Prevod

_Zezollo učiteljica nagovori, naj ubije mačeho. Dekle misli, da jo bo učiteljica imela rada, če ji priskrbi očeta za moža, a nazadnje pristane v kuhinji. Po zaslugi vil in po mnogih preobratih pa dobi za moža kralja._ _Poslušalke so ob zgodbi o bolhi okamenele kakor kipi in kralja Catammara razglasile za osla, ker je zaradi tako ničvredne reči spravil v tolikšno nevarnost lastno kri in nasledstvo svojega kraljestva. Ko so vse obmolknile, je Antonella spregovorila takole._ Zavist se je na morju zlobe vselej oprijemala kile namesto plavalnega mehurja, in kadar misli, da bo drugega videla utopljenega, se sama znajde pod vodo ali trešči ob čer. Prav to vam nameravam povedati o nekih zavistnih dekletih. Vedite torej, da je nekoč živel knez vdovec, ki je imel hčerko tako rad, da je gledal le skozi njene oči. Zanjo je najel izvrstno učiteljico, ki jo je učila verižnih vbodov, čipkanja v zraku, izvlečenih niti in luknjičastega vezenja ter ji izkazovala tolikšno naklonjenost, da je ni mogoče opisati. Toda oče se je pred kratkim spet oženil in si vzel žensko, ki je bila srborita, hudobna in vražja kakor sam zlodej. Ta prekleta baba je pastorko začela gledati postrani, ji kazati čemeren obraz, se ji pačiti in jo prebadati z mračnimi pogledi, da se je ubogemu dekletu kar srce stiskalo;

zato se je nesrečna deklica učiteljici nenehno pritoževala nad mačehinim grdim ravnanjem in ji govorila: »O Bog, ko bi le ti lahko bila moja mamica, ko si tako ljubezniva in nežna z menoj!« To pesem je ponavljala tako dolgo, da je učiteljici nazadnje v ušesu zabrenčal sršen in ji je, zaslepljena od Mazzamauriella, nekoč rekla:

»Če boš poslušala tole noro glavo, bom jaz tvoja mama, tebe pa bom imela rada kakor punčici svojih oči.« Hotela je še govoriti, ko ji je Zezolla, kakor je bilo deklici ime, segla v besedo:

»Oprosti, ker ti jemljem besedo iz ust. Vem, da me imaš rada, zato ne izgubljajva časa in me nauči, kaj naj storim, saj o tem ne vem ničesar: ti napiši, jaz pa podpišem.« »Prav torej,« ji je odvrnila učiteljica, »dobro poslušaj, našpiči ušesa in dobila boš kruh, bel kakor cvetje. Ko oče odide zdoma, reci mačehi, da bi rada katero izmed starih oblek, ki so v veliki skrinji v shrambi, da boš prihranila to, ki jo imaš na sebi. Ker bi te najraje videla v samih capah in cun jah, bo odprla skrinjo in rekla: ›Drži pokrov.‹ Ti ga drži, ko pa bo začela brskati po njej, ga na mah spusti, da si bo zlomila vrat. Ko bo to opravljeno, veš, da bi tvoj oče še denar ponarejal, samo da bi ti ustregel. Kadar te bo ljubkoval, ga prosi, naj me vzame za ženo. Srečna ti, tedaj boš gospodarica mojega življenja!« Ko je Zezolla to slišala, se ji je vsaka ura zdela tisoč let. Učiteljičin nasvet je natančno izpolnila, in ko je minilo žalovanje za nesrečno preminulo mačeho, je začela očetu igrati na prave strune, da bi se oženil z učiteljico. Knez je sprva mislil, da se šali, toda hči je tako dolgo udarjala s plosko stranjo, da je nazadnje zadela s konico;

