Prevod

_Cienzo razbije glavo kraljevemu sinu, zbeži iz domovine in reši princeso iz Pierdesinna pred zmajem; po različnih dogodivščinah jo vzame za ženo. Ko ga začara neka ženska, ga osvobodi brat; Cienzo ga iz ljubosumja ubije, ko pa se izkaže, da je nedolžen, ga z neko zeljo obudi v življenje._ _Ni si mogoče predstavljati, kako globoko je vse navzoče ganila Zezollina sreča in kako vneto so hvalili radodarnost nebes do tega dekleta; prav tako pa so menili, da je bila kazen za mačehine hčere premila, saj ni kazni, ki si je napuh ne bi zaslužil, in ne pogube, ki ne bi pristajala zavisti. Medtem ko so še šepetaje pretresali ta dogodek, si je princ Taddeo položil kazalec desnice počez na usta in jim pomignil, naj utihnejo. Vsi so hkrati obmolknili, kakor bi zagledali volka ali kakor šolar, ki sredi najživahnejšega klepetanja nenadoma opazi učitelja. Nato je pomignil Ciulli, naj začne svojo pripoved, in ta je spregovorila takole._ Nadloge so ljudem največkrat krampi in lopate, ki jim zravnajo pot do sreče, o kakršni se jim še sanjalo ni. Marsikdo preklinja dež, ker mu moči glavo, ne ve pa, da mu prinaša obilje, ki bo pregnalo lakoto;

tako se je zgodilo tudi nekemu mladeniču, kakor vam bom povedala. Pravijo, da je nekoč živel zelo, zelo bogat trgovec po imenu Antoniello. Imel je dva sinova, Cienza in Mea, ki sta si bila tako podobna, da ju ni bilo mogoče ločiti. Zgodilo se je, da se je prvorojenec Cienzo na peščenem zemljišču obmetaval s kamenjem s sinom neapeljskega kralja in mu razbil bučo. Antoniello mu je ves razkačen dejal: »Bravo, lepo si jo zakuhal! Kar piši domov, naj se ve! Hvali se, vreča, dokler te ne razparam! Obesi svoj podvig na veliki zvon! Razbil si dragoceno reč, vredno celih šest novčičev! Kraljevemu sinu si raztreščil glavo? Mar nisi imel dovolj dolge palice, ti oven trmoglavi? Kaj bo zdaj s teboj? Niti treh novčičev ne bi stavil nate, tako slabo si si skuhal! Tudi če bi se skril nazaj tja, od koder si prišel na svet, te ne bi mogel obvarovati kraljevih rok:

dobro veš, da ima dolge krake in seže povsod, in naredil bo kaj takega, da bo še pošteno smrdelo!« Ko je oče nehal govoriti in ponavljati svoje, je Cienzo odgovoril: »Dragi oče, od nekdaj sem slišal, da je bolje imeti doma sodišče kakor zdravnika. Mar ne bi bilo huje, če bi on razbil glavo meni? Izzval me je, otroka sva, šlo je za pretep in to je moj prvi prestopek. Kralj je razumen človek. Navsezadnje, kaj mi pa more, zdaj ali čez sto let? Kdor mi noče dati matere, naj mi da hčer; česar mi noče poslati kuhanega, naj mi pošlje surovo. Povsod je kakor doma, in kdor se boji, naj gre za birića.« »Kaj ti more?« je odvrnil Antoniello. »Lahko te spravi s tega sveta in te pošlje tja, kjer boš dihal drugačen zrak.

Lahko te napravi za učitelja s štiriindvajset dlani dolgo veslačo, da boš ribe tepel po zadnji plati in jih učil govoriti. Lahko te z ovratnico iz treh dlani dolge vrvi, namiljene z milom, pošlje na poroko z Vdovo, in namesto da bi nevesti stisnil roko, boš botru bingljal nad nogami.

