Prevod

Od kod imamo to zgodbo? Bi rad vedel? Iz soda, tistega s starimi papirji. Marsikatera dobra in redka knjiga je končala pri prodajalcu živil ali špeceristu, ne za branje, temveč kot nujno potreben pripomoček. Potrebujejo namreč papir za škrniclje za škrob in kavna zrna, papir za zavijanje slanikov, masla in sira. Tudi popisani listi pridejo prav.

V papirni škaf pogosto zaide kaj, kar vanj ne bi smelo zaiti. Poznam špecerijskega vajenca, sina prodajalca živil; iz kleti se je povzpel v trgovino v pritličju; mož je silno načitan, načitan iz škrnicljev, tako tiskanih kakor popisanih. Ima zanimivo zbirko, v njej pa kar nekaj pomembnih spisov iz koša za papir tega ali onega prezaposlenega, raztresenega uradnika; pa tudi kako zaupno pismo ene prijateljice drugi: škandalozne novice, ki se ne bi smele širiti in jih ne bi smel nihče omenjati. Prava živa reševalna ustanova je za nemajhen del književnosti in pri tem ima obsežno področje delovanja: prodajalno svojih staršev in svojega gospodarja. Tam je rešil že marsikatero knjigo ali liste iz knjige, ki bi si gotovo zaslužila, da bi jo prebrali dvakrat.

Pokazal mi je svojo zbirko tiskanih in popisanih papirjev iz škafa, največ iz očetove prodajalne. Med njimi je bilo nekaj listov iz večjega zvezka; izredno lepa in razločna pisava mi je takoj pritegnila pozornost.

»To je napisal študent!« je rekel. »Študent, ki je stanoval tukaj tik nad nami in je pred mesecem dni umrl. Kot kaže, ga je hudo mučil zobobol. Prav zabavno je brati! Od napisanega je ostalo le še tole; bilo ga je za celo knjigo in še malo več. Moji starši so študentovi gospodinji zanj dali pol funta zelenega mila. Tole mi je uspelo obdržati.«

Izposodil sem si liste, jih prebral in zdaj jih posredujem naprej. Naslov je bil: TETA ZOBOBOL I Teta mi je dajala sladkarije, ko sem bil majhen. Moji zobje so jih dobro prenašali, niso se pokvarili; zdaj sem starejši, postal sem študent, ona pa me še zmeraj razvaja s sladkim in pravi, da sem pesnik.

Nekaj pesnika je v meni, vendar ne dovolj. Kadar hodim po mestnih ulicah, se mi pogosto zdi, da hodim po veliki knjižnici; hiše so knjižne omare, vsako nadstropje je polica s knjigami. Tu stoji zgodba iz vsakdanjega življenja, tam dobra stara komedija, znanstvena dela vseh strok, tukaj umazano čtivo in dobro branje. Ob vseh teh knjigah lahko sanjarim in modrujem.

Nekaj pesnika je v meni, vendar ne dovolj. Gotovo ga ima marsikdo v sebi prav toliko kot jaz, pa vendar ne nosi ne table ne ovratnice z napisom Pesnik.

Njim in meni je bil dan božji dar, blagoslov, dovolj velik za človeka samega, a veliko premajhen, da bi ga lahko po koščkih razdelil drugim. Pride kakor sončni žarek, napolni dušo in misli; pride kakor vonj cvetlice, kakor melodija, ki jo poznamo, pa se ne spomnimo, od kod.

Pred dnevi sem zvečer sedel v svoji sobi, željan branja, pa nisem imel ne knjige ne časopisa. Prav tedaj je z lipe padel list, svež in zelen. Sapica mi ga je skozi okno prinesla v sobo.

