Waltey

Waltey

Kako se je Mičinori učil čarovništva

Uji Shūi Monogatari · anonimna srednjeveška zbirka
Kupi e-knjigo Kupi tiskano izdajo

O besedilu

Kako se je Mičinori učil čarovništva

Vir
Uji Shūi Monogatari
Avtor
anonimna srednjeveška zbirka
Jezik branja
Slovenščina
Jezik izvirnika
日本語
Čas branja
8 min branja
Obseg
6 strani
Naslov izvirnika
106 滝口道則習術事

O izvirniku

Uji Shūi Monogatari

Srednjeveške japonske pripovedi o menihih, duhovih, čudežih, prevarah in vsakdanjih presenečenjih. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Uji Shūi Monogatari v jeziku 日本語.

Besedilo

Kako se je Mičinori učil čarovništva

Nekoč, ko je na prestolu še sedel cesar Yōzei, je Michinori iz dvorne straže prejel cesarski ukaz in se odpravil v Mutsu. Na poti je prenočil v kraju Hikuni v deželi Shinano, in sicer pri okrajnem upravitelju. Ta mu je pripravil gostijo in ga lepo pogostil, nato pa s svojimi spremljevalci odšel. Michinori ni mogel zaspati, zato je potihem vstal in se začel sprehajati po hiši. Opazil je prostor, obdan s poslikanimi zasloni; po tleh so bile lepo razgrnjene čiste rogoznice, gorela je svetilka in vse je bilo prijetno urejeno. Morda je kje na skritem tlelo kadilo, kajti po prostoru se je razlegal čudovit vonj. To je še bolj zbudilo njegovo radovednost. Pozorneje je pokukal v notranjost in zagledal žensko, staro kakih sedemindvajset ali osemindvajset let. Njen obraz, lasje, postava in vsa njena pojava so bili izredno lepi. Ležala je čisto sama. Bolj ko jo je gledal, manj je mogel ostati pri miru. V bližini ni bilo nikogar, svetilka pa je gorela zunaj zastora, tako da je bilo dovolj svetlo. Michinori je pomislil: »Okrajni upravitelj me je sprejel tako prisrčno in mi izkazal tolikšno naklonjenost, da bi bilo zares grdo, če bi zlorabil njegovo zaupanje in se približal njegovi ženi. Toda ko vidim to žensko, si ne morem pomagati.« Stopil je torej k njej in legel poleg nje. Ženska se ni niti prestrašila niti pokazala odpora, temveč si je zakrila usta in se leže nasmejala. Ob tem ga je preplavilo nepopisno veselje. Bilo je okoli desetega dne devetega meseca in ne on ne ona nista imela na sebi veliko oblačil, le po eno plast. Dišala je neizmerno lepo. Slekel je svoje oblačilo in se ji skušal priviti pod njeno. Nekaj časa mu je sicer zastirala pot, vendar ne prav odločno, in nazadnje se mu je posrečilo. Tedaj ga je nekaj zasrbelo v mednožju. Potipal se je, a tam ni bilo ničesar. Osupel in ves začuden je tipal znova in znova, toda bilo je, kakor da bi si gladil brado: o njegovem udu ni bilo ne duha ne sluha. Tako se je prestrašil, da je pri priči pozabil celo na ženino lepoto. Medtem ko je ves zmeden tipal po sebi in ni vedel, kaj se mu dogaja, se je ženska rahlo nasmihala. To ga je še bolj zbegalo. Potihem je vstal, se vrnil na svoje ležišče in se še enkrat pretipal, toda še vedno ni bilo ničesar. Ves iz sebe je poklical enega svojih najbližjih spremljevalcev. O tem, kaj se mu je zgodilo, mu ni povedal ničesar, temveč je dejal: »Tu je neka čudovita ženska. Tudi sam sem bil že pri njej.« Mož je ves vesel odšel tja, a se je čez nekaj časa vrnil z izrazom popolne osuplosti na obrazu. »Tudi njemu se je torej zgodilo isto,« si je mislil Michinori in tja poslal še drugega. Tudi ta je kmalu prišel nazaj; pogledoval je v nebo in se vrnil ves zbegan. Tako je k njej poslal sedem ali osem svojih spremljevalcev in pri vseh je opazil enak izraz. Medtem se je zdanilo. Michinori si je rekel: »Sinoči sem bil še vesel, da me je gostitelj tako lepo sprejel. Toda zdaj, ko se je zgodilo nekaj tako nerazumljivega in strašnega, bo najbolje, da čim prej odidem.« Še preden se je povsem zdanilo, je v naglici odrinil. Ko so prepotovali kakih sedem ali osem chōjev, se je za njimi zaslišalo klicanje in nekdo je pridirjal na konju. Dohitel jih je in privzdignil zavitek iz belega papirja, ki ga je prinesel s seboj. Michinori je ustavil konja in počakal. Jezdec je bil služabnik, ki jim je stregel v prenočišču. »Kaj pa je to?« ga je vprašal. Mož je odvrnil: »Okrajni upravitelj mi je naročil, naj vam to izročim. Le kako ste mogli oditi in kaj takega pustiti za seboj? Po svojih močeh smo poskrbeli za vas, vi pa ste tako hiteli, da ste pozabili celo tole. Zato smo vse pobrali in vam poslali za vami.« »No, kaj neki je?