Zato ne puščaj svoje kože v najemu med suknom in škarjami, ampak odidi še ta trenutek, da ne bo o tebi ne duha ne sluha in te ne ujamejo za nogo. Bolje biti ptica v gozdu kakor v kletki. Tu imaš denar; vzemi enega od dveh čudežnih konj, ki ju imam v hlevu, in psičko, ki je prav tako čudežna, in ne čakaj več. Bolje je brusiti pete kakor dobiti brco vanje; bolje vzeti noge na rame kakor držati vrat pod tujimi nogami; bolje napraviti tisoč korakov do konca poti kakor obviseti na treh korakih vrvi. Če ne pobereš šil in kopit, ti ne bosta pomagala ne Baldo ne Bartolo.« Cienzo ga je prosil za blagoslov, zajahal konja, si položil psičko v naročje in se odpravil iz mesta. Ko pa je prišel skozi vrata Porta Capuana, se je ozrl in začel govoriti: »Ostani mi zdrav, moj lepi Neapelj, zapuščam te! Kdo ve, ali vas bom še kdaj videl, opeke iz sladkorja in zidovi iz mandljevega testa, kjer so kamni iz mane, tramovi iz sladkornega trsa, vrata in okna pa iz listnatih kolačev! Gorje mi, ko se ločujem od tebe, lepi Pennino, se mi zdi, da odhajam na vislice! Ko se oddaljujem od tebe, Chiazza larga, se mi duša oži od tesnobe; ko zapuščam tebe, Chiazza de l’Urmo, se mi duša trga; ko se poslavljam od vas, Lanziere, me prebada katalonsko kopje; ko se odtrgam od tebe, Forcella, se mi duh trga iz razcepljenih vilic duše! Kje bom našel še kakšen Puorto,

sladko pristanišče vsega dobrega na svetu? Kje še kakšne Cceuze, kjer zaljubljeni angelčki nenehno mešajo kolače radosti? Kje še kakšen Pertuso, zavetje vseh krepostnih ljudi? Kje še kakšno Loggio, kjer domuje obilje in se naslaja okus? Gorje, ne morem se oddaljiti od tebe, moj Lavinaro, ne da bi iz oči izlil pravi hudournik; ne morem te zapustiti, o Mercato, ne da bi postal blago na trgu žalosti. Ne morem se ločiti od tebe, lepa Chiaja, ne da bi v srcu odnesel tisoč ran. Zbogom, pastinak in nežna zelenjava;