Opazoval sem številne razvejane žile; po njih je lezla drobna živalca, kakor da bi hotela list temeljito preučiti. Ob tem sem moral pomisliti na človeško modrost; tudi mi se plazimo po listu, poznamo samo njega, pa že predavamo o vsem velikem drevesu, o korenini, deblu in krošnji; o velikem drevesu: Bogu, svetu in nesmrtnosti, čeprav od vsega poznamo le majhen list!

Ko sem tako sedel, me je obiskala teta Mille. Pokazal sem ji list z živalco in ji povedal, o čem sem ob njem razmišljal, in oči so ji zažarele. »Pesnik si!« je rekla. »Morda največji, kar jih imamo! Če dočakam to, bom rada legla v grob. Že od pogreba pivovarja Rasmussena me vedno znova presenečaš s svojo silno domišljijo!«

Tako je rekla teta Mille in me poljubila. Kdo je bila teta Mille in kdo pivovar Rasmussen? II Materino teto smo otroci klicali Teta, drugega imena zanjo nismo imeli.

Dajala nam je marmelado in sladkor, čeprav je to zelo škodovalo našim zobem, toda do ljubkih otrok je bila preveč popustljiva, je govorila. Saj bi bilo vendar kruto odreči jim tisto malo sladkega, ki ga imajo tako radi.

Zato smo imeli Teto tako radi. Bila je stara gospodična, odkar pomnim, vedno stara! Njena leta so obstala. V prejšnjih letih jo je zelo mučil zobobol in ves čas je govorila o njem; zato se je njen prijatelj, pivovar Rasmussen, pošalil in jo poimenoval Teta Zobobol.

Zadnja leta ni več varil piva, živel je od obresti, pogosto prihajal k Teti in bil starejši od nje. Zob sploh ni več imel, samo nekaj črnih štrcljev.

Ko je bil majhen, je pojedel preveč sladkorja, nam je govoril otrokom, in potem je človek videti takšen. Teta v otroštvu gotovo nikoli ni jedla sladkorja; imela je najlepše bele zobe.

Tudi varčevala je z njimi, ponoči ni spala z njimi! je govoril pivovar Rasmussen. Otroci smo vedeli, da je to hudobno, Teta pa je rekla, da s tem nič slabega ne misli.

Nekega dopoldneva je pri zajtrku pripovedovala o groznih sanjah, ki jih je imela ponoči: izpadel ji je zob. »To pomeni,« je rekla, »da bom izgubila pravega prijatelja ali prijateljico!«

»Če je bil umeten zob,« je rekel pivovar in se tiho zasmejal, »potem lahko pomeni le, da boste izgubili lažnega prijatelja!« »Nevljuden star gospod ste!« je rekla Teta tako jezno, kakor je nisem videl ne prej ne pozneje.

Pozneje je rekla, da jo je njen stari prijatelj samo dražil; da je najplemenitejši človek na svetu in da bo nekoč, ko umre, postal majhen božji angel v nebesih!

Veliko sem razmišljal o tej preobrazbi in o tem, ali ga bom v novi podobi sploh lahko prepoznal. Ko je bila Teta mlada in je bil mlad tudi on, jo je zasnubil. Predolgo se je obotavljala, obsedela je, vse predolgo obsedela, za vselej ostala stara gospodična, a vedno zvesta prijateljica.

Potem je pivovar Rasmussen umrl. Na pokopališče so ga odpeljali v najdražjem mrliškem vozu in spremljal ga je velik sprevod, ljudje z odlikovanji in v uniformah. Teta je v žalnih oblačilih stala pri oknu z vsemi nami otroki, razen malega bratca, ki ga je štorklja prinesla pred tednom dni.

Mrliški voz in sprevod sta šla mimo, ulica je bila prazna, Teta je hotela oditi, jaz pa ne; čakal sem angela, pivovarja Rasmussena. Saj je zdaj postal majhen krilat božji otrok in se je moral prikazati.