« je rekel Michinori, vzel zavitek in pogledal vanj. V njem je bilo devet udov, zloženih skupaj kakor gobe macutake. Zgrozil se je. Tudi njegovih osem spremljevalcev je nejeverno pogledalo v zavitek: v njem je bilo res devet udov. Vsi hkrati so se zgrudili od groze. Sel pa je takoj obrnil konja in odjezdil nazaj. Tedaj so Michinori in vsi njegovi spremljevalci drug za drugim vzkliknili: »Spet je tu! Spet je tu!« Ko je Michinori v Ōshūju prevzel zlato in se vračal v prestolnico, se je znova ustavil pri istem okrajnem upravitelju v deželi Shinano in pri njem prenočil. Podaril mu je veliko zlata, konj, orlovih peres in drugih reči. Upravitelj je bil presrečen. »S čim sem si zaslužil, da me tako bogato obdarujete?« je vprašal. Michinori je stopil bliže in mu tiho dejal: »Nerodno mi je govoriti o tem, toda ko sem se prvič ustavil pri vas, se mi je zgodilo nekaj nenavadnega. Rad bi vedel, kako je bilo s tem.« Ker je upravitelj prejel toliko darov, se mu je zdelo, da mu odgovora ne more odreči, in povedal mu je po resnici: »Ko sem bil mlad, je v nekem odročnem okraju te dežele živel ostarel okrajni upravitelj z mlado ženo. Na skrivaj sem zahajal k njej in tedaj sem na povsem enak način izgubil svoj ud. To se mi je zdelo tako nenavadno, da sem se začel njenemu možu z vso vnemo prikupovati in ga prositi, dokler me ni naučil te spretnosti. Če bi se je radi naučili tudi vi, se zdaj, ko potujete kot cesarski odposlanec, hitro vrnite v prestolnico, potem pa pridite še enkrat nalašč zaradi tega.« Tako sta se dogovorila. Michinori se je vrnil v prestolnico, izročil zlato in druge stvari, nato pa znova zaprosil za dopust in se odpravil na pot. Upravitelju je prinesel primerna darila, ki jih je bil ta nadvse vesel, in sklenil je, da ga bo naučil vsega, kar zna. »Tega se ni mogoče učiti z lahkim srcem,« mu je rekel. »Sedem dni se morate obredno umivati z vodo in se vzdržati mesa, šele nato se lahko začne pouk.« Michinori se je očistil, kakor mu je bilo naročeno, in ko je prišel določeni dan, sta sama odšla globoko v gore. Prišla sta na breg velike reke, kjer je upravitelj od njega zahteval, da izreče razne strašne prisege, katerih kršitev bi mu nakopala neizrekljiv greh. Nato se je odpravil proti zgornjemu toku. »Kar koli bo priplavalo od zgoraj, pa naj bo demon ali kar koli drugega, morate na vsak način objeti,« mu je dejal in odšel. Čez nekaj časa je od zgornjega toka zapihal veter, ulil se je dež, vse se je stemnilo in reka je začela naraščati. Kmalu se je iz vode prikazala velikanska kača z glavo, komaj objemljivo z obema rokama. Oči so bile, kakor da bi ji v glavo vstavili kovinski skledi; hrbet je bil moder, kakor premazan z modrim barvilom, spodnja stran vratu pa je bila škrlatna. Čeprav mu je upravitelj naročil, naj objame vse, kar se bo prikazalo, ga je prevzela tolikšna groza, da ni mogel storiti drugega, kakor da se je vrgel v travo in obležal. Čez nekaj časa se je upravitelj vrnil. »No, ste jo prijeli?« je vprašal. Michinori mu je pojasnil, kako se je prestrašil in da je ni prijel. »Kako škoda! Tako se te veščine ne boste mogli naučiti,« je odvrnil upravitelj. »Poskusiva še enkrat.« In spet je odšel. Kmalu zatem se je prikazal velikanski merjasec. Pod njim se je drobilo kamenje, da so švigale iskre, on pa je z naježenimi ščetinami planil naravnost proti Michinoriju. Tega je znova popadla neizmerna groza, vendar si je rekel, da te priložnosti ne sme zapraviti. Zbral je pogum, stekel naproti živali in jo objel. Tedaj je zagledal, da v rokah drži le kakšne tri čevlje dolg kos strohnelega lesa. Njegovi jezi in obžalovanju ni bilo konca. »Tudi tisto prej je moralo biti kaj takega! Zakaj je nisem objel?« si je očital. Medtem se je upravitelj vrnil in ga vprašal, kako je šlo. Michinori mu je povedal. »Tistega, kako človeku odvzeti ud, se zdaj ne morete več naučiti,« je dejal upravitelj. »Lahko pa se, kot kaže, naučite spreminjati ničvredne reči v kaj drugega. Tega vas bom naučil.« In res ga je poučil, nakar se je Michinori vrnil v prestolnico. Še vedno mu je bilo neznansko žal za zamujeno priložnost. Ko je spet prišel v cesarsko palačo, je s svojimi tovariši iz dvorne straže stavil, da bo njihove čevlje spremenil v psičke, in jih nato vse pognal v tek. Stare slamnate čevlje je spreminjal v kakšne tri čevlje dolge krape, ki so poskakovali po servirni mizi, in počel še druge podobne reči. Cesar je slišal za to in ga poklical v svoje sobane pri Črnih vratih, da bi se tudi sam naučil teh spretnosti. Pozneje je nad svojim zastorom pričaral celo sprevod praznika Kamo in podobne prizore.

