Prevod

Sonce je vzšlo, zapustilo prelepo jezero in se povzpelo na bronasto nebo, da bi svetilo nesmrtnim in umrljivim ljudem po žitorodnih poljih. Oni pa so prispeli v Pilos, Nelejevo lepo zidano mesto. Na morskem obrežju so tamkajšnji ljudje darovali žrtve, povsem črne bike temnolasemu bogu, ki pretresa zemljo.

Devet skupin je sedelo tam, v vsaki pa je bilo petsto ljudi in vsaka je za daritev pripravila devet bikov. Ko so ti že zaužili drobovino in bogu sežigali stegenske kosti, so oni naravnost pripluli k obali in jadra uravnovešene ladje spustili ter zložili, ladjo privezali in se izkrcali. Iz ladje je stopil tudi Telemah, Atena pa ga je vodila.

Prva ga je nagovorila boginja, svetlooka Atena: »Telemah, zdaj ni več čas, da bi se sramoval, niti malo. Saj si prav zato preplul morje, da bi izvedel za očeta, kje ga skriva zemlja in kakšna usoda ga je doletela.

Le pojdi zdaj naravnost k Nestorju, krotitelju konj; izvediva, kakšno misel skriva v prsih. Sam ga prosi, naj ti pove čisto resnico. Ne bo ti lagal, saj je nadvse preudaren.«

Preudarni Telemah ji je odvrnil: »Mentor, kako naj stopim k njemu? Kako naj ga nagovorim? V modrem govorjenju še nisem izurjen, mlademu človeku pa je nerodno izpraševati starejšega.«

Spet ga je nagovorila boginja, svetlooka Atena: »Telemah, nekaj se boš domislil sam, drugo ti bo navdihnil bog; ne verjamem namreč, da si se rodil in odrasel brez naklonjenosti bogov.«

Tako je rekla Palada Atena in urno krenila naprej, on pa je stopal po sledeh boginje. Prišla sta med zbrane možé iz Pilosa, tja, kjer so sedeli; tam je bil Nestor s sinovi, okoli njih pa tovariši, ki so pripravljali gostijo, pekli meso in drugo natikali na ražnje.

Ko so zagledali tujca, so vsi skupaj pristopili, ju pozdravili s stiskom rok in vabili, naj sedeta. Prvi je prišel bliže Nestorjev sin Pejzistrat, prijel oba za roko in ju posedel k gostiji na mehke kože na morskem pesku, ob svojega brata Trasimedesa in očeta. Dal jima je deleže drobovine in nalil vino v zlato čašo, nato pa spoštljivo nagovoril Palado Ateno, hčer Zevsa, nosilca egide: »Zdaj, tujec, pomoli h gospodu Pozejdonu, saj sta ob prihodu naletela prav na gostijo v njegovo čast.

Ko opraviš pitno daritev in molitev, kakor je prav, daj še temu čašo medeno sladkega vina, da daruje tudi on, saj menim, da tudi on moli k nesmrtnim; vsi ljudje potrebujemo bogove.

Vendar je mlajši, mojih let, zato bom zlato čašo najprej ponudil tebi.« Tako je rekel in ji v roko položil čašo sladkega vina. Atena se je razveselila preudarnega in pravičnega moža, ker je zlato čašo najprej ponudil njej. Nemudoma je goreče molila h gospodu Pozejdonu: »Usliši me, Pozejdon, ki objemaš zemljo, in nam, ki te prosimo, ne odreci srečnega dovršetka teh dejanj.

Najprej nakloni slavo Nestorju in njegovim sinovom, nato pa vsem drugim možem iz Pilosa daj milostno povračilo za to veličastno hekatombo.

Daj tudi, da se Telemah in jaz vrneva, ko opraviva, zaradi česar sva prišla sem s hitro črno ladjo.« Tako je molila, obenem pa sama vse uresničevala.

