Prevod

Vezir mu je rekel: »Slišal sem, o kralj, da je živel trgovec z velikim premoženjem, ki je imel sina, nadvse ljubega njegovemu srcu. Nekega dne je sin rekel očetu: ‘Oče, rad bi te prosil, da mi izpolniš željo in mi olajšaš srce.’ Oče ga je vprašal: ‘Kakšna pa je tvoja želja, sin moj, da ti jo izpolnim? Četudi bi moral zanjo žrtvovati luč svojih oči, bi ti jo uresničil.’ Sin mu je odgovoril: ‘Želim si, da bi mi dal nekaj denarja, da bi s trgovci odpotoval v Bagdad, si ogledal mesto in palače kalifov. Sinovi trgovcev so mi pripovedovali o njih in zaželel sem si, da bi jih videl na lastne oči.’ Oče mu je rekel: ‘Sin moj, kdo bi mogel prenesti tvojo odsotnost?’ Sin pa je odgovoril: ‘Povedal sem ti svojo željo in tja moram odpotovati, s tvojim privoljenjem ali brez njega. V srcu se mi je vnelo hrepenenje, ki ne bo ugasnilo, dokler ne prispem tja.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila petsto devetindevetdeseta noč,

je rekla: »Slišala sem, o srečni kralj, da je kraljev sin rekel očetu: ‘Odpotovati moram in priti v Bagdad.’ Ko je oče spoznal, da je sin trdno odločen, mu je pripravil trgovskega blaga za trideset tisoč dinarjev in ga poslal na pot s trgovci, ki jim je zaupal, ter jim naročil, naj pazijo nanj. Nato se je poslovil od njega in se vrnil domov. Mladenič je potoval s svojimi trgovskimi tovariši, dokler niso prispeli v Bagdad, mesto miru. Ko so prišli tja, je šel na trg in najel lepo, očarljivo hišo, ki mu je osupnila duha in očarala pogled. V njej so žvrgolele ptice, sprejemnice so si stale nasproti, tla so bila tlakovana s pisanim marmorjem, stropi pa pozlačeni in okrašeni z lazuritom. Vratarja je vprašal, koliko znaša mesečna najemnina. ‘Deset dinarjev,’ mu je odgovoril. Mladenič ga je vprašal: ‘Govoriš resnico ali se norčuješ iz mene?’ Vratar je odvrnil: ‘Pri Bogu, govorim samo resnico. Vsakdo, ki se naseli v tej hiši, ostane v njej le teden ali dva.’ ‘Zakaj pa?’ je vprašal mladenič. Vratar mu je rekel: ‘Sin moj, vsakdo, ki se naseli v njej, jo zapusti bolan ali mrtev. Hiša je po tem zaslovela med vsemi ljudmi, zato si nihče ne upa več prebivati v njej in najemnina se je znižala na ta znesek.’

Ko je mladenič to slišal, se je silno začudil in rekel: ‘Gotovo mora biti v tej hiši nekaj, kar povzroča bolezen ali smrt.’ Nato je premislil, se zatekel k Bogu po varstvo pred prekletim hudičem, pregnal strah iz misli in se naselil v njej. Kupoval je in prodajal; dnevi so minevali, on pa je živel v hiši in nič od tega, kar mu je povedal vratar, ga ni doletelo. Nekega dne je sedel pred hišnimi vrati, ko je mimo prišla sivolasa starka, podobna lisasti kači. Nenehno je slavila in poveličevala Boga ter s poti odstranjevala kamenje in druge ovire. Ko je zagledala mladeniča pred vrati, se je zazrla vanj in se začudila. Mladenič jo je vprašal: ‘Žena, me poznaš ali me imaš za koga drugega?’ Ob njegovih besedah je prihitela k njemu, ga pozdravila in vprašala: ‘Kako dolgo že prebivaš v tej hiši?’ ‘Mati moja, dva meseca,’ ji je odgovoril. Rekla je: ‘Prav temu sem se začudila. Sin moj, ne poznam te in tudi ti ne poznaš mene, pa tudi za koga drugega te nisem imela. Čudim se le zato, ker je vsakdo razen tebe, ki je prebival v tej hiši, odšel iz nje bolan ali mrtev. Ni dvoma, sin moj, da tvegaš svoje mlado življenje. Mar se še nisi povzpel na vrh palače in pogledal skozi razgledni paviljon?’ Nato je starka odšla svojo pot. Ko ga je zapustila, je mladenič premišljeval o njenih besedah in si rekel: ‘Nikoli še nisem šel na vrh palače in niti vedel nisem, da je v njej razgledni paviljon.’ Pri priči je vstopil in začel obhod po hiši, dokler ni v nekem kotu med drevjem opazil majhnih vrat, prepredenih s pajčevino. Ko jih je zagledal, si je rekel: ‘Morda je pajek spletel mrežo čez ta vrata prav zato, ker se za njimi skriva smrt.’ Oprijel se je besed vzvišenega Boga: ‘Reci: Doletelo nas bo le tisto, kar nam je Bog zapisal.’ Nato je odprl vrata in se po ozkem stopnišču povzpel na vrh. Tam je zagledal razgledni paviljon in sedel vanj, da bi si odpočil in užival v razgledu. Uzrl je prijeten, lepo urejen kraj, na njegovem vrhu pa veličasten prostor za sedenje, od koder se je odpiral pogled na ves Bagdad. V njem je sedela mladenka, podobna rajski devici. Povsem mu je osvojila srce, mu vzela razum in pamet ter mu naložila Jobovo potrpežljivost in Jakobovo žalost. Ko jo je mladenič zagledal in si jo dodobra ogledal, si je rekel: ‘Morda ljudje govorijo, da vsakdo, ki se naseli v tej hiši, umre ali zboli, prav zaradi te mladenke. Ko bi le vedel, kako naj se rešim! Pamet me je zapustila.’

