Ali, sultanov sin

Besedilo

Ali, sultanov sin

Živel je sultan, ki ni imel otrok, razen enega samega sina. Ko se je deček rodil, ga je zaupal dojilji in oba zaprl pod stekleno kupolo, da ne bi videl ne ženske ne moškega, temveč le sebe in dojiljo. Ko je začel jesti trdo hrano, so mu prinašali meso brez kosti in kruh brez skorje; dajali so mu samo sredico in mehko meso. Nekega dne je služabnica, ki je skrbela zanj, pozabila in mu prinesla meso s kostmi ter kruh s skorjo. Zagledal ju je in vprašal: »Kaj je to?« Odgovorila mu je: »Kruh je najokusnejši s skorjo, meso pa s kostmi, saj lahko iz njih posrkaš mozeg.« Potem ko je pojedel, je začel razbijati kosti, da bi prišel do mozga, in pri tem udaril ob stekleno kupolo ter izbil kos stekla. Pogledal je na ulico in zagledal ljudi, ki so hodili

sem ter tja, tržnico in dražitelja. Poklical je služabnico in vprašal: »Kaj pa so ti?« Odgovorila mu je: »Gospod, to so ljudje, kakor midva.« Rekel je: »Mislil sem, da sem sam na svetu in da ni drugih ljudi.« Odgovorila je: »Ne, gospod, so še drugi.« Rekel ji je: »Pojdi zdaj.«

Naslednji dan mu je prinesla zajtrk, a ni hotel jesti; prinesla mu je večerjo, pa tudi te ni hotel. Povzpel se je na posteljo in legel. Služabnica je šla povedat njegovi materi. Mati je prišla k njemu in rekla: »Sin moj, kaj ti je? Ali nisi zdrav? Poklicali ti bomo zdravnike.« Odgovoril ji je: »Ne, nočem zdravnikov. Najprej mi pokliči očeta.« Oče je prišel in mu rekel: »Sinko, če si bolan, mi povej.«

Rekel mu je: »Najprej mi ti povej: če sem ženska, mi povej, in če sem moški, mi povej.« Oče je vprašal: »Kaj pomenijo te besede, sin moj?« Odgovoril je: »Ljudje hodijo sem ter tja po ulici, jaz pa sedim tukaj privezan.« Oče mu je rekel: »Sin moj, bojimo se zate, da bi ti kdo kaj storil ali da bi ti komu kaj storil.« Rekel je: »Rad bi hodil naokrog kakor drugi. Zakaj bi mi kdo kaj storil?«

»Rad bi šel ven in se sprehajal kakor ljudje.« Oče mu je rekel: »Prav, pojdi.« Tako je šel ven prvi dan in drugi dan; tretji dan mu je usoda naklonila, da je prišel do hlevov. Ko je vstopil, so se ga konjarji razveselili in se zgrnili okoli njega. Rekel jim je: »Pripeljite mi tistega konja in mu nadenite sedlo.« Zajahal ga je in se odjezdil sprehajat. Z njim je šel eden od konjarjev. Prvi in drugi dan ga je spremljal, tretji dan pa je princ rekel: »Pojdi, nihče naj ne hodi z menoj, sam bom šel.« Prvi in drugi dan je jezdil sam in se zaletaval v ljudi, ne da bi jih opozoril, naj se umaknejo. Enemu je zlomil kost, neko starko pa je podrl. Mesto je bilo vse vznemirjeno zaradi njega in ljudje so začeli govoriti: »Ta

sultanov sin nikogar ne opozori, naj se umakne. Vse mesto je spravil v nesrečo.« Nekega dne se je o njem pogovarjala skupina ljudi in prišla je tudi starka, ki jo je podrl. Pristopila je in jim rekla: »O sultanovem sinu govorite! Zdajle grem njegovemu očetu in vas zatožim, pa vam bo dal odsekati glave.« Odgovorili so ji: »Saj sploh ne govorimo o njem.« Rekla jim je: »Kako da ne? Sama sem vas slišala.« Nato je dodala: »Dajte, sklenimo kupčijo,

pa vas spravim iz te stiske.« Z njo so se pogodili za deset tisoč rialov. Rekla jim je: »Prinesite mi denar takoj.« Prinesli so ji ga. Odpeljala jih je v svojo hišo in jih zaprla v skrinjo. Rekla jim je: »Bodite brez skrbi, le jaz vas bom spravila ven.« Tisto noč je prespala, zjutraj pa vstala in odšla na sredo poti, po kateri je jezdil princ, ter počepnila. Ko je prišel, je začel klicati: »Umakni se, stara mati! Umakni se, starka!« Ona pa je nalašč še naprej sedela sredi njegove poti. Nazadnje jo je konj odrinil. Rekla je: »Gorje ti, sultanov sin! Mar si pripeljal Zin ed-Dur, ki je onkraj sedmih morij, čez katera se pride na orlovskih hrbtih?« Ko mu je to rekla, se je vrnil domov. Legel je na posteljo. Prinesli so mu zajtrk, pa ni zajtrkoval; prinesli so mu večerjo, pa ni večerjal.