Telemahu je podala lepo čašo z dvema ročajema, in enako je molil ljubljeni Odisejev sin. Ko so spekli preostalo meso in ga sneli z ražnjev, so razdelili deleže in se gostili z imenitno pojedino.

Ko so si potešili željo po jedi in pijači, je spregovoril gerenijski konjenik Nestor: »Zdaj, ko sta se tujca nasitila, je primeren čas, da ju povprašamo, kdo sta.

Tujca, kdo sta? Od kod plujeta po mokrih poteh? Sta na poti po opravkih ali kar tako blodita, kakor roparji po morju, ki tavajo in tvegajo življenje ter prinašajo nesrečo tujim ljudem?«

Preudarni Telemah mu je pogumno odvrnil, saj mu je sama Atena v srce vlila pogum, da bi ga povprašal o odsotnem očetu in si pridobil dobro ime med ljudmi: »Nestor, Nelejev sin, velika slava Ahajcev, sprašuješ, od kod prihajava; povedal ti bom.

Prišla sva z Itake pod goro Nejonom. Opravek, o katerem govorim, je moj, ne ljudski. Iščem novice o svojem daleč slavnem očetu, morda kaj slišim o božanskem, stanovitnem Odiseju, za katerega pravijo, da je nekoč skupaj s teboj v boju razdejal mesto Trojancev.

Za vse druge, ki so se bojevali s Trojanci, vemo, kje je vsak dočakal bridko smrt, njegovo smrt pa je Kronov sin zakril pred vsakršno novico.

Nihče namreč ne zna z gotovostjo povedati, kje je umrl, ali so ga na kopnem pokončali sovražni možje ali pa je poginil na odprtem morju med Amfitritinimi valovi.

Zato zdaj prihajam kot prosilec k tvojim kolenom, če bi mi hotel povedati o njegovi bridki smrti, če si jo morda videl na lastne oči ali slišal pripoved koga drugega, ki je taval po svetu; za silno gorje ga je rodila mati.

Nikar me iz obzirnosti ali usmiljenja ne tolaži, temveč mi odkrito povej, kar si videl na lastne oči. Rotim te: če ti je moj oče, plemeniti Odisej, kdaj izpolnil obljubo z besedo ali dejanjem v deželi Trojancev, kjer ste Ahajci trpeli toliko gorja, se zdaj tega spomni in mi povej čisto resnico.«

Odgovoril mu je gerenijski konjenik Nestor: »Ljubi moj, spomnil si me na gorje, ki smo ga v tisti deželi prestali sinovi Ahajcev, neukrotljivi v svoji moči: na vse, kar smo doživeli, ko smo z ladjami po meglenem morju pluli za plenom, kamor nas je vodil Ahil, in na vse boje okoli velikega mesta kralja Priama. Tam so padli vsi naši najboljši.

Tam leži bojeviti Ajant, tam Ahil, tam Patroklos, po razumnosti enak bogovom, tam moj ljubljeni sin, hkrati močan in brezgrajen, Antiloh, izjemno hiter tekač in izvrsten bojevnik. Poleg tega smo prestali še toliko drugega gorja. Kdo izmed umrljivih ljudi bi lahko vse to povedal?

Tudi če bi ostal pet ali šest let in spraševal, koliko nesreč so tam prestali plemeniti Ahajci, bi se prej naveličal in vrnil v domačo deželo.

Devet let smo jih oblegali in jim z vsakovrstnimi zvijačami tkali nesrečo, šele nazadnje pa je Kronov sin dovršil naše delo. Tam se nihče ni hotel odkrito meriti z njim v premetenosti, saj je božanski Odisej daleč prekašal vse v vsakovrstnih zvijačah — tvoj oče, če si res njegov potomec. Ko te gledam, me prevzema začudenje.