Nato se je spustil z vrha palače, zatopljen v misli o svoji usodi. Sedel je v hiši, a ni našel miru, zato je šel ven in ves zmeden sedel pred vrata. Tedaj je po poti prišla starka, ki je omenjala in slavila Boga. Ko jo je mladenič zagledal, je vstal, jo prvi pozdravil in ji rekel: ‘Mati moja, zdrav in srečen sem bil, dokler mi nisi svetovala, naj odprem tista vrata. Našel sem razgledni paviljon, ga odprl in pogledal od zgoraj, pa sem videl nekaj, kar me je povsem osupnilo. Zdaj mislim, da mi je pogubiti se, in vem, da zame ni drugega zdravnika kakor ti.’ Ko ga je slišala, se je zasmejala in mu rekla: ‘Nič hudega se ti ne bo zgodilo, če bo tako hotel vzvišeni Bog.’ Ob teh besedah je mladenič vstal, šel v hišo in se vrnil s stotimi dinarji v rokavu. Rekel ji je: ‘Vzemi jih, mati moja, in ravnaj z menoj, kakor gospodarji ravnajo s svojimi služabniki. Hitro mi pridi na pomoč, kajti če umrem, boš na sodni dan odgovarjala za mojo kri.’ Starka mu je rekla: ‘Z veseljem in v čast mi bo. Želim le, sin moj, da mi nekoliko pomagaš, in tako boš dosegel, kar si želiš.’ ‘Kaj želiš, mati moja?’ jo je vprašal. Rekla je: ‘Pomagaj mi tako, da greš na trg svile in povprašaš po prodajalni Abuja al Fatha ibn Kidama. Ko ti jo pokažejo, sedi v njegovi prodajalni, ga pozdravi in mu reci: Daj mi tančico, ki jo imaš okrašeno z zlatom. V vsej prodajalni nima lepše. Kupi jo, sin moj, pa naj stane, kolikor hoče, in jo shrani, dokler jutri ne pridem k tebi, če bo tako hotel vzvišeni Bog.’

Nato je starka odšla, mladenič pa se je vso noč premetaval, kakor bi ležal na žerjavici. Ko se je zdanilo, je spravil v žep tisoč dinarjev, odšel na trg svile in povprašal po prodajalni Abuja al Fatha. Eden od trgovcev mu jo je pokazal. Ko je prišel tja, je pred trgovcem zagledal mlade služabnike, strežnike in spremstvo. Trgovec je bil dostojanstven in očitno zelo bogat, krona vsega njegovega blagostanja pa je bila tista mladenka, ki ji ni bilo enake niti med ženami kraljevih sinov. Mladenič ga je pozdravil in trgovec mu je odzdravil, nato pa ga povabil, naj sede. Ko je sedel k njemu, mu je mladenič rekel: ‘Trgovec, rad bi, da mi pokažeš tisto tančico.’ Trgovec je sužnju ukazal, naj iz zadnjega dela prodajalne prinese sveženj svile. Suženj ga je prinesel, trgovec pa ga je razvezal in iz njega vzel več tančic. Mladenič je osupnil nad njihovo lepoto, trgovec pa mu je pokazal prav tisto, ki jo je iskal. Kupil jo je za petdeset dinarjev in se vesel vrnil z njo domov. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila šeststota noč,