Služabnica je šla k njegovi materi in rekla: »Gospa, moj gospod že tri dni ni ničesar jedel.« Mati je prišla k njemu in ga vprašala: »Sinko, kaj ti je? Ali nisi zdrav?« Rekel ji je: »Mati moja,

hočem, da pridejo k meni vse starke iz mesta.« Rekla je: »Naj bo z božjim blagoslovom.« Starke so prihajale po dve, po tri in po štiri. Vrstile so se pred njim. Vsaki, ki je ni prepoznal, je dal nekaj drobiža. Nazadnje je manjkala le še starka, ki mu je izrekla tiste besede. Ta ni prišla. Rekel je: »Starke, ki jo potrebujem, ni tukaj. Ni prišla.« Odgovorili so mu: »Gospod, neka starka je zelo stara; ponjo bi morali poslati kočijo ali mulo.« Poslal je ponjo mulo. Pripeljali so jo in jo pospremili gor. Sedla je poleg njega. Prinesli so ji zajtrk in dal ji je jesti. Ko je pojedla, je potegnil meč in rekel: »Pri Bogu veličastnem, če mi ne poveš resnice in mi ne razložiš besed, ki si mi jih rekla, ti odsekam glavo.« Rekla mu je: »Gospod, daleč je tista dežela, dežela gulov in strahot. Tam prebiva Zin ed-Dur, onkraj sedmih morij, čez katera se pride na orlovskih hrbtih. Sin moj, ona je hči enega od kraljev džinov.« Dal ji je nekaj posvetnega bogastva in odšla je domov. Obrnil se je k materi in rekel: »Na pot grem.« Vprašala ga je: »Kam greš? Kdor ti je to povedal, te je zapeljal v pogubo!« Rekel je: »Moram iti.« Odgovorila je: »Naj se prej posvetujem s tvojim očetom.« Šla je k očetu in mu rekla: »Tvoj sin odhaja na pot.« Oče je prišel k njemu in rekel: »Ne hodi! Nikogar nimam razen tebe. Mar me boš pustil samega?« Odgovoril mu je: »Moram iti.« Oče je rekel: »Potem pa ne hodi sam. S teboj naj gre sin tvoje tete, vezirjev sin.« Poslal je po vezirja in mu rekel: »Tvoj sin naj se pripravi, s sinom bo odpotoval.« Odgovoril mu je: »Na glavo in na oči.« Vezir je šel k svojemu sinu in mu rekel: »Sin moj, s sultanovim sinom greš na pot. Pameten bodi in ne prevzemaj se. Imej se za njegovega služabnika in pazita drug na drugega.« Ko je bil sin pripravljen, so mu pripeljali konja in nadel si je orožje.

Princ je zajahal konja. S seboj je vzel bisago, polno živeža, torbe pa so mu napolnili z zlatniki. Tudi vezirjevemu sinu so pripravili enako; vzel je bisago in svoj delež denarja. Potem sta odjezdila čez samotne ravnice in divje pustinje; Gospod, ki vse ureja, pa je tudi tu vse uredil in določil. Potovala sta deset ali petnajst dni, nato sta prišla do razpotja. Tam je stal kamen z napisom. Pisalo je: »Kdor krene na desno, bo imel srečo; kdor krene na levo, bo nesrečen!« Sultanov sin se je ozrl k vezirjevemu sinu in rekel: »Dajva, tukaj razjahajva.« Razjahala sta, jedla in pila. Mohamed, vezirjev sin, se je obrnil k Aliju, sultanovemu sinu, in mu rekel: »Brat moj, kaže, da se bova morala

ločiti.« Sultanov sin je rekel: »Brat moj, skupaj sva prišla, skupaj se vrniva.« Odgovoril mu je: »Ne, bolje bo, da se ločiva.« Ali je rekel: »No, kdo bo šel na desno in kdo na levo?« Odgovoril je: »Žrebajva!« Rekel je: »Dajva!« Žreb je določil desno pot Aliju, sultanovemu sinu, levo pa Mohamedu, vezirjevemu sinu. Odšla sta, eden na desno, drugi na levo. Mohamed, vezirjev sin, je krenil na levo.

Potoval je deset ali petnajst dni, dokler ni pred seboj zagledal mesta. Vstopil je vanj, pustil konja v hlevu pri gostišču, sam pa najel sobo v prenočišču. Meščani so živeli razsipno: samo jemlji in ne vračaj, še gore se tako sesujejo! Nazadnje mu je zmanjkalo denarja. Prodal je konja, sedlo in orožje, vse je prodal. Prodal je tudi obleko in ostal samo v spodnjem oblačilu. Revež je živel v lakoti; kak večer je večerjal, kak večer pa ne. Nekega dne je prišel pred prodajalno ocvrtkov in tam obsedel. Ljudje so kupovali ocvrtke, on pa je še kar sedel lačen. Prodajalec si je rekel: »Kaj neki je s tem človekom? Ljudje prihajajo in odhajajo, on pa ves čas sedi na istem mestu.« Obrnil se je k njemu in ga vprašal: »Kaj je s teboj, sinko?« Odgovoril je: »Tujec sem.« Vprašal ga je: »Če bi ti kdo ponudil delo, bi ga sprejel?« Rekel je: »Kdor hoče storiti dobro delo, ne potrebuje posveta.« Prodajalec ga je zaposlil v svoji prodajalni, da je kuril ogenj in pometal, v zameno pa mu je dajal zajtrk in večerjo. — Zdaj pa se pripoved vrača k Aliju, sultanovemu sinu. Krenil je na desno in deset dni potoval po pustinji, dokler ni zagledal moža, pred katerim je ležala mrtva kamela. Mož je trgal meso z mrhovine in ga jedel surovo. Sultanov sin je prišel do njega in ga trikrat pozdravil: »Mir z vami!« Ta mu je rekel: »Če tvoj pozdrav ne bi prišel pred teboj, bi gore slišale pokanje tvojih kosti!« Ali je razjahal in privezal konja k drevesu. Vprašal ga je: »Kaj ti je, oče?« Odgovoril je: »Lakota in žeja me mučita.« Rekel mu je: »Počakaj.« Ali, sultanov sin, je izvlekel nož, odrl kamelo, zakuril ogenj, začel rezati meso in ga peči ter mu ga dajal jesti, dokler se ni nasitil. Potem je izvlekel brivsko britev, mu obril glavo, odstranil razmršene lase, mu porezal nohte in opral obleko, da bi mu izkazal dobroto. Mož ga je vprašal: »Kam si namenjen, Ali?« Odgovoril je: »K Zin ed-Dur, onkraj sedmih morij, čez katera se pride na orlovskih hrbtih.« Rekel mu je: »Kdor ti je to povedal, te je zapeljal. V pogubo te je poslal.«

