Prevod

Pripovedujejo tudi, da je v času al-Hakima bi-Amr Allaha v Egiptu živel mož po imenu Vardan, ki je bil mesar in je prodajal ovčetino. Vsak dan je k njemu prihajala ženska z dinarjem, težkim skoraj toliko kot dva in pol egiptovska dinarja, in mu rekla: »Daj mi jagnje.« S seboj je pripeljala nosača s košaro. Mesar je vzel dinar in ji dal jagnje, ona pa ga je odnesla nosaču ter skupaj z njim odšla domov. Naslednjega dne se je spet vrnila sredi dopoldneva. Tako je mesar z njo vsak dan zaslužil dinar in to se je nadaljevalo dolgo časa. Nekega dne se je Vardan zamislil nad njo in si rekel: »Ta ženska vsak dan kupi pri meni za dinar in niti enkrat se ni zmotila ter mi plačala z dirhami. To je res nenavadno.« Ko ženske ni bilo zraven, je nosača vprašal: »Kam greš vsak dan s to žensko?« Ta mu je odgovoril: »Tudi sam se ji ne morem načuditi. Vsak dan mi naloži jagnje, ki ga kupi pri tebi, nato za drug dinar kupi še živila, sadje, sveče in prigrizke, pri nekem kristjanu pa vzame dva vrča vina in mu da dinar. Vse to mi naloži in z njo se odpravim do vezirjevih vrtov. Tam mi zaveže oči, tako da ne vidim niti koščka tal, kamor stopam, me prime za roko in me vodi neznano kam. Potem reče: ›Odloži tukaj.‹ Tam ima drugo košaro, zato mi da prazno, me spet prime za roko in me odvede nazaj do mesta, kjer mi je zavezala oči. Nato mi sname prevezo in mi da deset dirhamov.« Mesar mu je rekel: »Naj ji Bog pomaga.« Toda o njej je razmišljal čedalje več, obhajali so ga najrazličnejši sumi in vso noč je prebil v hudem nemiru. Potem je mesar Vardan pripovedoval: »Ko se je zdanilo, je prišla kakor po navadi, mi dala dinar, vzela jagnje, ga odnesla nosaču in odšla. Svojemu pomočniku sem naročil, naj pazi na mesnico, sam pa sem ji sledil tako, da me ni mogla videti.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je nastopila 354. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je mesar Vardan pripovedoval: ›Svojemu pomočniku sem naročil, naj pazi na mesnico, sam pa sem ji sledil tako, da me ni mogla videti. Ves čas sem jo opazoval, dokler ni zapustila Kaira, in se skrival za njo, vse dokler ni prišla do vezirjevih vrtov. Tam sem ostal skrit, dokler nosaču ni zavezala oči, nato pa sem ji sledil od kraja do kraja, dokler ni prišla do gore. Ustavila se je pri velikem kamnu in nosaču snela košaro z ramen. Počakal sem, da je nosača odpeljala nazaj in se vrnila, iz košare pobrala vse, kar je bilo v njej, ter za nekaj časa izginila. Tedaj sem stopil h kamnu, ga odmaknil in vstopil. Za njim sem našel odprto bakreno loputo in stopnice, ki so vodile navzdol. Počasi sem se spuščal po njih, dokler nisem prišel v dolg, svetlo osvetljen hodnik. Šel sem po njem, dokler nisem zagledal vrat v dvorano. Stisnil sem se v kot ob vratih in zunaj dvorane opazil podest s stopnicami. Povzpel sem se po njih in našel majhen podest z okencem, skozi katero se je videlo v dvorano. Pogledal sem noter in videl, da je ženska vzela jagnje, odrezala najboljše kose in jih dala v lonec, preostanek pa vrgla velikanskemu medvedu. Ta je medtem, ko je kuhala, vse požrl. Ko je končala, se je najedla, nato razpostavila sadje in prigrizke ter pristavila vino. Sama je pila iz čaše, medvedu pa dajala piti iz zlate sklede, dokler ni oba prevzela pijanost. Potem je slekla obleko in legla. Medved je vstal in občeval z njo, ona pa se mu je vdajala, kakor se ženska najljubše vdaja moškemu. Ko je končal, je sedel, nato pa znova planil k njej in občeval z njo. Zatem je spet sedel in počival. Tako je nadaljeval, dokler tega ni storil desetkrat, potem pa sta oba nezavestna obležala in se nista več premaknila. Rekel sem si: »Zdaj je čas, da izkoristim priložnost.« Spustil sem se dol, pri sebi pa sem imel nož, ki bi prerezal kost še prej kakor meso. Ko sem prišel do njiju, sem videl, da se od izčrpanosti nobeden niti ne zgane. Medvedu sem zasadil nož v vrat in pritisnil nanj, dokler ga nisem prerezal in mu ločil glave od telesa. Iz njega se je izvilo silovito hropenje, podobno grmenju, in ženska se je prestrašena prebudila. Ko je zagledala zaklanega medveda in mene, ki sem stal nad njim z nožem v roki, je tako strašno zakričala, da sem pomislil, da ji je duša že zapustila telo. Rekla mi je: »O Vardan, ali se tako vrača dobrota?« Odvrnil sem ji: »Ti, ki si sama sebi sovražnica! Ali je zmanjkalo moških, da počneš kaj tako sramotnega?« Povesila je glavo in ni odgovorila. Ozrla se je na medveda, čigar glava je bila ločena od trupla, nato pa rekla: »O Vardan, kaj ti je ljubše: da poslušaš, kar ti bom povedala, in si tako zagotoviš varnost …«‹« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je prenehala pripovedovati.