Izvirnik

106 滝口道則習術事

Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.

むかし陽成院位にておはしましける時滝口道則宣旨を承て陸奥へくたるあひた信濃国ヒクニといふ所にやとりぬ郡の司にやとをとれりまうけしてもてなして後あるしの郡司は郎等引くして出ぬいもねられさりけれはやはらおきてたたすみありくにみれは屏風をたてまはして畳なときよけにしき火ともして

よろつめやすきやうにしつらひたりそらたき物するやらんとかうはしき香しけりいよいよ心にくくおほえてよくのそきてみれは年廿七八はかりなる女一人ありけりみめことからすかた有さまことにいみしかりけるかたたひとりふしたりみるままにたたあるへき心ちせすあたりに人もなし火は几帳の外にともしてあれはあかくありさてこの道則思ふやうよによにねんころにもてなして心さし有つる郡司の妻をうしろめたなき心つかはん事いとをしけれとこの人のありさまをみるにたたあらむことかなはしと思ひてよりてかたはらに臥す女けにくくもおとろかす口おほひをしてわらひふしたりいはんかたなくうれしく覚けれは長月十日比なれは衣もあまたきす一かさねはかり男も女もきたりかうはしき事かきりなし我きぬをはぬきて女のふところへ入にしはしは引ふたくやうにしけれともあなかちにけにくからすふところに入りぬ