Odgovoril mu je: »Namenjen sem k vratom svojega Gospoda in kar stori Gospod, je dobro.« Mož mu je rekel: »Svetoval ti bom. Pojdi naprej in našel boš mojo sestro, ki je eno noč starejša od mene in veliko bolj zvita. Stanuje v šotoru iz kozje dlake. Če jo najdeš pri mletju, okoli nje pa so črne kokoši, se ji ne približuj, temveč se skrij. Če jo najdeš pri mletju, okoli nje pa so bele kokoši, pristopi, zgrabi njeno desno dojko, posesaj iz nje in reci: ‘Pod tvojim varstvom sem, kakor tvoj otrok.’« Ta gul mu je dal sedem dlak iz svoje brade in mu rekel: »Kadar se znajdeš v stiski, zažgi eno dlako.« Ali, sultanov sin, je hodil in hodil, dokler ni po sreči prišel do njegove sestre. Previdno se je prikradel, nato pa skočil k njeni dojki, jo zgrabil in posesal iz nje. Obrnila se je in vprašala: »Kdo pa si ti?« Rekel je: »Pod tvojim varstvom sem, kakor tvoj otrok!« Vprašala ga je: »Ali te je moj brat poučil?« Odgovoril je: »Da, tvoj brat me je poučil.« Rekla mu je: »Bog te obvaruj!«

Tri dni ga je gostila, potem pa rekla: »Dobro delo ti bom storila in te spravila skozi sotesko pred teboj. V njej živi sedem gulov, ki ne poznajo ne Boga ne dane besede. Kogar srečajo, ga požro.« Vzela ga je s seboj in ga pospremila skozi sotesko gulov. Ko ga je spravila čez, je rekla: »Pojdi, sin moj, Bog naj te varuje!« Potoval je naprej, dokler ni zagledal mesta. Prišel je do njega in videl, da je mestno obzidje okrašeno s človeškimi glavami. Vstopil je v mesto, pustil konja v hlevu pri gostišču in šel na obhod. Srečal je moža in ga vprašal: »Kaj pomenijo te glave na obzidju?« Odgovoril mu je: »Če me sprašuješ za pot na trg, pojdi tod mimo mene.« Šel je k trgovcu in ga vprašal: »Kaj pomenijo te glave, ki visijo naokrog po obzidju?« Odgovoril mu je: »Hlebec kruha stane četrt riala, merica olja osem novcev. Dobre olive imam in dobro vloženo zelenjavo, pomaranče pa so po tri novce.« Ali ni rekel nič več in si je mislil: »Takšne besede očitno stanejo glavo.«

Hodil je naprej in zagledal prijetnega starčka. Šel je za njim vse do hišnih vrat. Starec se je obrnil in vprašal: »Kaj je s teboj? Zakaj hodiš za menoj?« Odgovoril je: »Tujec sem in v tem mestu nimam nikogar.« Rekel mu je: »Vstopi, sinko. Samo jaz in moja starka sva v hiši.« Šla sta noter in sprejela sta ga kot gosta. Starec je rekel ženi: »Gost je prišel k nama. Pojdi pogledat, kje bi si lahko izposodila nekaj denarja, da mu pripraviva večerjo.« Ali ju je slišal govoriti in rekel: »Kaj je, oče? Če nimaš denarja, ti ga dam.« Segel je v torbo in mu izročil mošnjo s petsto zlatniki. Starec ga je pogledal in vprašal: »Mar naj gost sam plačuje svojo pogostitev?« Odgovoril mu je: »Nič zato. Ti si mi kakor oče in jaz sem tvoj sin. Nimaš denarja, reven si in delaš kot brivec.« Vzel je denar in šel po nakupih. Priskrbel je večerjo in pogrnil mizo z najrazličnejšimi jedmi: mesom, paradižnikom, omako, kuskusom in polnjenimi paprikami, od slanega do sladkega. Večerjali so, se zahvalili Bogu in se mu zahvaljevali za dobrote, nato pa mirno prespali noč. Tri dni je bil njun gost in vsak dan mu je dal mošnjo s petsto zlatniki. Tretji večer ga je starec vprašal: »Kaj iščeš, sin moj?« Rekel je: »Rad bi te vprašal o obzidju. Zakaj je okrašeno s človeškimi glavami?«

Rekel mu je: »Zdaj si jedel mojo hrano in mojo sol. Lahko bi te odslovil iz svojega doma, a tvoje dobrote sem že sprejel.« Obrnil se je k starki in ji rekel: »Ta je zdaj kakor eden izmed nas.« Rekla mu je: »Pa mu povejva.« Ali ji je rekel: »Povej mi, mati moja!« Rekla je: »Sultan ima hčer. Vsakomur, ki pride prosit za njeno roko, postavi sedem pogojev. Zmeša mu pšenico, ječmen, bob, čičerko in druge zrnate pridelke ter mu reče: ‘Če jutri zjutraj pridem in ne najdem vsega ločenega, vsake vrste posebej, ti odsekam glavo.’« Rekel je: »Jutri grem k njemu prosit za roko njegove hčere.« Starka je začela jokati in rekla: »Sin moj, pri Bogu, zakaj bi se šel pogubit?« Odgovoril je: »Nikar ne skrbi zame. Jutri grem k sultanu.« Naslednji dan je odšel k sultanu. Sultan se je ozrl k vezirju in vprašal: »Kaj hoče ta?« Odgovoril je: »Naj pride povedat; morda se je prišel pritožit.« Ali, sultanov sin, je stopil naprej in rekel: »Prišel sem prosit za roko tvoje hčere.« Vezir se je obrnil k Aliju in mu rekel: »Sin moj, izbij si te besede iz glave in poslušaj moj nasvet. Bojim se zate, da bi umrl tako mlad.« Odgovoril mu je: »Ne, nikar se ne boj zame. Z božjo pomočjo bom opravil nalogo.«