naposled je popustil Zezollinim besedam, vzel učiteljico Carmosino za ženo in priredil veliko slavje. Medtem ko sta bila mladoporočenca zatopljena v veseljačenje, je Zezolla stopila na balkon svoje hiše. Na zid je priletela golobička in ji rekla: »Kadar si boš česa zaželela, pošlji prošnjo Golobici vil na otoku Sardiniji in nemudoma boš dobila, kar želiš.« Nova mačeha je pet ali šest dni zasipavala Zezollo z nežnostmi, jo posedala na najboljše mesto pri mizi, ji dajala najboljše grižljaje in jo oblačila v najlepše obleke. A komaj je minilo nekaj časa, je zavrgla in povsem pozabila uslugo, ki jo je prejela — gorje duši, ki ima slabo gospodarico! — ter začela povzdigovati svojih šest hčera, ki jih je dotlej skrivala. Možu je tako dolgo prigovarjala, da je pastorke vzel v milost, lastna hči pa mu je izpadla iz srca;

in tako je, danes malo niže, jutri še niže, nazadnje iz svoje sobe pristala v kuhinji, izpod baldahina ob ognjišču, iz razkošja svile in zlata v cunjah, namesto žezla pa je dobila raženj.

Pa ni izgubila le svojega položaja, temveč tudi ime: namesto Zezolla so ji začeli praviti Mačka Pepelka. Zgodilo se je, da je moral knez zaradi državnih opravkov na Sardinijo. Drugo za drugo je vprašal svojih šest pastork, Mperio, Calamito, Sciorello, Diamante, Colommino in Pascarello, kaj naj jim prinese, ko se vrne:

ena je prosila za razkošne obleke, druga za naglavni nakit, tretja za ličila, četrta za igračke, s katerimi bi si krajšala čas, skratka, vsaka za nekaj drugega. Nazadnje je skoraj posmehljivo vprašal še hčer: »In ti, kaj bi rada?« Ona pa je odvrnila: »Nič drugega, kakor da me priporočiš Golobici vil in ji rečeš, naj mi kaj pošljejo. Če boš pozabil, ne boš mogel ne naprej ne nazaj. Zapomni si, kar ti pravim: tvoja duša, tvoja odgovornost.« Knez je odšel na Sardinijo, opravil svoje posle, nakupil vse, kar so zahtevale pastorke, na Zezollo pa je pozabil. Toda ko se je vkrcal na ladjo in so razpeli jadra, se ladja nikakor ni mogla odmakniti od pristanišča, kakor da bi jo zadrževala riba prisesnica:

kapitan, ki je bil že skoraj obupan, je od utrujenosti zaspal in v sanjah zagledal vilo, ki mu je rekla: »Veš, zakaj ladje ne morete spraviti iz pristanišča? Ker knez, ki potuje z vami, ni izpolnil obljube hčeri: spomnil se je vseh, le svoje krvi ne.« Kapitan se je zbudil in knezu povedal svoje sanje. Ta je ves osramočen zaradi svoje pozabljivosti odšel do Votline vil, jim priporočil hčer in jih prosil, naj ji kaj pošljejo. In glej, iz votline je stopila lepa mladenka, visoka in vzravnana kakor prapor. Rekla mu je, da se hčeri zahvaljuje, ker se je spomnila nanjo, in naj se veseli njenega darila. Ob teh besedah mu je dala datljevo palmo, motiko, zlato vedrce in svileno krpo ter mu povedala, da je eno za sajenje, drugo pa za nego rastline. Knez, ki ga je darilo zelo začudilo, se je poslovil od vile in se odpravil domov. Potem ko je vsem pastorkam izročil, kar so si želele, je nazadnje še hčeri dal vilino darilo. Zezolla je od veselja skoraj skočila iz kože. Palmo je posadila v lep lonec, okopavala jo je in zalivala ter jo zjutraj in zvečer brisala s svileno krpo;

tako da je v štirih dneh zrasla do ženske višine. Tedaj je iz nje stopila vila in vprašala: »Kaj si želiš?« Zezolla ji je odgovorila, da bi rada kdaj šla iz hiše, ne da bi sestre to vedele. Vila ji je odvrnila: »Kadar te bo zamikalo, pridi k loncu in reci:

_Palma moja pozlačena,_ _z zlato motičico sem te okopala,_ _z zlatim vedrcem sem te zalivala,_ _s svileno krpo sem te obrisala_;

_sleci sebe in obleci mene._ Ko pa se boš hotela sleči, spremeni zadnji verz in reci: ›Sleci mene in obleci sebe.‹« Prišel je praznik in učiteljičine hčere so odšle od doma vse nališpane, nadišavljene in napudrane, polne trakov, zvončkov in okraskov, vse v cvetju, dišavah, rožah in drugih lepotičjih. Zezolla je takoj stekla k loncu in izrekla besede, ki ji jih je vila vtisnila v spomin. Pri priči so jo opravili kakor kraljico, jo posadili na belega konja in ji dali dvanajst ličnih, čednih pažev. Odšla je tja, kamor so šle sestre, in te so ob pogledu na tako lepo, pisano golobičko kar sline cedile. Po naključju je tja prišel tudi kralj. Ko je zagledal Zezollino izjemno lepoto, je bil v hipu očaran in je svojemu najzaupnejšemu služabniku naročil, naj na vsak način poizve, kdo je ta lepotica in kje živi. Služabnik ji je nemudoma sledil. A ko je opazila, da ji je za petami, je vrgla na tla pest zlatnikov, ki jih je prav v ta namen dobila od palme. Služabniku so se ob njihovem lesku zasvetile oči; pozabil je slediti konju in si raje polnil pesti z denarjem. Ona pa je hitro smuknila domov in se slekla, kakor jo je naučila vila. Kmalu so se vrnile tudi njene mršave sestre in ji, da bi jo jezile, na dolgo pripovedovale o vseh lepih rečeh, ki so jih videle. Medtem se je služabnik vrnil h kralju in mu povedal, kaj se je zgodilo z zlatniki. Kralj je silno razjarjen zabrusil, da je za štiri usrane novčiče prodal njegovo srečo, in mu naročil, naj ob naslednjem prazniku za vsako ceno ugotovi, kdo je tista lepa mladenka in kje gnezdi ta čudovita ptica. Prišel je naslednji praznik. Sestre so spet odšle vse načičkane in gizdave, prezirano Zezollo pa pustile pri ognjišču. Ta je nemudoma stekla k palmi in izgovorila znane besede. Tedaj se je pojavila cela kopica deklic: ena z ogledalom, druga s stekleničko bučne vodice, tretja s kleščami za kodranje, četrta z rdečilom, druge z glavnikom, bucikami, oblekami, ogrlicami in verižicami. Polepšale so jo kakor sonce, jo posadile v kočijo s šestimi konji ter jo poslale na pot v spremstvu lakajev in pažev v livrejah. Ko je prispela na isti kraj kakor ob prejšnjem prazniku, je v srcih sester še povečala začudenje, v kraljevih prsih pa razplamtela ogenj. Ko je odhajala in ji je služabnik sledil, je, da je ne bi dohitel, vrgla na tla pest biserov in draguljev. Dobri mož je obstal in jih začel pobirati, saj takšnih reči vendar ni bilo mogoče pustiti ležati. Tako je imela dovolj časa, da se je umaknila domov in se kakor ponavadi slekla. Služabnik se je ves poklapan vrnil h kralju, ta pa mu je rekel: »Pri dušah mojih rajnih, če je ne najdeš, te ostrižem in tolikokrat brcnem v rit, kolikor imaš dlak v tej bradi!« Prišel je še en praznik. Ko so sestre odšle, se je Zezolla vrnila k palmi in ponovila čarobno pesem. Oblekli so jo nadvse razkošno in jo posadili v zlato kočijo, okoli katere je bilo toliko služabnikov, da je bila podobna vlačugi, ki so jo zalotili na sprehodu in obstopili biriči. Šla je sestram delat skomine, nato pa se je odpravila domov. Kraljev služabnik se je tokrat kakor z dvojnim šivom prišil na kočijo. Ko je videla, da ji je ves čas za petami, je zavpila: »Poženi, kočijaž!« Kočija se je pognala v tako divji dir, da ji je z noge zdrsnil čeveljček, lepši od vsega, kar si je bilo mogoče zamisliti. Služabnik ni mogel dohiteti kočije, ki je kar letela, zato je pobral čeveljček in ga odnesel kralju ter mu povedal, kaj se je zgodilo. Kralj ga je vzel v roke in rekel: »Če je temelj tako lep, kakšna šele mora biti hiša! O lepi svečnik, v katerem je stala sveča, ki me žge! O trinožnik prelepega kotla, v katerem vre moje življenje! O lepi plutovinasti plovci na ribiški vrvici ljubezni, s katero je ujela mojo dušo! Glejte, objemam vas in vas stiskam k sebi, in če ne morem doseči rastline, častim njene korenine;

