Waltey
Tošihito in jamova kaša
Uji Shūi Monogatari · anonimna srednjeveška zbirkaO besedilu
Tošihito in jamova kaša
- Vir
- Uji Shūi Monogatari
- Avtor
- anonimna srednjeveška zbirka
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- 日本語
- Čas branja
- 11 min branja
- Obseg
- 9 strani
- Naslov izvirnika
- 018 利仁暑預粥事
O izvirniku
Uji Shūi Monogatari
Srednjeveške japonske pripovedi o menihih, duhovih, čudežih, prevarah in vsakdanjih presenečenjih. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Uji Shūi Monogatari v jeziku 日本語.
Besedilo
Tošihito in jamova kaša
Pred davnimi časi, ko je bil vojskovodja Toshihito še mlad, je služil pri možu, ki je imel tedaj najvišjo oblast v deželi. Ob novem letu je ta priredil veliko gostijo. V tistih časih po takšni gostiji niso pospravili ostankov jedi in jih zavrgli v pomije, temveč so jih kot ostanke slavnostne pojedine prepustili v jed služabnikom, ki so stregli. Med njimi je bil tudi mož petega dvornega ranga, ki je tam služil že dolga leta in si pridobil stalno mesto. Ko so sedeli pri teh ostankih, je srkal jamovo kašo, cmoknil z jezikom in dejal: »Ah, ko bi se je le mogel kdaj do sitega najesti!« Toshihito ga je slišal in vprašal: »Gospod, mar se jamove kaše še nikoli niste do sitega najedli?« Mož petega ranga je odgovoril: »Še nikoli.« »Potem pa bom poskrbel, da se je boste,« je dejal Toshihito. »Silno bi vam bil hvaležen,« je odgovoril oni in pri tem je ostalo. Čez štiri ali pet dni je mož sedel v kotu hiše, ko je k njemu prišel Toshihito in rekel: »Pojdite, gospod, odpraviva se na kopanje.« »Kako prijazno od vas! Prav to noč me je vse telo srbelo. Le jezdnega konja nimam.« »Tu imam s seboj enega, sicer bolj klavrnega,« je odvrnil Toshihito. »Kako lepo, kako lepo!« je vzkliknil mož. Oblečen je bil v dve tanko podloženi svileni oblačili, v modrikasto sive široke hlače z raztrganimi robovi in v lovsko ogrinjalo enake barve, ki mu je nekoliko zdrsnilo z ramen; spodnjih hlač ni imel. Njegov veliki nos je bil na konici rdeč, okrog nosnic pa moker in razjeden, kakor da si nikoli ne briše smrklja. Hrbet lovskega ogrinjala mu je pas potegnil postrani, pa si ga ni niti poravnal; bil je tako zanemarjen, da je bil že smešen. Vendar ga je Toshihito poslal naprej, nato sta oba zajahala in odrinila proti rečnemu obrežju. Mož petega ranga ni imel s seboj niti najubožnejšega dečka za spremstvo; Toshihita pa so spremljali nosač lokostrelske oprave, konjar in en sluga. Prečkali so obrežno ravnico in prišli do Awataguchija. »Kam pa greva?« je vprašal mož. »Samo še malo, prav tu blizu,« je odgovarjal Toshihito, in tako so prešli tudi Yamashino. »Kako je zdaj to? Govorite, da je čisto blizu, pa sva že mimo Yamashine!