Prevod

_Jannuccio ima iz prvega zakona dva otroka. Ko se drugič oženi, ju mačeha tako zasovraži, da ju odpelje v gozd. Tam se izgubita in ločita; Nennillo postane priljubljen dvorjan nekega kneza, Nennella pa skoči v morje, kjer jo pogoltne začarana riba. Ta jo odnese na skalnat otok, kjer jo brat prepozna, knez pa jo bogato omoži._ _Ko je Ciulla končala svoj tek, se je Paola pripravila, da se požene v tekmo; potem ko si je s krepkim odkašljevanjem očistila grlo in si z novim robcem iz platna in konoplje obrisala usta, je takole začela._ Gorje možu, ki ima otroke in upa, da jim bo priskrbel varstvo s tem, da jim pripelje mačeho, saj z njo pripelje v hišo orodje njihove pogube. Še nikoli namreč ni bilo videti mačehe, ki bi z dobrim očesom gledala na tuji zarod; in če se je po naključju vendarle našla kakšna, lahko tisto luknjo zamašimo s paličico in rečemo, da je bila bela vrana. Jaz pa vam bom med tolikimi, o katerih ste nemara že slišali govoriti, povedala o eni, ki jo lahko prištejemo med brezvestne mačehe in ki si je, kakor boste presodili, zaslužila kazen, za katero si je sama odštela gotov denar.

Nekoč je živel oče po imenu Jannuccio, ki je imel dva otroka, Nennilla in Nennello; rad ju je imel kakor punčico svojega očesa. Toda ko je smrt s tiho pilo časa prežagala rešetke ječe, v kateri je bila zaprta duša njegove žene, si je vzel grdo harpijo, pravo prekletnico in pasjo mrho. Komaj je prestopila prag moževe hiše, je že hotela imeti ves hlev samo zase in začela govoriti: »Mar sem prišla sem trebit uši tujim otrokom?

Samo še tega mi je manjkalo, da si nakopljem tuje breme in gledam okoli sebe te nadloge! Raje bi si zlomila vrat, kakor da sem prišla v ta pekel, kjer zaradi teh posrancev slabo jem, še slabše pijem in najslabše spim! Takega življenja ni mogoče prenašati. Prišla sem za ženo, ne za deklo! Nekaj bo treba ukreniti in najti prostor za ti dve nadlogi, sicer si ga bom poiskala sama. Bolje je enkrat zardeti kakor stokrat prebledeti: kar zdaj se ločiva za vselej!

Odločena sem, da se tej reči pride do dna, ali pa med nama vse poči in se razleti!« Ubogi mož, ki se je že nekoliko navezal na to žensko, ji je rekel: »Nikar se ne jezi, žena moja, saj je sladkor drag! Jutri zjutraj, še preden zapoje petelin, te bom rešil te nadloge, da boš zadovoljna.« In res je naslednje jutro, še preden je zarja razgrnila svojo rdečo špansko odejo, da bi skozi vzhodno okno otresla bolhe, prijel vsakega otroka za eno roko, si na laket obesil veliko košaro jedače in ju odpeljal v gozd, kjer je vojska topolov in bukev oblegala sence. Ko so prispeli, je Jannuccio rekel: »Otročička moja, ostanita tukaj, veselo jejta in pijta; ko pa vama česa zmanjka, poglejta to sled pepela, ki ga trosim po poti. To bo nit, ki vaju bo izpeljala iz blodnjaka in pripeljala naravnost domov.« Vsakega je poljubil in se jokaje vrnil v hišo. Ko pa so vse živali na poziv nočnih biričev naravi plačevale davek potrebnega počitka, sta se otroka, morda iz strahu pred tem samotnim krajem, kjer je voda potoka neusmiljeno udrihala po predrznih kamnih, ki so se ji postavljali pod noge, in bi prestrašila celo Rodomonteja, počasi odpravila po stezici iz pepela. Bila je že polnoč, ko sta korak za korakom prišla domov. Mačeha Pascozza se tedaj ni vedla kakor ženska, temveč kakor peklenska furija: kričala je do neba, tolkla z rokami, topotala z nogami in prhala kakor splašen konj ter govorila: »Kaj pa naj to pomeni? Od kod sta se privlekla ta smrkavca in ta paglavec?