če ne morem imeti kapitelov, poljubljam podstavke. Prej ste bili okovi bele noge, zdaj ste past za moje črno srce. Zaradi vas je bila tista, ki muči moje življenje, za pedenj in pol višja, zaradi vas pa je zdaj moje življenje za prav toliko slajše, ko vas gledam in vas imam.« S temi besedami je poklical pisarja, ukazal trobentaču, in tu-tu, že so razglasili, naj vse ženske v kraljestvu pridejo na javno slavje in gostijo, ki si jo je zamislil. Ko je napočil določeni dan — ljubi moj Bog, kakšno požiranje in kakšen direndaj sta se začela! Od kod so prišle vse tiste pastiere in casatielli? Od kod pečenke in mesne kroglice? Od kod makaroni in ravioli? Toliko vsega je bilo, da bi se lahko najedla cela vojska. Prišle so vse ženske, plemenite in navadne, bogate in beračice, stare in mlade, lepe in grde. Ko so se pošteno najedle, je kralj vsem povabljenkam drugo za drugo pomeril čeveljček, da bi videl, kateri se bo natančno prilegal; upal je, da bo po njem prepoznal tisto, ki jo je iskal. Ker pa ni našel noge, ki bi ji bil prav, je začel obupavati. Vseeno je vsem ukazal, naj utihnejo, in rekel: »Jutri se vrnite in še enkrat delajte pokoro z menoj. A če me imate radi, ne pustite doma prav nobene ženske, pa naj bo katerakoli.« Knez je rekel: »Imam še eno hčer, a ta ves čas čepi ob ognjišču, ker je nesrečna in ničvredna, in si ne zasluži sedeti tam, kjer jeste vi.« Kralj mu je odvrnil: »Ta naj bo prva na seznamu, saj tako želim.« Tako so odšli in naslednjega dne so se vsi vrnili; s Carmosininimi hčerami je prišla tudi Zezolla. Brž ko jo je kralj zagledal, je zaslutil, da je to tista, po kateri je hrepenel;

a se je pretvarjal, da ni ničesar opazil. Ko so nehali prežvekovati, je prišlo na vrsto pomerjanje čeveljčka. Toda komaj so ga približali Zezollini nogi, že je sam skočil nanjo, na nogo te ljubke ljubljenke Ljubezni, kakor železo skoči k magnetu. Ko je kralj to videl, je stekel k njej, jo stisnil v objem, jo posadil pod baldahin in ji položil krono na glavo ter ukazal, naj se ji klanjajo in izkazujejo spoštovanje kot svoji kraljici. Sestre so ob tem pokale od zavisti. Ker niso mogle prenesti tega udarca v srce, so se tiho izmuznile in odšle k materi domov ter morale proti svoji volji priznati: _Norec je, kdor se zoperstavlja zvezdam._