« »Samo še tja, tja naprej,« je odvrnil Toshihito in prešli so še prelaz Sekiyama. Še zmeraj je govoril, da so že skoraj tam, dokler niso prišli v tempelj Miidera k menihu, ki ga je poznal. Mož petega ranga si je mislil: »Že če bi tu pripravljali kopel, bi bila pot nezaslišano dolga.« Toda tudi tu ni bilo videti nikakršne kopeli. »Kje pa je topla voda?« je vprašal. »Po pravici povedano, peljem vas v Tsurugo,« je odvrnil Toshihito. »Vi pa res niste pri pravi pameti! Ko bi mi bili to povedali že v prestolnici, bi si vzel s seboj vsaj kakšnega služabnika.« Toshihito se je zasmejal. »Dokler imate ob sebi mene, računajte, da vas spremlja tisoč mož.« Nato so nekaj pojedli in brž spet odrinili. Šele tam si je Toshihito opasal tul. Ko so tako potovali, je na obali pri Mitsuju nenadoma pritekla lisica. »Ravno prav, prišel je sel!« je dejal Toshihito in se pognal za njo. Lisica se je na vso moč gnala proč, toda on jo je tako tesno zasledoval, da mu ni mogla uiti. Približal se ji je, se sklonil iz sedla, jo zgrabil za zadnje noge in dvignil v zrak. Konj, na katerem je jezdil, prej ni bil videti nič posebnega, vendar je bil v resnici izjemna žival, saj je lisico dohitel, še preden so pretekli kaj dosti poti. Ko je mož petega ranga ves zasopel prijezdil za njim, je Toshihito dvignil lisico in ji rekel: »Poslušaj, lisica! Še nocoj pojdi v mojo hišo v Tsurugi in jim povej takole: Nepričakovano peljem s seboj gosta. Jutri ob uri kače naj mi pridejo možje naproti v okolico Takashime in pripeljejo dva osedlana konja. Tako jim reci. Če pa jim ne sporočiš, boš že videla! Lisice se znate spreminjati in premorete čudežne moči, zato moraš še danes priti tja in povedati.« Spustil jo je, mož petega ranga pa je dejal: »To je pa precej nezanesljiv sel.« »Le glejte. Ni je možnosti, da ne bi šla.« In res je lisica že tekla pred njimi ter se med tekom vedno znova ozirala nazaj. »Kaže, da se pridno odpravlja,« je rekel Toshihito, in kakor da bi ga slišala, je še pospešila ter izginila pred njimi. Tisto noč so prenočili ob poti, zjutraj zgodaj pa spet odrinili. Ko so tako jezdili, se je res prav ob uri kače prikazala strnjena skupina kakih tridesetih jezdecev. Mož petega ranga se je spraševal, kdo bi to bil, Toshihito pa je dejal: »Naši ljudje so nam prišli naproti.« »Kako nenavadno!« je ravno govoril oni, ko so se jezdeci že približali in drug za drugim poskakali s konj. »Poglejte, res je tukaj!« so vzklikali. Toshihito se je nasmehnil in vprašal: »Kaj pa je?« Naprej je stopil starejši spremljevalec. »Nekaj silno čudnega se je zgodilo.« »Najprej povej, ali imate konje.