Prevod

Sultan Majinuni se je oženil s hčerjo svojega strica po očetovi strani. Rodila mu je prvega otroka, sina, nato drugega, tudi sina, pa tretjega sina, četrtega sina, petega in šestega sina; tudi sedmi, najmlajši otrok, je bil sin. Sultan se je silno veselil, da je dobil takšne leve.

Nato je sultan uredil velik vrt in v njem zasadil vse sadje sveta, kar ga je poznal; za tisto, ki ga ni poznal, je povprašal ljudi, ga dobil in prav tako zasadil. Posadil je tudi datljevo palmo in najrazličnejšo zelenjavo. Vsak dan je šel trikrat na vrt: ob sedmih zjutraj, ob treh popoldne in ob pol šestih zvečer.

Sultan je živel s svojimi otroki in jih poslal v šolo. Učili so se, dokončali šolanje in se naučili tudi pisati pisma. Toda sedmega sina oče ni maral. Ta otrok se je ves čas zadrževal pri ženskah v kuhinji in se ni ganil izpod njihovih nog. Očeta je silno jezilo, da se drži žensk.

Veliko mu je prigovarjal, pa ni poslušal; pretepel ga je, pa ni poslušal; zaprl ga je, pa spet ni poslušal. Naposled se je sultan naveličal in ga pustil pri miru. Čez čas je njegova datljeva palma na vrhu zacvetela, in ko je minil mesec, so se pokazali prvi znaki, da bo rodila. Sultan se je silno razveselil, poklical vezirja in mu rekel: »Moja palma rodi!« Emirju je povedal: »Moja palma rodi!« Kadijem je povedal: »Moja palma rodi!« In povedal je vsem bogatim in uglednim meščanom. Dnevi so minevali in datlji so začeli zoreti. Poklical je vseh šest sinov in jim rekel: »Tistega enega ni med vami, živi kakor ženska. Vi pa, sinovi moji, mi svetujte.« Vprašali so ga: »O čem, oče?« Rekel jim je: »Rad bi, da gre eden izmed vas stražit palmo, dokler datlji ne dozorijo, da jih bom lahko jedel. Ne morem je pustiti brez straže, bojim se, da bi jih pojedli sužnji ali da bi priletele ptice in jih pozobale. Hočem torej, da greš stražit palmo.« Sin mu je odgovoril: »Da, pri Bogu!« In je odšel.

Tam je stala lepa hiša. Mladenič je ostal do noči. Zbral je vse sužnje s posestva in pod palmo so začeli bobnati. Bal se je namreč in si govoril: »Če zaspim v hiši, utegne ponoči priti suženj, splezati na palmo in ukrasti datlje ali pa prileti velika ptica in jih poje, saj so že zreli. Zato bomo tukaj pod palmo plesali ob bobnih do jutra.«

Bobnali so, toda ob polnoči jih je začelo tako zebsti, da mraza skoraj niso mogli več prenašati. Plesali so do štirih zjutraj, nato pa so vsi zaspali pod palmo. Sin je še sedel, ko je eden njegovih sužnjev vstal in mu rekel: »Gospod, pojdite vendar spat.« Odvrnil je: »Kako naj spim, ko pa so me poslali stražit palmo?« Suženj je rekel: »Zdaj je že štiri, petelini pojejo. Kaj neki bi še prišlo k tej palmi? Nihče si ne bo drznil priti, ne človek ne ptica.« Sin mu je rekel: »Ne morem iti spat.« Suženj pa: »Le pojdite, saj se že dani.« Naposled mu je sin rekel: »Veš kaj, res bom šel spat.« Odšel je in zaspal.