Vprašal ga je: »Poznaš njene pogoje in jih sprejemaš?« Odgovoril je: »Sprejemam.« Sultan je pogledal vezirja in ukazal, naj pripravijo žito, bob, čičerko in druga semena. Vse so dali v sobo in ga zaklenili vanjo. Sam pri sebi je pomislil: »Zdaj sem pa v stiski. Kaj naj storim? Jutri bom umrl.«

Sprva ni pomislil na dlake, ki mu jih je dal gul. Potem se je spomnil in si rekel: »Gul mi je dal sedem dlak in rekel: ‘Kadar se znajdeš v stiski, zažgi eno dlako.’« Izvlekel je eno tistih dlak in jo zažgal. Gul je prišel osebno in vprašal: »Kaj potrebuješ, gospod?« Rekel mu je: »Saj vidiš, v kakšnem položaju sem.« Rekel mu je: »Izvleci še eno dlako in jo zažgi.«

Brž ko je zažgal dlako, se je soba napolnila z mravljami. Gul jim je rekel: »Dajte, preberite tole, vsako vrsto posebej.« V dveh urah so vse prebrale. Vprašal ga je: »Gospod, si zdaj pomirjen? Dekle ti bodo dali in poročil se boš z njo. Če se še kdaj znajdeš v stiski, me pokliči z dimom.« Zjutraj so mu odprli vrata.

Vstopili so sultan, vezir in dvorjani. Ko so prišli noter, so našli vsako vrsto posebej. Sultan se je obrnil k vezirju in vprašal: »Kaj je to? Kdo mu je vse to prebral?« Odgovoril mu je: »Gospod, veliko ljudi si zaradi nje dal ubiti, temu pa je Bog naklonil srečo. Ker si dal obljubo in je on sprejel njene pogoje, mu jo moraš dati. Ženska potrebuje moža in moški potrebuje ženo.« Rekel je: »Prav.« Začeli so pripravljati svatbo in po mestu razglasili, da bo tisti večer poročna noč. Poročil se je z njo; ona se je veselila njega in on nje, nato pa je vso noč

prebil pri njej. Po poroki si je rekel: »Jaz sem prišel zaradi Zin ed-Dur, ta pa ni ona!« Sedel je potrt. Žena ga je pogledala in vprašala: »Kaj ti je, gospod moj? Ali nisi zdrav?« Rekel je: »Prišel sem izpolnit očetovo naročilo.« Vprašala ga je: »Kaj ti je oče naročil?« Odgovoril je: »Naročil mi je, naj pripeljem Zin ed-Dur.« Rekla mu je: »Daj mi obljubo pred Bogom, da se boš vrnil k meni.« Dal ji je obljubo pred Bogom. Rekla je: »Svetovala ti bom. Pojdi k očetovemu pastirju, ki pase govedo. Pri njem boš našel črnega bika. Odpelji ga na morsko obalo, ga zakolji in oderi. Iz njegovega mesa odreži štirinajst kosov in jih skrij, nato pa se skrij še sam in ne pokaži obraza. Prišli bodo orli in zaklicali: ‘Kdor je storil to dobro delo, naj ga obsujemo z darovi!’

Molči, nič ne govori, dokler se ne najedo in nasitijo. Ko bodo siti, bodo zaklicali: ‘Kdor je storil to dobro delo, naj bo v božjem varstvu!’ Takrat jim odgovori.« Šel je k pastirju, odpeljal črnega bika, ga zaklal in odrl ter mu odrezal štirinajst kosov mesa. Skril jih je in se skril še sam. Prišli so orli in začeli klicati: »Kdor je storil to dobro delo, naj ga obsujemo z darovi, naj ga obdarimo, naj ga oblečemo!« On pa je ves čas molčal, dokler se niso nasitili. Potem so znova zaklicali: »Kdor je storil to dobro delo, naj bo v božjem varstvu!«

Stopil je iz skrivališča. Ko so ga zagledali, so mu rekli: »Prosi, kar hočeš.« Rekel je: »Rad bi šel k Zin ed-Dur, onkraj sedmih morij, čez katera se pride na orlovskih hrbtih.« Začeli so se spraševati med seboj: »Ali ti poznaš to deželo?« Vsi so rekli, da je ne poznajo. Eden se je obrnil in rekel: »V gnezdu imamo starega orla, ki ne more več leteti. Dva morata poleteti ponj in ga prinesti.« Ko so ga prinesli, so ga vprašali: »Ali poznaš deželo Zin ed-Dur, onkraj sedmih morij, čez katera se pride na orlovskih hrbtih?« Odgovoril je: »Poznam jo. Bil sem pastir v njenih vrtovih in stražar v njeni palači.« Rekli so: »Dajmo, zmolimo fatiho, pa bo spet mlad kakor mi.« Zmolili so fatiho in Bog jim je uslišal prošnjo ter ga pomladil, da je bil kakor oni.

Rekli so mu: »Posadi si Alija, sultanovega sina, na hrbet. Ponesi ga tja, da opravi, kar mora, in ga pripelji nazaj.« Odgovoril jim je: »Naj bo z božjim blagoslovom.« Posadil ga je na hrbet in mu rekel: »Vzemi s seboj mojo hrano.« Odgovoril je: »Pripravljen sem.« Zajahal ga je in orel se je z njim dvignil v nebo. Ponesel ga je čez prvo morje in Ali mu je dal kos mesa. Ko je preletel drugo morje, mu je dal drugega; ko je preletel tretje, mu je dal tretjega, in tako vse do sedmega morja, ko mu je dal še sedmi kos. Odložil ga je na obali in rekel: »Tam je vrt in tam je palača. Pojdi in opravi, kar moraš, jaz pa te bom počakal tukaj.« Pustil ga je in krenil proti palači. Ko je prispel, je našel njena vrata odprta. Povzpel se je vanjo ter začel iskati in hoditi iz sobe v sobo, dokler ni našel postelje z zastorom. Privzdignil je zastor in pogledal. V notranjosti je videl nekaj črnega. Stopil je bliže, razgrnil zastor in dvignil tisto črno stvar; izkazalo se je, da so dekletovi lasje, razsuti čez njen obraz. Ko ji je odgrnil lase z obraza, je videl, da ta od lepote sije kakor svetilka. Rekel je: »O Bog, slava Bogu za tolikšno lepoto!«