« »Dva imamo,« je odgovoril mož. Ker so prinesli tudi jedi, so medtem razjahali in jedli. Ob tej priložnosti je starejši spremljevalec povedal: »Sinoči se je pri nas pripetilo nekaj nenavadnega. Okrog ure psa je našo gospo začelo strašno stiskati v prsih. Tako hudo ji je bilo, da smo se vsi prestrašili in hoteli nemudoma poklicati meniha. Sredi vsega tega pa je sama spregovorila: Kaj se razburjate? Jaz sem lisica. Nič drugega ni. Danes sem na obali □ pri Mitsuju srečala gospodarja, ki je potoval sem. Zbežala sem, vendar me je dohitel in ujel. Ukazal mi je: Še danes pojdi v mojo hišo in jim povej, da prihajam z gostom. Jutri ob uri kače naj pridejo možje v pristanišče Takashima in pripeljejo dva osedlana konja. Če ne prideš tja in ne sporočiš še danes, te bom hudo kaznoval. Zato naj možje brž odrinejo! Če pridejo prepozno, bom jaz deležna njegove jeze! Tako je govorila vsa prestrašena in vznemirjena. Ko smo dali možem potrebna povelja, je gospa spet postala takšna kakor prej. Nato smo ob prvem petelinjem petju odrinili.« Toshihito se je nasmehnil in pogledal moža petega ranga, ki je bil ves iz sebe od začudenja. Ko so pojedli, so hitro nadaljevali pot in ob mraku prispeli. »Glejte, res je bilo vse tako!« so se čudili domači. Mož petega ranga je razjahal in se ozrl po hiši. Njeno bogastvo in razkošje sta presegala vse, kar je kdaj videl. Čez svoji dve stari oblačili si je bil sicer nadel Toshihitovo popotno ogrinjalo, a očitno ga je bil mraz že vsega prežel, zato je strašno prezebal. V dolgem ognjišču so zakurili velik ogenj, mu na debelo pogrnili preproge ter pripravili sadje in druge jedi. Že to mu je bilo v veliko ugodje, nato pa so rekli: »Na poti vas je moralo hudo zebsti,« prinesli tri oblačila naravne svilene barve, bogato podložena z vato, in ga pokrili z njimi. Reči, da mu je bilo prijetno, bi bilo premalo. Ko je pojedel in se je vse nekoliko umirilo, je prišel Toshihitov tast Arihito in vprašal: »Kako to, da ste prišli tako nenadoma? Pa še vaš sel je bil prav čudaški: našo gospo je v hipu spravil v bolezen. Res nenavadna reč!« Toshihito se je zasmejal. »Hotel sem samo nekaj preizkusiti. Pa je, kot kaže, zares prišla sem in opravila naročilo.« Tudi tast se je zasmejal. »Česa takega pa še ne!« Nato je vprašal: »Je gospod, ki ste ga pripeljali s seboj, ta, ki sedi tukaj?« »Prav ta. Rekel je, da se jamove kaše še nikoli ni do sitega najedel, zato sem ga pripeljal, da bi se je najedel.« »Pa tako poceni jed, in vendar se je še niste mogli nasititi!« se je pošalil tast. Mož petega ranga mu je odvrnil: »Vaš zet me je zvabil na pot, češ da ima pripravljeno kopel v Vzhodnem hribovju, zdaj pa še tako govori o meni!