Prevod

Vrelo je in šumelo, medtem ko je pod kotlom plapolal ogenj; to je bila zibel lojene sveče. Iz tople zibeli je zdrsnila sveča, popolno oblikovana, ulita v enem kosu, bleščeče bela in vitka. Oblikovana je bila tako, da je vsakdo, ki jo je videl, verjel, da obeta svetlo in sijočo prihodnost – in te obete, ki so jih vsi prepoznali v njej, naj bi zares uresničila.

Ovca – ljubka mala ovca – je bila svečina mati, talilni kotel pa njen oče. Po materi je podedovala bleščeče belo telo in slutnjo življenja; po očetu pa je dobila hrepenenje po plamenečem ognju, ki naj bi ji nekoč prežel mozeg in kosti – in ji »svetil« skozi življenje.

Da, tako je bila ustvarjena in oblikovana, ko se je z najlepšimi, najsvetlejšimi upi podala v življenje. Tam je srečala nenavadno veliko drugih bitij, s katerimi se je zapletla; želela je namreč spoznati življenje – in morda tako najti mesto, kamor bi sama najbolje sodila. Toda o svetu je imela vse predobro mnenje; ta se je menil le zase, za lojeno svečo pa prav nič. Ni mogel razumeti, čemu bi bila lahko koristna, zato jo je skušal izrabiti sebi v prid. Napačno so ravnali z njo in črni prsti so na čisti barvi njene nedolžnosti puščali vse večje madeže; ta barva je polagoma povsem izginila in jo je vso prekrila umazanija iz okolice, ki je prišla z njo v pretesen stik, mnogo tesnejši, kot ga je sveča mogla prenesti, saj ni znala ločiti čistega od nečistega – a v svoji notranjosti je bila še vedno nedolžna in nepokvarjena.

Tedaj so lažni prijatelji spoznali, da ne morejo doseči njene notranjosti – in so svečo v jezi zavrgli kot nekoristno reč. Toda črna zunanja skorja je odganjala vse dobre ljudi; bali so se, da bi se navzeli črne barve in se umazali – zato so se je ogibali.

Zdaj je uboga lojena sveča stala tako sama in zapuščena, da ni vedela ne kod ne kam. Videla je, da jo je dobro zavrglo, in zdaj je spoznala, da je bila le orodje za širjenje zla. Bila je neskončno nesrečna, ker je svoje življenje preživela brez vsake koristi; morda je v stikih z drugimi celo očrnila tisto, kar je bilo boljše od nje. Ni mogla doumeti, zakaj in čemu je bila pravzaprav ustvarjena, zakaj naj bi živela na zemlji – in morda pogubila sebe in druge.

Vse bolj in vse globlje je premišljevala, toda bolj ko je razmišljala, večji je bil njen obup, saj ni mogla najti ničesar dobrega, nobene prave vsebine zase – niti uzreti namena, ki ji je bil dan ob rojstvu. Bilo je, kakor da bi ji črni ovoj zastrl tudi oči.

Tedaj pa je srečala majhen plamen, kresilo; to jo je poznalo bolje, kot je lojena sveča poznala samo sebe. Kresilo je namreč videlo tako jasno – naravnost skozi zunanjo skorjo – in znotraj našlo toliko dobrega; zato se ji je približalo in v sveči so se prebudile svetle slutnje. Vžgala se je in srce se ji je stopilo.

Plamen je zažarel – kakor radostna bakla njune združitve. Vse naokrog je postalo svetlo in jasno in sveča je osvetljevala pot vsem okoli sebe, svojim pravim prijateljem – ti pa so zdaj v njeni svetlobi uspešno iskali resnico.

Tudi njeno telo je bilo dovolj krepko, da je hranilo in nosilo plameneči ogenj. Kaplja za kapljo, kakor zametki novega življenja, so okrogle in polne drsele po njenem steblu ter s svojimi telesi prekrivale umazanijo preteklosti.

Niso bile le telesni, temveč tudi duhovni sadovi njune združitve. In lojena sveča je našla svoje pravo mesto v življenju – ter pokazala, da je prava sveča, ki je dolgo svetila v veselje sebi in drugim bitjem –