Tvoje besede so namreč prav takšne kot njegove; ne bi verjel, da lahko mlad človek govori tako podobno. V tistih časih se jaz in božanski Odisej nikoli nisva razhajala ne na zboru ne v svetu, temveč sva enotnega duha z razumom in preudarnostjo snovala, kako bi bilo za Argivce najbolje.

Ko pa smo razdejali visoko Priamovo mesto in se vkrcali na ladje, je bog razkropil Ahajce. Tedaj je Zevs v srcu sklenil Argivcem nameniti bridko vrnitev, saj niso bili vsi razumni in pravični. Zato jih je veliko doletela huda usoda zaradi pogubne jeze svetlooke hčere mogočnega očeta.

Ona je zanetila prepir med obema Atrejevima sinovoma. Sklicala sta vse Ahajce na zbor, nespametno in brez pravega reda, ob sončnem zahodu; sinovi Ahajcev so prišli omamljeni od vina, onadva pa sta povedala, zakaj sta zbrala ljudstvo.

Menelaj je tedaj pozival vse Ahajce, naj mislijo na vrnitev čez široko morsko gladino. Agamemnonu to nikakor ni bilo po volji; hotel je namreč zadržati vojsko in darovati svete hekatombe, da bi pomiril strašno Atenino jezo. Nespametnež! Ni vedel, da je ne bo omehčal, saj se misel večno živih bogov ne obrne tako hitro.

Tako sta stala in si izmenjavala ostre besede, lepo okolenjeni Ahajci pa so poskočili s silnim krikom; eni so pritrjevali enemu, drugi drugemu.

Noč smo prebili z jezo v srcu drug proti drugemu, kajti Zevs nam je pripravljal zlo in nesrečo. Ob zori smo nekateri potegnili ladje v božansko morje ter naložili imetje in žene z globoko pripasanimi oblačili.

Polovica vojske se je zadržala in ostala tam ob Atrejevem sinu Agamemnonu, pastirju ljudstev, druga polovica pa se je vkrcala in odrinila. Ladje so plule silno hitro, saj je bog umiril morje, polno velikih pošasti.

Ko smo prišli na Tenedos, smo darovali bogovom, hrepeneč po domu. A Zevs nam še ni namenil vrnitve, neusmiljeni bog, ki je znova, že drugič, zanetil hud prepir.

Nekateri so obrnili ladje z ukrivljenima koncema in pod vodstvom kralja Odiseja, razumnega in mnogozvijačnega, odpluli nazaj, da bi ustregli Atrejevemu sinu Agamemnonu. Jaz pa sem z vsemi ladjami, ki so mi sledile, pobegnil, saj sem vedel, da bog snuje nesrečo.

Bežal je tudi bojeviti Tidejev sin in priganjal tovariše. Pozneje je za nama prišel svetlolasi Menelaj in naju dohitel na Lezbosu, ko sva premišljevala o dolgi plovbi: ali naj plujemo severno od skalnatega Hiosa proti otoku Psiriji, tako da bi nam ta ostal na levi, ali južno od Hiosa, mimo vetrovnega Mimanta.

Boga smo prosili, naj nam pokaže znamenje. Pokazal nam ga je in velel, naj po sredi morja plujemo proti Evboji, da bi kar najhitreje ubežali nesreči.

Zapihal je oster ugoden veter in ladje so silno hitro preletele poti, polne rib, ter ponoči pristale v Gerajstu. Tam smo Pozejdonu darovali mnogo bikovih stegenskih kosti, ker smo premerili širno morje.

Četrti dan so tovariši Tidejevega sina Diomeda, krotitelja konj, svoje uravnovešene ladje zasidrali v Argosu. Jaz pa sem plul proti Pilosu in veter ni ponehal, odkar ga je bog prvič poslal, da nam piha.

Tako sem prispel, ljubi otrok, ne da bi izvedel novice, in nič ne vem, kateri Ahajci so se rešili in kateri so umrli. Kar pa slišim, ko sedim v svoji palači, boš izvedel, kakor je prav; ničesar ti ne bom zamolčal.

