Prevod
Za sklep uvoda v Pripovedi, ki bo deseta pripoved petega dne. _Zoza pripoveduje o svojih nesrečah. Sužnja, ki čuti, da ji stopajo na žulj, se na vse pretege upira, da se zgodba ne bi končala.
Toda princ jo hoče kljub njenemu nasprotovanju slišati do konca; ko odkrije ženino prevaro, jo da usmrtiti, čeprav je noseča in zdrava, ter vzame Zozo za ženo._ _Vse so z napetimi ušesi poslušale Ciommetellino zgodbo. Nekatere so hvalile spretnost, s katero jo je povedala, druge pa so godrnjale in ji očitale nespametnost, češ da vpričo princese, ki je bila nekoč sužnja, ne bi smela razglašati sramotnih dejanj druge sužnje; pravile so, da se je močno izpostavila nevarnosti, da pokvari vso zabavo. Lucia pa se je res izkazala za pravo Lucio: med pripovedovanjem se je vsa zvijala in po nemiru njenega telesa je bilo mogoče soditi, kakšen vihar ji divja v srcu, saj je v zgodbi o drugi sužnji prepoznala zvesto podobo svojih lastnih zvijač. Najraje bi pri priči razdrla vso druščino;
toda po eni strani se ni mogla odtrgati od zgodb, saj ji je lutka zanetila v telesu tolikšen ogenj, kakor se človek, ki ga je pičila tarantela, ne more odtrgati od glasbe. Po drugi strani pa ni hotela dati Taddeu povoda za sum, zato je pogoltnila ta grenki grižljaj in sklenila, da se bo ob pravem času in na pravem kraju dodobra maščevala. Taddeo, ki mu je bila ta zabava zelo pri srcu, je pomignil Zozi, naj pove svojo zgodbo. Ko se je vljudno priklonila, je rekla:_ »Resnica, gospod princ, je bila vselej mati sovraštva, zato ne bi rada, da bi s poslušnostjo vašemu ukazu užalila koga od navzočih. Ker nisem vajena izmišljati si zgodb in tkati bajk, sem tako po svoji naravi kakor zaradi okoliščin prisiljena govoriti resnico. In čeprav pregovor pravi: čisto ščij in zdravniku pokaži figo, vendarle vem, da resnica pred knezi ni dobrodošla, zato trepetam, da bi izrekla kaj, kar bi vas utegnilo razjeziti.« »Povej, kar hočeš,« je odgovoril Taddeo, »kajti iz tako lepih ust ne more priti nič drugega kakor same sladkosti.« Te besede so se kakor bodala zapičile sužnji v srce; to bi se ji tudi poznalo, ko bi bili črni obrazi kakor beli knjiga duše. Dala bi prst na roki, ko le ne bi bila slišala teh zgodb;
kajti srce ji je postalo še bolj črno od obraza. Bala se je, da je bila prejšnja zgodba le prvo znamenje nesreče, ki bo sledila, in že zjutraj je slutila slab dan. Zoza pa je medtem začela očarovati navzoče s sladkostjo svojih besed in jim od začetka do konca pripovedovala o vsem svojem trpljenju. Začela je prav pri svoji prirojeni otožnosti, nesrečnem znamenju vsega, kar jo je še čakalo;
že od zibelke je nosila v sebi grenko korenino vseh nesreč, ki so ji s ključem prisiljenega smeha odklenile toliko solz. Nato je pripovedovala o starkinem prekletstvu, o svojem romanju, polnem bridkosti, o prihodu k vodnjaku, o brezkončnem joku in o izdajalskem spancu, ki je povzročil njen propad. Ko je sužnja slišala, da Zoza govori brez ovinkov in naravnost, ter videla, da njena barka pluje v pogubo, je zavpila: _»Biti tiho, zapreti usta, sicer jaz s pestjo po trebuhu udariti in Giorgetiello ubiti!«_
Taddeo, ki je že sprevidel, kam pes taco moli, ni mogel več ostati miren. Odvrgel je krinko in vrgel vso zadržanost na tla ter dejal: »Pusti jo, naj pove do konca, in nehaj že mahati s tem svojim Giorgetiellom in Giorgionom, saj navsezadnje nisi spočela sama! Če mi zavre kri, bi bilo zate bolje, da bi te povozilo vozno kolo!« Zozi je ukazal, naj nadaljuje kljub ženi; njej pa ni bilo treba drugega kakor ta namig, zato je nadaljevala s tem, kako je našla razbiti vrček in kako jo je sužnja prevarala ter ji iz rok izmaknila srečo. Ob teh besedah je planila v tak jok, da med navzočimi ni bilo nikogar, ki ga ne bi pretreslo. Taddeo je iz Zozinih solz in molka sužnje, ki je povsem onemela, dojel in razbral resnico. Lucii je tako izprašil glavo, kakor je ne bi niti oslu, in jo prisilil, da je s svojimi usti priznala prevaro;
nato je nemudoma ukazal, naj jo živo zakopljejo, tako da ji bo iz zemlje gledala le glava in bo njeno umiranje še mučnejše. Objél je Zozo in zapovedal, naj jo častijo kot princeso in njegovo ženo, kralju iz Valle-pelose pa poslal sporočilo, naj pride na slavje. S to novo poroko sta se končali sužnjina veličina in zabava s pripovedmi. Naj vam bodo v slast in zdravje, jaz pa sem se počasi odpravil domov z žličko medu.
