Prevod
_Cienzo razbije glavo kraljevemu sinu, zbeži iz domovine in reši princeso iz Pierdesinna pred zmajem; po različnih dogodivščinah jo vzame za ženo. Ko ga začara neka ženska, ga osvobodi brat; Cienzo ga iz ljubosumja ubije, ko pa se izkaže, da je nedolžen, ga z neko zeljo obudi v življenje._ _Ni si mogoče predstavljati, kako globoko je vse navzoče ganila Zezollina sreča in kako vneto so hvalili radodarnost nebes do tega dekleta; prav tako pa so menili, da je bila kazen za mačehine hčere premila, saj ni kazni, ki si je napuh ne bi zaslužil, in ne pogube, ki ne bi pristajala zavisti. Medtem ko so še šepetaje pretresali ta dogodek, si je princ Taddeo položil kazalec desnice počez na usta in jim pomignil, naj utihnejo. Vsi so hkrati obmolknili, kakor bi zagledali volka ali kakor šolar, ki sredi najživahnejšega klepetanja nenadoma opazi učitelja. Nato je pomignil Ciulli, naj začne svojo pripoved, in ta je spregovorila takole._ Nadloge so ljudem največkrat krampi in lopate, ki jim zravnajo pot do sreče, o kakršni se jim še sanjalo ni. Marsikdo preklinja dež, ker mu moči glavo, ne ve pa, da mu prinaša obilje, ki bo pregnalo lakoto;
tako se je zgodilo tudi nekemu mladeniču, kakor vam bom povedala. Pravijo, da je nekoč živel zelo, zelo bogat trgovec po imenu Antoniello. Imel je dva sinova, Cienza in Mea, ki sta si bila tako podobna, da ju ni bilo mogoče ločiti. Zgodilo se je, da se je prvorojenec Cienzo na peščenem zemljišču obmetaval s kamenjem s sinom neapeljskega kralja in mu razbil bučo. Antoniello mu je ves razkačen dejal: »Bravo, lepo si jo zakuhal! Kar piši domov, naj se ve! Hvali se, vreča, dokler te ne razparam! Obesi svoj podvig na veliki zvon! Razbil si dragoceno reč, vredno celih šest novčičev! Kraljevemu sinu si raztreščil glavo? Mar nisi imel dovolj dolge palice, ti oven trmoglavi? Kaj bo zdaj s teboj? Niti treh novčičev ne bi stavil nate, tako slabo si si skuhal! Tudi če bi se skril nazaj tja, od koder si prišel na svet, te ne bi mogel obvarovati kraljevih rok:
dobro veš, da ima dolge krake in seže povsod, in naredil bo kaj takega, da bo še pošteno smrdelo!« Ko je oče nehal govoriti in ponavljati svoje, je Cienzo odgovoril: »Dragi oče, od nekdaj sem slišal, da je bolje imeti doma sodišče kakor zdravnika. Mar ne bi bilo huje, če bi on razbil glavo meni? Izzval me je, otroka sva, šlo je za pretep in to je moj prvi prestopek. Kralj je razumen človek. Navsezadnje, kaj mi pa more, zdaj ali čez sto let? Kdor mi noče dati matere, naj mi da hčer; česar mi noče poslati kuhanega, naj mi pošlje surovo. Povsod je kakor doma, in kdor se boji, naj gre za birića.« »Kaj ti more?« je odvrnil Antoniello. »Lahko te spravi s tega sveta in te pošlje tja, kjer boš dihal drugačen zrak.
Lahko te napravi za učitelja s štiriindvajset dlani dolgo veslačo, da boš ribe tepel po zadnji plati in jih učil govoriti. Lahko te z ovratnico iz treh dlani dolge vrvi, namiljene z milom, pošlje na poroko z Vdovo, in namesto da bi nevesti stisnil roko, boš botru bingljal nad nogami.
Zato ne puščaj svoje kože v najemu med suknom in škarjami, ampak odidi še ta trenutek, da ne bo o tebi ne duha ne sluha in te ne ujamejo za nogo. Bolje biti ptica v gozdu kakor v kletki. Tu imaš denar; vzemi enega od dveh čudežnih konj, ki ju imam v hlevu, in psičko, ki je prav tako čudežna, in ne čakaj več. Bolje je brusiti pete kakor dobiti brco vanje; bolje vzeti noge na rame kakor držati vrat pod tujimi nogami; bolje napraviti tisoč korakov do konca poti kakor obviseti na treh korakih vrvi. Če ne pobereš šil in kopit, ti ne bosta pomagala ne Baldo ne Bartolo.« Cienzo ga je prosil za blagoslov, zajahal konja, si položil psičko v naročje in se odpravil iz mesta. Ko pa je prišel skozi vrata Porta Capuana, se je ozrl in začel govoriti: »Ostani mi zdrav, moj lepi Neapelj, zapuščam te! Kdo ve, ali vas bom še kdaj videl, opeke iz sladkorja in zidovi iz mandljevega testa, kjer so kamni iz mane, tramovi iz sladkornega trsa, vrata in okna pa iz listnatih kolačev! Gorje mi, ko se ločujem od tebe, lepi Pennino, se mi zdi, da odhajam na vislice! Ko se oddaljujem od tebe, Chiazza larga, se mi duša oži od tesnobe; ko zapuščam tebe, Chiazza de l’Urmo, se mi duša trga; ko se poslavljam od vas, Lanziere, me prebada katalonsko kopje; ko se odtrgam od tebe, Forcella, se mi duh trga iz razcepljenih vilic duše! Kje bom našel še kakšen Puorto,
sladko pristanišče vsega dobrega na svetu? Kje še kakšne Cceuze, kjer zaljubljeni angelčki nenehno mešajo kolače radosti? Kje še kakšen Pertuso, zavetje vseh krepostnih ljudi? Kje še kakšno Loggio, kjer domuje obilje in se naslaja okus? Gorje, ne morem se oddaljiti od tebe, moj Lavinaro, ne da bi iz oči izlil pravi hudournik; ne morem te zapustiti, o Mercato, ne da bi postal blago na trgu žalosti. Ne morem se ločiti od tebe, lepa Chiaja, ne da bi v srcu odnesel tisoč ran. Zbogom, pastinak in nežna zelenjava;
