Prevod
Pripovedujejo tudi, da je imel neki sultan hčer, ki se je zaljubila v črnega sužnja. Ta ji je vzel nedolžnost in tako se je vnela za ljubljenje, da ni mogla brez njega zdržati niti ene ure. Svojo stisko je zaupala eni od oskrbnic in ta ji je povedala, da se nobeno bitje ne pari tako pogosto kakor opica. Po naključju je pod njenim oknom šel opičar z veliko opico. Sultanova hči si je odkrila obraz, pogledala opico in ji pomignila z očmi. Opica je pretrgala vezi in verige ter splezala k njej. Dekle jo je skrilo v svojem bivališču in odtlej sta noč in dan le jedla, pila in občevala. Njen oče je to odkril in jo sklenil ubiti. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.
Ko je nastopila 356. noč
je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je sultanova hči zaslutila očetovo namero, ko je ta odkril njeno početje in jo sklenil ubiti. Preoblekla se je v mameluka, zajahala konja, vzela mulo in jo otovorila z nepopisno množino zlata, kovin in tkanin. S seboj je vzela tudi opico in potovala, dokler ni prispela v Egipt. Nastanila se je v eni od hiš v puščavi in vsak dan kupovala meso pri mladem mesarju. Toda k njemu je prihajala šele popoldne, rumena v obraz in vsa spremenjena. Mladenič si je rekel: »S tem mamelukom se mora dogajati nekaj nenavadnega.« Ko je spet prišla kakor po navadi in kupila meso, ji je sledil tako, da ga ni mogla opaziti. Pripovedoval je: »Ves čas sem ji neopazno sledil iz kraja v kraj, dokler ni prispela do svojega bivališča v puščavi in vstopila. Skozi odprtino sem pogledal vanj in videl, kako se je namestila, zakurila ogenj, skuhala meso in se do sitega najedla. Preostanek je ponudila opici, ki je bila z njo, in tudi ta se je najedla. Nato je slekla oblačila, ki jih je imela na sebi, in oblekla najrazkošnejša ženska oblačila, kar jih je premogla. Tedaj sem spoznal, da je ženska. Prinesla je vino, pila in ga dala piti tudi opici. Potem je opica kakih desetkrat občevala z njo, dokler ni omedlela. Zatem je čeznjo razgrnila svileno pregrinjalo in odšla na svoje mesto. Spustil sem se v notranjost bivališča, toda opica me je zaznala in me hotela raztrgati. Prehitel sem jo in ji z nožem, ki sem ga imel pri sebi, prebodel trebuh. Dekle se je prebudilo, prestrašeno in zgroženo, in ko je zagledalo opico v takem stanju, je tako silovito zakričalo, da bi skoraj izdihnilo dušo, nato pa se je nezavestno zgrudilo. Ko je prišlo k sebi, mi je reklo: ‘Kaj te je gnalo, da si to storil? Pri Bogu te rotim, pošlji še mene za njo!’ Kar naprej sem jo tolažil in ji zagotavljal, da ji bom pri ljubljenju nudil toliko, kolikor ji je nudila opica, dokler se ni pomirila. Poročil sem se z njo, a nisem zmogel izpolniti obljube in nisem več zdržal. Svojo stisko sem zaupal neki starki in ji povedal vse o svoji ženi. Obljubila mi je, da bo zadevo uredila, in mi rekla: ‘Prinesti mi moraš lonec, poln čistega kisa, in približno funt bertramove korenine.’ Prinesel sem ji, kar je zahtevala. Korenino je dala v lonec, lonec pristavila na ogenj in pustila, da je vsebina močno zavrela. Nato mi je naročila, naj občujem z dekletom. Občeval sem z njo, dokler ni omedlela. Starka jo je tedaj dvignila, ne da bi se dekle tega zavedalo, in ji podržala spolovilo nad odprtino lonca. Para se je dvigala in prodrla vanj, nakar je iz njega nekaj padlo. Pogledal sem in videl dva črva, enega črnega in drugega rumenega. Starka je rekla: ‘Prvi je zrasel od občevanja s sužnjem, drugi pa od občevanja z opico.’ Ko je žena prišla k sebi, je ostala z menoj, vendar ni več zahtevala ljubljenja. Bog jo je rešil tega stanja in sama se je temu čudila.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.
Ko je nastopila 357. noč
je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenič rekel: »Bog jo je rešil tega stanja in sama se je temu čudila, zato sem ji povedal, kaj se je zgodilo.« Ostala je z njim in živela v obilju in najlepših radostih, starko pa je obdržala pri sebi in jo imela za mater. Ona, njen mož in starka so živeli v sreči in veselju, dokler jih ni obiskal tisti, ki uničuje užitke in razdvaja družbe. Slavljen bodi torej Živi, ki ne umre in v čigar rokah sta zemeljsko in nebeško kraljestvo.
