Prevod

»Slišala pa sem tudi zgodbo o zvijačah moških in žensk, ki je še bolj nenavadna od vseh teh.« Kralj ji je rekel: »Povej, kar veš.« In rekla je: »Vedi, o kralj, da je živela kraljeva hči, ki ji v njenem času ni bilo enake po lepoti in ljubkosti, po skladni postavi, sijaju in očarljivosti ter po moči, s katero je moškim jemala pamet. Govorila je: ‘V mojem času mi ni enake.’ Vsi kraljevi sinovi so jo snubili, vendar ni hotela nobenega izmed njih. Ime ji je bilo Aldatma. Govorila je: ‘Poročila se bom samo s tistim, ki me premaga na bojišču, v boju z mečem in sulico. Če me kdo premaga, se z njim z veseljem poročim; če pa premagam jaz njega, mu vzamem konja, orožje in oblačila ter mu na čelo zapišem: Ta je osvobojenec te in te.’ Kraljevi sinovi so prihajali k njej od blizu in daleč, ona pa jih je premagovala in sramotila, jim jemala orožje ter jih žigosala z razbeljenim železom. O njej je slišal tudi sin enega izmed perzijskih kraljev, ki mu je bilo ime Bahram. Odpravil se je k njej iz daljnih krajev in vzel s seboj denar, konje, može in dragocenosti iz kraljevih zakladnic. Ko je prispel, je njenemu očetu poslal bogato darilo, kralj pa ga je sprejel in mu izkazal največje časti. Nato mu je po svojih vezirjih sporočil, da želi zasnubiti njegovo hčer. Njen oče mu je poslal tale odgovor: ‘Sin moj, nad svojo hčerjo Aldatmo nimam oblasti, saj je prisegla, da se bo poročila samo s tistim, ki jo premaga na bojišču.’ Kraljevič mu je odgovoril: ‘Prav pod tem pogojem sem odpotoval iz svojega mesta.’ Kralj pa mu je rekel: ‘Jutri se boš pomeril z njo.’

Ko je prišlo naslednje jutro, je njen oče poslal ponjo in jo vprašal, ali privoli. Ko je slišala sporočilo, se je pripravila na boj, nadela bojno opravo in odšla na bojišče. Kraljevič ji je prišel naproti, odločen, da se bo spopadel z njo. Novica se je razširila med ljudmi in tistega dne so se zgrnili od vsepovsod. Aldatma je stopila na bojišče oblečena v bojno opravo, opasana in z zastrtim obrazom; nasproti pa ji je stopil kraljevič, sijajno opravljen, z najboljšim orožjem in popolno bojno opremo. Planila sta drug proti drugemu, se dolgo merila v spretnosti in se srdito bojevala. Pri njem je videla tolikšno hrabrost in viteško spretnost, kakršne ni videla še pri nikomer drugem. Zbala se je, da jo bo osramotil pred zbranimi ljudmi, in spoznala, da jo bo neizogibno premagal. Zato se je odločila, da ga ukani, in si izmislila zvijačo: odkrila je obraz in zasijal je kakor polna luna. Ko jo je kraljevič zagledal, je ostrmel, moč mu je opešala in odločnost ga je zapustila. Ko je to opazila, je planila nanj in ga iztrgala iz sedla, tako da je bil v njeni roki kakor vrabec v orlovih krempljih. Ves zamaknjen v njeno podobo sploh ni vedel, kaj se z njim dogaja. Vzela mu je konja, orožje in oblačila, ga ožigosala z razbeljenim železom in ga izpustila. Ko se je zdramil iz omotice, več dni zaradi ponižanja ni ne jedel ne pil ne spal. Ljubezen do dekleta se mu je globoko zasidrala v srce, zato je svoje sužnje poslal nazaj k očetu in mu napisal pismo, da se ne more vrniti v domovino, dokler ne doseže svojega cilja ali pri tem umre. Ko je pismo prispelo k očetu, ga je obšla žalost za sinom in hotel mu je poslati vojsko, toda vezirji so mu to preprečili in ga pregovorili, naj potrpi.

Kraljevič pa se je, da bi dosegel svoj namen, zatekel k zvijači. Preoblekel se je v betežnega starca in se odpravil na vrt kraljeve hčere, saj ga je skoraj vsak dan obiskovala. Tam je poiskal vrtnarja in mu rekel: ‘Tujec sem iz daljne dežele. V mladosti sem bil vrtnar in še zdaj se spoznam na obdelovanje zemlje, nego rastlin in dišavnic kakor nihče drug.’ Ko ga je vrtnar slišal, se ga je silno razveselil, ga sprejel na vrt in ga priporočil drugim delavcem. Kraljevič je začel delati, negovati drevesa in skrbeti, da so dobro rodila. Nekega dne, ko je bil tako zaposlen, so na vrt prišli sužnji z mulami, otovorjenimi s preprogami, blazinami in posodjem. Vprašal je, čemu vse to, in povedali so mu: ‘Kraljeva hči se želi razvedriti na vrtu.’ Odšel je po nakit in razkošna oblačila, ki jih je prinesel iz svoje dežele, jih prinesel na vrt, sedel in položil nekaj teh dragocenosti predse. Nato se je začel tresti in se pretvarjal, da trepeta od starosti. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 598. noč