zbogom, zeppole in migliacci; zbogom, brokoli in slana tunina; zbogom, vampi in drobovina; zbogom, sesekljane mesne jedi in zapečene dobrote; zbogom, cvet mest, blišč Italije, pisani vrh Evrope, zrcalo sveta; zbogom, Neapelj, ne pusta šunka, temveč kraj, kjer je vrlina postavila svoje mejnike in milina svoje meje. Odhajam, da bom za vedno vdovec po loncih, v katerih sta bila meso in zelenjava srečno poročena; zapuščam ta lepi kraj, moja zeljnata stebla, puščam vas za seboj!« Tako je govoril in sredi levjega sonca vzdihov prelival zimsko deževje solza, dokler ni prvi večer prispel v gozd blizu Cascana. Ta je soncu velel, naj zunaj njegovih meja drži mulo za uzdo, sam pa se je predajal tišini in sencam. Tam je ob vznožju stolpa stala stara hiša. Potrkal je pri stolpu, toda gospodar, ki se je bal razbojnikov, mu ni hotel odpreti, ker je bila že noč. Ubogi Cienzo je moral zato ostati v razpadajoči hiši. Konju je sredi travnika spet spone nadel na noge, sam pa se je s psičko ob strani zleknil na slamo, ki jo je našel v njej. Komaj je zatisnil oči, ga je zbudilo pasje lajanje in zaslišal je, da nekdo ropota po pritličju. Ker je bil pogumen in drzen, je izvlekel sabljo in začel na vse strani udrihati po temi; ko pa je spoznal, da nikogar ne zadene in maha v prazno, se je spet ulegel. Malo zatem ga je nekaj čisto narahlo potegnilo za nogo. Spet je pograbil rezilo, vstal in rekel: »Hej, ti, zdaj me pa že pošteno nadleguješ! Nič ti ne pomaga, če se greš skrivalnice. Pokaži se, če imaš kaj poguma, in opraviva, saj si našel pravega zase!« Ob teh besedah je zaslišal krohot, nato pa votel glas, ki je rekel: »Pridi sem dol, pa ti povem, kdo sem.« Cienzo ni niti za hip izgubil poguma. »Počakaj, že prihajam,« je odvrnil in tipal naokrog, dokler ni našel lestve, ki je vodila v klet. Ko se je spustil vanjo, je zagledal prižgano svetilko in tri postave, podobne strašilom, ki so se bridko tolkla po prsih in govorile: »Moj lepi zaklad, kako te izgubljam!« Ob tem prizoru se je tudi Cienzo, da bi jim delal družbo, lotil žalovanja. Ko so lep čas jokali in je luna s sekirico svojih žarkov že presekala nebesni kolač na pol, so mu tri žalujoče postave rekle: »Zdaj pa vzemi ta zaklad, ki je namenjen samo tebi, in poskrbi, da ti ga shranijo.« Nato so izginile, kakor bi jih nikoli ne bilo. Ko je Cienzo skozi neko odprtino zagledal sonce, je hotel zlesti ven, toda lestve ni našel. Začel je tako glasno vpiti, da ga je zaslišal gospodar stolpa, ki je prišel v razvalino odlit vodo. Vprašal ga je, kaj počne tam; ko je izvedel, kaj se je zgodilo, je šel po lestev, se spustil v klet in našel velik zaklad. Del ga je hotel dati Cienzu, a ta ni hotel ničesar. Vzel je psičko, zajahal konja in se odpravil naprej. Ko je prišel v samoten, pust gozd, tako temačen, da se je človeku ob njem kar skremžil obraz, je ob reki našel vilo. Reka je v želji, da bi ugajala senci, v katero je bila zaljubljena, vijugala kakor kača po travnikih in poskakovala čez kamenje. Vilo pa je obdajala tolpa razbojnikov, ki ji je hotela vzeti čast. Ko je Cienzo videl nasilje teh malopridnežev, ki bi slekli še obešenca, je izvlekel meč in med njimi napravil pravo klavnico. Vila, ki je videla, kako se je izkazal zavoljo nje, se mu je na vse pretege zahvaljevala in ga povabila v svojo bližnjo palačo, kjer bi mu povrnila uslugo. Toda Cienzo ji je dejal: »Ni za kaj in tisočkrat hvala! Drugič sprejmem prijazno ponudbo, zdaj pa se mi mudi po važnem opravku,« ter se poslovil. Ko je prehodil še lep kos poti, je prišel do kraljeve palače, ki je bila vsa odeta v žalovanje, da je človeku ob pogledu nanjo kar potemnelo srce. Vprašal je, kaj je vzrok tolikšne žalosti, in odgovorili so mu, da se je v deželi pojavil sedemglavi zmaj, najstrašnejši, kar jih je svet kdaj videl. Imel je petelinje grebene, mačje glave, ognjene oči, gobce kakor veliki psi čuvaji, netopirja krila, medvedje kremplje in kačji rep. Vsak dan je pogoltnil enega človeka. Tako je šlo vse do današnjega dne, ko je ta srečni dobitek po žrebu pripadel Menechelli, kraljevi hčeri. Zato v kraljevi hiši kričijo in si trgajo lase, saj bo najlepše bitje v vsej deželi požrla in pogoltnila ostudna pošast. Ko je Cienzo to slišal, se je umaknil ob stran in zagledal Menechello z dolgo vlečko žalnega oblačila. Spremljale so jo dvorne gospodične in vse ženske iz mesta; ploskale so z rokami, si pulile lase šop za šopom in objokovale nesrečno usodo uboge mladenke, govoreč:
»Kdo bi rekel, da bo morala ta nesrečna deklica odstopiti vse bogastvo življenja trebuhu te grde zveri? Kdo bi rekel, da bo temu lepemu liščku za kletko služil zmajev želodec? Kdo bi rekel, da bo ta lepi angelček moral pustiti nit svojega življenja v tej črni mesnici?« Medtem ko so tako govorile, je iz votline prilezel zmaj. O mati moja, kakšna grozota!