Izpovedal je vero v edinega Stvarnika. Potem je sam pri sebi premišljeval: »Takšne ne morem kar pustiti. Toda brez poročne pogodbe bi bil greh, če bi se ji približal.« Iz torbe je vzel črnilnik in pero ter z lastno roko napisal poročno pogodbo. Nato je splezal k njej na posteljo in se združil z njo. Zatem ji je položil poročno pogodbo ob vzglavje, ona pa je še kar spala, saj je imela navado tri mesece spati in biti potem tri mesece budna. Snel je svoj prstan in ji ga nataknil na prst, njenega pa si je nadel sam. Potem je spet pomislil: »Ni mi treba, da jo odpeljem s seboj. Zdaj sem opravil, kar sem moral. Dovolj bo, če jim prinesem dokaz, ta prstan.« Vrnil se je k orlu, ki ga je pripeljal, in ga zajahal. Orel ga je ponesel čez prvo morje in rekel: »Daj mi mesa, gospod.« Preletel je šest morij in Ali mu je dal šest kosov mesa. Ko mu je hotel dati sedmega, pa mu je zdrsnil iz rok in padel v morje.

Izvlekel je nož, si odrezal kos mesa iz nadlakti in mu ga dal. Orel ga je pojedel in rekel: »Gospod, kako okusen je bil ta zadnji kos!« Ko ga je odložil na obali, so prišli orli in se ga razveselili. Rekli so: »No, gospod, si opravil, kar si hotel?« Vprašali so ga še: »Je lepo ravnal s teboj?«

Rekel je: »Lepo je ravnal z menoj, varno me je odnesel in pripeljal nazaj.« Pogledali so njegovo obleko in videli, da je krvava. Vprašali so ga: »Ali si ranjen, sin moj?« Odgovoril jim je: »Nič mi ni.« Rekli so mu: »Povej nam resnico.« Rekel je: »Povedal vam bom resnico. Nad sedmim morjem mi je padel kos mesa v vodo, pa sem si odrezal kos iz nadlakti in mu ga dal. Pojedel ga je.« Spogledali so se in rekli orlu: »Vrniti moraš meso, ki si ga pojedel.« Vrnil ga je, položili so ga na njegovo mesto, ga premazali s slino in pljuvali nanj, dokler se rana ni zacelila. Potem se je vrnil k ženi.

Razveselila se ga je in vprašala: »Kaj si opravil? Si dosegel, kar si hotel?« Rekel je: »Bog izpolnjuje želje.« Tisto noč je prespal ob ženi, naslednje jutro pa šel k sultanu. Ta ga je pozdravil: »Dobrodošel, gospod, si zdrav in živ?« Pri njem je ostal še tri dni, nato pa ga je sultan vprašal: »Kaj nameravaš z njo? Jo boš odpeljal ali pustil tukaj?« Odgovoril je: »Svojo ženo bom odpeljal.« Začel je zbirati stvari in skrinje, se pripravil za pot, se zaupal Bogu in odpotoval. Ko se je oddaljil od mesta za tri milje ali več, je sultanu postalo žal za hčerjo. Rekel je: »Pride mi nekakšen potepuh, brez korenin, kakor da ga je prinesla reka; pride človek, jaz pa mu dam hčer, ne da bi karkoli vedel o njem, niti tega, ali je njegov oče navaden delavec ali ugleden mož.« Obrnil se je k vezirju

in mu rekel: »Dohitite ga, ubijte ga in mi pripeljite hčer nazaj.« — Ali, sultanov sin, se je ozrl in za seboj zagledal oblak prahu. Njegova mlada žena ga je pogledala in mu rekla: »Pazi nase! Očetu je postalo žal. Za teboj je poslal vojake in konjenike; hočejo te ubiti in mene odpeljati nazaj.« Obrnil se je k svojim služabnikom in rekel: »Pohitite naprej.« Pohiteli so. Zdaj pustimo njih. Sam se je vrnil proti vojski njenega očeta. Vezir mu je rekel: »Pusti tujo hčer pri miru in pojdi svojo pot.« Ali ga je pogledal in rekel: »To je moja žena, zakonito sem jo vzel. Ne bom je zapustil.« Vezir mu je rekel: »Sin moj, reši se, dokler se moreš.«

Odgovoril mu je: »Pred vami ni človek, ki bi bežal.« Obkolili so ga, on pa je planil nadnje in jih pobil petsto. Bojevali so se do noči; ponoči so boj ustavili, da bi si odpočili. Ali, sultanov sin, se je vrnil k ženi v goro in tam prebil tisto noč. Zjutraj je zajahal konja in šel proti vojski, da bi se bojeval z njo.

Rekel je vojakom: »Sultan vas hrani in oblači, plačo prejemate; dajte, pokažite mi svoj pogum! Pristopajte drug za drugim.« Konjeniki so prihajali nadenj drug za drugim, dokler jih ni ubil dvesto. Nato se je vezir obrnil k vojakom in jim rekel: »Vsi nadenj!« Vojaki so planili nanj in bojeval se je z njimi do noči. Vrnil se je k ženi, omotičen, izčrpan in ranjen. Žena se je zbala zanj in rekla: »Preveč jih je zate.« Odgovoril ji je: »Bog mi pomaga, nič ne de.« Ko je tako ležal, se je spomnil in si rekel: »Saj imam gulove dlake! Mar mi ni naročil: ‘Ko se znajdeš v stiski, zažgi eno izmed njih’?« Obrnil se je k ženi in ji rekel: »Prinesi mi žerjavnico z žerjavico.«