« Tako so se šalili, dokler ni noč že nekoliko napredovala, nato pa se je tast umaknil. Moža petega ranga so odvedli v prostor, namenjen spanju. Tam ga je čakalo oblačilo hitatare (morda spalno oblačilo), podloženo s štiri ali pet palcev debelo vato. Njegovi lastni, borno podloženi oblačili sta bili že tako stari, da ni bilo več mogoče razbrati, kaj sta nekoč bili, in v njiju ga je tu in tam srbelo. Zato ju je slekel, čez tri oblačila naravne svilene barve pa si je nadel še hitatare in legel. Ker tolikšne toplote ni bil vajen, se mu je zdelo, da bo izdihnil; ležal je ves premočen od znoja. Tedaj je ob sebi začutil, da se nekdo premika. »Kdo je?« je vprašal. »Prišla sem, ker so mi naročili, naj vam grejem noge,« je zaslišal odgovor. Ker mu glas in vedenje prišlekinje nista bila zoprna, jo je potegnil k sebi in jo položil na stran, od koder je pihalo. Medtem so se od zunaj razlegli glasni klici. Prisluhnil je in slišal moškega, ki je kričal: »Vsi podložniki v tej okolici, poslušajte! Jutri ob uri zajca naj vsak prinese en jamov gomolj, pri odrezanem koncu tri palce debel in pet čevljev dolg!« »Kako neverjetno! Kako širokopotezno ukazujejo,« je pomislil in zaspal. Proti svitu je zaslišal, kako na dvorišču razgrinjajo rogoznice, in se spraševal, kaj neki pripravljajo. Kmalu so vstali on in dekle, ki mu je grelo ležišče. Ko so odprli naoknice, je videl, da je na dvorišču razgrnjenih štiri ali pet dolgih rogoznic. Medtem ko se je čudil, čemu so namenjene, je prišel kmečki mož, ki je na rami nosil nekaj podobnega deblu, to odložil in odšel. Za njim so prihajali drugi, drug za drugim, in odlagali svoj tovor. Ko je bolje pogledal, je videl, da vsak prinaša jamov gomolj, zares dva ali tri palce debel in pet ali šest čevljev dolg. Nosili so jih vse do ure kače in jih zložili v kup, visok kakor hiša, v kateri je sedel. Sinočnji klicar je namreč stal na vrhu gomile, imenovane Klicni grič, in od tam razglašal povelje vsem okoliškim podložnikom. Že samo tisti, ki so živeli v dosegu njegovega glasu, so prinesli tolikšno množino gomoljev; po tem je bilo mogoče soditi, koliko podložnikov je prebivalo še dlje. Medtem ko je mož petega ranga osupel strmel v vse to, so prinesli pet ali šest kotlov, od katerih je vsak držal pet kokujev, v dvorišče zabili kole in jih postavili nanje. Spraševal se je, čemu bodo služili. Tedaj so prišle mlade, čedne ženske v oprasanih, s pasom prevezanih oblačilih iz nebeljene svile; v belih, novih vedrih so nosile tekočino in jo zlivale v kotle. »Kaj pa zdaj, mar grejejo vodo?« je pomislil, toda tisto, kar je imel za vodo, je bil sladki rastlinski sok. Pod kotli so zakurili. Nato je prišlo več kot deset mož, ki so imeli zavihane rokave in v rokah dolge nože s tankimi rezili. Začeli so lupiti jamove gomolje in jih rezati na tanke rezine. »Saj kuhajo jamovo kašo!