Mar ni živega srebra, ki bi ju spravilo iz te hiše? Mar ju res hočeš imeti tukaj, da mi bo od žalosti počilo srce? Pojdi, takoj mi ju spravi izpred oči! Nočem čakati ne na petelinjo pesem ne na kokošje kokodakanje, sicer si lahko obrišeš usta za to, da bom spala s teboj! Jutri zjutraj jo popiham k svojim sorodnikom, saj me nisi vreden. Toliko lepega pohištva sem ti prinesla v hišo, zdaj pa naj gledam drek in voham smrad tujih zadnjic! Tako dobre dote nisem prinesla zato, da bi bila sužnja otrokom, ki niso moji!« Nesrečni Jannuccio je videl, da je barka zašla na napačno pot in da postaja zadeva prevroča; zato je še tisti hip vzel otroka in se vrnil v gozd. Tam jima je dal novo košarico jedače in rekel: »Saj vidita, ljuba moja, kako vaju sovraži tista psica, moja žena, ki je prišla v hišo v vajino pogubo in meni kakor žebelj v srce.

Zato ostanita v tem gozdu, kjer vama bodo bolj usmiljena drevesa dajala zavetje pred soncem, bolj dobrotljiv potok vama bo ponujal vodo brez strupa in prijaznejša zemlja vama bo postlala travnato ležišče brez nevarnosti. Ko pa vama zmanjka hrane, vama tukaj puščam ravno stezico iz otrobov, po kateri bosta lahko prišla prosit za pomoč.« Ko je to izrekel, je obrnil obraz vstran, da ne bi videla njegovih solz in da ubogima otročičkoma ne bi vzel poguma. Ko sta pojedla vse, kar je bilo v košarici, sta se hotela vrniti domov; toda neki osel, sin nesreče, je požrl otrobe, raztresene po tleh, in tako sta zgrešila pot. Več dni sta tavala po gozdu in se hranila z želodom in kostanjem, ki sta ga našla na tleh. Ker pa nebo vedno drži svojo roko nad nedolžnimi, je po srečnem naključju prišel v tisti gozd neki knez na lov. Ko je Nennillo zaslišal pasji lajež, se je tako prestrašil, da se je skril v votlo drevo, ki ga je našel; Nennella pa je tekla tako daleč, da je prišla iz gozda na morsko obalo. Tam so se prav tedaj izkrcali morski razbojniki, da bi nabrali drva, in jo ugrabili. Njihov poglavar jo je odpeljal domov; ker je njegovi ženi malo prej umrla hčerka, sta jo vzela za svojo. Toda vrnimo se k Nennillu, ki je čepel v votlem deblu. Obstopili so ga psi in zganjali tolikšen trušč, da bi človek oglušel. Knez je šel pogledat, kaj se dogaja, in našel tega lepega dečka, ki je bil še tako majhen, da ni znal povedati, kdo sta njegov oče in mati. Posadil ga je na sedlo enega od lovcev, ga odpeljal v kraljevo palačo ter ga dal skrbno vzgajati in učiti koristnih spretnosti. Med drugim ga je dal izučiti za razrezovalca mesa pri mizi, in še tri ali štiri leta niso minila, ko je postal tako spreten v svoji umetnosti, da je znal rezati na las natančno. Medtem se je razvedelo, da je mož, pri katerem je živela Nennella, morski razbojnik, in hoteli so ga zapreti. Ker pa je imel med sodnimi pisarji prijatelje, ki jim je mašil usta, jo je z vso družino pravočasno popihal. Morda je bila to nebeška pravičnost, da je moral tisti, ki je na morju počenjal hudobije, na morju tudi plačati zanje: vkrcal se je namreč na lahko ladjico, in ko je bil sredi morja, se je dvignil tako silovit veter in so valovi tako podivjali, da se je ladjica prevrnila in so vsi zaplavali kakor račke. Le Nennella, ki ni bila kriva njegovih roparstev, kakor so bili njegova žena in otroci, je ušla tej pogubi. Prav tisti hip se je namreč ob ladjici znašla velika začarana riba, ki je razprla neizmerno žrelo in jo pogoltnila. Toda ravno ko je deklica mislila, da so ji dnevi šteti, je v ribjem trebuhu našla nekaj osupljivega: čudovite poljane, prelepe vrtove in gosposko hišo z vsem udobjem, kjer je živela kakor kneginja. Riba jo je, celo in nedotaknjeno, odnesla k skalnatemu otoku, kamor se je knez v največji poletni sopari in najhujši pripeki prišel hladit. Medtem ko so pripravljali veličastno gostijo, se je Nennillo postavil na balkon palače na tistem otoku in brusil nože, saj je imel svoje delo zelo rad in si je želel z njim pridobiti čast. Ko ga je Nennella zagledala skozi ribje žrelo, je iz globine zavpila: »Bratec moj, moj bratec dragi, noži so že nabrušeni, mize že pogrnjene, meni pa življenje preseda, ko sem brez tebe v trebuhu te ribe!« Nennillo se prvič ni zmenil za ta glas.