Ko je nastopila 355. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je ženska rekla: ›O Vardan, kaj ti je ljubše: da poslušaš, kar ti bom povedala, in si tako zagotoviš varnost in bogastvo do konca svojih dni, ali da se mi upreš in pogubiš samega sebe?‹ Vardan je pripovedoval: ›Odgovoril sem: »Raje te bom poslušal. Povej mi, kar želiš.« Rekla je: »Zakolji me, kakor si zaklal tega medveda, vzemi iz tega zaklada, kolikor potrebuješ, in pojdi svojo pot.« Odvrnil sem ji: »Jaz sem boljši od tega medveda. Vrni se k vzvišenemu Bogu in se pokesaj, pa se bom poročil s teboj in bova s tem zakladom živela do konca svojih dni.« Rekla je: »O Vardan, to ni mogoče. Kako naj živim brez njega? Pri Bogu, če me ne zakolješ, ti bom vzela življenje. Ne ugovarjaj mi, sicer boš pogubljen. Tako sem se odločila in s tem je konec.« Rekel sem: »Torej te bom zaklal in pojdi v Božje prekletstvo.« Nato sem jo zgrabil za lase in jo zaklal, in odšla je v prekletstvo Boga, angelov in vseh ljudi. Potem sem si ogledal prostor in v njem našel toliko zlata, dragih kamnov in biserov, da jih ne bi mogel zbrati noben kralj. Vzel sem nosačevo košaro in jo napolnil s tolikšnim bremenom, kolikor sem ga zmogel nesti. Pokril sem jo z oblačilom, ki sem ga imel na sebi, jo dvignil ter zapustil zakladnico. Hodil sem, dokler nisem prišel do kairskih vrat. Tedaj mi je nasproti prišlo deset mož iz spremstva al-Hakima bi-Amr Allaha, za njimi pa sam vladar. Nagovoril me je: »O Vardan!« Odgovoril sem: »Na voljo sem ti, o kralj.« Vprašal je: »Ali si ubil medveda in žensko?« Odvrnil sem: »Da.« Rekel je: »Odloži breme z glave in bodi brez skrbi. Vse bogastvo, ki ga imaš pri sebi, je tvoje in nihče ti ga ne bo oporekal.« Košaro sem odložil predenj. Odgrnil jo je, si ogledal vsebino in rekel: »Povej mi njuno zgodbo, čeprav jo poznam, kakor da bi bil sam tam z vami.« Povedal sem mu vse, kar se je zgodilo, on pa je ves čas govoril: »Res je.« Nato je rekel: »O Vardan, vstani in nas odpelji k zakladu.« Z njim sem se odpravil tja in našel je zaprto loputo. Rekel je: »Dvigni jo, o Vardan, kajti tega zaklada ne more odpreti nihče drug kakor ti. S čarom je varovan in namenjen človeku tvojega imena in tvojih lastnosti.« Odvrnil sem: »Pri Bogu, ne zmorem je odpreti.« Rekel je: »Le pristopi z Božjim blagoslovom.« Stopil sem k njej, izrekel ime vzvišenega Boga in stegnil roko proti loputi. Dvignila se je, kakor da bi bila najlažja stvar na svetu. Vladar je rekel: »Spusti se dol in prinesi, kar je v njej. Odkar je bil zaklad tam shranjen, se vanj ne more spustiti nihče razen človeka s tvojim imenom, tvojo podobo in tvojimi lastnostmi. Tudi to, da bosta ta medved in ta ženska umrla od tvoje roke, imam zapisano, in čakal sem, da se napoved izpolni. Zdaj se je izpolnila.« Spustil sem se dol in mu znosil ves zaklad. Nato je dal pripeljati tovorne živali, nanje naložil bogastvo, meni pa izročil mojo košaro z vsem, kar je bilo v njej. Vzel sem jo in se vrnil domov ter si odprl trgovino na trgu. Ta trg obstaja še danes in je znan kot Vardanov trg.‹«