« je končno sprevidel. Toda že ob pogledu na vse to mu je pošla vsakršna želja po jedi; še več, kaša se mu je začela upirati. Kmalu so jo med živahnim mešanjem skuhali in prišli sporočit: »Jamova kaša je pripravljena.« »Postrezite jo,« je ukazal Toshihito. Najprej so prinesli veliko lončeno skledo, zraven pa tri ali štiri kovinske vrče, od katerih je vsak držal približno en to, in rekli: »Za začetek toliko.« Toda mož petega ranga je bil že sit samega pogleda in ni zmogel pojesti niti ene sklede. Ko je rekel, da ima dovolj, so se vsi glasno zasmejali, posedli skupaj in govorili: »Po zaslugi našega gosta bomo tudi mi jedli jamovo kašo!« Medtem je Toshihito zagledal lisico, ki je čepela pod napuščem dolge stavbe nasproti in kukala k njim. »Poglejte jo! Tista lisica, ki nam je služila za sla, se je prišla pokazat. Dajte ji kaj jesti!« Ko so ji dali hrano, jo je pojedla. Tako mu je bilo tam v vseh pogledih lepo, čeprav je »lepo« preskromna beseda. Po kakem mesecu se je odpravil nazaj v prestolnico. Podarili so mu mnogo vsakdanjih oblačil, poleg tega pa še navadne svilene zvitke hachijō, suknje, podložene z vato, in drugo blago, vse zloženo v usnjene skrinje. Da je dobil tudi hitatare, v katerem je spal prvo noč, je samo po sebi umevno. Za nameček so mu poklonili še konja z vsem sedlom vred in ga tako odpravili na pot. Tudi med tistimi, ki so služili drugim, so se torej našli možje, ki so si po dolgih letih pridobili zaupanje in veljavo ter živeli v takšnem izobilju.
Izvirnik
018 利仁暑預粥事
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
今は昔利仁の将軍のわかかりける時其時の一の人の御本に恪勤して候けるに正月に大饗せられけるにそのかみ大饗はててとりはみ水いふ物をはよひていれすして大饗のおろし米とて給仕したる恪勤のものともの食ける也その所に年比になりてきうしたる物の中には所え
たる五位ありけりそのおろしこめの座にて芋粥すすりて舌うちをしてあはれいかていも粥にあかんといひけれはとし仁これをききて大夫殿いまたいもかゆにあかせ給はすやととふ五位いまたあき侍らすといへはあかせたてまつりてんかしといへはかしこく侍らんとてやみぬさて四五日斗ありてさうしすみにてありける所へ利仁きていふ様いささせ給へ湯あみに大夫殿といへはいとかしこき事かなこよひ身のかゆく侍つるに乗物こそは侍らねといへはここにあやしの馬くして侍りといへはあなうれしあなうれしといひてうすわたのきぬ二斗にあをにひのさしぬきのすそやれたるにおなし色のかり衣のかたすこし落たるにしたの袴もきす鼻たかなるもののさきはあかみて穴のあたりぬれはみたるはすすはなをのこはぬなめりとみゆ狩衣のうしろは帯にひきゆかめられたるままに引もつくろはぬはいみしうみくるしおかしけれともさきにたてて我も人も馬にのりて河原さまにうち出ぬ五位のともにはあやしの童たになし
利仁かともには調度かけとねりさうしきひとりそ有ける河原打過て粟田口にかかるにいすくへそととへはたたここそここそとて山科も過ぬこはいかにここそここそとて山科もすくしつるはといへはあしこあしことて関山もすきぬここそここそとて三井寺にしりたる僧のもとへゆきたれは爰に湯わかすとおもふたにも物くるしう遠かりけりと思にここにも湯ありけにもなしいつらゆはといへはまことはつるかへいてたてまつるなりといへは物くるおしうおはしける京にてさとの給はましかは下人なともくすへかりけるをといへは利仁あさわらひてとし仁独侍らは千人とおほせと云かくて物なと食て急出ぬそこにてそ利仁やなくひとりてをひけるかくて行程にみつの浜に狐の一はしり出たるをみてよきたより出きたりとて利仁狐ををしかくれは狐みをなけて逃れともをひせめられてえにけす落かかりて狐の尻足を取て引あけつ乗たる馬はいとかしこしともみえさりつれ共いみしき逸物