Čez nekaj časa je priletela ptica in pojedla vse datlje, niti enega ni pustila. Nato je odletela. Ko se je zdanilo, je nadzornik pogledal palmo: na njej ni bilo datljev. Stekel je k mlademu gospodarju in ga našel spečega. Začel ga je buditi: »Mladi gospod! Mladi gospod!« Ta se je zdrznil in vprašal: »Kaj hočeš?« Nadzornik mu je rekel: »Oče vas je poslal stražit palmo, vi pa je niste stražili in ptica je pojedla vse datlje.« Sin je rekel: »Povej po pravici!« Odgovoril mu je: »Res je, vstanite in poglejte.« Sin je vstal, odšel do palme in videl, da ni več datljev. Ostrmel je. »Kaj naj rečem očetu, ko pridem k njemu? Naj mu rečem, da so datlje pojedli ljudje, ali da jih je pojedla ptica? Ali naj rečem, da je sinoči močno deževalo in je divjal hud vihar, tako da so vsi datlji popadali na tla? Rekel mi bo: ‘Pojdi jih pobrat in mi jih prinesi, da vidim te datlje, ki sta jih otresla vihar in dež.’ Na tleh pa jih ni in izkazalo se bo, da sem lagal. Ah, kaj naj storim? Lahko bi šel k očetu in mu rekel: ‘Prišli so beduini in me pregnali. Ko sem se vrnil in pogledal na palmo, datljev ni bilo več.’ Vprašal me bo: ‘Pa vsi tvoji sužnji, zakaj jih niste pretepli?’ In spet se bo izkazalo, da lažem. Starec takšnih besed ne bo sprejel. Jutri bom šel k očetu in mu rekel: ‘Palmo sem stražil do svita. Ko se je že danilo, sem šel za kratek čas leč. Kmalu se je zdanilo in prišel je suženj, me zbudil in mi rekel: Gospod, na palmi ni niti enega datlja. Vstal sem, šel do palme, jo pogledal in res ni bilo datljev. Zato sem prišel k tebi, oče. Ti si nož, jaz meso; stori z menoj, kar hočeš.’ Tako bo prav; bolje je govoriti resnico kakor lagati.« Vstal je in šel k očetu. Našel ga je na verandi, kjer je sedel s preostalimi petimi sinovi. Pristopil je in ga pozdravil. Oče mu je rekel: »Povej mi, kaj je novega na vrtu.« Odgovoril je: »Dobre in slabe novice.« »Kako slabe in kako dobre?« Sin je rekel: »Slabe so te, da je ptica pojedla vse datlje s tiste palme in ni ostal niti eden.« Oče ga je vprašal: »Kje si pa bil, da je ptica pojedla datlje z moje palme?« Odgovoril je: »Palmo sem stražil do svita, ko so že peli petelini. Že danilo se je, pa sem odšel za kratek čas leč. Nenadoma je prišel nadzornik in me zbudil. Vstal sem in ga vprašal: ‘Kaj hočeš?’ Rekel mi je: ‘Ali si prišel stražit palmo?’ Odgovoril sem: ‘Prišel sem stražit palmo.’ Pa mi je rekel: ‘Na njej ni niti enega datlja.’ Vstal sem, šel do palme, pogledal in videl, da res ni niti enega. To so novice z vrta, drugih nimam.«

Oče mu je rekel: »Vprašal sem te po novicah z vrta in omenil si dvoje: dobre in slabe. Za slabe že vem, ptica je pojedla moje datlje. Zdaj mi povej še dobre.« Sin je odvrnil: »Ali ni dobra novica ta, da sem se jaz, tvoj sin, vrnil živ in zdrav?« Oče mu je rekel: »Nisi moj sin, nočem te. Kakšen sin pa si, če znaš samo jesti in spati? Če bi ti kdo rekel: ‘Na, vrzi očetu ta pesek v oči,’ bi se še tega ne branil. Kakšen sin si torej? Nočem te, poberi se, fant!«

Nato jim je rekel: »Ko bo palma spet rodila, bom poslal drugega sina. Morda jo bo znal stražiti in bom dobil datlje, da jih končno pokusim.« Minilo je veliko mesecev in palma je obrodila tako bogato kakor še nikoli. Ko so bili sadeži že skoraj zreli in je do zrelosti manjkal morda le še en dan, je poklical drugega sina in ga poslal tja. Rekel mu je: »Sin moj, pošiljam te na vrt. Letos bi rad pokusil te datlje.« Sin je odgovoril: »Oče, takoj grem. Jutri ob sedmih zjutraj pošlji človeka, da ti jih prinese.« Oče mu je rekel: »Prav, sin moj, rad bi jutri pokusil datlje.«

