Prevod
Nato je vezir dejal: »Izvedel sem tudi, o kralj, da se je neki kraljevi sin sam odpravil na sprehod. Prišel je do zelenega gaja, polnega drevja, sadja in ptic, skozi katerega so tekle rečice. Kraj mu je bil tako všeč, da je sedel, vzel nekaj prigrizkov, ki jih je imel s seboj, in začel jesti. Medtem pa je zagledal velikanski oblak dima, ki se je od tam dvigal v nebo. Kraljevi sin se je prestrašil, vstal, splezal na drevo in se skril med veje. Od zgoraj je videl ifrita, ki se je dvignil iz reke in na glavi nosil zaklenjeno marmorno skrinjo. Položil jo je v gaj in jo odprl, iz nje pa je stopilo dekle človeškega rodu, kakor žareče sonce na jasnem nebu. Posadil jo je predse in jo občudoval, nato pa ji položil glavo v naročje in zaspal. Dekle mu je dvignilo glavo, jo položilo na skrinjo in se odpravilo na sprehod. Ko se je ozrlo proti drevesu, je zagledalo kraljevega sina in mu pomignilo, naj pride dol. Ker ni hotel sestopiti, mu je zagrozilo: ‘Če ne prideš dol in z menoj ne storiš, kar ti bom rekla, bom prebudila ifrita in mu povedala zate, pa te bo pri priči pokončal.’ Mladenič se je prestrašil in splezal z drevesa. Dekle mu je poljubilo roke in noge ter ga nagovarjalo, naj poteši njegovo slo. Ustregel je njegovi želji, in ko sta končala, mu je reklo: ‘Daj mi prstan, ki ga imaš na roki.’ Dal ji ga je, ona pa ga je zavila v svileno ruto, ki jo je imela s seboj. V njej je bilo že več kot osemdeset prstanov in njegovega je dodala k drugim. Kraljevi sin jo je vprašal: ‘Kaj počneš z vsemi temi prstani?’ Odgovorila mu je: ‘Ta ifrit me je ugrabil iz očetove palače, me spravil v to skrinjo in zaklenil s ključavnico, ki jo ima pri sebi. Kamor koli gre, me nosi v njej na glavi. Tako ljubosumen je name, da brez mene ne zdrži niti ene ure, in odreka mi vse, po čemer hrepenim. Ko sem videla, kakšen je, sem prisegla, da nobenemu moškemu ne bom odrekla svoje ljubezni. Teh prstanov je toliko, kolikor je moških, ki so se ljubili z menoj; vsakemu namreč vzamem prstan in ga spravim v to ruto.’ Nato mu je rekla: ‘Zdaj pa pojdi svojo pot, da počakam še koga drugega, saj se ifrit v tej uri ne bo prebudil.’ Kraljevi sin je komaj dočakal te besede in nemudoma odšel ter se vrnil v očetovo palačo. Kralj ni vedel, kako je dekle ukanilo njegovega sina, ona pa se tega ni bala niti si zaradi tega ni delala skrbi.
Ko je kralj slišal, da je njegov sin izgubil prstan, je ukazal, naj ga usmrtijo. Nato je vstal in odšel v svojo palačo, toda vezirji so ga odvrnili od tega, da bi dal sina ubiti. Neko noč jih je poklical k sebi in vsi so prišli. Kralj jim je vstal naproti, jih sprejel in se jim zahvalil, ker so ga pregovorili, da je sinu prizanesel. Tudi mladenič se jim je zahvalil in jim dejal: ‘Kako dobro ste svetovali mojemu očetu in mi s tem rešili življenje! Če bo vzvišeni Bog hotel, vam bom to bogato poplačal.’ Nato jim je povedal, kako je izgubil prstan. Zaželeli so mu dolgo življenje in vzpon do najvišjih časti, potem pa so zapustili dvorano. Poglej torej, o kralj, kako zvijačne so ženske in kaj počnejo moškim.« In kralj je opustil namero, da bi dal sina usmrtiti.
Ko se je osmega dne zdanilo, je kralj sedel na prestol. Predenj je stopil njegov sin, ki ga je za roko vodil učitelj Sindbad, in pred očetom poljubil tla. Nato je spregovoril z najizbranejšimi besedami, hvalil očeta, njegove vezirje in dostojanstvenike, se jim zahvaljeval in jim izrekal priznanje. V dvorani so bili zbrani učenjaki, emirji, vojaki in ugledni možje, in vsi so se čudili zgovornosti kraljevega sina, njegovi besedni spretnosti in lepoti njegovega govora. Ko ga je oče slišal, ga je prevzelo neizmerno veselje. Poklical ga je k sebi in ga poljubil med oči, nato pa poklical njegovega učitelja Sindbada ter ga vprašal, zakaj je njegov sin sedem dni molčal. Učitelj mu je odgovoril: »Moj gospod, za njegovo dobro je bilo, da ni govoril, saj sem se bal, da bi ga v tem času usmrtili. To sem vedel že na dan njegovega rojstva, gospod, kajti ko sem preučil njegov horoskop, mi je razodel vse, kar se je zgodilo. Zdaj pa je po zaslugi kraljeve sreče nevarnost minila.« Kralj se je razveselil in vprašal vezirje: »Če bi dal sina usmrtiti, kdo bi nosil krivdo: jaz, dekle ali učitelj Sindbad?« Navzoči so molčali in nihče ni odgovoril. Tedaj je učitelj Sindbad dejal kraljevemu sinu: »Odgovori, moj sin.« A Šeherezado je dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.