zbogom, zeppole in migliacci; zbogom, brokoli in slana tunina; zbogom, vampi in drobovina; zbogom, sesekljane mesne jedi in zapečene dobrote; zbogom, cvet mest, blišč Italije, pisani vrh Evrope, zrcalo sveta; zbogom, Neapelj, ne pusta šunka, temveč kraj, kjer je vrlina postavila svoje mejnike in milina svoje meje. Odhajam, da bom za vedno vdovec po loncih, v katerih sta bila meso in zelenjava srečno poročena; zapuščam ta lepi kraj, moja zeljnata stebla, puščam vas za seboj!« Tako je govoril in sredi levjega sonca vzdihov prelival zimsko deževje solza, dokler ni prvi večer prispel v gozd blizu Cascana. Ta je soncu velel, naj zunaj njegovih meja drži mulo za uzdo, sam pa se je predajal tišini in sencam. Tam je ob vznožju stolpa stala stara hiša. Potrkal je pri stolpu, toda gospodar, ki se je bal razbojnikov, mu ni hotel odpreti, ker je bila že noč. Ubogi Cienzo je moral zato ostati v razpadajoči hiši. Konju je sredi travnika spet spone nadel na noge, sam pa se je s psičko ob strani zleknil na slamo, ki jo je našel v njej. Komaj je zatisnil oči, ga je zbudilo pasje lajanje in zaslišal je, da nekdo ropota po pritličju. Ker je bil pogumen in drzen, je izvlekel sabljo in začel na vse strani udrihati po temi; ko pa je spoznal, da nikogar ne zadene in maha v prazno, se je spet ulegel. Malo zatem ga je nekaj čisto narahlo potegnilo za nogo. Spet je pograbil rezilo, vstal in rekel: »Hej, ti, zdaj me pa že pošteno nadleguješ! Nič ti ne pomaga, če se greš skrivalnice. Pokaži se, če imaš kaj poguma, in opraviva, saj si našel pravega zase!« Ob teh besedah je zaslišal krohot, nato pa votel glas, ki je rekel: »Pridi sem dol, pa ti povem, kdo sem.« Cienzo ni niti za hip izgubil poguma. »Počakaj, že prihajam,« je odvrnil in tipal naokrog, dokler ni našel lestve, ki je vodila v klet. Ko se je spustil vanjo, je zagledal prižgano svetilko in tri postave, podobne strašilom, ki so se bridko tolkla po prsih in govorile: »Moj lepi zaklad, kako te izgubljam!« Ob tem prizoru se je tudi Cienzo, da bi jim delal družbo, lotil žalovanja. Ko so lep čas jokali in je luna s sekirico svojih žarkov že presekala nebesni kolač na pol, so mu tri žalujoče postave rekle: »Zdaj pa vzemi ta zaklad, ki je namenjen samo tebi, in poskrbi, da ti ga shranijo.« Nato so izginile, kakor bi jih nikoli ne bilo. Ko je Cienzo skozi neko odprtino zagledal sonce, je hotel zlesti ven, toda lestve ni našel. Začel je tako glasno vpiti, da ga je zaslišal gospodar stolpa, ki je prišel v razvalino odlit vodo. Vprašal ga je, kaj počne tam; ko je izvedel, kaj se je zgodilo, je šel po lestev, se spustil v klet in našel velik zaklad. Del ga je hotel dati Cienzu, a ta ni hotel ničesar. Vzel je psičko, zajahal konja in se odpravil naprej. Ko je prišel v samoten, pust gozd, tako temačen, da se je človeku ob njem kar skremžil obraz, je ob reki našel vilo. Reka je v želji, da bi ugajala senci, v katero je bila zaljubljena, vijugala kakor kača po travnikih in poskakovala čez kamenje. Vilo pa je obdajala tolpa razbojnikov, ki ji je hotela vzeti čast. Ko je Cienzo videl nasilje teh malopridnežev, ki bi slekli še obešenca, je izvlekel meč in med njimi napravil pravo klavnico. Vila, ki je videla, kako se je izkazal zavoljo nje, se mu je na vse pretege zahvaljevala in ga povabila v svojo bližnjo palačo, kjer bi mu povrnila uslugo. Toda Cienzo ji je dejal: »Ni za kaj in tisočkrat hvala! Drugič sprejmem prijazno ponudbo, zdaj pa se mi mudi po važnem opravku,« ter se poslovil. Ko je prehodil še lep kos poti, je prišel do kraljeve palače, ki je bila vsa odeta v žalovanje, da je človeku ob pogledu nanjo kar potemnelo srce. Vprašal je, kaj je vzrok tolikšne žalosti, in odgovorili so mu, da se je v deželi pojavil sedemglavi zmaj, najstrašnejši, kar jih je svet kdaj videl. Imel je petelinje grebene, mačje glave, ognjene oči, gobce kakor veliki psi čuvaji, netopirja krila, medvedje kremplje in kačji rep. Vsak dan je pogoltnil enega človeka. Tako je šlo vse do današnjega dne, ko je ta srečni dobitek po žrebu pripadel Menechelli, kraljevi hčeri. Zato v kraljevi hiši kričijo in si trgajo lase, saj bo najlepše bitje v vsej deželi požrla in pogoltnila ostudna pošast. Ko je Cienzo to slišal, se je umaknil ob stran in zagledal Menechello z dolgo vlečko žalnega oblačila. Spremljale so jo dvorne gospodične in vse ženske iz mesta; ploskale so z rokami, si pulile lase šop za šopom in objokovale nesrečno usodo uboge mladenke, govoreč:

»Kdo bi rekel, da bo morala ta nesrečna deklica odstopiti vse bogastvo življenja trebuhu te grde zveri? Kdo bi rekel, da bo temu lepemu liščku za kletko služil zmajev želodec? Kdo bi rekel, da bo ta lepi angelček moral pustiti nit svojega življenja v tej črni mesnici?« Medtem ko so tako govorile, je iz votline prilezel zmaj. O mati moja, kakšna grozota!

Pomislite samo: sonce se je od strahu skrilo med oblake, nebo se je zmračilo in srce vsakega navzočega se je posušilo kakor mumija. Tako so se tresli, da jim še svinjske ščetine ne bi bilo mogoče potisniti v zadnjico. Ko je Cienzo to videl, je zgrabil meč in švist, švast, ena glava je odletela na tla. Toda zmaj je vrat podrgnil ob neko zel v bližini in ga takoj spet prilepil h glavi, kakor se kuščarju priraste rep. Ko je Cienzo to videl, je rekel: »Kdor ne poskusi še enkrat, ne pride do sadov!« Stisnil je zobe in zamahnil s tolikšno silo, da je naenkrat odsekal vseh sedem glav. Poskakale so z vratov kakor čičerika z žlice. Izrezal jim je jezike in jih spravil, glave pa zalučal celo miljo proč od trupa, da se ne bi spet zlepile z njim. Nato je nabral pest zeli, ki je zmajev vrat prilepila h glavi, poslal Menechello domov k očetu, sam pa se odpravil počivat v gostilno. Ni mogoče verjeti, kako se je kralj razveselil, ko je zagledal hčer;