にてありけれはいくはくものはさすしてとらへたる所に此五位はしらせていきつきたれは狐を引あけて云様はわ狐こよひの内に利仁か家のつるかにまかりていはむやうは俄に客人をくしたてまつりてくたる也明日の巳の時に高島辺にをのこともむかへに馬二鞍をきて二疋くしてまうてこといへもしいはぬ物ならはわ狐たた心みよ狐は変化ある物なれはけふのうちに行つきていへとてはなては荒涼の使哉といふよし御らんせよまからてはよにあらしといふにはやく狐み返しみ返しして前に走行よくまかるめりといふにあはせて走先立てうせぬかくて其夜は道に留りてつとめてとく出て行程に誠に巳時斗に卅騎斗こりてくる物ありなににかあらんとみるにをのこともまうてきたりといへは不定の事哉と云程にたたちかにちかく成てはらはらとおるる程にこれみよ誠におはしたるはといへは利仁うちほをえみて何事そととふおとなしき郎等すすみて希有の事の候つる也といふまつ馬はありやといへは二疋さふらふと云食物
なとして来けれはそのほとにおりゐてくふつゐてにおとなしき郎等のいふやう夜部けうの事のさふらひし也戌時斗に大はん所のむねをきりにきりてやませ給しかは如何成事にかとて俄に僧めさんなとさはかせ給し程にてつから仰さふらふやうなにかさはかせ給をのれは狐也別のことなし此□みつの浜にて殿の下らせ給つるに逢たてまつりたりつるに逃つれとも先にけてとらへられたてまつりたりつるにけふのうちにわか家にいきつきて客人くしたてまつりてなんくたるあす巳時に馬二に鞍をきてくしてをのことも高島のつにまいりあへといへもしけふのうちにいきつきていはすはからきめ見せんするそと仰られつるなりをのこともとくとく出立てまいれ遅まいらは我は勘当かうふりなんとをちさはかせ給つれはをのこともにめしおほせさふらひつれは例さまにならせ給にき其後鳥とともに参さふらひつる也といへは利仁うちえみて五位にみあはすれは五位あさましと思たり物なとくひはてて急立てくらくらに行つきぬこれ
みよまことなりけりとあさみあひたり五位は馬よりおりて家のさまを見るににきわわしくめてたき事物にもにすもときたるきぬ二かうへに利仁か宿衣をきせたれとも身の中しすきたるへけれはいみしうさむけに思たるになかすひつに火をおほふおこしたりたたみあつらかにしきてくた物くひ物しまうけてたのしくおほゆるに道の程さむくおはしつらんとてねり色のきぬのわたあつらかなる三つひきかさねてもてきてうちおほひたるにたのしとはおろかなり物くひなとしてことしつまりたるにしうとの有仁いてきていふやうこはいかてかくはわたらせ給へるそこれにあはせて御使のさま物くるおしうてうへにはかにやませたてまつり給ふけうの事也といへは利仁うち笑て物の心みんとおもひてしたりつる事を誠にまうてきてつけて侍にこそあんなれといへはしうとも笑て希有の事也といふくしたてまつらせ給つらん人は此おはします殿の御事かといへはさに侍り芋粥にいまたあかすと仰らるれはあかせたて
まつらんとていてたてまつりたるいへはやすき物ともえあかせ給はさりけるかなとてたはふるれは五位東山に湯わかしたりとて人をはかりいててかくの給なりなといひたはふれて夜すこし更ぬれはしうとも入ぬね所とおほしき所に五位入てねんとするに綿四五寸斗あるひたたれ(宿衣歟)あり我もとのうすわたはむかしうなにのあるにかかゆき所もいてくるきぬなれはぬきおきてねり色のきぬ三かうへにこのひたたれひききてふしたる心いまたならはぬに気もあけつへしあせ水にてふしたるに又かたはらに人のはたらけはたそととへは御あし給へと候へはまいりつる也と云けはひにくからねはかきふせて風のすく所にふせたりかかる程に物たかくいふこゑす何事そときけはをのこのさけひて云やうこのへんの下人うけ給はれあすの卯時に切口三寸なかさ五尺の芋各一筋つつもてまいれといふなりけりあさましうおほのかにもいふ物哉とききてね入ぬ暁かたにきけは庭に筵しくおとのするをなにわさする
にかあらんときくにこやたうはんよりはしめておき立てゐたるほとに蔀あけたるに見れはなかむしろをそ四五枚敷たるなにのれうにかあらんとみる程にけす男の木のやうなる物をかたにうちかけてきて一すちをきていぬ其後うちつつきもてきつつをくをみれは誠に口二三寸斗のいもの五六尺はかりなるを一すちつつもてきてをくとすれと巳時まてをきけれはゐたるやとひとしくをきなしつ夜部さけひしははやうそのへんにある下人のかきりに物いひきかすとて人よひの岡とてあるつかのうへにていふなりけりたたそのこゑのをおよふかきりのめくりの下人のかきりのもてくるにたにさはかりおほかりましてたちのきたるすさとものおほさをおもひやるへしあさましとみたる程に五石なはのかまを五六舁もてきて庭にくゐともうちてすへわたしたり何のれうそとみる程にしほきぬのあをといふ物きて帯してわかやうにきたなけなき女どもの、しろくあたらしき桶に水を入て
此釜ともにさくさくといるなにそ湯わかすかとみれは此水とみるはみせんなりけりわかすおのこともの袂より手出したるうすらかなる刀のなかやかなるもたるか十余人斗いてきて此いもをむきつつすききりにきれははやく芋粥にるなりけりとみるにくふへき心ちもせすかへりてはうとましく成にたりさらさらとかへらかしていもかゆいてまうてきにたりといふまいらせよとて先大なるかはらけくしてかねの提の一斗はかり入ぬへきに三四に入て且とてもてきたるにあきて一もりをたにえくはすあきにたりといへはいみしうわらひてあつまりてゐて客人殿の御とくにいもかゆくひつといひあへりかやうにする程に向のなか屋の軒に狐のさしのそきてゐたるを利仁見つけてかれ御らんせよ候し狐のけさんするをとてかれに物くはせよといひけれはくはするにうちくひてけりかくてよろつの事たのしといへはおろか也一月はかりありてのほりけるにけおさめのさうそくともあまたくたり又たたの八丈
わたきぬなと皮子ともに入てとらせはしめの夜の直垂はたさらなり馬に鞍をきなからとらせてこそをくりけれきう者なれとも所につけて年比になりてゆるされたるものはさるもののをのつからある也けり
Nadaljuj z branjem
Morda ti bo všeč tudi
Demon, ki ga je ukanil sultanov sin
Swahili Tales · 7 min branja
4 skupnih tagov
Ali, sultanov sin
Tunisische Märchen und Gedichte · 34 min branja
4 skupnih tagov
Kako se je Mičinori učil čarovništva
Uji Shūi Monogatari · 8 min branja
4 skupnih tagov
Lev, lisica in opica
Ezopove basni · 2 min branja
3 skupnih tagov