Pravijo, da so se srečno vrnili kopja vešči Mirmidonci, ki jih je vodil slavni sin velikodušnega Ahila, in prav tako Filoktet, znameniti Pojantov sin.

Idomenej je na Kreto pripeljal vse tovariše, ki so ušli vojni; morje mu ni vzelo niti enega. O Atrejevem sinu pa tudi sami slišite, čeprav ste daleč: kako se je vrnil in kako mu je Ajgist pripravil bridko smrt.

Toda Ajgist je za to strašno plačal. Kako dobro je, da umrlému možu ostane sin! Tudi njegov sin se je namreč maščeval očetovemu morilcu, zvijačnemu Ajgistu, ki mu je ubil slavnega očeta.

Tudi ti, ljubi moj — saj vidim, da si lep in postaven —, bodi pogumen, da te bodo hvalili še pozni rodovi.« Preudarni Telemah mu je odvrnil: »Nestor, Nelejev sin, velika slava Ahajcev, res se je temeljito maščeval in Ahajci bodo njegovo slavo ponesli daleč, da jo bodo slišali tudi prihodnji rodovi. Ko bi bogovi tudi meni naklonili tolikšno moč, da bi snubce kaznoval za njihovo bolečo predrznost, saj se objestno znašajo nad menoj in snujejo brezumna dejanja.

Toda bogovi ne meni ne mojemu očetu niso napredli takšne sreče; zdaj moram vseeno potrpeti.« Odgovoril mu je gerenijski konjenik Nestor: »Ljubi moj, ko si me že spomnil na to in spregovoril, pravijo, da zaradi tvoje matere številni snubci proti tvoji volji v palači snujejo zlo. Povej mi, ali se jim uklanjaš prostovoljno ali pa te ljudstvo v deželi sovraži, ker sledi božjemu glasu?

Kdo ve, ali se ne bo nekoč vrnil in jim poplačal nasilje, bodisi sam bodisi skupaj z vsemi Ahajci? Ko bi te svetlooka Atena hotela ljubiti tako, kakor je tedaj skrbela za slavnega Odiseja v deželi Trojancev, kjer smo Ahajci prestajali gorje — nikoli namreč nisem videl bogov tako očitno izkazovati naklonjenosti, kakor mu je očitno stala ob strani Palada Atena —, ko bi te hotela tako ljubiti in zate skrbeti v srcu, bi marsikateri izmed njih pozabil na ženitev.«

Preudarni Telemah mu je odvrnil: »Starec, ne verjamem, da se bo ta beseda uresničila. Preveč si obljubil; osupel sem. Tega ne bi doživel, pa če bi še tako upal in bi celo bogovi tako hoteli.«

Tedaj ga je nagovorila boginja, svetlooka Atena: »Telemah, kakšna beseda ti je ušla izza ograje zob! Bog, če le hoče, zlahka reši človeka tudi od daleč.

Sama bi raje pretrpela mnogo gorja, pa se nato vrnila domov in dočakala dan vrnitve, kakor da bi ob prihodu umrla pri domačem ognjišču, tako kot Agamemnon, ki je poginil zaradi Ajgistove in ženine zvijače.

A smrti, ki je skupna vsem, niti bogovi ne morejo odvrniti od človeka, ki jim je ljub, ko ga pogubna usoda dolgotrajne smrti enkrat pokosi.«

Preudarni Telemah ji je odvrnil: »Mentor, ne govoriva več o tem, čeprav nama je mar zanj. Zanj ni več resnične vrnitve, temveč so mu nesmrtni že namenili smrt in črno pogubo.

Zdaj pa bi rad o nečem drugem povprašal Nestorja, saj po poznavanju prava in modrosti prekaša vse druge. Pravijo namreč, da je vladal že trem človeškim rodovom, in ko ga gledam, se mi zdi kakor nesmrten.