je rekla: »Slišala sem, o srečni kralj, da je mladenič, potem ko je od trgovca kupil tančico, odšel z njo domov. Tedaj je prišla starka. Ko jo je zagledal, je vstal in ji izročil tančico. Rekla mu je: ‘Prinesi mi žerjavico.’ Mladenič jo je prinesel, ona pa je rob tančice približala žerjavici in ga osmodila. Nato jo je zložila, kakor je bila prej, jo vzela in odšla k hiši Abuja al Fatha. Ko je prišla tja, je potrkala na vrata. Mladenka je zaslišala njen glas, vstala in ji odprla. Starka je bila prijateljica njene matere, zato jo je mladenka poznala. Vprašala jo je: ‘Kaj potrebuješ, mati moja? Moja mati je odšla od mene k sebi domov.’ Starka ji je odgovorila: ‘Hči moja, vem, da tvoje matere ni pri tebi; bila sem pri njej doma. K tebi sem prišla samo zato, ker se bojim, da bi zamudila čas molitve. Rada bi se pri tebi obredno umila, saj vem, da si čista in da je tvoja hiša čista.’ Mladenka ji je dovolila vstopiti. Starka jo je pozdravila, molila zanjo, nato pa vzela vrč in šla v stranišče. Opravila je obredno umivanje in na nekem mestu zmolila. Zatem je stopila k mladenki in ji rekla: ‘Hči moja, mislim, da so po kraju, kjer sem molila, hodili služabniki in da ni obredno čist. Poišči mi drug prostor za molitev, kajti molitev, ki sem jo opravila, štejem za neveljavno.’ Mladenka jo je prijela za roko in rekla: ‘Mati moja, pridi molit na moje ležišče, na katerem sedi moj mož.’ Ko jo je pripeljala do ležišča, je starka začela moliti, prositi Boga in se priklanjati. Nato je izkoristila trenutek, ko mladenka ni bila pozorna, in neopazno potisnila tančico pod blazino. Ko je končala molitev, je še enkrat molila zanjo, vstala in odšla.

Proti večeru se je vrnil trgovec, njen mož, in sedel na ležišče. Prinesla mu je jedi, najedel se je in si umil roke, nato pa se naslonil na blazino. Tedaj je opazil, da izpod nje štrli rob tančice. Potegnil jo je ven, in ko jo je pogledal, jo je prepoznal ter mladenko osumil prešuštva. Poklical jo je in vprašal: ‘Od kod ti ta tančica?’ Prisegala mu je in govorila: ‘Nihče razen tebe ni prišel k meni.’ Trgovec je iz strahu pred sramoto umolknil in si rekel: ‘Če razkrijem to stvar, bom osramočen po vsem Bagdadu.’ Bil je namreč eden od kalifovih družabnikov. Ni mu preostalo drugega, kakor da molči, in z ženo ni spregovoril niti besede. Mladenki je bilo ime Mahzija. Poklical jo je in ji rekel: ‘Slišal sem, da tvoja mati leži bolna zaradi bolečine v srcu in da so se pri njej zbrale ženske ter jo objokujejo. Pojdi k njej.’ Mladenka je odšla k materi. Ko je vstopila v hišo, jo je našla zdravo. Nekaj časa je sedela pri njej, nato pa so prišli nosači z njenimi stvarmi iz trgovčeve hiše. Prinesli so vse njeno imetje. Ko je mati to videla, je vprašala: ‘Hči moja, kaj se ti je zgodilo?’ Hči je odgovorila, da o vsem tem ničesar ne ve. Mati se je razjokala in žalovala, ker se je njena hči ločila od tega moža.

