Prevod

Pred davnimi časi, ko je bil vojskovodja Toshihito še mlad, je služil pri možu, ki je imel tedaj najvišjo oblast v deželi. Ob novem letu je ta priredil veliko gostijo. V tistih časih po takšni gostiji niso pospravili ostankov jedi in jih zavrgli v pomije, temveč so jih kot ostanke slavnostne pojedine prepustili v jed služabnikom, ki so stregli. Med njimi je bil tudi mož petega dvornega ranga, ki je tam služil že dolga leta in si pridobil stalno mesto. Ko so sedeli pri teh ostankih, je srkal jamovo kašo, cmoknil z jezikom in dejal: »Ah, ko bi se je le mogel kdaj do sitega najesti!« Toshihito ga je slišal in vprašal: »Gospod, mar se jamove kaše še nikoli niste do sitega najedli?« Mož petega ranga je odgovoril: »Še nikoli.« »Potem pa bom poskrbel, da se je boste,« je dejal Toshihito. »Silno bi vam bil hvaležen,« je odgovoril oni in pri tem je ostalo. Čez štiri ali pet dni je mož sedel v kotu hiše, ko je k njemu prišel Toshihito in rekel: »Pojdite, gospod, odpraviva se na kopanje.« »Kako prijazno od vas! Prav to noč me je vse telo srbelo. Le jezdnega konja nimam.« »Tu imam s seboj enega, sicer bolj klavrnega,« je odvrnil Toshihito. »Kako lepo, kako lepo!« je vzkliknil mož. Oblečen je bil v dve tanko podloženi svileni oblačili, v modrikasto sive široke hlače z raztrganimi robovi in v lovsko ogrinjalo enake barve, ki mu je nekoliko zdrsnilo z ramen; spodnjih hlač ni imel. Njegov veliki nos je bil na konici rdeč, okrog nosnic pa moker in razjeden, kakor da si nikoli ne briše smrklja. Hrbet lovskega ogrinjala mu je pas potegnil postrani, pa si ga ni niti poravnal; bil je tako zanemarjen, da je bil že smešen. Vendar ga je Toshihito poslal naprej, nato sta oba zajahala in odrinila proti rečnemu obrežju. Mož petega ranga ni imel s seboj niti najubožnejšega dečka za spremstvo; Toshihita pa so spremljali nosač lokostrelske oprave, konjar in en sluga. Prečkali so obrežno ravnico in prišli do Awataguchija. »Kam pa greva?« je vprašal mož. »Samo še malo, prav tu blizu,« je odgovarjal Toshihito, in tako so prešli tudi Yamashino. »Kako je zdaj to? Govorite, da je čisto blizu, pa sva že mimo Yamashine!« »Samo še tja, tja naprej,« je odvrnil Toshihito in prešli so še prelaz Sekiyama. Še zmeraj je govoril, da so že skoraj tam, dokler niso prišli v tempelj Miidera k menihu, ki ga je poznal. Mož petega ranga si je mislil: »Že če bi tu pripravljali kopel, bi bila pot nezaslišano dolga.« Toda tudi tu ni bilo videti nikakršne kopeli. »Kje pa je topla voda?« je vprašal. »Po pravici povedano, peljem vas v Tsurugo,« je odvrnil Toshihito. »Vi pa res niste pri pravi pameti! Ko bi mi bili to povedali že v prestolnici, bi si vzel s seboj vsaj kakšnega služabnika.« Toshihito se je zasmejal. »Dokler imate ob sebi mene, računajte, da vas spremlja tisoč mož.« Nato so nekaj pojedli in brž spet odrinili. Šele tam si je Toshihito opasal tul. Ko so tako potovali, je na obali pri Mitsuju nenadoma pritekla lisica. »Ravno prav, prišel je sel!« je dejal Toshihito in se pognal za njo. Lisica se je na vso moč gnala proč, toda on jo je tako tesno zasledoval, da mu ni mogla uiti. Približal se ji je, se sklonil iz sedla, jo zgrabil za zadnje noge in dvignil v zrak. Konj, na katerem je jezdil, prej ni bil videti nič posebnega, vendar je bil v resnici izjemna žival, saj je lisico dohitel, še preden so pretekli kaj dosti poti. Ko je mož petega ranga ves zasopel prijezdil za njim, je Toshihito dvignil lisico in ji rekel: »Poslušaj, lisica! Še nocoj pojdi v mojo hišo v Tsurugi in jim povej takole: Nepričakovano peljem s seboj gosta. Jutri ob uri kače naj mi pridejo možje naproti v okolico Takashime in pripeljejo dva osedlana konja. Tako jim reci. Če pa jim ne sporočiš, boš že videla! Lisice se znate spreminjati in premorete čudežne moči, zato moraš še danes priti tja in povedati.« Spustil jo je, mož petega ranga pa je dejal: »To je pa precej nezanesljiv sel.