Nestor, Nelejev sin, povej mi resnico: kako je umrl Atrejev sin, mogočni vladar Agamemnon? Kje je bil Menelaj? Kakšno pogubo mu je pripravil zvijačni Ajgist, da je ubil moža, toliko boljšega od sebe?

Ali Menelaja ni bilo v ahajskem Argosu, temveč je drugje taval med ljudmi, Ajgist pa se je zato opogumil in ga ubil?« Odgovoril mu je gerenijski konjenik Nestor: »Otrok, povedal ti bom vso resnico.

Tudi sam si lahko misliš, kaj bi se zgodilo, ko bi Ajgista še živega v palači zalotil Atrejev sin, svetlolasi Menelaj, ob vrnitvi iz Troje. Mrtvemu ne bi nasuli gomile zemlje, temveč bi ga psi in ptice raztrgali, ko bi ležal na ravnici daleč od mesta, in nobena Ahajka ne bi jokala za njim; tako strašno dejanje je zasnoval.

Mi smo namreč tam prestajali mnogo težkih preizkušenj, on pa je brez skrbi v notranjosti konjerodnega Argosa z mnogimi besedami zapeljeval Agamemnonovo ženo.

Sprva je plemenita Klitajmestra zavračala to sramotno dejanje, saj je bila dobrega srca. Ob njej je bil tudi pevec, ki mu je Atrejev sin ob odhodu v Trojo strogo naročil, naj varuje njegovo ženo.

Ko pa jo je usoda bogov zvezala, da mora podleči, je Ajgist pevca odpeljal na samoten otok in ga pustil tam pticam za plen in hrano; njo pa, sam voljan in njo voljno, odpeljal v svoj dom.

Mnogo stegenskih kosti je sežgal na svetih oltarjih bogov, mnogo darov jim je posvetil, tkanin in zlata, ker je izpeljal veliko dejanje, na katero si nikoli ni drznil upati.

Midva sva medtem plula skupaj iz Troje, Atrejev sin in jaz, prijateljsko naklonjena drug drugemu. Ko pa sva prispela do svetega Sunija, atenskega rta, je tam Fojbos Apolon napadel Menelajevega krmarja in ga ubil s svojimi blagimi puščicami, medtem ko je držal krmilo ladje, ki je drvela po morju: Frontisa, Onetorjevega sina, ki je prekašal vse ljudi v krmarjenju ladje, kadar so pritiskali viharji.

Tako se je Menelaj tam zadržal, čeprav si je želel naprej, da bi tovariša pokopal in mu opravil pogrebne obrede. Ko pa je tudi on na votlih ladjah zaplul po vinsko temnem morju in v nagli plovbi dosegel strmo goro Malejo, mu je daljnovidni Zevs namenil strašno pot: izlil je sapo žvižgajočih vetrov in dvignili so se ogromni valovi, podobni goram.

Ladjevje je razdelil in nekatere ladje zanesel na Kreto, kjer so Kidonci prebivali ob tokovih Jardana. Tam je gladka, strma skala, ki se spušča v morje, na skrajnem robu Gortine, sredi meglenih voda. Tja južni veter žene velik val ob levi rt, proti Fajstu, in majhna skala zadržuje veliko valovje.

Tja so prišle ladje; možje so komaj ušli pogubi, ladje pa so valovi razbili ob čeri. Preostalih pet ladij s temnimi premci sta veter in voda odnesla v Egipt.

Tako je Menelaj tam kopičil veliko imetja in zlata ter z ladjami taval med ljudmi tujih jezikov. Medtem pa je Ajgist doma snoval tista bridka dejanja.

Sedem let je vladal z zlatom bogatim Mikenam, potem ko je ubil Atrejevega sina, in ljudstvo mu je bilo podložno. V osmem letu pa se mu je v pogubo vrnil plemeniti Orest iz Aten in ubil očetovega morilca, zvijačnega Ajgista, ki mu je umoril slavnega očeta.