»Teta!« sem rekel. »Se ti ne zdi, da bo zdaj prišel? Ali pa nam bo štorklja, ko nam spet prinese malega bratca, prinesla angela Rasmussena?«

Teto je moja domišljija povsem prevzela in rekla je: »Ta otrok bo velik pesnik!« To je ponavljala ves čas mojega šolanja, tudi po birmi in zdaj še v mojih študentskih letih.

Bila je in je še vedno moja najbolj sočutna prijateljica, tako pri pesniških mukah kakor pri zobobolu. Napade obojega imam. »Kar zapiši vse svoje misli,« je rekla, »in jih spravi v predal mize; tako je delal Jean Paul. Postal je velik pesnik, ki ga sicer ne maram, ni napet! Ti moraš biti napet! In boš napet!«

Noč po tem pogovoru sem ležal v hrepenenju in mukah, poln potrebe in želje, da bi postal veliki pesnik, ki ga je Teta videla in slutila v meni; pestile so me pesniške muke! A obstaja še hujša muka: zobobol. Ta me je stiskal in drobil; postal sem črv, ki se zvija, z vrečico zelišč in špansko muho:

»To poznam!« je rekla Teta. Okrog ust ji je igral žalosten nasmeh; njeni zobje so se svetili tako belo. * Toda začeti moram novo poglavje v svoji in Tetini zgodbi.

III Preselil sem se v novo stanovanje in tam prebival že mesec dni. O tem sem pripovedoval Teti. »Stanujem pri mirni družini; še pomislijo ne name, tudi če trikrat pozvonim. Sicer pa je hiša pravo leglo hrupa, polna glasov in ropota zaradi vremena, vetra in ljudi. Stanujem tik nad vhodom; vsak voz, ki pripelje noter ali ven, premakne slike na steni. Vrata loputajo in stresajo hišo, kakor da bi bil potres. Ko ležim v postelji, mi sunki prehajajo skozi vse ude; vendar menda to krepi živce. Če piha, in pri nas piha zmeraj, se zunaj dolge okenske kljuke pozibavajo sem ter tja in udarjajo ob zid. Sosedov zvonec pri vratih na dvorišče zazvoni ob vsakem sunku vetra.

Stanovalci prihajajo domov drug za drugim, pozno zvečer in še globoko v noč; podnajemnik tik nad mano, ki podnevi poučuje igranje pozavne, se vrne zadnji in ne leže, dokler se najprej malo ne sprehodi ob polnoči, s težkimi koraki in v okovanih škornjih.

Dvojnih oken ni, je pa počena šipa, čez katero je gospodinja nalepila papir; veter kljub temu piha skozi razpoko in se oglaša kakor brenčeč obad. To je glasba za uspavanje. Ko končno zaspim, me kmalu zbudi petelinje petje. Petelin in kokoš iz kokošnjaka pri stanovalcu v kleti sporočata, da bo kmalu jutro. Mali norveški konjički nimajo hleva; privezani so v peščeni jami pod stopnicami ter brcajo v vrata in opaž, da bi se malo razgibali.

Zdani se; hišnik, ki z družino spi v podstrešju, prihrumi po stopnicah; lesene cokle ropotajo, vhodna vrata zaloputnejo, hiša se strese, in ko je tega konec, se podnajemnik nad mano začne ukvarjati s telovadbo. V vsaki roki dviguje težko železno kroglo, ki je ne more obdržati; pade mu in spet pade, medtem pa hišni otroci, ki morajo v šolo, kriče pridrve po stopnicah. Stopim k oknu in ga odprem, da bi dobil svež zrak; ta je blagodejen, kadar ga lahko dobim in gospodična v hiši zadaj ravno ne pere rokavic v tekočini za odstranjevanje madežev, s čimer se preživlja. Sicer pa je hiša prijetna in stanujem pri mirni družini.«