Pomislite samo: sonce se je od strahu skrilo med oblake, nebo se je zmračilo in srce vsakega navzočega se je posušilo kakor mumija. Tako so se tresli, da jim še svinjske ščetine ne bi bilo mogoče potisniti v zadnjico. Ko je Cienzo to videl, je zgrabil meč in švist, švast, ena glava je odletela na tla. Toda zmaj je vrat podrgnil ob neko zel v bližini in ga takoj spet prilepil h glavi, kakor se kuščarju priraste rep. Ko je Cienzo to videl, je rekel: »Kdor ne poskusi še enkrat, ne pride do sadov!« Stisnil je zobe in zamahnil s tolikšno silo, da je naenkrat odsekal vseh sedem glav. Poskakale so z vratov kakor čičerika z žlice. Izrezal jim je jezike in jih spravil, glave pa zalučal celo miljo proč od trupa, da se ne bi spet zlepile z njim. Nato je nabral pest zeli, ki je zmajev vrat prilepila h glavi, poslal Menechello domov k očetu, sam pa se odpravil počivat v gostilno. Ni mogoče verjeti, kako se je kralj razveselil, ko je zagledal hčer;
in ko je slišal, kako je bila rešena, je dal nemudoma razglasiti, naj tisti, ki je ubil zmaja, pride po njegovo hčer za ženo. Ko je to slišal neki premeten kmet, je pobral zmajeve glave, šel h kralju in mu dejal: »Zaradi tega korenjaka je Menechella zdrava in živa; tele roke so deželo rešile tolikšne pogube. Tu so glave, priče mojega junaštva, in vsaka obljuba je dolg.« Kralj je ob teh besedah snel krono z glave in jo posadil kmetu na betico, ki je bila pod njo videti kakor razbojniška glava, nataknjena na steber. Novica o tem se je raznesla po vsem mestu in prišla tudi Cienzu na ušesa. Ta si je rekel: »Res sem pravi tepec! Srečo sem držal za lase, pa sem jo izpustil iz rok! Oni mi hoče dati polovico zaklada, jaz pa ga cenim toliko, kolikor Nemec ceni svežo vodo; ona bi me rada obdarila v svoji palači, jaz pa se za to zmenim toliko kakor osel za glasbo. In zdaj me vabijo h kroni, jaz pa čepim kakor pijana predica ob vretenu in dopuščam, da me prehiti kosmata kmečka noga in mi kak zanikrn, goljufiv igralec iz rok izmakne teh lepih devetintrideset točk!« Tako je govoril, nato pa segel po črnilniku, vzel pero, razgrnil papir in začel pisati: »Najlepšemu biseru med ženskami, Menechelli, princesi iz Pierdesinna. Potem ko sem ti po milosti levjega sonca rešil življenje, slišim, da se nekdo drug kiti z mojim trudom in si prilašča zasluge za uslugo, ki sem ti jo storil. Ker si bila sama navzoča pri tem dogodku, lahko kralju razodeneš resnico. Ne dopusti, da kdo drug zasede izpraznjeno mesto, za katero sem se jaz potil in vihtel roke: tako bo prav ravnala tvoja lepa kraljevska milina in ta močna roka klavca koz bo dobila zasluženo plačilo. Za konec poljubljam tvoje nežne ročice. Iz gostilne Pri nočni posodi, danes, v nedeljo.« Ko je pismo napisal in ga zapečatil s prežvečenim kruhom, ga je dal psički v gobček in rekel: »Pojdi, steci hitro in ga odnesi kraljevi hčeri. Nikomur drugemu ga ne daj, samo naravnost v roke tisti s srebrnim obrazom.«
Psička je skoraj poletela do kraljeve palače in v dvorani našla kralja, ki je ženinu še vedno izkazoval časti. Ko je videl psičko s pismom v gobčku, je ukazal, naj ji ga vzamejo, toda nikomur ga ni hotela dati. Skočila je Menechelli v naročje in ji ga položila v roko. Ta je vstala s stola, se priklonila kralju in mu dala pismo, da bi ga prebral. Ko ga je prebral, je ukazal, naj sledijo psički, pogledajo, kam bo šla, in privedejo njenega gospodarja predenj. Dva dvorjana sta ji torej sledila do gostilne, tam našla Cienza, mu prenesla kraljevo naročilo in ga odpeljala v palačo. Ko je prišel pred kralja, ga je ta vprašal, kako se more hvaliti, da je ubil zmaja, če pa je glave prinesel mož, ki mu zdaj kronan stoji ob strani. Cienzo je odgovoril: »Ta kmet bi si prej zaslužil papirnato sramotilno kapo kakor krono, saj je bil tako predrzen, da vam je mehurje prodajal za svetilke. Da boste videli, da sem to junaštvo opravil jaz, ne pa ta kozjebradec, naj prinesejo zmajeve glave. Nobena vam ne more pričati, ker je brez jezika; jezike pa sem prinesel sem, da vam dokažem resnico.« Ob teh besedah je pokazal jezike. Kmet je otrpnil in ni vedel, kaj ga je doletelo, še posebno ko je Menechella dodala: »Ta je, prav ta! Ah, kmet pasji, pa me je skoraj že potegnil za nos!« Ko je kralj to slišal, je snel krono s te svinjske kože in jo posadil Cienzu na glavo. Kmeta je hotel poslati na galeje, toda Cienzo je prosil, naj mu prizanese, da bi s plemenitostjo osramotil njegovo predrznost. Dali so pripraviti mize in pojedli gosposko gostijo. Ko je bilo pojedine konec, sta se mladoporočenca odpravila v lepo posteljo, dišečo po sveže opranem perilu, kjer je Cienzo dvignil prapore zmage nad zmajem in zmagoslavno vkorakal na Kapitol ljubezni. Zjutraj, ko je sonce med zvezdami z obema rokama vihtelo veliki meč svetlobe in vpilo: »Nazaj, sodrga!«, se je Cienzo oblačil pred oknom in nasproti zagledal lepo mladenko. Obrnil se je k Menechelli in rekel: »Kako lepa je tista, ki stoji nasproti naše hiše!« »Kaj pa hočeš s tistimi ranami?« je odgovorila žena. »Si vrgel oči nanjo? Te je obšla kakšna čudna muha?
Se ti je obilje že uprlo? Ti meso, ki ga imaš doma, ni dovolj?« Cienzo je povesil glavo kakor mačka, ki je napravila škodo, in ni rekel ničesar;
potem pa se je pretvarjal, da mora po nekem opravku, odšel iz palače in se izmuznil v hišo tiste mladenke. Ta je bila resnično kraljevski grižljaj: videti je bila kakor nežna sveža skuta, kakor sladkorno testo. Nikoli ni obrnila gumbkov svojih oči, ne da bi srcem pripravila ljubezensko mučilnico, in nikoli ni odprla škatlice svojih ustnic, ne da bi dušam pripravila vročo kopel; nikoli ni premaknila stopala, ne da bi pošteno naložila po hrbtu tistim, ki so viseli na vrvi upanja.