Ko ga je ubil, je Argivcem priredil pogrebno gostijo za osovraženo mater in strahopetnega Ajgista. Prav tisti dan je prispel bojeviti Menelaj, prinašajoč toliko bogastva, kolikor so ga ladje zmogle nositi.

Tudi ti, ljubi moj, ne tavaj dolgo daleč od doma, ko si svoje imetje in v palači pustil može, ki so tako objestni; sicer si bodo razdelili in požrli vse tvoje bogastvo, ti pa boš zaman opravil pot.

Vendar ti svetujem in naročam, da greš k Menelaju. Pravkar se je vrnil iz tujih krajev, od ljudi, od koder se nihče ne bi nadejal vrnitve, če ga viharji najprej zanesejo na tako širno morje, ki ga niti ptice v enem letu ne preletijo, tako veliko in strašno je.

Pojdi torej s svojo ladjo in tovariši. Če pa hočeš po kopnem, so ti na voljo voz in konji, ob tebi pa bodo moji sinovi, da te pospremijo v božanski Lakedajmon, kjer prebiva svetlolasi Menelaj.

Sam ga prosi, naj ti pove čisto resnico. Ne bo ti lagal, saj je nadvse preudaren.« Tako je govoril; sonce je zašlo in spustil se je mrak.

Tedaj je med njimi spregovorila boginja, svetlooka Atena: »Starec, vse si povedal prav in primerno. Zdaj pa odrežite jezike in zmešajte vino, da opravimo pitno daritev Pozejdonu in drugim nesmrtnim, nato pa pomislimo na počitek; čas je že.

Svetloba je namreč že izginila v temo in ni prav, da dolgo posedamo pri gostiji bogov, temveč naj se odpravimo.« Tako je rekla Zevsova hči in poslušali so njene besede.

Glasniki so jim polili vodo po rokah, mladeniči pa so mešalne posode do roba napolnili s pijačo in jo razdelili vsem, ko so v čaše najprej nalili za daritev. Jezike so vrgli v ogenj, nato vstali in izlili pitno daritev.

Ko so darovali in popili, kolikor jim je srce želelo, sta Atena in bogovom podobni Telemah hotela oditi nazaj k votli ladji. Nestor pa ju je zadržal in ju grajajoče nagovoril: »Naj Zevs in drugi nesmrtni bogovi odvrnejo, da bi od mene odšla na hitro ladjo, kakor od človeka, ki je povsem brez oblačil in reven, ki doma nima dovolj plaščev in odej, da bi sam in njegovi gostje mehko spali!

Jaz pa imam dovolj lepih plaščev in odej. Ljubljeni sin tega moža, Odiseja, nikakor ne bo spal na ladijskem krovu, dokler bom živ in dokler bodo za menoj v palači ostali sinovi, da gostoljubno sprejmejo vsakogar, ki pride v moj dom.«

Odgovorila mu je boginja, svetlooka Atena: »Prav si povedal, ljubi starec, in spodobi se, da te Telemah uboga, saj je tako mnogo bolje.

On naj gre zdaj s teboj, da bo spal v tvoji palači; jaz pa bom šel k črni ladji, da opogumim tovariše in jim vse povem.

Med njimi sem namreč edini, ki se lahko šteje za starejšega; drugi so mlajši možje, ki so nam sledili iz prijateljstva, vsi vrstniki velikodušnega Telemaha.

Tam ob votli črni ladji bom torej nocoj prenočil, ob zori pa odšel k velikodušnim Kavkoncem, kjer mi dolgujejo dolg, ne nov ne majhen. Njega pa, ker je prišel v tvoj dom, pošlji naprej z vozom in svojim sinom; daj mu konje, ki so pri tebi najhitrejši v teku in najmočnejši.«

Tako je rekla svetlooka Atena in odletela v podobi morskega orla; vse, ki so jo videli, je prevzel osup. Starec se je čudil temu, kar je uzrl na lastne oči, prijel Telemaha za roko in ga nagovoril: »Ljubi moj, ne verjamem, da boš slab in strahopeten, če te že tako mladega spremljajo bogovi.