in ko je slišal, kako je bila rešena, je dal nemudoma razglasiti, naj tisti, ki je ubil zmaja, pride po njegovo hčer za ženo. Ko je to slišal neki premeten kmet, je pobral zmajeve glave, šel h kralju in mu dejal: »Zaradi tega korenjaka je Menechella zdrava in živa; tele roke so deželo rešile tolikšne pogube. Tu so glave, priče mojega junaštva, in vsaka obljuba je dolg.« Kralj je ob teh besedah snel krono z glave in jo posadil kmetu na betico, ki je bila pod njo videti kakor razbojniška glava, nataknjena na steber. Novica o tem se je raznesla po vsem mestu in prišla tudi Cienzu na ušesa. Ta si je rekel: »Res sem pravi tepec! Srečo sem držal za lase, pa sem jo izpustil iz rok! Oni mi hoče dati polovico zaklada, jaz pa ga cenim toliko, kolikor Nemec ceni svežo vodo; ona bi me rada obdarila v svoji palači, jaz pa se za to zmenim toliko kakor osel za glasbo. In zdaj me vabijo h kroni, jaz pa čepim kakor pijana predica ob vretenu in dopuščam, da me prehiti kosmata kmečka noga in mi kak zanikrn, goljufiv igralec iz rok izmakne teh lepih devetintrideset točk!« Tako je govoril, nato pa segel po črnilniku, vzel pero, razgrnil papir in začel pisati: »Najlepšemu biseru med ženskami, Menechelli, princesi iz Pierdesinna. Potem ko sem ti po milosti levjega sonca rešil življenje, slišim, da se nekdo drug kiti z mojim trudom in si prilašča zasluge za uslugo, ki sem ti jo storil. Ker si bila sama navzoča pri tem dogodku, lahko kralju razodeneš resnico. Ne dopusti, da kdo drug zasede izpraznjeno mesto, za katero sem se jaz potil in vihtel roke: tako bo prav ravnala tvoja lepa kraljevska milina in ta močna roka klavca koz bo dobila zasluženo plačilo. Za konec poljubljam tvoje nežne ročice. Iz gostilne Pri nočni posodi, danes, v nedeljo.« Ko je pismo napisal in ga zapečatil s prežvečenim kruhom, ga je dal psički v gobček in rekel: »Pojdi, steci hitro in ga odnesi kraljevi hčeri. Nikomur drugemu ga ne daj, samo naravnost v roke tisti s srebrnim obrazom.«

Psička je skoraj poletela do kraljeve palače in v dvorani našla kralja, ki je ženinu še vedno izkazoval časti. Ko je videl psičko s pismom v gobčku, je ukazal, naj ji ga vzamejo, toda nikomur ga ni hotela dati. Skočila je Menechelli v naročje in ji ga položila v roko. Ta je vstala s stola, se priklonila kralju in mu dala pismo, da bi ga prebral. Ko ga je prebral, je ukazal, naj sledijo psički, pogledajo, kam bo šla, in privedejo njenega gospodarja predenj. Dva dvorjana sta ji torej sledila do gostilne, tam našla Cienza, mu prenesla kraljevo naročilo in ga odpeljala v palačo. Ko je prišel pred kralja, ga je ta vprašal, kako se more hvaliti, da je ubil zmaja, če pa je glave prinesel mož, ki mu zdaj kronan stoji ob strani. Cienzo je odgovoril: »Ta kmet bi si prej zaslužil papirnato sramotilno kapo kakor krono, saj je bil tako predrzen, da vam je mehurje prodajal za svetilke. Da boste videli, da sem to junaštvo opravil jaz, ne pa ta kozjebradec, naj prinesejo zmajeve glave. Nobena vam ne more pričati, ker je brez jezika; jezike pa sem prinesel sem, da vam dokažem resnico.« Ob teh besedah je pokazal jezike. Kmet je otrpnil in ni vedel, kaj ga je doletelo, še posebno ko je Menechella dodala: »Ta je, prav ta! Ah, kmet pasji, pa me je skoraj že potegnil za nos!« Ko je kralj to slišal, je snel krono s te svinjske kože in jo posadil Cienzu na glavo. Kmeta je hotel poslati na galeje, toda Cienzo je prosil, naj mu prizanese, da bi s plemenitostjo osramotil njegovo predrznost. Dali so pripraviti mize in pojedli gosposko gostijo. Ko je bilo pojedine konec, sta se mladoporočenca odpravila v lepo posteljo, dišečo po sveže opranem perilu, kjer je Cienzo dvignil prapore zmage nad zmajem in zmagoslavno vkorakal na Kapitol ljubezni. Zjutraj, ko je sonce med zvezdami z obema rokama vihtelo veliki meč svetlobe in vpilo: »Nazaj, sodrga!«, se je Cienzo oblačil pred oknom in nasproti zagledal lepo mladenko. Obrnil se je k Menechelli in rekel: »Kako lepa je tista, ki stoji nasproti naše hiše!« »Kaj pa hočeš s tistimi ranami?« je odgovorila žena. »Si vrgel oči nanjo? Te je obšla kakšna čudna muha?