Tako sem Teti poročal o svojem stanovanju; povedal sem živahneje, saj ima ustna pripoved svež izraz kot zapisana. »Pesnik si!« je vzkliknila Teta. »Samo zapiši, kar si povedal, pa boš prav tako dober kot Dickens! Mene pa že zdaj veliko bolj zanimaš! Ko govoriš, slikaš! Svojo hišo opišeš tako, da jo človek vidi! Kar srh ga spreleti! Piši naprej! Vnesi vanjo kaj živega, ljudi, ljubke ljudi, najbolje nesrečne!«

Hišo sem res opisal, takšno, kakršna je, z njenimi glasovi in hrupom, vendar samo s seboj, brez dogajanja. To je prišlo pozneje! IV Bilo je pozimi, pozno zvečer, po koncu gledališke predstave, v strašnem vremenu, v snežnem metežu, skozi katerega se je bilo komaj mogoče prebijati.

Teta je bila v gledališču in jaz sem prišel, da bi jo pospremil domov, vendar je človek komaj hodil sam, kaj šele spremljal drugega. Vse izvoščke so bile zasedene; Teta je stanovala daleč na obrobju mesta, moje stanovanje pa je bilo čisto blizu gledališča. Če ne bi bilo tako, bi morala do nadaljnjega čakati v stražarski utici.

Opotekala sva se skozi globoki sneg, obdana z vrtinčastimi snežinkami. Dvigoval sem jo, jo podpiral, jo potiskal naprej. Samo dvakrat sva padla, pa še takrat na mehko.

Prišla sva do mojega vhoda in se tam otresla; tudi na stopnicah sva se otresala, pa sva imela še vedno dovolj snega na sebi, da sva z njim pokrila tla v predsobi. Slekel sem plašč, ona krila, in odložila sva vsa oblačila, ki jih je bilo mogoče odložiti. Gospodinja je Teti posodila suhe nogavice in domačo haljo; to je bilo nujno, je rekla gospodinja in pristavila, kakor je bilo tudi res, da Teta to noč nikakor ne more domov. Prosila jo je, naj se zadovolji z njeno dnevno sobo; tam ji bo postlala na zofi pred vedno zaklenjenimi vrati v mojo sobo.

In tako se je zgodilo. V moji peči je gorel ogenj, na mizo je prišel samovar in v sobici je postalo prijetno, čeprav ne tako prijetno kot pri Teti, kjer pozimi visijo debele zavese pred vrati, debele zavese pred okni, na tleh pa ležijo dvojne preproge s tremi plastmi debelega papirja spodaj; tam človek sedi kakor v dobro zamašeni steklenici toplega zraka. Toda, kot rečeno, tudi pri meni je postalo prijetno; zunaj je šumel veter.

Teta je govorila in pripovedovala; vrnili so se mladostni časi, vrnil se je pivovar, vrnili so se stari spomini. Spominjala se je, kako sem dobil prvi zob in kakšno veselje je ob tem zavladalo v družini.

Prvi zob! Zob nedolžnosti, bleščeč kakor drobna bela kapljica mleka, mlečni zob. Prišel je eden, prišli so drugi, cela vrsta, drug ob drugem, zgoraj in spodaj, najlepši otroški zobje, pa vendar samo predhodniki, ne tisti pravi, ki naj bi ostali vse življenje.

Tudi ti so prišli in z njimi modrostni zobje, možje na krilih vrste, rojeni v bolečinah in velikih težavah. Spet odidejo, prav vsi! Odidejo, še preden jim poteče služba, tudi zadnji zob odide, in to ni prazničen dan, temveč dan žalosti.

Tedaj je človek star, čeprav je po srcu mlad. Takšne misli in takšno govorjenje niso prijetni, pa vendar sva začela govoriti o vsem tem, se vrnila v otroška leta, govorila in govorila, in ura je odbila dvanajst, preden je Teta odšla počivat v sosednjo sobo.