To ni bil nihče drug izmed prebivalcev Olimpa kakor Zevsova hči, preslavna Tritogeneja, ki je tudi tvojega plemenitega očeta častila med Argivci.

Bodi nam milostljiva, gospodarica, in nakloni dobro slavo meni, mojim otrokom in spoštovani ženi. Jaz pa ti bom daroval širokočelo enoletno telico, še neukročeno, ki je še noben mož ni vpregel v jarem. Daroval ti jo bom, potem ko ji rogove prevlečem z zlatom.«

Tako je molil in Palada Atena ga je uslišala. Gerenijski konjenik Nestor jih je nato povedel, svoje sinove in zete, proti lepi palači.

Ko so prispeli v slavno palačo tega kralja, so po vrsti posedli na stole in naslanjače. Starec jim je ob prihodu zmešal posodo sladkega vina, ki ga je hišna oskrbnica v enajstem letu odprla in mu odvezala pokrov. S tem vinom je starec napolnil mešalno posodo in goreče molil k Ateni, hčeri Zevsa, nosilca egide, ter ji izlival daritev.

Ko so darovali in popili, kolikor jim je srce želelo, so odšli spat, vsak na svoj dom. Telemaha pa je gerenijski konjenik Nestor zadržal pri sebi in ljubljenemu sinu božanskega Odiseja pripravil ležišče na okrašenem posteljnjaku pod odmevnim stebriščem, poleg njega pa kopja veščemu Pejzistratu, voditelju mož, edinemu izmed sinov v palači, ki je bil še neporočen. Sam pa je spal v notranjosti visoke palače, kjer mu je žena, hišna gospodarica, pripravila posteljo in ležišče.

Ko se je prikazala zgodnja, rožnatoprsta Zarja, je gerenijski konjenik Nestor vstal iz postelje, stopil ven in sedel na gladko obdelane kamne, ki so stali pred visokimi vrati, beli in bleščeči od olja. Na njih je nekdaj sedel Nelej, po razumnosti enak bogovom; a njega je že premagala smrt in je odšel v Had. Zdaj je na njih sedel gerenijski Nestor, branitelj Ahajcev, z žezlom v roki. Okoli njega so se zbrali sinovi, ki so prišli iz sob: Ehefron in Stratij, Perzej in Aret ter bogovom podobni Trasimed.

Za njimi je kot šesti prišel junak Pejzistrat, pripeljali pa so tudi bogovom podobnega Telemaha in ga posedli ob njih. Tedaj je spregovoril gerenijski konjenik Nestor: »Ljubi otroci, hitro mi izpolnite željo, da si najprej med bogovi pridobim naklonjenost Atene, ki je očitno prišla k meni na bogato gostijo v čast bogu.

Eden naj gre na polje po telico, da čim prej pride, pastir pa naj jo privede sem. Drugi naj odide k črni ladji velikodušnega Telemaha in pripelje vse tovariše, le dva naj pusti tam. Tretji naj pozove zlatarja Laerkeja, naj pride sem in telici rogove prevleče z zlatom.

Drugi ostanite vsi tukaj in v slavno palačo sporočite služabnicam, naj pripravijo gostijo, prinesejo sedeže, drva in čisto vodo.«

Tako je rekel in vsi so pohiteli na delo. Prišla je telica s polja, od hitre uravnovešene ladje so prišli tovariši velikodušnega Telemaha, prišel je tudi kovač, ki je v rokah nosil bronasta orodja svojega obrta: nakovalo, kladivo in dobro izdelane klešče, s katerimi je obdeloval zlato. Prišla je tudi Atena, da sprejme daritev. Stari konjenik Nestor je dal zlato, mojster pa je z njim telici prevlekel rogove in jih okrasil, da bi se boginja razveselila, ko uzre dar.