je rekla: »Slišala sem, o srečni kralj, da se je sin perzijskega kralja preoblekel v starca, sedel na vrt, položil predse nakit in razkošna oblačila ter se pretvarjal, da se trese od starosti, onemoglosti in slabosti. Čez nekaj časa so prišle služabnice in strežnice, med njimi pa kraljeva hči kakor luna med zvezdami. Sprehajale so se po vrtu, trgale sadeže in se razvedrile. Zagledale so moža, ki je sedel pod drevesom, in stopile k njemu. Bil je kraljevič, a pred njimi je sedel kakor ostarel mož, ki so se mu tresle roke in noge, pred njim pa so ležali nakit in dragocenosti iz kraljevih zakladnic. Čudile so se mu in ga vprašale, kaj namerava s tem nakitom. Rekel jim je: ‘S tem nakitom bi se rad poročil z eno izmed vas.’ Zasmejale so se mu in ga vprašale: ‘In kaj boš počel z njo, ko se poročiš?’ Odgovoril je: ‘Enkrat bi jo poljubil, potem pa se ločil od nje.’ Kraljeva hči mu je rekla: ‘Potem ti dajem za ženo tole služabnico.’ Vstal je in se ji približal, opirajoč se na palico, trepetaje in spotikaje se. Poljubil jo je ter ji izročil nakit in razkošna oblačila. Služabnica se je razveselila, druge pa so se mu smejale, nato so se vrnile v svoja bivališča.

Naslednji dan so spet prišle na vrt in stopile k njemu. Našle so ga sedečega na istem mestu, pred njim pa je bilo še več nakita in razkošnih oblačil kakor prvič. Sedle so k njemu in ga vprašale: ‘Starec, kaj nameravaš s tem nakitom?’ Odgovoril je: ‘Z eno izmed vas bi se rad poročil, tako kakor včeraj.’ Kraljeva hči mu je rekla: ‘Potem ti dajem za ženo tole služabnico.’ Vstal je, jo poljubil in ji izročil nakit in oblačila, nato pa so se vrnile domov. Ko je kraljeva hči videla, kakšen nakit in kakšna oblačila je podaril služabnicam, si je rekla: ‘Jaz bi si to bolj zaslužila. In kaj slabega bi bilo pri tem?’ Ko je napočilo jutro, je sama odšla iz svojih sob, preoblečena v služabnico, in se skrivaj napotila k starcu. Ko je stopila predenj, mu je rekla: ‘Starec, jaz sem kraljeva hči. Bi se rad poročil z menoj?’ Odgovoril ji je: ‘Z največjim veseljem in v čast bi mi bilo.’ Prinesel ji je nakit in oblačila, še dragocenejša in dražja od prejšnjih, ji jih izročil in vstal, da bi jo poljubil. Ona pa je stala mirna in brez skrbi. Ko se ji je približal, jo je trdno zgrabil, vrgel na tla in ji vzel devištvo. Nato ji je rekel: ‘Mar me ne prepoznaš?’ Vprašala ga je: ‘Kdo si?’ Odgovoril ji je: ‘Jaz sem Bahram, sin perzijskega kralja. Zaradi tebe sem spremenil svojo podobo ter zapustil družino in kraljestvo.’ Izvila se je izpod njega in vstala. Zaradi tega, kar se ji je zgodilo, je molčala, ni mu odgovorila in ni spregovorila niti besede. Pri sebi si je rekla: ‘Če ga ubijem, kaj mi bo njegova smrt koristila?’ Nato je premišljevala in si rekla: ‘Nič drugega mi ne preostane, kakor da z njim pobegnem v njegovo deželo.’ Zbrala je denar in dragocenosti ter mu poslala sporočilo, da bi se tudi on pripravil in zbral svoje premoženje. Dogovorila sta se, katere noči bosta odpotovala, nato zajahala plemenita konja in se odpravila pod okriljem teme. Še preden je napočilo jutro, sta bila že daleč proč. Potovala sta naprej, dokler nista prispela v Perzijo, v bližino mesta njegovega očeta. Ko je oče slišal za njegov prihod, mu je prišel naproti z vojsko in vojaki ter se ga neizmerno razveselil. Čez nekaj dni je Aldatminemu očetu poslal bogato darilo in mu napisal pismo, v katerem mu je sporočil, da je njegova hči pri njem, ter ga prosil za njeno nevestino opremo. Ko so darila prispela, jih je kralj sprejel, prinašalcem izkazal največje časti in se novice silno razveselil. Priredil je gostije, poklical kadija in priče ter sklenil poročno pogodbo med svojo hčerjo in kraljevičem. Poslancem, ki so prinesli pismo sina perzijskega kralja, je podaril častna oblačila, hčeri pa poslal nevestino opremo. Sin perzijskega kralja je nato živel z njo, dokler ju ni ločila smrt. Poglej torej, o kralj, kakšne so zvijače moških in žensk! Jaz pa se svoji pravici ne bom odpovedala do smrti.« Kralj je ukazal usmrtiti svojega sina. Tedaj je k njemu stopil sedmi vezir, poljubil tla pred njim in rekel: »O kralj, daj mi čas, da ti povem tale nasvet: kdor potrpi in ravna preudarno, doseže svoj cilj in dobi, kar si želi; kdor pa hiti, ga doleti obžalovanje. Videl si, kako brezsramno si ta priležnica prizadeva, da bi kralja pahnila v strašna dejanja. Tvoj služabnik, ki ga obsipaš s svojo milostjo in dobroto, ti iskreno želi dobro. Jaz, o kralj, poznam ženske zvijače kakor nihče drug in slišal sem tudi zgodbo o starki in trgovčevem sinu.« Kralj ga je vprašal: »In kako je bilo to, vezir?«