»Lahko noč, moj sladki otrok!« je zaklicala. »Zdaj bom spala, kakor da ležim v svoji lastni predalni skrinji!« In legla je k počitku; miru pa ni bilo ne v hiši ne zunaj nje. Vihar je stresal okna, udarjal z dolgimi, nihajočimi železnimi kljukami, zvonil s sosedovim zvoncem na zadnjem dvorišču. Podnajemnik zgoraj je prišel domov. Še malo se je ponoči sprehajal sem ter tja, odvrgel škornje, nato legel spat in počivat, a smrči tako, da ga človek z dobrimi ušesi sliši skozi strop.

Nisem našel počitka, nisem se mogel umiriti; tudi vreme se ni umirilo, bilo je neznansko živahno. Veter je šumel in pel po svoje, tudi moji zobje so postajali živahni, šumeli so in peli po svoje. Ubirali so prve tone hudega zobobola.

Od okna je vleklo. Mesec je svetil na tla. Svetloba je prihajala in odhajala, kakor so v viharju prihajali in odhajali oblaki. Sence in svetloba so nemirno poplesavale, nazadnje pa je senca na tleh dobila neko podobo; gledal sem to premikajočo se stvar in začutil ledeno mrzel piš.

Na tleh je sedela postava, tanka in dolga, kakor kadar otrok s pisalom na tablico nariše nekaj, kar naj bi bilo podobno človeku; telo je ena sama tanka črta, ena črta in še ena sta roki, tudi nogi sta vsaka po ena črta, glava pa mnogokotnik.

Kmalu je postava postala razločnejša, dobila je nekakšno obleko, zelo tanko, zelo fino, vendar je kazala, da je postava ženskega spola. Zaslišal sem brenčanje. Je brenčala ona ali veter kakor obad v razpoki šipe?

Ne, bila je ona sama, gospa Zobobol! Njena strahotnost Satania infernalis, Bog nas obvaruj njenih obiskov. »Tukaj je dobro biti!« je brenčala. »Dobro bivališče! Močvirnata tla, barjanska tla. Tukaj so komarji brenčali s strupom v želu, zdaj imam želo jaz. Na človeških zobeh ga moram naostriti. Kako belo se svetijo temu v postelji. Upirali so se sladkemu in kislemu, vročemu in mrzlemu, orehovi lupini in slivovi koščici! Jaz pa jih bom zamajala in razmajala, korenine jim pognojila s prepihom in jim ohladila noge!«

To je bil strašen govor in strašna gostja. »Torej si pesnik!« je rekla. »No, jaz te bom spesnila v vseh pesniških merah bolečine! Železo in jeklo ti bom spravila v telo, vse tvoje živčne niti bom napela!«

Bilo je, kakor da bi mi žareče šilo prodiralo v ličnico; zvijal sem se in premetaval. »Odlično zobovje!« je rekla. »Orgle, na katere lahko igram. Koncert za ustno harfo, veličasten, s pavkami in trobentami, s pikolom, s pozavno v modrostnem zobu. Velik pesnik, velika glasba!«

Res je zaigrala in strašna je bila videti, četudi sem od nje videl le roko, senčno sivo, ledeno mrzlo roko z dolgimi, tankimi prsti kakor šila; vsak od njih je bil mučilno orodje: palec in kazalec sta imela klešče in vijak, sredinec se je končeval z ostrim šilom, prstanec je bil sveder, mezinec pa brizgalka s komarjevim strupom.