Čez nekaj dni je starka obiskala mladenko pri njej doma, jo prisrčno pozdravila in rekla: ‘Kaj je s teboj, hči moja, ljuba moja? Vso si me zaskrbela.’ Stopila je k njeni materi in jo vprašala: ‘Sestra moja, kaj je novega? Kaj se je zgodilo med hčerjo in njenim možem? Slišala sem, da se je ločil od nje. S čim se je pregrešila, da jo je vse to doletelo?’ Mladenkina mati ji je rekla: ‘Morda se bo njen mož po tvojem blagoslovu vrnil k njej. Moli zanjo, sestra moja, saj se tako vztrajno postiš in prebediš vso noč v molitvi.’ Ko so hči, mati in starka skupaj sedele v hiši ter se pogovarjale, je starka rekla mladenki: ‘Hči moja, ne skrbi. Če bo tako hotel vzvišeni Bog, te bom v teh dneh spet združila z možem.’ Nato je šla k mladeniču in mu rekla: ‘Pripravi nam lepo sprejemnico, kajti nocoj ti jo pripeljem.’ Mladenič je vstal, pripravil vse, kar bi utegnile potrebovati od jedi in pijače, ter sedel in ju čakal. Starka pa je šla k mladenkini materi in ji rekla: ‘Sestra moja, pri nas je svatba. Pošlji hčer z menoj, da se razvedri in prežene skrbi ter žalost. Potem ti jo pripeljem nazaj takšno, kakršno bom odpeljala.’ Mati je vstala, hčer oblekla v najrazkošnejša oblačila in jo okrasila z najlepšim nakitom. Mladenka je odšla s starko, mati pa ju je pospremila do vrat in starki naročala: ‘Pazi, da je ne vidi nihče od božjih ljudi, saj veš, kakšen položaj ima njen mož pri kalifu. Ne zadržujta se in jo čim prej pripelji nazaj.’ Starka jo je odpeljala k mladeničevi hiši, mladenka pa je mislila, da gre v hišo, kjer se obhaja svatba. Ko je vstopila in prišla v sprejemnico … Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila šeststo prva noč,

je rekla: »Slišala sem, o srečni kralj, da je mladenič, ko je mladenka vstopila v hišo in prišla v sprejemnico, skočil k njej, jo objel ter ji poljubil roke in noge. Mladenka je osupnila nad njegovo lepoto in zdelo se ji je, da so ta kraj in vse dišave, jedi in pijače v njem le sanje. Ko je starka opazila njeno osuplost, ji je rekla: ‘Božje ime naj te varuje, hči moja! Ne boj se, tukaj bom sedela in niti za trenutek te ne bom zapustila. Ti si prava zanj in on je pravi zate.’ Mladenka je sedla, silno sramežljiva. Mladenič pa se je z njo ves čas šalil, jo spravljal v smeh ter jo zabaval s pesmimi in zgodbami, dokler se ji ni srce odprlo in se ni sprostila. Jedla je in pila; ko jo je pijača prijetno ogrela, je vzela lutnjo in zapela, mladeničeva lepota pa ji je vzbudila naklonjenost in hrepenenje. Ko je mladenič to videl, je bil opit brez vina in bi zanjo zlahka dal življenje. Starka ju je pustila sama, zjutraj pa se je vrnila in ju pozdravila. Mladenko je vprašala: ‘Kakšna je bila tvoja noč, gospa moja?’ Odgovorila ji je: ‘Prijetna, po zaslugi tvoje dobrote in tvoje skrbne pomoči.’ Nato ji je starka rekla: ‘Vstani, pojdiva k tvoji materi.’ Ko je mladenič slišal te besede, ji je dal sto dinarjev in rekel: ‘Pusti jo pri meni še to noč.’ Starka ju je zapustila in šla k mladenkini materi ter ji rekla: ‘Tvoja hči te pozdravlja. Nevestina mati jo je s prisego zavezala, da bo še nocoj prespala pri njej.’ Mati ji je odgovorila: ‘Sestra moja, pozdravi obe. Če je hči tam vesela, naj kar prenoči, da se razvedri in se v miru vrne. Zanjo me skrbi le zaradi žalosti, ki ji jo je povzročil mož.’

Starka je mladenkini materi pripovedovala izgovor za izgovorom, tako da je hči ostala pri mladeniču sedem dni. Vsak dan je od njega dobila sto dinarjev. Ko so ti dnevi minili, je mati starki rekla: ‘Takoj mi pripelji hčer. Srce me skrbi zanjo, predolgo je ni in obhajajo me zle slutnje.’ Starka je odšla jezna zaradi njenih besed. Prišla je k mladenki, jo prijela za roko in skupaj sta zapustili mladeniča, ki je opit od vina spal na svojem ležišču. Ko sta prišli k materi, ju je ta sprejela vedro in prisrčno ter se neznansko razveselila hčerine vrnitve. Rekla ji je: ‘Hči moja, zelo me je skrbelo zate in svoji sestri sem izrekla besede, ki so jo prizadele.’ Hči ji je rekla: ‘Vstani in ji poljubi roke in noge, saj mi je bila kakor služabnica, ki je izpolnjevala vse moje želje. Če ne storiš, kar ti pravim, nisem več tvoja hči in ti nisi več moja mati.’ Mati je pri priči vstala in se pobotala s starko. Mladenič pa se je prebudil iz pijane omame in mladenke ni več našel, vendar se je veselil tega, kar mu je bilo dano, saj je dosegel, kar si je želel.