Prinesla mu je žerjavnico in zažgal je eno izmed dlak. Dim se je še dvigal, ko ga je gul že vprašal: »Kaj hočeš, gospod?« Rekel mu je: »Saj vidiš, v kakšnem stanju sem. V stiski sem in težko mi je, kakor me vidiš ta trenutek.« Odgovoril mu je: »Nikar se ne boj zase, imaš vendar moža ob sebi. Jutri samo sedi in glej.«

Gul je tisto noč ostal pri njem kot gost. Zaklal mu je štiri kamele, saj je bil velik jedec. Zjutraj je vojska pridrvela nad Alija, sultanovega sina. Gul je vstal, se zaupal Bogu in jih začel pretepati drugega za drugim. Zgrabil je enega moža in z njim udaril po drugem. Nekaj časa so se bojevali; ko pa so videli, da so premagani in da jih je le še malo, so pobegnili in se vrnili k vezirju. Rekli so mu: »Pobegnili smo in prišli nazaj, ne moremo ga premagati! To je gul! Pretepa nas drugega z drugim, brez orožja se bojuje z nami. Zgrabi človeka in z njim udari po drugem!« Ali, sultanov sin, je vzel svojo ženo in odpotoval. Potoval je in potoval, dokler ni pred seboj zagledal mesta. Rekel je: »Tam bom nekaj časa počival in si oddahnil.« Vstopil je, najel hišo ter vanjo nastanil služabnike in ženo. Vsako jutro je šel ven, nakupil jedače in pijače ter jim jo prinesel, nato pa se sprehajal in si ogledoval mestne četrti ter uličice. Nekega dne, ko je tako hodil naokrog, je šel mimo prodajalne ocvrtkov in zagledal Mohameda, vezirjevega sina, samo v spodnjem oblačilu, z razcapano čepico na glavi. Vstopil je in rekel: »Deset ratlov ocvrtkov bi rad.« Pogledal je prodajalca in ga vprašal: »Imaš koga, ki bi mi jih odnesel domov?«

Odgovoril mu je: »Tega reveža imam. Če mu boš dal kaj za trud, ti jih bo z veseljem odnesel.« Rekel mu je: »Daj, vzemi jih.« Položil jih je na pladenj in Mohamed jih je odnesel. Hodil je z njim, nato sta se skupaj povzpela v zgornje nadstropje. Ali mu je rekel: »Odloži ocvrtke, fant.« Ali, sultanov sin, je Mohameda, vezirjevega sina, že prepoznal, Mohamed pa njega ne. Pogledal ga je in vprašal: »Mar nisi ti Mohamed, vezirjev sin?« Mohamed ga je pogledal, zajokal in se zgrudil na tla. Rekel mu je: »Ne joči, povej mi, kaj se ti je zgodilo.« Odgovoril je: »Nikar me ne sprašuj, kaj se mi je zgodilo.« Vprašal ga je: »Kje je tvoj konj, kje je tvoj denar in kje tvoja obleka?« Odgovoril je: »Vse sem prodal in vse zapravil.« Rekel mu je: »Vstani, gospod!« Poslal ga je v kopališče in mu dal novo obleko. Obrili so mu glavo, odstranili razmršene lase in ga očistili, da je prišel ven svetel kakor steklo, nato pa se je z Alijem, sultanovim sinom, vrnil domov. Tisto noč je prespal pri njem. Naslednje jutro mu je Ali dal konja in orožje. Zajahali so, se zaupali Bogu in odpotovali.

Potovali so kak mesec ali mesec in pol, nato pa jim je zmanjkalo vode. Iskali so jo, dokler niso naleteli na vodnjak. Mohamed, vezirjev sin, pa je, ko je videl, da ima Ali, sultanov sin, ženo in služabnike, postal ljubosumen nanj. Sam pri sebi si je rekel: »Kako to, da se on vrača z ženo, služabniki in tovornimi živalmi, jaz pa brez vsega, kakor kak bedak?« Ko so prišli do vodnjaka, so se začeli pogovarjati, kdo se bo spustil vanj. Ali je rekel Mohamedu: »Spusti se ti in nam potegni vodo, da se bomo napili mi in naše živali.« Odgovoril mu je: »To so tvoje živali, kaj imam jaz z njimi? Samo enega konja imam, naj se napije in grem. Ti imaš živali, služabnike in ženo, pa se spusti ti.« Ali, sultanov sin, se je spustil v vodnjak in potegnil vodo na vrh. Napojili so konje, se napili in napolnili mehove. Ko so jih napolnili, je zaklical: »Zdaj pa me potegnite gor.« Mohamed ga je začel vleči navzgor. Ko je prispel do polovice vodnjaka, je izvlekel meč in prerezal vrv. Ali, sultanov sin, je padel na dno in tam ostal. Mohamed, vezirjev sin, pa je začel groziti drugim in jim rekel: »Kdor ne gre z menoj, mu odsekam glavo.« Potovali so naprej, dokler ni prišel v domače mesto. Vezir je vprašal sina: »Kje je sultanov sin?« Odgovoril mu je: »Kaj vem, morda dela na gradbišču ali služi pri kakem Franku.« Vezir je sam pri sebi pomislil: »Tega ni zmogel moj sin, on ne bi pripeljal kraljeve hčere. To je moral doseči sultanov sin. Svojega sina poznam, ničprida je.« Sultan je slišal, da se je vezirjev sin vrnil, in ga vprašal, kje je njegov sin. Odgovoril mu je: »Kakšnega pol meseca sva ostala v nekem mestu. Začel je prodajati svoje stvari in čezmerno zapravljati denar, dokler ni obubožal. Kar naprej sem ga svaril, on pa me ni hotel poslušati.« Sultana je silno razjezilo, ko je slišal takšne reči o sinu. Obrnil se je k vezirju in mu rekel: »Ko izveš, da je moj sin prišel v mesto, ga primi in zakolji. Prinesi mi čašo njegove krvi, saj mi je nakopal sramoto.« — Zdaj pa se pripoved vrača k Aliju, sultanovemu sinu, v vodnjaku. Ko se je vrv pretrgala in je padel na dno, je njegov konj pobegnil in niso ga mogli ujeti. Ali pa se je spodaj znašel v veliki stiski in obupu. Ko je tako sedel, sta prišla k njemu opičja samica in samec, da bi pred njim razrešila svoj spor. Toda ta opičjak in opica sta bila z onega sveta. Če je Ali v njunem sporu potegnil s samcem, ga je udarila samica, če pa je potegnil s samico, ga je udaril samec. Ali je videl, kako je, in si rekel: »Hitro ju moram spraviti, sicer me bosta s tepežem ubila.« Obrnil se je k opičjaku in mu rekel: »O opičjak, če si pameten in razumen in znaš brati zapisano usodo, bo zate bolje, da obdržiš domačo opico in pustiš bežečo gazelo.« Tako je sklenil mir med njim in njegovo ženo.