Se ti je obilje že uprlo? Ti meso, ki ga imaš doma, ni dovolj?« Cienzo je povesil glavo kakor mačka, ki je napravila škodo, in ni rekel ničesar;

potem pa se je pretvarjal, da mora po nekem opravku, odšel iz palače in se izmuznil v hišo tiste mladenke. Ta je bila resnično kraljevski grižljaj: videti je bila kakor nežna sveža skuta, kakor sladkorno testo. Nikoli ni obrnila gumbkov svojih oči, ne da bi srcem pripravila ljubezensko mučilnico, in nikoli ni odprla škatlice svojih ustnic, ne da bi dušam pripravila vročo kopel; nikoli ni premaknila stopala, ne da bi pošteno naložila po hrbtu tistim, ki so viseli na vrvi upanja.

Poleg tolikšne lepote, ki je sama po sebi začarala človeka, pa je imela še moč, da je moške, kadar je hotela, s svojimi lasmi uročila, zvezala, vklenila in zamotala. Tako je napravila tudi s Cienzom: komaj je stopil k njej, je že obtičal s spetimi nogami kakor žrebe. Medtem je njegov mlajši brat Meo, ki ni dobil o Cienzu nobene novice, sklenil, da ga pojde iskat. Očeta je prosil za dovoljenje in ta mu je dal drugega konja in drugo psičko, prav tako čudežna. Meo se je odpravil na pot in zvečer prispel do stolpa, kjer je bil prej Cienzo. Gospodar ga je imel za njegovega brata in ga sprejel z največjo prijaznostjo na svetu. Ponujal mu je denar, toda Meo ga ni hotel. Ob tolikšnih časteh je pomislil, da je bil njegov brat gotovo tukaj, in se razveselil upanja, da ga bo našel;