Nato je starka prišla k mladeniču, ga pozdravila in vprašala: ‘Kaj praviš na moje delo?’ Odgovoril ji je: ‘Odlično si vse premislila in uredila.’ Nato mu je rekla: ‘Zdaj pa popraviva, kar sva pokvarila, in vrniva to mladenko njenemu možu, saj sva midva povzročila njuno ločitev.’ ‘Kaj naj storim?’ jo je vprašal. Rekla mu je: ‘Pojdi v trgovčevo prodajalno, ga pozdravi in sedi k njemu. Jaz bom šla mimo. Ko me zagledaš, hitro skoči iz prodajalne, me zgrabi za obleko, me vleci, zmerjaj in straši ter zahtevaj tančico. Trgovcu pa reci: Gospod moj, se ne spomniš tančice, ki sem jo kupil pri tebi za petdeset dinarjev? Moja sužnja jo je nosila in po nesreči ožgala del njenega roba. Zato jo je dala tej starki, da bi jo odnesla komu, ki bi jo zakrpal. Starka jo je vzela in odšla, od tistega dne pa je nisem več videl.’ Mladenič ji je rekel: ‘Z veseljem in v čast mi bo.’ Pri priči je odšel v trgovčevo prodajalno in nekaj časa sedel pri njem. Tedaj je šla mimo starka z molilnimi jagodami v roki in slavila Boga. Ko jo je zagledal, je vstal, planil iz prodajalne, jo zgrabil za obleko in jo začel zmerjati ter žaliti. Ona pa mu je prijazno govorila: ‘Sin moj, upravičeno si jezen.’ Okoli njiju so se zbrali ljudje s trga in spraševali: ‘Kaj se dogaja?’ Rekel je: ‘Dobri ljudje, pri tem trgovcu sem za petdeset dinarjev kupil tančico. Sužnja jo je nosila le eno uro, potem pa jo je hotela odišaviti s kadilom. Pri tem je priletela iskra in ožgala njen rob. Izročili smo jo tej starki, da bi jo dala nekomu zakrpati in nam jo vrnila, odtlej pa je nismo več videli.’ Starka je rekla: ‘Ta mladenič govori resnico. Da, vzela sem jo in z njo vstopila v eno od hiš, v katere navadno zahajam. Nekje sem jo pozabila, pa nisem vedela, kje. Revna ženska sem in bala sem se njenega lastnika, zato si nisem upala stopiti predenj.’ Ves ta čas je trgovec, mladenkin mož, poslušal njene besede. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je umolknila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila šeststo druga noč,

je rekla: »Slišala sem, o srečni kralj, da je trgovec, mladenkin mož, ko je mladenič zgrabil starko in jo zaradi tančice okaral tako, kakor ga je naučila, slišal ves pogovor od začetka do konca. Ko je izvedel zgodbo, ki sta jo zvita starka in mladenič pripravila, je vstal in rekel: ‘Bog je največji! Vsemogočnega Boga prosim odpuščanja za svoje grehe in za sume, ki so mi rojili po glavi.’ Zahvalil se je Bogu, ker mu je razkril resnico, nato pa se obrnil k starki in vprašal: ‘Ali zahajaš tudi k nam?’ Rekla mu je: ‘Sin moj, k tebi in k drugim hodim prosit miloščine. Od tistega dne mi nihče ni povedal ničesar o tančici.’ Trgovec jo je vprašal: ‘Si pri nas doma koga vprašala po njej?’ Odgovorila je: ‘Gospod moj, šla sem k hiši in povprašala, pa so mi povedali, da se je trgovec ločil od svoje žene. Zato sem se vrnila in odtlej do danes nisem nikogar več vprašala.’ Trgovec se je obrnil k mladeniču in mu rekel: ‘Izpusti to starko, tančica je pri meni.’ Prinesel jo je iz prodajalne in jo pred vsemi navzočimi izročil krpalcu. Nato je šel k ženi, ji dal nekaj denarja in jo vzel nazaj, potem ko se ji je na vse načine opravičil. Boga je prosil odpuščanja, ne da bi vedel, kaj je storila starka. Tudi to, o kralj, je ena izmed ženskih zvijač.«