Poleg tolikšne lepote, ki je sama po sebi začarala človeka, pa je imela še moč, da je moške, kadar je hotela, s svojimi lasmi uročila, zvezala, vklenila in zamotala. Tako je napravila tudi s Cienzom: komaj je stopil k njej, je že obtičal s spetimi nogami kakor žrebe. Medtem je njegov mlajši brat Meo, ki ni dobil o Cienzu nobene novice, sklenil, da ga pojde iskat. Očeta je prosil za dovoljenje in ta mu je dal drugega konja in drugo psičko, prav tako čudežna. Meo se je odpravil na pot in zvečer prispel do stolpa, kjer je bil prej Cienzo. Gospodar ga je imel za njegovega brata in ga sprejel z največjo prijaznostjo na svetu. Ponujal mu je denar, toda Meo ga ni hotel. Ob tolikšnih časteh je pomislil, da je bil njegov brat gotovo tukaj, in se razveselil upanja, da ga bo našel;
ko je luna, sovražnica pesnikov, obrnila hrbet soncu, je nadaljeval pot in prišel do vile. Tudi ona ga je imela za Cienza in ga obsula s prijaznostmi, nenehno govoreč: »Dobrodošel, moj mladenič, ki si mi rešil življenje!« Meo se ji je zahvalil za tolikšno naklonjenost in dejal: »Oprostite, da se ne morem ustaviti, mudi se mi. Se vidiva, ko se bom vračal.« Vesel, da povsod odkriva bratove sledi, je šel naprej in prispel do kraljeve palače prav tisto jutro, ko so Cienza zajeli vilini lasje. Vstopil je in služabniki so ga sprejeli z velikimi častmi, nevesta pa ga je ljubeče objela in mu rekla: »Dobrodošla moja ženica, zjutraj gre, zvečer pride! Ko gredo vse ptice na pašo, se sova vrača v gnezdo. Kako si mogel biti tako dolgo zdoma, moj Cienzo? Kako moreš biti proč od Menechelle? Rešil si me iz zmajevega gobca, zdaj pa me tlačiš v žrelo sumničenju, kadar se ne morem venomer ogledovati v tvojih očeh!« Meo, ki je bil prebrisan fant, je takoj pomislil, da je to bratova žena. Obrnil se je k Menechelli, se opravičil za zamudo, jo objel in šla sta jest. Ko pa je luna kakor koklja sklicala zvezde, naj pozobljejo roso, sta se odpravila spat. Meo, ki je spoštoval bratovo čast, je razdelil rjuhe in vsak se je zavil v svojo, da ne bi imel priložnosti dotakniti se svakinje. Ko je ta videla nekaj tako nenavadnega, mu je mrko, s prav mačehovskim obrazom rekla: »Ljubi moj, od kdaj pa to? Kakšno igro se greva? Kakšne igrice so to? Sva mar posest sprtih solastnikov, da med naju postavljaš mejnike? Sva sovražni vojski, da koplješ med nama jarek? Sva divja konja, da naju ločuješ z ograjo?« Meo, ki je znal šteti vsaj do trinajst, je odgovoril: »Ne pritožuj se čezme, ljuba moja, ampak čez zdravnika: ker me namerava očistiti, mi je predpisal post. Poleg tega sem od lova tako utrujen, da sem čisto brez repa.« Menechella, ki ni znala niti vode skaliti, je pogoltnila to pravljico in zaspala. Ko pa je sonce pregnalo noč in ji dalo le še toliko časa somraka, da je pobrala culo, se je Meo oblačil pri istem oknu kakor brat in zagledal isto mladenko, ki je ujela Cienza. Zelo mu je bila všeč, zato je vprašal Menechello: »Kdo je tista lepotica na oknu?« Ona pa je silno razkačena odgovorila: »Torej si še vedno tak do mene? Če je tako, sva pa prišla na pravo! Že včeraj si mi s tisto ribo načenjal živce; bojim se, da jezik sega tja, kjer zob boli. Moral bi me spoštovati: navsezadnje sem kraljeva hči, in vsak drek ima svoj dim! Ni bilo zastonj, da si nocoj napravil cesarskega orla in se obrnil s hrbtom proti meni, ni bilo zastonj, da si se umaknil s svojim imetjem! Zdaj te razumem: v moji postelji se postiš, da bi gostil drugje! Če bom to videla, bom napravila takšno norost, da bodo trske letele po zraku!« Meo, ki je jedel kruh iz mnogih peči, jo je pomiril z lepimi besedami. Rekel ji je in prisegel, da tudi zaradi najlepše vlačuge na svetu ne bi zamenjal svojega doma in da je ona punčica njegovega srca. Menechella je bila ob teh besedah vsa potolažena. Umaknila se je v sobico, kjer so ji dvorne gospodične s steklom gladile čelo, spletale lase, barvale obrvi, rdečile obraz in jo na vse načine lepotičile, da bi bila še lepša za tistega, ki ga je imela za moža. Meo pa je zaradi njenih besed posumil, da je Cienzo morda v hiši tiste mladenke. Vzel je psičko, odšel iz palače in stopil v njeno hišo. Komaj je prišel, je ženska rekla: »Moji lasje, zvežite ga!« Meo, ki je imel odgovor takoj pripravljen, pa je odvrnil: »Moja psička, požri jo!« In psička jo je v enem zaletu pogoltnila kakor mehko jajce. Meo je šel noter in našel začaranega brata. Položil je nanj dve pasji dlaki in Cienzo se je zbudil kakor iz globokega spanja. Meo mu je povedal vse, kar se mu je zgodilo na poti in nazadnje v palači, tudi to, kako ga je Menechella zamenjala z njim in kako je spal z njo. Ravno je hotel nadaljevati in povedati za ločene rjuhe, ko je Cienzo, ki ga je skušal zlodej, zgrabil star meč in mu odsekal vrat kakor kumaro. Ob tem hrupu sta kralj in njegova hči pogledala ven. Ko je Menechella videla, da je Cienzo ubil nekoga, ki mu je bil na las podoben, ga je vprašala, zakaj je to storil. Cienzo ji je rekel: »Sebe vprašaj, saj si spala z mojim bratom, misleč, da spiš z menoj, zato sem ga pokončal!« »Oh, koliko jih po krivici pobijejo!« je rekla Menechella. »Lepo si se izkazal! Nisi si zaslužil tako dobrega brata, saj je, ko se je znašel z menoj v isti postelji, s tolikšno spodobnostjo ločil rjuhe in ohranil čast obeh.« Ko je Cienzo to slišal, se je pokesal zaradi tako strašne zmote, hčere prenagljene sodbe in matere oslarije, ter si od žalosti skoraj razpraskal polovico obraza. Tedaj pa se je spomnil zeli, ki mu jo je pokazal zmaj. Podrgnil jo je po bratovem vratu in ta se je takoj sprijel z glavo, Meo pa je oživel zdrav in cel. Cienzo ga je veselo objel in ga prosil odpuščanja, ker ga je v preveliki naglici in ne da bi vedel resnico spravil s sveta. Nato sta šla skupaj v palačo, od koder so poslali po Antoniella in vso njegovo družino. Antoniello je postal kralju drag in na lastnem sinu videl, kako resničen je pregovor:
_Krivi barki ravno pristanišče._
Izvirnik
_Cienzo rompe la capo a no figlio de no Rrè, fuje da la Patria, e libera da no Dragone la Nfanta de Pierdesinno; dapò varie socciesse le deventa mogliere; ma ’ncantato da na femmena, è lliberato da lo frate, lo quale pe gelosia avennolo acciso, scopierto nnozente, co na certa erva le torna la vita._ _Non vasta a mmagenarese quanto toccaje dinto all’ossa d’ogne uno la bona sciorte de Zezolla; e quanto laudaro assaje la leberaletate de lo Cielo verzo sta figliola; tanto jodecaro poco lo castico de le ffiglie de la Matreja, non essenno pena, che non mereta la soperbia, nè ruina, che non stia bene a la ’nvidia. Ma ’nfra tanto che ne senteva no besbiglio ’ncapo de sto socciesso, lo Prencepe Taddeo puostose lo dito ennece de la mano deritta a ttravierzo de
la vocca, fece signo che ammafarassero, li quale tutto a no tiempo ’ncagliaro comme si avessero visto lo Lupo, o comme scolaro, che a lo mmeglio de lo mmormoriare, vede de ’mproviso lo Mastro, e ffatto signo a Ciulla, che arrancasse lo sujo, cossì decette._ Songo lo cchiù de le bote li travaglie all’uommene sciamarre, e ppale, che le schianano la strata a cchella bona fortuna, che non se mmagenava. E ttale ommo mmardice la chioppeta, che le ’nfonne lo caruso, e non sà ca le porta abbonnanzia da dare sfratto a la famme; comme se vedde ne la perzona de no Giovane, comme ve diraggio.