Sin je odšel. Ko je prišel na vrt, je dolgo spal, nekako do enih ponoči. Nato je vstal, odšel do palme in zagledal lepe datlje na povešenih vejah. Videl je, kako bujno je obrodila, in si rekel: »Ah, te datlje bo oče jutri jedel! Jaz bom ostal buden, ne kakor tisti bedak, ki je prišel sem samo spat. Oče ga je že zasovražil. Jaz pa bom danes ostal tukaj in počakal tisto ptico, ki prihaja jest te datlje. Danes jo bom videl.« Sedel je in dolgo prebiral Koran. Zaslišal je peteline, pogledal palmo in videl, da so datlji še na njej. Rekel si je: »O, jutri bo oče jedel datlje! Pa je mislil, da sem kakor tisti bedak.« Malo se je že začelo daniti, ko ga je obšla zaspanost. Rekel si je: »Ah, samo malo se naslonim na deblo.« Spanec ga je premagal, in komaj je zaspal, je na palmo priletela ptica ter pojedla vse datlje, niti enega ni pustila. On pa je spal pod palmo, s Koranom pod pazduho.

Ko se je zdanilo, je prišel nadzornik in pogledal palmo: datljev ni bilo. Ozrl se je proti tlom in zagledal svojega gospodarja, ki je spal pod drevesom. Zaklical je: »Gospod! Gospod!« Ta se je oglasil: »Da!« Nadzornik mu je rekel: »Spite, ptica pa je pojedla vse datlje.« »Res?« »Poglejte gor in se prepričajte.« Dvignil je pogled in videl, da datljev ni. Ostrmel je, razum se mu je omračil, ušesa so mu oglušela, noge so se mu tresle, jezik mu je otrpnil in ves je osupnil.

Njegov suženj je pristopil in ga vprašal: »Kaj vam je, gospod?« Odgovoril je: »Danes sem silno bolan. Bliže sem smrti kakor ozdravljenju.« Suženj ga je vprašal: »Kakšna bolezen vas je prijela, gospod?« Rekel mu je: »Ne boli me glava ne trebuh, ne bok ne hrbet, ne križ ne noge ne roke. Vse moje telo je zdravo in vse moje telo je bolno.«

»Kakšna bolezen pa je to, gospod?« Odgovoril je: »Vzrok te bolezni je strah, ki ga danes čutim pred očetom. Ko bo odbilo sedem, bo poslal nekoga po datlje, jaz pa sem mu rekel: ‘Jutri ob sedmih jih boš pokusil.’ Ali nisem zdaj lažnivec, ali nisem bedak? Oče me bo pregnal, kakor je pregnal mojega brata, ker ni dobil datljev.«

Suženj mu je rekel: »Kaj pa boste storili, gospod, ko pa se je že zgodilo?« »Ah, kaj sploh še morem? Šel bom k njemu, preden bo koga poslal sem.« Odpravil se je na pot. Na poti je srečal človeka z veliko skledo, belo krpo, s katero naj bi pokril datlje, in ostrim nožem, da bi odrezal datljevo vejo. Vprašal ga je: »Kam greš?« Mož je odgovoril: »Tvoj oče me pošilja k tebi. Naročil mi je, naj odrežeš vejo zrelih datljev in jo položiš v to skledo, da mu jo odnesem.« Sin mu je rekel: »Oče hoče zrele? Še nezrelih ni več! Obrni se, pojdiva skupaj.« Mož je odgovoril: »Da, pri Bogu.«

Ko je prišel do domačih vrat, je zagledal očeta, ki je sedel s štirimi njegovimi brati. Rekel mu je: »Gospod, dobro jutro!« Oče je odgovoril: »Dobrodošel.« Nato ga je vprašal: »Si srečal človeka, ki sem ga poslal?« »Srečal sem ga, gospod.« »Naročil sem mu, naj ti reče, da odrežeš vejo zrelih datljev.« Sin je odvrnil: »Kaj zrelih, ko pa niti nezrelih ni!«