男のまへのかゆきやうなりけれはさくりてみるに物なしおとろきあやしみてよくよくさくれともおとかひのひけをさくるやうにてすへてあとかたなし大きにおとろきて此女のめてたけなるもわすられぬこの男のさくりてあやしみくるめくに女すこしほほえみて有けれはいよいよ心えすおほえてやはらおきてわかね所へ帰てさくるにさらになしあさましく成てちかくつかふ郎等をよひてかかるとはいはてここにめてたき女あり我も行たりつる也といへは悦て此男いぬれはしはしありてよによにあさましけにて此男いてきたれは是もさるなめりと思て又こと男をすすめてやりつ是も又しはしありて出きぬ空をあふきてよに心えぬけしきにて帰てけりかくのことく七八人まて郎等をやるにおなし気色にみゆかくするほとに夜も明ぬれは道則思ふやうよひにあるしのいみしうもてなしつるをうれしと思つれともかく心えす浅ましき事のあれはとく

いてんと思ていまた明はてさるに急て出れは七八町行程にうしろよりよはひて馬を馳てくる物ありはしりつきてしろき紙につつみたる物をさしあけてもてく馬を引へてまてはありつるやとにかよひしつる郎等也これは何そととへは此郡司のまいらせよと候ものにて候かかる物をはいかてすててはおはし候そかたのことく御まうけして候へとも御いそきにこれをさへおとさせ給てけりされはひろいあつめてまいらせ候といへはいてなにそとて取てみれは松茸をつつみあつめたるやうにてある物九ありあさましくおほえて八人の郎等共もあやしみをなしてみるにまことに九の物あり一度にさつとうせぬさて使はやかて馬を馳て帰ぬそのおり我身よりはしめて郎等共皆ありありといひけりさて奥州にて金うけ取て帰時又信濃の有し郡司のもとへゆきてやとりぬさて郡司に金馬鷲羽なと

おほくとらす郡司よによに悦てこれはいかにおほしてかくはし給そといひけれはちかくよりていふ様かたはらいたき申事なれ共はしめこれにまいりて候し時あやしき事の候しかはいかなることにかといふに郡司物をおほくえてありけれはさりかたく思てありのままにいふそれはわかく候し時この国のおくの郡に候し郡司の年よりて候しか妻のわかく候しにしのひて罷よりて候しかはかくのことく失てありしにあやしく思てその郡司にねん比に心さしをつくして習て候也もしならはんとおほしめさは此たひは大やけの御使なり速にのほり給て又わさと下給てならひ給へといひけれはその契をなしてのほりて金なとまいらせて又暇を申てくたりぬ郡司にさるへき物なともちて下りてとらすれは郡司大に悦ひて心の及はんかきりはをしへんと思てこれはおほろけの心にてならふ事にては候はす七日水をあみ精進をして習事也

といふそのままに清まはりてその日になりてたたふたりつれてふかき山に入ぬ大なる川のなかるるほとりに行て様々の事共をえもいはす罪ふかき誓言ともたてさせけりさてかの郡司は水上へ入ぬその川上よりなかれこん物をいかにもいかにも鬼にてもあれ何にてもあれいたけといひて行ぬしはしはかり有て水上の方より雨ふり風吹てくらくなり水まさるしはしありて川よりかしら一いたきはかりなる大蛇の目はかなまりを入たるやうにてせなかは青く紺青をぬりたるやうにくひのしたは紅のやうにてみゆるに先こん物をいたけといひつれともせんかたなくおそろしくて草の中にふしぬしはし有て郡司きたりていかに取給つやといひけれはかうかうおほえつれはとらぬ也といひけれはよく口惜事哉さては此事はえ習給はしといひて今一度心みんといひて又入ぬしはし斗有てやをはかりなる猪のししのいてきて石をはらはらとくたけは火きらきらと

いつ毛をいららかして走てかかるせんかたなくおそろしけれとも是をさへと思きりてはしりよりていたきてみれは朽木の三尺はかりあるをいたきたりねたくくやしき事かきりなしはしめのもかかる物にてこそありけれなとかいたかさりけんとおもふ程に郡司来りぬいかにととへはかうかうといひけれはまへの物うしなひ給事はえならひ給はすなりぬさてこと事のはかなき物をものになす事はならはれぬめりされはそれををしへんとてをしへられて帰のほりぬ口惜事限なし大内に参りて滝口とものはきたる沓ともをあらかひをして皆犬子になしてはしらせ古き藁沓ともを三尺斗なる鯉になして台盤のうへにおとらする事なとをしけり御門此由をきこしめして黒戸のかたにめしてならはせ給けり御几帳のうへより賀茂祭なとわたし給けり