Dice, ch’era na vota no Mercante ricco ricco chiammato Antoniello, lo quale aveva duje figlie Cienzo, e Mmeo; ch’erano cossì simmele, che non sapive scegliere ll’uno dall’autro. Accorze, che Ccienzo, ch’era lo primmogeneto facenno a ppretate all’arenaccia co lo figlio de lo Rrè de Napole, le roppe la chirecoccola, pe la quale cosa Antoniello ’nzorfato le disse: bravo, l’aje fatta bona: scrivene a lo pajese; vantate sacco, si non te scoso: miette la ’mperteca: va ch’aje rutto chillo, che ba seje rana; a lo figlio de lo Rrè aje sfravecato lo caruso? e non aveve la meza canna, figlio de caperrone? mò che ne sarrà de li fatte tuoje? non te preggiaria tre chialle, ch’aje male cocinato, che si trasisse donne si sciuto, non t’assecuro da le mmanzolle de lo Rrè:
ca tu saje c’hanno le stenche longhe, ed arrivano pe ttutto, e ffarrà cose de chelle, che ffeteno. Cienzo dapò ch’appe ditto, e dditto lo Patre, respose; Messere mio, sempre aggio ’ntiso dicere, ca è mmeglio la corte, che lo Miedeco a la casa. Non era peo s’isso scocozzava a mme? sò pprovocato, simmo figliule lo caso è a rrissa; e primmo delitto, lo Rrè è ommo de ragione; all’utemo, che mme po fare da ccà a cient’anne? chi non me vò dare la mamma, mme dia la figlia; chello, che non me vole mannare cuotto, mme lo manna crudo; tutto lo munno è ppajese, e chi ha paura, se faccia sbirro. Che te pò fare? leprecaje Antoniello: Te pò cacciare da sto munno; farete ire a mmutare ajero.
Te pò fare mastro de scola co na sparmata de 24. parme a ffare cavalle a li pisce, perchè ’mparano de parlare. Te pò mannare co no collaro de tre pparme ’mposemato de sapone a ’ngaudiarete co la Vedola, e pe pparte de toccare la mano a la zita, toccare li piede a lo patrino. Perzò non stare co lo cuojero a ppesone fra lo panno, e l’azzimatore; ma ammarcia a sta medesema pedata, che non se ne saccia nè nnova, nè becchia de lo fatto tujo; azzò non ’nce rieste pe lo pede. Meglio è auciello de vosco, che da gajola. Eccote denare, pigliate no cavallo de li duje fatate, che ttengo a la stalla, e na cana, ch’è ppuro fatata, e no aspettare cchiù, meglio è ttoccare de carcagne, ch’essere toccato de tallune; meglio è chiavarete le gamme ’ncuollo, che tenere
lo cuollo sotto a ddoje gamme: meglio è fare mille passe a la fine, che rrestare co tre passe de funa; si non te piglie le bertole, non t’ajutarrà nè Baldo, nè Bartolo. Cercannole la benedizzione, se mese a ccavallo, e ppuostose la cagnola ’mbraccio accommenzaje a ccammenare fora de la Cetate: ma comme fu sciuto porta Capoana, votatose capo dereto accomenzaje a dicere: Tienete ca te lasso, bello Napole mio, chi sà se v’aggio da vedere cchiù mautune de zuccaro, e mmure de pasta riale? dove le pprete sò de manna ’ncuorpo, li trave de cannamele, le pporte, e ffinestre de pizze sfogliate; oimè, che spartennome da te bello Pennino, mme pare de ire co lo pennone; Scostannome da te, Chiazza larga, mme se stregne lo spireto; allontanannome da te, Chiazza
de l’Urmo, mme sento spartire ll’arma; separannome de vuje Lanziere, mme passa lanzata catalana; scrastannome da te, Forcella, me se scrasta lo spireto de la forcella de st’arma; Dove trovarraggio n’autro Puorto? doce Puorto de tutto lo bene de lo munno: dove n’autre Cceuze? dove l’Agnolille d’ammore fanno continue fuollere de contentizze; dove n’autro pertuso, recietto de tutte l’uommene vertoluse? dove n’autra loggia, dove alloggia lo ggrasso, e s’affisa lo gusto. Aimè ca non pozzo allontanareme da te, Lavinaro mio, se non faccio na lava de st’uocchie non te pozzo lassare, o Mercato, senza ire mercato de doglia. Non pozzo fare sparte casatiello da te, bella Chiaja, senza portare mille chiaje a sto core. Addio pastenache, e ffoglia-molle;
addio zeppole, e mmigliaccie; addio vruoccole, e ttarantiello; addio cajonze, e cciento-figliole; addio piccatiglio, e ’ngrattinate; addio sciore de le Ccetate, sfuorgio de la Talia, cuccopinto de l’Auropa, schiecco de lo Munno; addio, Napole, non presutta, dove ave puoste li termene la vertute, e li confine la grazia. Mme parto pe stare sempe vidolo de le ppignate mmaretate; io sfratto da sto bello Casale, torze meje ve lasso dereto: e cossì decenno, e ffacenno no Vierno de chianto dinto no Sole lejone de sospire, tanto cammenaje, che la primma sera arrivato a no vosco da chella parte de Cascano, lo quale se faceva tenere la mula da lo Sole fora li termene suoje, mentre se gaudeva co lo selenzio, e co l’ombre, dov’era na casa vecchia a pede na torre, a
la quale tozzolato, lo Patrone ch’era sospetto de forasciute, essenno già nnotte non voze aprire, tale che lo povero Cienzo fu ccostritto de stare dinto chella casa scarrupata, e ’mpastorato lo Cavallo ’n miezo a no prato, se jettaje co la cagnola a canto sopra certa paglia che ttrovaje llà ddinto; ma non appe cossì ppriesto appapagnate ll’uocchie, che scetato da l’abbajare de la cana, sentette scarponiare pe chillo vascio. Cienzo, ch’era anemuso, e arresecato, cacciaje mano a la scioscella, e commenzaje a ffare no gran sbaratto a lo scuro; ma sentenno ca non coglieva a nnesciuno, e cche terava a lo viento, se tornaje a stennecchiare. Ma da llà a n’autro ppoco sentutose terare pe lo pede adaso adaso, tornato a ddare de mano a la serrecchia,