Knez pa, ki je bil na drugi loži, se je ob tem tožnem klicu obrnil, zagledal ribo in še enkrat zaslišal iste besede. Ves iz sebe od začudenja je poslal nekaj služabnikov pogledat, ali bi lahko ribo kako zvabili na kopno. Nazadnje je, ker je nenehno slišal ponavljanje istega klica: »Bratec moj, bratec moj,« vse svoje ljudi drugega za drugim vprašal, ali ima kdo izgubljeno sestro. Nennillo je odgovoril, da se kakor skozi sanje spominja, kako je takrat, ko ga je knez našel v gozdu, imel sestro, o kateri pozneje ni več ničesar slišal. Knez mu je rekel, naj se približa ribi in pogleda, kaj se dogaja; morda je ta sreča prihranjena prav zanj. Ko je Nennillo stopil k ribi, je ta položila glavo na skalo in razprla za šest pedi široko žrelo; iz njega je prišla Nennella, tako lepa, da je bila kakor nimfa, ki jo je čarovnik pri gledališki predstavi s čaranjem priklical iz živali. Ko jo je kralj vprašal, kako se je vse to zgodilo, mu je povedala nekaj o njunih nesrečah in o mačehinem sovraštvu. Ker pa se nista mogla spomniti ne očetovega imena ne svojega doma, je kralj dal razglasiti, naj tisti, ki je v gozdu izgubil dva otroka, Nennilla in Nennello, pride v kraljevo palačo, kjer ga čakajo dobre novice. Jannuccio, ki je bil ves čas žalosten in neutolažljiv, saj je mislil, da so ju požrli volkovi, je ves vesel pohitel h knezu in povedal, da je on izgubil ta otroka. Ko je pripovedoval, kako je bil prisiljen odpeljati ju v gozd, ga je knez krepko oštel in ga ozmerjal z ničvrednim koštrunom, ki si je dovolil, da mu je neka babnica stopila z nogo na vrat in ga pripravila do tega, da je v divjini zapustil dva taka dragulja, kakršna sta bila njegova otroka. Ko pa mu je s temi besedami dodobra razbil glavo, mu je na rano položil obliž tolažbe in mu pokazal otroka, ki ju še pol ure ni mogel nehati objemati in poljubljati. Knez mu je dal sneti z vratu njegovo capasto pokrivalo in ga obleči kakor plemiča. Nato je dal poklicati Jannuccievo ženo, ji pokazal tista dva zlata zaklada in jo vprašal: »Kaj bi si zaslužil človek, ki bi jima storil kaj hudega in ju spravil v smrtno nevarnost?« Odgovorila je: »Jaz bi ga zaprla v sod in ga skotalila po pobočju gore.« »Prav, dobila si svoje,« je rekel knez. »Koza je svoje rogove obrnila proti sebi! Zdaj pa le: ker si si sama izrekla sodbo, boš zanjo tudi plačala, saj si tako zelo sovražila ta lepa pastorka.« Ukazal je, naj izvršijo kazen, ki si jo je določila sama, nato pa je našel nadvse bogatega plemiča, svojega vazala, in mu dal Nennello za ženo; njenemu bratu je dal hčer drugega, prav tako bogatega plemiča. Obema je namenil dovolj dohodkov, da sta lahko preživljala sebe in očeta ter nista potrebovala nikogar na svetu. Mačeha pa, zavita v sod, je končala življenje in skozi odprtino za čep vpila, dokler je bilo še kaj sape v njej: _Nesreča se obira, a gorje tistemu, ki jo dočaka._ _Nazadnje pride ena prava in poplača vse._