Odnesla sta ga do ustja vodnjaka. Tam je našel svojega konja, ga zajahal in se vrnil v očetovo mesto. — Vezir je bil postavil stražarje, da bi mu sporočili, ko bi zagledali sultanovega sina. Na dan, ko je prišel v mesto, ga je opazil eden izmed njih, šel k vezirju in mu rekel: »Sultanov sin je prišel.« Vezir mu je šel naproti, se ga razveselil in mu rekel: »Dobrodošel! Kako si?«

Odpeljal ga je v svojo palačo in ga tri dni gostil pri sebi, očetu pa ni ničesar povedal. Rekel si je: »Četudi mi sultan ukaže, naj ga zakoljem, ga ne bom zaklal. Kdor ne misli na posledice, mu čas ne bo prijatelj!« — Zdaj pa se pripoved vrača k Zin ed-Dur. Ko se je prebudila iz spanja, je ugotovila, da je noseča. Kaj je rekla? Rekla je: »Z menoj nekaj ni, kot bi moralo biti.«

Čakala je, dokler ni prišel njen čas, in rodila dečka. Izpod blazine je potegnila poročno pogodbo, ki jo je napisal Ali, in jo prebrala. V njej je pisalo: »Nikomur ne stori krivice. Nihče ni prišel k tebi razen Alija, sultanovega sina.« Čakala je, dokler ni bil deček star tri leta. Nekega dne se je obrnil k materi in vprašal: »Mamica, mar jaz nimam očeta?« Rekla je: »Imaš očeta, toda tvoj oče je tujec.« Rekel je: »Potem morava v deželo, kjer je moj oče.« Odgovorila je: »Naj bo z božjim blagoslovom, sin moj.« Zavrtela je krono na svoji glavi in prišlo je sedem kraljev džinov. Rekla jim je: »Hočem vojaški tabor, kakršnega imajo sultani.« Tabor je bil pripravljen. Zajahala je in odpotovala sredi vojske, nad njo pa so nosili prapore, dokler ni prispela v deželo, kjer je živel Ali, sultanov sin. Postavila je šotore z zlatimi drogovi. Mujezin se je povzpel na minaret, da bi klical k molitvi, in zagledal vojake, ki so obdajali mesto. Prestrašen je stekel dol in pohitel k sultanu. Rekel je: »Mesto je obkolila vojska! Toliko jih je, da jih ne moremo premagati.« Sultan je rekel vezirju: »Pojdi vprašat in poizvedet, kaj pomeni ta tabor. So nas prišli pobit ali kaj hočejo?«

Vezir je zajahal in odšel. Pred vhodom v veliki šotor je razjahal ter izkazal spoštovanje, kakor se spodobi pred vladarjem. Sedel je poleg nje in se ji priklonil. Pogledal jo je in rekel: »Povej mi, kaj se je zgodilo? Je vse v redu?« Odgovorila mu je: »Hočem človeka, ki je stopil na mojo zemljo in v mojo palačo. Takoj mi ga pripeljite.« Rekel ji je: »O tem ničesar ne vem.« Rekla je: »Iz vaše dežele je. Takoj mi ga morate pripeljati.« Odgovoril je: »Vrnil se bom in obvestil vladarja te dežele.« Vezir je zajahal, se vrnil k sultanu in mu rekel: »Gospod, zgodilo se je nekaj, na kar nismo računali.« Sultan mu je rekel: »S teboj pojdem.« Zajahala sta.

Ko sta prispela do roba tabora, sta razjahala in šla peš do velikega šotora. Pozdravila sta jo, kakor se pozdravlja kralje, in posedla ju je poleg sebe. Sultan se je obrnil k njej in vprašal: »Kaj je novega?« Odgovorila mu je: »Hočem, da mi pripeljete človeka, ki je stopil v mojo palačo in na mojo zemljo.«

Sultan je rekel vezirju: »Nekaj moraš ukreniti. Saj sem te prav zato povzdignil na ta položaj, da boš znal najti rešitev zame.« Odgovoril mu je: »Gospod, šel bom v mesto in vprašal svojega sina. Bil je na potovanju, morda je on storil to reč.« Vezir je zajahal in odšel v mesto.

Poklical je sina in ga vprašal: »Sin moj, ali si prišel v deželo Zin ed-Dur?« Odgovoril mu je: »Da, prišel sem.« Rekel mu je: »Pojdi z menoj, da te bo videla.« Zajahal je in odšel z njim. Ko sta prišla do roba tabora, sta razjahala in šla peš h kraljici. Izkazala sta ji kraljevsko spoštovanje.