« »Le glejte. Ni je možnosti, da ne bi šla.« In res je lisica že tekla pred njimi ter se med tekom vedno znova ozirala nazaj. »Kaže, da se pridno odpravlja,« je rekel Toshihito, in kakor da bi ga slišala, je še pospešila ter izginila pred njimi. Tisto noč so prenočili ob poti, zjutraj zgodaj pa spet odrinili. Ko so tako jezdili, se je res prav ob uri kače prikazala strnjena skupina kakih tridesetih jezdecev. Mož petega ranga se je spraševal, kdo bi to bil, Toshihito pa je dejal: »Naši ljudje so nam prišli naproti.« »Kako nenavadno!« je ravno govoril oni, ko so se jezdeci že približali in drug za drugim poskakali s konj. »Poglejte, res je tukaj!« so vzklikali. Toshihito se je nasmehnil in vprašal: »Kaj pa je?« Naprej je stopil starejši spremljevalec. »Nekaj silno čudnega se je zgodilo.« »Najprej povej, ali imate konje.« »Dva imamo,« je odgovoril mož. Ker so prinesli tudi jedi, so medtem razjahali in jedli. Ob tej priložnosti je starejši spremljevalec povedal: »Sinoči se je pri nas pripetilo nekaj nenavadnega. Okrog ure psa je našo gospo začelo strašno stiskati v prsih. Tako hudo ji je bilo, da smo se vsi prestrašili in hoteli nemudoma poklicati meniha. Sredi vsega tega pa je sama spregovorila: Kaj se razburjate? Jaz sem lisica. Nič drugega ni. Danes sem na obali □ pri Mitsuju srečala gospodarja, ki je potoval sem. Zbežala sem, vendar me je dohitel in ujel. Ukazal mi je: Še danes pojdi v mojo hišo in jim povej, da prihajam z gostom. Jutri ob uri kače naj pridejo možje v pristanišče Takashima in pripeljejo dva osedlana konja. Če ne prideš tja in ne sporočiš še danes, te bom hudo kaznoval. Zato naj možje brž odrinejo! Če pridejo prepozno, bom jaz deležna njegove jeze! Tako je govorila vsa prestrašena in vznemirjena. Ko smo dali možem potrebna povelja, je gospa spet postala takšna kakor prej. Nato smo ob prvem petelinjem petju odrinili.« Toshihito se je nasmehnil in pogledal moža petega ranga, ki je bil ves iz sebe od začudenja. Ko so pojedli, so hitro nadaljevali pot in ob mraku prispeli. »Glejte, res je bilo vse tako!« so se čudili domači. Mož petega ranga je razjahal in se ozrl po hiši. Njeno bogastvo in razkošje sta presegala vse, kar je kdaj videl. Čez svoji dve stari oblačili si je bil sicer nadel Toshihitovo popotno ogrinjalo, a očitno ga je bil mraz že vsega prežel, zato je strašno prezebal. V dolgem ognjišču so zakurili velik ogenj, mu na debelo pogrnili preproge ter pripravili sadje in druge jedi. Že to mu je bilo v veliko ugodje, nato pa so rekli: »Na poti vas je moralo hudo zebsti,« prinesli tri oblačila naravne svilene barve, bogato podložena z vato, in ga pokrili z njimi. Reči, da mu je bilo prijetno, bi bilo premalo. Ko je pojedel in se je vse nekoliko umirilo, je prišel Toshihitov tast Arihito in vprašal: »Kako to, da ste prišli tako nenadoma? Pa še vaš sel je bil prav čudaški: našo gospo je v hipu spravil v bolezen. Res nenavadna reč!« Toshihito se je zasmejal. »Hotel sem samo nekaj preizkusiti. Pa je, kot kaže, zares prišla sem in opravila naročilo.« Tudi tast se je zasmejal. »Česa takega pa še ne!« Nato je vprašal: »Je gospod, ki ste ga pripeljali s seboj, ta, ki sedi tukaj?« »Prav ta. Rekel je, da se jamove kaše še nikoli ni do sitega najedel, zato sem ga pripeljal, da bi se je najedel.« »Pa tako poceni jed, in vendar se je še niste mogli nasititi!« se je pošalil tast. Mož petega ranga mu je odvrnil: »Vaš zet me je zvabil na pot, češ da ima pripravljeno kopel v Vzhodnem hribovju, zdaj pa še tako govori o meni!« Tako so se šalili, dokler ni noč že nekoliko napredovala, nato pa se je tast umaknil. Moža petega ranga so odvedli v prostor, namenjen spanju. Tam ga je čakalo oblačilo hitatare (morda spalno oblačilo), podloženo s štiri ali pet palcev debelo vato. Njegovi lastni, borno podloženi oblačili sta bili že tako stari, da ni bilo več mogoče razbrati, kaj sta nekoč bili, in v njiju ga je tu in tam srbelo. Zato ju je slekel, čez tri oblačila naravne svilene barve pa si je nadel še hitatare in legel. Ker tolikšne toplote ni bil vajen, se mu je zdelo, da bo izdihnil; ležal je ves premočen od znoja. Tedaj je ob sebi začutil, da se nekdo premika. »Kdo je?