s’auzaje n’autra vota decenno: o là, tu mme fruscie troppo mò; ma non serve a ffare ste guattarelle, lassate vedere s’aje buono stommaco, e scrapicciamonce, ch’aje trovato la forma de la scarpa toja. A chesto parlare sentette no riso a schiattariello, e ppo na voce ’ncupo, che disse, scinne ccà bascio, ca te dirraggio chi songo. Cienzo senza perderese niente d’anemo, respose: aspetta ca mò vengo; e ttanto jeze a ttentune, che ttrovaje na scala, che ghieva a na cantina, dove comme su sciso, trovaje na locernella allummata, e tre comme a ppapute, che ffacevano n’ammaro sciabbacco, decenno, tresoro mio bello comme te perdo; la quale cosa visto Cienzo, se mese isso porzì a ttrivoliare pe cconversazione; e dapò chianto no buono piezzo, avenno oramaje la
Luna dato mmiezo co l’accettullo de li ragge a la zeppola de lo Cielo, le dissero chille tre che ffacevano lo riepeto: ora và pigliate sto tresoro, ch’è ddestenato a tte schitto, e ffaccetillo mantenere; e ditto chesto, squagliaro, comme chillo, che maje pozza parere. Isso comme pe no cierto pertuso vedde lo Sole, voze sagliresenne, ma non trovaje la scala; pe la quale cosa commenzaje a gridare tanto, che lo patrone de la Torre, ch’era trasuto a ppisciare dinto a cchillo sgarrupo, lo ntese, e demmannatolo, che ffaceva, e ssentuto la cosa comme passava, jette a ppigliare na scala, e sciso abbascio, trovaje no gran tresoro, de lo quale volennone dare la parte a Cienzo, isso no nne voze niente, e ppigliatose la cana, e ppuostose a cavallo, se
mese a cammenare; ed essenno arrevato a no vosco jerremo e desierto, che te faceva torcere la vocca tanto era scuro, trovaje na Fata a pede a no sciummo, che pe dare gusto a l’ombra, de la quale era nnammorato, faceva la biscia ne li prate, e ccorvetre pe ncoppa le prete, che l’erano ’ntuorno na mmorra de malantrine pe llevarele lo nnore. Cienzo, che bedde sto male termene de spoglia ’mpise, mettenno mano a la sferra nne fece na chianca. La fata che bedde sta prova fatta pe ccausa soja, le fece na mano de compremiente, e lo ’mmitaje a no palazzo poco lontano, ca l’averria dato lo contracambio de lo servizio, che n’aveva receputo. Ma Cienzo decennole, non c’è de che, e mille grazie, n’autra vota recevo lo faore, ca mò vao de pressa, pe
nfi che ’mporta, se lecenziaje; e ccammenato n’autro buono piezzo, trovaje no palazzo de no Rrè, ch’era tutto apparato de lutto, tanto che te faceva scurare lo core ’n vederelo: e demmannanno Cienzo la causa de sto viseto, le fu rrespuosto, ch’a cchella Terra nc’era apparzeto no Dragone co ssette teste, lo cchiù terribele, che se fosse maje visto a lo munno, lo quale aveva le ccentre de Gallo, la capo de Gatto, l’uocchie de fuoco, le bocche de Cane corzo, l’ascelle de sporteglione, le granfe d’Urzo, la coda de serpe. Ora chisso se cannareja no Cristejano lo juorno; ed essenno juta fi a lo juorno d’oje sta cosa, pe sciorte è ttoccata sta beneficiata a Mmenechella figlia de lo Rrè, pe la quale cosa nc’è lo sciglio, e lo sbattetorio a la
casa Reale, pocca la cchiù pentata creatura de sto pajese ha da essere ’nnorcata, e agliottuta da no brutto anemale. Cienzo, che ssentette chesso, se mese da parte, e bedde venire Menechella co lo strascino de lutto, accompagnata da le dammecelle de Corte, e da tutte le femmene de la Terra, che sbattenno le mmano, e ttirannose le zervole a cierro a cierro, chiagnevano la mala sciorte de sta povera giovane, decenno: Chi nce l’avesse ditto a sta scura figliola de fare cessione de li bene de la vita ’ncuorpo a sta brutta bestia? chi ’nce l’avesse ditto a sto bello cardillo d’avere pe gajola lo ventre de no Dragone; chi ’nce l’avesse ditto a sto bello agnolillo de lassare la semmenta de sto stame vetale dinto a sto nigro fuollaro: E chesto decenno, ecco da
dinto no catacuoncolo scire lo Dragone. Oh mamma mia, che brutta cera: fa cunto, ca lo Sole se ’ncaforchiaje pe ppaura dinto a le nnuvole: lo Cielo se ’ntrovolaje, e lo core de tutte chelle gente deventaje na mmummia; e fu tale lo tremmoliccio, che non le sarria trasuto pe crestiero na resta de Puorco. Cienzo che bedde chesto, puosto mano a la sferra, tuffe ttaffe ne fece ire na capo ’nterra. Ma lo Dragone mbroscinato lo cuollo a certa erva poco lontana lo azzeccaje subeto a la capo, comme lacerta quanno se jogne a la coda. Ma Cienzo vedenno sta cosa disse; Chi non asseconna, non figlia, e stregnute li diente, auzaje no cuorpo cossì spotestato, che le tagliaje ’ntrunco tutte sette le ccapo, che se ne sautaro da lo cuollo, comm’a cecere da la
cocchiara, a le quale levato le lengue, e stipatoselle, le sbalanzaje no miglio da rasso da lo cuorpo, azzò non se fossero n’autra vota ’ncrastate ’nsiemme; e pigliatose na vranca de chell’erva, ch’aveva ’ncollato lo cuollo co la capo de lo Dragone, mannaje Menechella a la casa de lo Patre, ed isso se jette a rreposare a na taverna. Quanno lo Rrè vedde la figlia non se pò credere la prejezza, che nne fece; e ssentuto lo muodo, comm’era stata leberata, fece jettare subeto no banno, che chi avesse acciso lo Dragone, venesse a ppigliarese la figlia pe mmogliere. Sentuto chesto no villano maleziuso, pigliatose le teste de lo Dragone, jette a lo Rrè, e le disse, pe sto fusto è ssana Menechella, ste mmanzolle hanno liberata chesta terra da tanta