KONEC. TISTEMU, KI JE TO KNJIGO PREBRAL, NAJSI JO JE LE PRELETEL ALI PREBIRAL POČASI. SONET M. R. S. D. Če kakšno napako si našel, bralec moj, na teh straneh, je sramotno godrnjati, saj ta umetnost, kakor je že drug dejal, še Argu zna zapreti oči.
In če znaš brati, se nad temi ali drugimi napakami usmili; če pa ne znaš in bi rad igral junaka, se lahko zatečeš k temu zdravilu.
Vzemi abecednik za en torneški novčič, ne hodi več z osedlanimi osli in vedel boš več kakor Chiajese. Pusti torej vse te prazne marnje, beri in znova beri, pa naj ti bo, po toskansko rečeno, v slast in zdravje.
KAZALO Četrti dan Str. 5
I. Petelinov kamen 7
II. Brata 14
III. Trije živalski kralji 27
IV. Sedem kožic 36
V. Zmaj 44
VI. Tri krone 57
VII. Dve pogačici 70
VIII. Sedem golobčkov 79
IX. Krokar 95
X. Kaznovani napuh 110 Kavelj. Ekloga 119 Peti dan 130
I. Gos 135
II. Meseci 140
III. Pinto Smauto 147
IV. Zlato zeljno steblo 155
V. Sonce, Luna in Talia 167
VI. Modra deklica 174
VII. Pet sinov 180
VIII. Nennillo in Nennella 187
IX. Tri citrone 195
X. Sklep Zgodbe vseh zgodb 209 Sonet 213 Opomba prepisovalca Prepis tega dela je nastal na podlagi izdaje iz leta 1788, pri preverjanju popravkov pa je bila uporabljena izdaja iz leta 1749. Besedilo smo skušali ohraniti čim bolj zvesto izvirniku, manjše tiskarske napake pa smo popravili brez posebnih oznak. Obsežnejši popravki so navedeni spodaj (v oklepajih je izvirno besedilo).
7 liberatolo [liberatelo] 10 ’mmoscare [’uvoscare] 25 de [pe] 76 piede [piece] 80 segnale [senale] 82 darene [derene] 86 votatase [vetatase] 92 facenno [fanno]
95 de n’obedire [de’ obedire] 97 penne [ppene] 99 sinno [sunno] 107 dell’autre [da ll’autre] 116 mbroccato [mroccato] 120 ontare [onrare] 127 morga [mmorge]
134 smorere [smorfire] 137 spontava [passava] 145 bedarraje [badarraje] 149 contentaje [contaje] 156 comm’a Tavernara [taverna] 166 comme [con me]
171 ’ngenocchiatose [gnenocchiatase] 182 n’uocchio [n’uoccio] 199 t’abbistano [t’abbentano] 203 domannata [dommennata] 205 ’nciricciannola [ncignannola]
210 offennesse [affennese] Za lažje branje je bilo na koncu knjige dodano kazalo. Naslovnico je izdelal prepisovalec in jo predal v javno domeno.