»Naučila te bom pesniških mer!« je rekla. »Velik pesnik mora imeti velik zobobol, majhen pesnik majhen zobobol!« »Oh, naj bom majhen!« sem prosil. »Naj me sploh ne bo! Saj nisem pesnik, samo napade pesnjenja imam, napade kakor pri zobobolu! Pojdi proč! Pojdi proč!«

»Torej priznavaš, da sem mogočnejša od poezije, filozofije, matematike in vse glasbe!« je rekla. »Mogočnejša od vseh teh naslikanih in v marmor izklesanih občutij! Starejša sem od njih vseh. Rodila sem se tik ob rajskem vrtu, zunaj njega, kjer je pihal veter in so rasle mokre strupene gobe. Evo sem pripravila do tega, da se je v hladnem vremenu oblekla, in Adama prav tako. Verjemi, prvi zobobol je imel moč!«

»Vse verjamem!« sem rekel. »Pojdi proč! Pojdi proč!« »Da, če se odpoveš pesništvu in nikoli več ne zapišeš verza na papir, tablico ali kakršen koli drug pripomoček za pisanje, te bom izpustila; toda če boš pesnil, se vrnem!«

»Prisežem!« sem rekel. »Samo naj te nikoli več ne vidim ali občutim!« »Videti me boš moral, vendar v polnejši podobi, ki ti bo ljubša od te, v kateri sem zdaj! Videl me boš kot teto Mille; in rekla bom: Pesni, moj sladki deček! Velik pesnik si, morda največji, kar jih imamo! Če pa mi verjameš in začneš pesniti, bom tvoje verze uglasbila in jih igrala na tvojo ustno harfo! Ti sladki otrok! – Spomni se name, kadar vidiš teto Mille!«

Potem je izginila. Za slovo sem začutil nekaj podobnega vbodu žarečega šila v čeljustno kost; a bolečina je kmalu popustila. Zdelo se mi je, da drsim po mehki vodi, videl sem bele lokvanje s širokimi zelenimi listi, kako se upogibajo, pogrezajo pod mano, venejo in razkrajajo; z njimi sem se pogrezal tudi jaz in se razblinjal v miru in počitku.

»Umreti, se stopiti kakor sneg!« je pelo in zvenelo v vodi. »Izhlapeti v oblak, odpluti kakor oblak!« Skozi vodo so mi svetila velika, sijoča imena, napisi na plapolajočih zmagoslavnih praporih, listina nesmrtnosti – napisana na krilu enodnevnice.

Spanec je bil globok, spanec brez sanj. Nisem slišal šumečega vetra, loputajočih vhodnih vrat, zvonjenja sosedovega zvonca ali težavne telovadbe podnajemnika.

Blaženost! Tedaj je sunek viharja na stežaj odprl zaklenjena vrata k Teti. Teta je skočila pokonci, smuknila v čevlje, se oblekla in prišla k meni.

Spal sem kakor božji angel, je rekla, in ni me imela srca zbuditi. Zbudil sem se sam, odprl oči in čisto pozabil, da je Teta tu v hiši, a sem se kmalu spomnil, spomnil sem se tudi svojega zobobolnega privida. Sanje in resničnost so se prelivale druga v drugo.

»Saj nisi sinoči ničesar napisal, potem ko sva si rekla lahko noč?« je vprašala. »Ko bi le bil! Moj pesnik si in to boš tudi ostal!«

Zdelo se mi je, da se prav zahrbtno smehlja. Nisem vedel, ali je to dobra teta Mille, ki me ima rada, ali tista strašna prikazen, ki sem ji ponoči dal obljubo.

»Si kaj pesnil, sladki otrok?« »Ne, ne!« sem vzkliknil. »Saj si teta Mille.« »Kdo pa drug!« je rekla. In bila je teta Mille. Poljubila me je, sedla v izvošček in se odpeljala domov.

Zapisal sem, kar je napisano tukaj. Ni v verzih in nikoli ne bo natisnjeno. * Da, tu se je rokopis končal. Moj mladi prijatelj, bodoči špecerijski pomočnik, ni mogel izbrskati manjkajočega; odšlo je v svet kot papir za zavijanje slanikov, masla in zelenega mila; izpolnilo je svoj namen.

Pivovar je mrtev, Teta je mrtva, študent je mrtev, tisti, čigar miselne iskre so končale v papirnem škafu. Vse konča v škafu. To je konec zgodbe – zgodbe o Teti Zobobol.