roina. Ecco le tteste, che sò testimonie de lo valore mio: perzò ogne promessa è ddebeto. Lo Rrè sentenno chesto se levaje la Corona da capo, e la pose ’ncoppa la catarozzola de lo villano, che pparette capo de forasciuto ’ncoppa a na colonna. Corze la nova de sto fatto pe ttutta la Terra, tanto, che venne all’aurecchie de Cienzo, lo quale disse fra se mmedesemo. Io veramente so no catarchio: appe la fortuna pe li capille, e mme la lassaje scappare da mano: chillo mme vò dare miezo lo tresoro, ed io nne faccio chillo cunto, che fa lo Todisco de l’acqua fresca: chella mme vò fare bene a lo palazzo sujo, ed io nne faccio chillo caso, che fa l’Aseno de la museca; e mo sò chiammato a la corona, ed io mme stò comme la ’mbrejaca de lo fuso, comportanno, che
mme metta pede ’nnante no pede peluso, e che mme leva de mano sto bello trentanove no joquatore vescazzuso, e de vantaggio. Cossì decenno dà de mano a no calamaro, piglia la penna, e stenne la carta, e commenza a scrivere. A la bellissema gioja de le ffemmene, Menechella ’Nfanta de Pierdesinno. Avennote pe grazia de lo Sole Lione sarvato la vita, ’ntenno ca autro se fà bello de le ffatiche meje; ed autro se mette ’nnante de lo servizio, ch’aggio fatto; perzò tu, che ffuste presente a lo ’ntrico, puoje sacredere lo Rrè de lo vero, e non consentire, che autro guadagna sta chiazza morta, dove io aggio vottato le ’mescole, ca sarrà dovuto effetto da sta bella grazia de Regina, e meretato premmio de sta forte mano de Scannarebecco: e pe scompetura te vaso le
ddelecate manzolle: da l’ostaria dell’aurinale, oje Dommeneca. Scritta sta lettera, e ssigillata co lo ppane mazzecato, la mese ’mmocca a la cagnola decenno và curre correnno, e portala a la figlia de lo Rrè, e non la dare ad autro, che mmano propria de chella facce d’argiento. La cagnola quase volanno corze a lo Palazzo riale, e sagliuta a la sala, trovaje lo Rrè, che ffaceva ancora zeremonie co lo zito, lo quale vedenno la cagnola co la lettera ’n vocca, ordenaje, che se pigliasse, ma non la voze dare a nnesciuno, e sautanno nzino a Mmenechella, nce la pose ’mmano, la quale aozatese da la seggia, e ffatta reverenzia a lo Rrè nce la deze, azzò la lejesse; ed isso lejuta, ordenaje, che se jesse dereto la cagnola a bedere dove trasesse, e facessero
venire lo patrone sujo ’nnante ad isso. Jutele addonca appriesso duje cortisciane, e arrivate a la taverna, dove trovato Cienzo, e ffattole ’mmasciata da parte de lo Rrè, lo carriaro verzo a lo Palazzo, dove arrivato a la presenzia rejale, fu demannato comme se vantava d’avere acciso lo Dragone, se le tteste l’aveva portate chill’ommo ch’era coronato a ccanto d’isso? e Cienzo responnette: sto villano mmeretarria na mitria de carta reale cchiù ppriesto, che na corona, pocca è stato cossì sfacciato de darete a rrentennere vessiche pe llanterne; che sia lo vero, ch’io aggio fatto sta prova, e non sto varva d’annecchia, facite che vengano le tteste de lo Drago, ca nesciuna te pò servire de testemmonia ped’essere senza lengua, le quale pe ve sacredere de lo
fatto, l’aggio portate ’n jodizio. Cossì decenno, mostraje le llengue, che lo villano restaje tutto de no piezzo, e non sapeva che l’era socciesso; tanto cchiù, che Menechella soggionze, chisso è isso: Ah villano cane, ca mme l’aveva calata. Lo Rrè sentenno chesto, levaje la Corona da capo a chillo cuojero cotecone, e la mese a Cienzo; e bolennolo mannare ’n galera, Cienzo le cercaje la grazia pe cconfonnere co ccortesia la ’ndescrezzione soja; e ffatt’apparecchiare le ttavole fecero no magnare de Segnore, lo quale scomputo se jezero a ccorcare a no bello lietto addoruso de colata, dove auzanno Cienzo li trofeje de la vettoria avuta co lo Dragone, trasette trionfanno a lo Campeduoglio d’Ammore. Ma venuta la matina, quanno lo Sole joquanno lo spatone a
doje mano de la luce ’nmiezo le stelle grida; arreto canaglia: Cienzo vestennose ’nnante na fenestra, vedde faccefronte na bella giovane, e votatose a Mmenechella, disse: Che bella cosa è chella, che stace a derempietto de sta casa? che nne vuoje fare de ssi chiajete? respose la mogliere: ajece apierto l’uocchie? te fosse venuto quarche male omore? o t’è stufato lo grasso, non te vasta la carne ch’aje a la casa? Cienzo vascianno la capo comme gatta c’ha fatto dammaggio, non disse niente; ma fatto ’nfenta de ire pe ccierto negozio, scette da lo Palazzo, e se ’ncaforchiaje dinto la casa de chella giovane, la quale veramente era no morzillo regalato, tu vedive na joncata tennera, pasta de zuccaro, non votava maje li bottune de l’uocchie, che non facesse no rettorio
ammoruso a li core, e non apreva maje lo ’ncofonaturo de le llavra, che non facesse no scaudatiello a ll’arme: non moveva chianta de pede, che non carcasse bone le spalle a chi penneva da la corda de le speranze. Ma otra a ttante bellizze, che affattoravano, aveva na vertute, che sempre che boleva ’ncantava, legava, ncatenava, e nzavogliava l’uommene co li capille, comme fece de Cienzo, che non tanto priesto mese pede dove essa stava, che rrestaje ’mpastorato comme a ppollitro: Fra chisto miezo, Meo, ch’era lo fratiello menore, non avenno maje nova de Cienzo, le venne ’ncrapiccio de irelo cercanno, e pperzò cercato lecienzia a lo patre le dette n’autro cavallo, e n’autra cagnola puro fatata; Cammenanno addonca Meo, ed arrivato la sera a cchella Torre,
dov’era stato Cienzo, lo patrone credennose, che fosse lo frate, le fece li maggiure carizze de lo munno; e po volenno darele denare, isso non ne voze; e bedennose fare tante zeremonie le cadette ’n pensiero, che llà fosse stato lo frate, e perzò pigliaje speranza de trovarelo; Comme la Luna, nnemica de li Poete, votaje le spalle a lo Sole, se mese ’n cammino, ed arrivato dov’era la Fata, la quale credennose, che fosse Cienzo, le fece na mano d’accoglienze, sempre decenno: signe lo benvenuto, giovane mio, che mme servaste la vita; Meo rengraziannola de tanta amorosanza, disse perdoname, s’io non me trattengo, ch’aggio pressa; a rrevederece a la tornata: e rrallegrannose fra se stisso, ca sempre trovava pedate de lo fratiello, secotaje la strata, tanto,