ko je luna, sovražnica pesnikov, obrnila hrbet soncu, je nadaljeval pot in prišel do vile. Tudi ona ga je imela za Cienza in ga obsula s prijaznostmi, nenehno govoreč: »Dobrodošel, moj mladenič, ki si mi rešil življenje!« Meo se ji je zahvalil za tolikšno naklonjenost in dejal: »Oprostite, da se ne morem ustaviti, mudi se mi. Se vidiva, ko se bom vračal.« Vesel, da povsod odkriva bratove sledi, je šel naprej in prispel do kraljeve palače prav tisto jutro, ko so Cienza zajeli vilini lasje. Vstopil je in služabniki so ga sprejeli z velikimi častmi, nevesta pa ga je ljubeče objela in mu rekla: »Dobrodošla moja ženica, zjutraj gre, zvečer pride! Ko gredo vse ptice na pašo, se sova vrača v gnezdo. Kako si mogel biti tako dolgo zdoma, moj Cienzo? Kako moreš biti proč od Menechelle? Rešil si me iz zmajevega gobca, zdaj pa me tlačiš v žrelo sumničenju, kadar se ne morem venomer ogledovati v tvojih očeh!« Meo, ki je bil prebrisan fant, je takoj pomislil, da je to bratova žena. Obrnil se je k Menechelli, se opravičil za zamudo, jo objel in šla sta jest. Ko pa je luna kakor koklja sklicala zvezde, naj pozobljejo roso, sta se odpravila spat. Meo, ki je spoštoval bratovo čast, je razdelil rjuhe in vsak se je zavil v svojo, da ne bi imel priložnosti dotakniti se svakinje. Ko je ta videla nekaj tako nenavadnega, mu je mrko, s prav mačehovskim obrazom rekla: »Ljubi moj, od kdaj pa to? Kakšno igro se greva? Kakšne igrice so to? Sva mar posest sprtih solastnikov, da med naju postavljaš mejnike? Sva sovražni vojski, da koplješ med nama jarek? Sva divja konja, da naju ločuješ z ograjo?« Meo, ki je znal šteti vsaj do trinajst, je odgovoril: »Ne pritožuj se čezme, ljuba moja, ampak čez zdravnika: ker me namerava očistiti, mi je predpisal post. Poleg tega sem od lova tako utrujen, da sem čisto brez repa.« Menechella, ki ni znala niti vode skaliti, je pogoltnila to pravljico in zaspala. Ko pa je sonce pregnalo noč in ji dalo le še toliko časa somraka, da je pobrala culo, se je Meo oblačil pri istem oknu kakor brat in zagledal isto mladenko, ki je ujela Cienza. Zelo mu je bila všeč, zato je vprašal Menechello: »Kdo je tista lepotica na oknu?« Ona pa je silno razkačena odgovorila: »Torej si še vedno tak do mene? Če je tako, sva pa prišla na pravo! Že včeraj si mi s tisto ribo načenjal živce; bojim se, da jezik sega tja, kjer zob boli. Moral bi me spoštovati: navsezadnje sem kraljeva hči, in vsak drek ima svoj dim! Ni bilo zastonj, da si nocoj napravil cesarskega orla in se obrnil s hrbtom proti meni, ni bilo zastonj, da si se umaknil s svojim imetjem! Zdaj te razumem: v moji postelji se postiš, da bi gostil drugje! Če bom to videla, bom napravila takšno norost, da bodo trske letele po zraku!« Meo, ki je jedel kruh iz mnogih peči, jo je pomiril z lepimi besedami. Rekel ji je in prisegel, da tudi zaradi najlepše vlačuge na svetu ne bi zamenjal svojega doma in da je ona punčica njegovega srca. Menechella je bila ob teh besedah vsa potolažena. Umaknila se je v sobico, kjer so ji dvorne gospodične s steklom gladile čelo, spletale lase, barvale obrvi, rdečile obraz in jo na vse načine lepotičile, da bi bila še lepša za tistega, ki ga je imela za moža. Meo pa je zaradi njenih besed posumil, da je Cienzo morda v hiši tiste mladenke. Vzel je psičko, odšel iz palače in stopil v njeno hišo. Komaj je prišel, je ženska rekla: »Moji lasje, zvežite ga!« Meo, ki je imel odgovor takoj pripravljen, pa je odvrnil: »Moja psička, požri jo!« In psička jo je v enem zaletu pogoltnila kakor mehko jajce. Meo je šel noter in našel začaranega brata. Položil je nanj dve pasji dlaki in Cienzo se je zbudil kakor iz globokega spanja. Meo mu je povedal vse, kar se mu je zgodilo na poti in nazadnje v palači, tudi to, kako ga je Menechella zamenjala z njim in kako je spal z njo. Ravno je hotel nadaljevati in povedati za ločene rjuhe, ko je Cienzo, ki ga je skušal zlodej, zgrabil star meč in mu odsekal vrat kakor kumaro. Ob tem hrupu sta kralj in njegova hči pogledala ven. Ko je Menechella videla, da je Cienzo ubil nekoga, ki mu je bil na las podoben, ga je vprašala, zakaj je to storil. Cienzo ji je rekel: »Sebe vprašaj, saj si spala z mojim bratom, misleč, da spiš z menoj, zato sem ga pokončal!« »Oh, koliko jih po krivici pobijejo!« je rekla Menechella. »Lepo si se izkazal! Nisi si zaslužil tako dobrega brata, saj je, ko se je znašel z menoj v isti postelji, s tolikšno spodobnostjo ločil rjuhe in ohranil čast obeh.« Ko je Cienzo to slišal, se je pokesal zaradi tako strašne zmote, hčere prenagljene sodbe in matere oslarije, ter si od žalosti skoraj razpraskal polovico obraza. Tedaj pa se je spomnil zeli, ki mu jo je pokazal zmaj. Podrgnil jo je po bratovem vratu in ta se je takoj sprijel z glavo, Meo pa je oživel zdrav in cel. Cienzo ga je veselo objel in ga prosil odpuščanja, ker ga je v preveliki naglici in ne da bi vedel resnico spravil s sveta. Nato sta šla skupaj v palačo, od koder so poslali po Antoniella in vso njegovo družino. Antoniello je postal kralju drag in na lastnem sinu videl, kako resničen je pregovor:

_Krivi barki ravno pristanišče._