golobico, pripeljal pa je črno vrano. Ker vendarle ni bilo druge pomoči, sta mladoporočencema odstopila krono in nad tisti ogleni obraz posadila zlati obroč. Medtem ko so pripravljali osupljiva slavja in pojedine, ob katerih bi se človeku zavrtelo v glavi, in so kuharji skubili gosi, klali prašičke, odirali kozličke, pretikali pečenke s slanino, posnemali peno z juhe, v kateri so se kuhali kopuni, ter pripravljali tisoč drugih slastnih zalogajev, je k okencu kuhinje priletela lepa golobica in rekla:

_Kuhar, ki v kuhinji si doma,_ _kaj s Saracenko kralj počne ta čas?_ Kuhar se za to ni kaj prida zmenil. Toda ko se je golobica vrnila drugič in tretjič ter ponovila iste besede, je stekel k mizi in povedal o tem čudežu. Ko je gospa slišala to pesem, je ukazala, naj golobico pri priči ujamejo in pripravijo zapečeno jed. Kuhar je šel in se toliko časa trudil, da jo je ujel, nato pa izvršil ukaz tiste strašne babure. Ko jo je poparil, da bi jo oskubil, je vodo in perje vrgel k drevesu pod balkonom. Niti trije dnevi niso minili, ko je tam pognala lepa citronova mladika in v hipu zrasla. Kralj je pogledal skozi okno, ki je gledalo na tisto stran, zagledal drevo, ki ga prej še nikoli ni videl, poklical kuharja ter ga vprašal, kdaj in kdo ga je zasadil. Ko mu je mojster Kuhalnica povedal vso zgodbo, je začel sumiti, kaj se skriva za njo. Zato je pod smrtno kaznijo prepovedal, da bi se kdo dotaknil drevesa, in ukazal, naj zanj kar najbolj skrbno skrbijo. Čez nekaj dni so na njem zrasle tri prelepe citrone, podobne tistim, ki mu jih je dala ljudožerka. Ko so dozorele, jih je dal obrati in se zaprl v sobo z veliko skledo vode ter z istim nožem, ki ga je še vedno nosil za pasom. Začel jih je rezati. S prvo in drugo vilo se mu je zgodilo prav kakor prvič, nazadnje pa je prerezal tretjo citrono in vili, ki je stopila iz nje, dal piti, kakor ga je prosila. Pri njem je ostala prav tista mladenka, ki jo je pustil na drevesu, in od nje je izvedel za vse zlo, ki ga je storila sužnja. Kdo bi mogel opisati vsaj najmanjši del veselja, ki ga je kralj občutil ob tej sreči? Kdo bi mogel povedati, kako je vriskal, poskakoval, se radostil in razcvetel? Predstavljajte si, da je plaval v sladkosti, da ga je hotelo raznesti iz kože, da je bil z eno nogo že v nebesih! Stisnil jo je v objem, jo dal od glave do pet obleči, jo prijel za roko in odpeljal v dvorano, kjer so bili vsi dvorjani in meščani, da bi počastili slavje. Klical jih je drugega za drugim in jim govoril: Povejte mi, kakšno kazen bi si zaslužil človek, ki bi tej lepi gospe storil kaj hudega? Eden je odgovoril, da bi si zaslužil ogrlico iz konoplje;

drugi zajtrk iz kamenja, tretji spremljavo s kladivom po koži trebuha, četrti požirek strupenega odvajala, peti objem mlinskega kamna, ta eno in oni drugo. Nazadnje je poklical črno kraljico in tudi njo vprašal isto. Odgovorila je: _Zaslužiti zažgati in pepel z gradu vreči._ Ko je kralj to slišal, ji je rekel: Sama si si zasadila sekiro v nogo, sama si si izdelala okove, nabrusila nož in zmešala strup, kajti nihče ji ni storil več hudega kakor ti, pasja vlačuga, prekleta izdajalka! Ali veš, da je to tista lepa deklica, ki si jo prebodla z veliko iglo? Ali veš, da je to lepa golobica, ki si jo dala zaklati in skuhati v loncu? Kaj praviš, Cecca, na tole kljuse? Le otresi se, zdaj je konec! Lep kup si nakopala: kdor stori zlo, naj zlo pričakuje, in kdor kuha dračje, zajema dim! S temi besedami jo je dal zgrabiti in živo postaviti v velikanski kup drv. Ko je zgorela v pepel, so ga z vrha gradu raztresli v veter in tako nazadnje potrdili pregovor: _Naj ne hodi bos, kdor seje trnje._