ch’arrivaje a lo palazzo de lo Rrè la matina a punto, che Cienzo era stato sequestrato da li capille de la Fata, e ttrasuto dinto fu receputo da li serveture co granne onore, ed abbracciato da la Zita co granne affezzione, le disse: ben venga la mia mogliere, la matina và, la sera vene: quanno ogne auciello a pascere, lo Luccaro ammasona, comme si stato tanto Cienzo mio; comme puoje stare lontano da Menechella: tu m’aje levato da vocca a lo Dragone, e mme schiaffe ’ncanna a lo sospetto; mentre non me faje sempre sciecco de st’uocchie tuoje. Meo ch’era no trincato, penzaje subeto fra se stisso, ca chessa era la mogliere de lo frate, e botatose a Menechella, se scusaje de la tardanza, ed abbracciatola jettero a mmazzecare; ma quanno la Luna
comm’a boccola chiamma le stelle a ppizzoleare le rrosate, jeze a ddormire, e Meo, che respettava lo nnore de lo frate, spartette le lenzola, e se ne mesero uno ped’uno, azzò non avesse accasione de toccare la cajenata, la quale vedenno sta novetate, co na cera brosca, e co na faccie de matreja le disse; bene mio, da quanno niccà; a che giuoco joquammo, che ghiocarielle sò chiste? che simmo massaria de parzonare liticante, che ce miette li termine: che simmo asercete de nemice, che ce faje sta trincera, che ssimmo cavalle foresteche, che ce attavierze sto staccione. Meo che ssapeva contare nfi a li tridece, disse non te lamentare de me, bene mio, ma de lo miedeco, che volennome purgare, m’ave ordenato la dejeta: otra che pe la stracquezza
de cacciare, vengo scodato. Menechella, che non sapeva ’ntrovolare l’acqua, se gliottette sta paparacchia, e se mese a ddormire. Ma quanno la notte ausolejata da lo Sole, le sò ddate le crepuscole de tiempo a collegenno sarcinole, vestennose Meo a la stessa fenestra, dove s’era vestuto lo frate, vedde chella stessa giovane che ’ncappaje Cienzo, e piacennole assaje, disse a Mmenechella: chi è chella sbriffia, che stace a la fenestra? ed essa co na zirria granne, respose, e puro cossì mme la tiene? s’è cossì, la cosa è nnostra; jere perzì mme frusciaste lo cauzone co ssa cernia; e aggio paura, ca llà và la lengua dove lo dente duole; deverrisse portareme respetto, ca all’utemo sò ffiglia de Rrè, ed ogne strunzo ha lo fummo sujo: non senza che stà notte
avive fatto l’Aquila ’mperiale a spalla a spalla, non senza che t’jere reterato co le ’ntrate toje: t’aggio ’ntiso; la dieta de lo lietto mio è pe ffare banchetto a la casa d’autre: ma si chesso veo, voglio fare cose da pazza, e che ne vagano l’asche pe l’ajero. Meo, ch’aveva magnato pane de cchiù fforna, accordatala co bone parole, le disse, e ghiuraje, ca pe la cchiù bella pottana de lo munno non averria cagnato la casa soja, e ca essa era la visciola de lo core sujo. Menechella tutta conzolata pe ste pparole, jette dinto no ritretto a farese da le dammecelle passare lo vrito pe la fronte, a ’ntrezzarese la capo, a ttegnerese le cciglia, a mmagriarese la facce, ed a ’nciricciarese tutta pe pparere cchiù bella a cchisto, che se credeva che fosse lo
marito sujo; e Meo fra tanto da le pparole de Menechella trasuto ’nsospetto, che non fosse Cienzo a la casa de chella giovane, se pigliaje la Cana, e sciuto da lo Palazzo, trasette a la casa de chella, dove a pena arrivato essa disse; capille mieje legate chisso; e Mmeo subeto co lo negozio lesto, respose: cagnola mia, manciate chessa, e la cana de relanzo nne la scese comme a velucciolo d’uovo. Meo trasuto dinto, trovaje lo frate comme ’ncantato, ma puostole doje pile de la Cana sopra, parze, che se scetasse da no gran suonno, a lo quale contaje tutto chello, che l’era socciesso pe lo viaggio, ed utemamente a lo palazzo, e ccomme pigliato nscagno de Menechella, avea dormuto cod’essa, ma voleva tanno secotare a dicere de le lenzola spartute,
quanno Cienzo tentato da parasacco cacciaje mano a na lopa vecchia, e le tagliaje lo cuollo comm’a ccetrulo. A sto remmore affacciatose lo Rrè co la figlia, e vedenno Cienzo, ca aveva acciso n’autro simmele ad isso, l’addemmannaje la causa; e Ccienzo le disse, demannalo a te stessa tu, ch’aje dormuto co ffratemo, credenno d’avere dormuto co mmico, e perzò nne l’aggio messiato. Deh quante nne sò accise a ttuorto (disse Menechella) bella prova aje fatto: tu no lo mmeretave sto frate da bene; pocca trovannose a no stisso lietto co mmico, co na modestia granne spartenno le llenzola fece sarvo e ssarvo. Cienzo, che sentette sta cosa, pentutose d’arrore accossì gruosso, figlio de no jodizio temmerario, e ppatre de n’asenetate, se scippaje meza facce. Ma
venutole a mmente ll’erva ’mmezzatale da lo Dragone, la scergaje a lo cuollo de lo frate, che ssubeto ’nzeccaje, ed appiccecatose co la capo, tornaje sano e bivo, ed abbracciatolo co n’allegrezza, e ccercatole perdonanzia d’essere curzo troppo ’nfuria, e mmale ’nformato a ccacciarelo da lo munno, se ne jettero ’ncocchia a lo Palazzo, da dove ’nviaro a cchiammare Antoniello co ttutta la casa, che ddeventaje caro a lo Rrè, e bedde nne la perzona de lo figlio verefecato lo proverbio: _A Barca storta lo Puorto deritto._