Stratij in plemeniti Ehefron sta telico vodila za rogove. Aret je iz sobe prinesel vodo za umivanje rok v kotličku, okrašenem s cvetjem, v drugi roki pa je držal ječmen v košarici. Bojeviti Trasimed je stal zraven z ostro sekiro v roki, pripravljen, da udari telico.

Perzej je držal posodo za kri. Stari konjenik Nestor je začel obred z vodo in ječmenovimi zrni ter goreče molil k Ateni, ko ji je daroval prvine in metal dlako s telicine glave v ogenj.

Ko so odmolili in potresli ječmenova zrna, je nemudoma stopil bliže pogumni Nestorjev sin Trasimed in udaril; sekira je presekala kite na vratu in telici vzela moč. Zavriskale so hčere, snahe in Nestorjeva spoštovana žena, Evridika, najstarejša izmed Klimenovih hčera.

Nato so telico dvignili s širokopotne zemlje in jo držali, Pejzistrat, voditelj mož, pa ji je prerezal vrat. Ko je iztekla črna kri in je življenje zapustilo kosti, so jo hitro razkosali in nemudoma izrezali stegenske kosti, vse po ustaljenem redu, ter jih ovili z maščobo v dveh plasteh in nanje položili kose surovega mesa.

Starec jih je sežigal na polenih in čeznje izlival ognjeno vino; mladeniči so ob njem držali peterozobe vilice. Ko so stegenske kosti zgorele in so pojedli drobovino, so preostalo meso razrezali in ga nataknili na ražnje ter pekli, držeč v rokah ostro zašiljene ražnje.

Medtem je Telemaha okopala lepa Polikasta, najmlajša hči Nestorja, Nelejevega sina. Ko ga je umila in mazilila z mastnim oljem, mu je ogrnila lep plašč in oblekla hiton. Iz kopeli je stopil po postavi podoben nesmrtnim, nato pa šel in sedel ob Nestorju, pastirju ljudstev.

Ko so spekli še preostalo meso in ga sneli z ražnjev, so sedli in se gostili; vrli možje pa so vstajali in jim nalivali vino v zlate čaše.

Ko so si potešili željo po jedi in pijači, je med njimi spregovoril gerenijski konjenik Nestor: »Sinovi moji, le pripeljite konje z lepimi grivami in jih vprezite Telemahu v voz, da bo lahko nadaljeval pot.«

Tako je dejal, oni pa so ga pozorno poslušali in ubogali ter brž vpregli urne konje v voz. Hišna oskrbnica je vanj položila kruh in vino ter jedi, kakršne uživajo kralji, ki jih hrani Zevs.

Telemah se je povzpel na prelepi voz; ob njem je Nestorjev sin Pejzistrat, voditelj mož, stopil na voz in prijel vajeti v roke. Z bičem je pognal konja in ta sta voljno poletela na ravnico ter za seboj pustila visoko mesto Pilos.

Ves dan sta tekla in stresala jarem, ki ju je povezoval. Sonce je zašlo in vse poti so zagrnile sence, ko sta prispela v Fere, k hiši Diokleja, sina Ortiloha, ki ga je spočel Alfej.

Tam sta prenočila, on pa jima je postregel, kakor se spodobi za gosta. Ko se je prikazala zgodaj rojena, rožnatoprsta Eos, sta vpregla konje in se povzpela na bogato okrašeni voz. Odpeljala sta skozi vhod in pod odmevnim stebriščem; Pejzistrat je z bičem pognal konja in ta sta voljno poletela.

Prispela sta na ravnico, rodovitno s pšenico, in nato nadaljevala pot, tako urno so ju nosili hitri konji. Sonce je zašlo in vse poti so zagrnile sence.