Skupaj z očetom je stopil prednjo. Pogledala je vezirja in ga vprašala: »Kje je ta, ki je prišel v mojo deželo?« Odgovoril ji je: »Tukaj je.« Vprašala ga je: »Kje je tvoj dokaz?« Rekel je: »Nimam dokaza, nobenega dokaza nisem vzel.« Rekla je: »Dajte, vklenite ga v verige in ga odpeljite v ječo, ker je lažnivec.« Obrnila se je k sultanu in rekla: »Poiščite in mi pripeljite tistega, ki je stopil v mojo palačo,

sicer bom vaše mesto razrušila do zadnjega kamna.« Vezir se je obrnil k sultanu in rekel: »Daj mi še malo časa, naj grem v mesto, premislim in pogledam, kaj lahko storim.« Vrnil se je v mesto. Povzpel se je v svojo palačo, šel v sobo Alija, sultanovega sina, se sklonil predenj in mu rekel: »Gospod moj, reši nas, v hudi stiski smo!« Ali je v sebi doumel, kaj se dogaja, in rekel: »Daj,

»Sedi k meni, oče, pa ti povem resnično zgodbo. — Nekoč je živel sultan, ki ni imel otrok. Nekega dne je šel na sprehod in našel dojenčka, zavitega v plenice in zapuščenega ob poti. Hotel je stopiti mimo, a vezir se je obrnil k njemu in mu rekel: ›Tega otročička so zavrgli, toda Bog ti ga je poslal. Dobro bi storil, če bi ga vzel za svojega, saj nimaš otrok.‹ Sultan ga je vzel in mu priskrbel dojiljo. Otrok je zrasel in znal ločiti dobro od zla. Toda začel je izrekati sodbe, ki niso bile po volji ne Bogu ne ljudem. Med drugim je vezirju zastavil tole vprašanje: ›Kaj govori voda, ko jo pristavijo na ogenj in zavre?‹ Vezir mu je odgovoril: ›Gospod moj, saj nisem naš gospod Salomon, da bi razumel vse jezike!‹ Sultan je pogledal vezirja in dejal: ›Tako je, kakor pravi moj sin. Odgovoriti moraš na njegovo vprašanje. Če mi v devetih dneh ne prineseš odgovora, ti dam odsekati glavo.‹ Vezir se je sprijaznil z usodo, zajahal konja in odšel. Potoval je in potoval, dokler ni prišel do beduinskega šotora. Razjahal je in zagledal deklico. Pogledal jo je in vprašal: ›Zakaj si sama v šotoru, hčerka moja? Kje je tvoja mati?‹

Odgovorila je: ›Mati se je šla prepirat z Bogom.‹ Vprašal jo je: ›Kje pa je tvoj oče?‹ Rekla je: ›Krivičnika ščuva nad nedolžnega.‹ Vezir je ostal v šotoru. Ko se je vrnila dekličina mati, je glasno žalovala, ker ji je umrl sin. Deklica se je ozrla k vezirju in rekla: ›Ali ti nisem povedala, da se je moja mati šla prepirat z Bogom? Kar nam je Bog vzel, je njegovo; zaradi tega ne bi smeli tako ravnati. Kar je minilo, je minilo, tega ne moremo več priklicati nazaj.‹ Vezir je še sedel tam, ko se je vrnil njen oče. S seboj je imel hrta in gazelo. Deklica je pogledala gosta in rekla: ›Ali ti nisem povedala, da moj oče ščuva krivičnika nad nedolžnega? Hrt je krivičnik, gazela pa nedolžna žrtev.‹ Oče je prišel, odbral ovna iz črede,

ga zaklal in pripravil za večerjo. Rekli so vezirju: ›Pridi, večerjaj z nami.‹ Odgovoril je: ›Ne morem ne jesti ne piti.‹ Vprašali so ga: ›Zakaj?‹ Rekel je: ›Sultanov sin, ki sem mu vse življenje izkazoval dobroto, mi je naložil nalogo, kakršne si še sam hudič ne bi izmislil.‹

Vprašali so ga: ›Kaj pa ti je naložil?‹ Rekel je: ›Povejte mi, kaj govori voda, ko jo postavijo na ogenj in zavre!‹ Beduin je pogledal vezirja in dejal: ›To je pa lahko.‹ Poklical je hčer in ji rekel: ›Povej mu.‹ Odgovorila je: ›Ah, gorim! Z neba sem padla, na zemlji obležala, les sem oživila, zdaj pa me je ožgal!‹ — Tedaj je vezir doumel, da je Ali, sultanov sin, njegovemu sinu Mohamedu izkazal dobroto, ta pa mu je povrnil z zlom. Odpeljal ga je v tabor. Prišel je do vhoda v šotor in stopil prednje. Vstala je in ga vprašala: ›Si ti tisti, ki je prišel v mojo palačo in mojo deželo?‹ Odgovoril je: ›Da.‹ Rekla mu je: ›Pokaži mi dokaz.‹

Rekel ji je: ›Tukaj je tvoj prstan.‹ Odgovorila je: ›Da, moj prstan je.‹ Ali, sultanov sin, jo je pogledal in rekel: ›Pokaži mi poročno listino.‹ Vzela jo je iz nedrja in mu jo pokazala, nato pa prinesla njunega otroka ter rekla: ›To je tvoj in moj sin, najin zakonski otrok.‹ Sultan je vstal ter začel objemati in poljubljati svojega sina in njegovo ženo. Rekel ji je: ›Moja hči si, na tem in na onem svetu.‹ — Zineddur se je obrnila k poveljniku svoje vojske in mu ukazala, naj se vojaki vrnejo v svojo deželo. Odšli so. Ali, sultanov sin, pa jo je skupaj z očetom in spremstvom odpeljal domov. Pred poroko ji je rekel: ›Nekaj ti moram povedati: imam že ženo. Pripeljal sem jo s seboj, pred teboj je prišla. Ne bodi nespametna in ne goji ljubosumja zaradi nje.‹ Odgovorila je: ›Ne bom ljubosumna. Naj mi bo sestra na tem in na onem svetu!‹ — Sultan se je obrnil k vezirju in dejal: ›Si slišal, kakšno podlost je zagrešil tvoj sin? Lastnoročno ga bom ubil.‹ Privedli so ga in ga postavili na morišče. Ali, sultanov sin, je vstal, stopil v bran mladeniču in rekel očetu: ›Prizanesi mu zaradi mene, oče, samo tokrat! On mi je storil zlo, jaz pa mu bom storil dobro. Vsakdo namreč ravna po svoji naravi.‹«