« je vprašal. »Prišla sem, ker so mi naročili, naj vam grejem noge,« je zaslišal odgovor. Ker mu glas in vedenje prišlekinje nista bila zoprna, jo je potegnil k sebi in jo položil na stran, od koder je pihalo. Medtem so se od zunaj razlegli glasni klici. Prisluhnil je in slišal moškega, ki je kričal: »Vsi podložniki v tej okolici, poslušajte! Jutri ob uri zajca naj vsak prinese en jamov gomolj, pri odrezanem koncu tri palce debel in pet čevljev dolg!« »Kako neverjetno! Kako širokopotezno ukazujejo,« je pomislil in zaspal. Proti svitu je zaslišal, kako na dvorišču razgrinjajo rogoznice, in se spraševal, kaj neki pripravljajo. Kmalu so vstali on in dekle, ki mu je grelo ležišče. Ko so odprli naoknice, je videl, da je na dvorišču razgrnjenih štiri ali pet dolgih rogoznic. Medtem ko se je čudil, čemu so namenjene, je prišel kmečki mož, ki je na rami nosil nekaj podobnega deblu, to odložil in odšel. Za njim so prihajali drugi, drug za drugim, in odlagali svoj tovor. Ko je bolje pogledal, je videl, da vsak prinaša jamov gomolj, zares dva ali tri palce debel in pet ali šest čevljev dolg. Nosili so jih vse do ure kače in jih zložili v kup, visok kakor hiša, v kateri je sedel. Sinočnji klicar je namreč stal na vrhu gomile, imenovane Klicni grič, in od tam razglašal povelje vsem okoliškim podložnikom. Že samo tisti, ki so živeli v dosegu njegovega glasu, so prinesli tolikšno množino gomoljev; po tem je bilo mogoče soditi, koliko podložnikov je prebivalo še dlje. Medtem ko je mož petega ranga osupel strmel v vse to, so prinesli pet ali šest kotlov, od katerih je vsak držal pet kokujev, v dvorišče zabili kole in jih postavili nanje. Spraševal se je, čemu bodo služili. Tedaj so prišle mlade, čedne ženske v oprasanih, s pasom prevezanih oblačilih iz nebeljene svile; v belih, novih vedrih so nosile tekočino in jo zlivale v kotle. »Kaj pa zdaj, mar grejejo vodo?« je pomislil, toda tisto, kar je imel za vodo, je bil sladki rastlinski sok. Pod kotli so zakurili. Nato je prišlo več kot deset mož, ki so imeli zavihane rokave in v rokah dolge nože s tankimi rezili. Začeli so lupiti jamove gomolje in jih rezati na tanke rezine. »Saj kuhajo jamovo kašo!« je končno sprevidel. Toda že ob pogledu na vse to mu je pošla vsakršna želja po jedi; še več, kaša se mu je začela upirati. Kmalu so jo med živahnim mešanjem skuhali in prišli sporočit: »Jamova kaša je pripravljena.« »Postrezite jo,« je ukazal Toshihito. Najprej so prinesli veliko lončeno skledo, zraven pa tri ali štiri kovinske vrče, od katerih je vsak držal približno en to, in rekli: »Za začetek toliko.« Toda mož petega ranga je bil že sit samega pogleda in ni zmogel pojesti niti ene sklede. Ko je rekel, da ima dovolj, so se vsi glasno zasmejali, posedli skupaj in govorili: »Po zaslugi našega gosta bomo tudi mi jedli jamovo kašo!« Medtem je Toshihito zagledal lisico, ki je čepela pod napuščem dolge stavbe nasproti in kukala k njim. »Poglejte jo! Tista lisica, ki nam je služila za sla, se je prišla pokazat. Dajte ji kaj jesti!« Ko so ji dali hrano, jo je pojedla. Tako mu je bilo tam v vseh pogledih lepo, čeprav je »lepo« preskromna beseda. Po kakem mesecu se je odpravil nazaj v prestolnico. Podarili so mu mnogo vsakdanjih oblačil, poleg tega pa še navadne svilene zvitke hachijō, suknje, podložene z vato, in drugo blago, vse zloženo v usnjene skrinje. Da je dobil tudi hitatare, v katerem je spal prvo noč, je samo po sebi umevno. Za nameček so mu poklonili še konja z vsem sedlom vred in ga tako odpravili na pot. Tudi med tistimi, ki so služili drugim, so se torej našli možje, ki so si po dolgih letih pridobili zaupanje in veljavo ter živeli v takšnem izobilju.