»Ah, kaj ste šli sploh počet tja? Ljudje pravijo, da so otroci človeku v oporo, meni pa so v pogubo! Dva mladeniča sta že šla na vrt, pa mi nobeden ni prinesel datljev, da bi jih pokusil. Čemu sem torej imel otroke? Ljudje pravijo, da se tistemu, ki ima otroke, dobro godi. Kje je to blagostanje? Ne govorite mi, da mi boste vlili novega duha! Meni se dobro godi takrat, ko si česa zaželim in to dobim, pa se mi srce razveseli. V oporo ste mi, če vidite človeka, ki me hoče udariti, pa se spopadete z njim in branite mene, svojega očeta. V oporo ste mi, če vas kam pošljem in greste, če znate govoriti z ljudmi in se pogovarjati z njimi, če ločite starejšega od mlajšega in bogatega od reveža. Tako ste mi v oporo! Vi pa, sinovi moji — že drugo leto ne morem jesti datljev, svojih lastnih datljev! Z ušesi poslušam o njih, z očmi pa jih ne vidim. Poberi se mi izpred oči!« Sin je vstal in odšel.

Preostalim je rekel: »Vi, moji štirje sinovi, ki ste še ostali: ko palma spet rodi, bom tistemu, ki jo bo šel stražit in mi prinesel datljev, da jih pokusim, pripravil svatbo, ki bo trajala tri mesece.«

Vsak izmed mladeničev je govoril: »Oče, jaz bom šel!« Drugi je rekel: »Oče, jaz bom šel!« Tretji prav tako: »Oče, jaz bom šel!« In četrti: »Oče, jaz bom šel!« Odgovoril jim je: »Prav, naj gre vsak, ki hoče, vendar hočem, da hodite po eden.« Rekli so mu: »Prav, gospod.«

Minilo je veliko mesecev in palma je spet obrodila, silno bogato. Ko se je oplodila, so se njeni grozdi razprostrli in povešali. Sultan je rekel otrokom: »Palma je obrodila in letos je rodnejša kakor vsa prejšnja leta.« Najstarejši izmed preostalih je rekel: »Oče, jaz bom šel.« Oče mu je odgovoril: »Počakaj, da sadeži najprej dozorijo.« In tako je čakal, dokler ni dobil sporočila.

»Sultan, datlji začenjajo zoreti.« Tedaj je rekel sinu: »Pojdi, sin moj, na vrt. Jutri me boš nahranil z datlji.« Sin mu je rekel: »Oče, ko bo jutri odbilo sedem, jih boš že imel v ustih in jih jedel.« Oče mu je rekel: »Želim si, sin moj, da bi jutri jedel te datlje.« Sin je odgovoril: »Boš jih jedel, oče. Zdaj pa zbogom, odhajam.«

Odpravil se je in prišel na vrt. Tamkajšnjim ljudem je naročil: »Vsak naj spi v svoji hiši in naj ne hodi ven.« Vprašali so ga: »Kako naj vas pustimo samega, gospod?« Odgovoril jim je: »Nič ne de, pustite me, sam tako hočem.« Sužnji so odšli spat. Tudi sam je jedel, nato legel in dolgo spal. Zbudil se je opolnoči, sedel pod palmo in sam zase igral karte. Malo pred svitom ga je pobožal prijeten vetrič, začel je dremati in spanec ga je premagal. Tedaj je priletela ptica in pojedla vse datlje, niti enega ni pustila, on pa je spal pod palmo s kartami v roki.

Ko se je zdanilo, je prišel nadzornik in našel gospodarja spečega. Pogledal je navzgor in videl, da ni datljev. Poklical ga je: »Gospod! Gospod!« Odgovoril je: »Da.« Nadzornik mu je rekel: »Spite, gospod, na palmi pa ni niti enega datlja. Če ne verjamete, dvignite pogled in se prepričajte.« Ko je sin pogledal navzgor, se je zgrudil. Suženj je ostrmel, ko je videl gospodarja pasti. Prijel ga je in vprašal: »Kaj vam je, gospod?« Odgovoril je: »Mrtev sem.« »Kako to, gospod, da ste mrtvi?« »Ko sem prihajal sem na posestvo, sem očetu rekel: ‘Ko bo odbilo sedem, boš že imel datlje v ustih in jih jedel.’ Zdaj pa bo čakal do štirih popoldne, pa ne bo imel datljev v ustih. Kaj do štirih — še čez pet mesecev jih ne bo jedel!«

»Kaj boste torej storili, gospod?« Odgovoril je: »K očetu ne grem, pobegnil bom.« Suženj mu je rekel: »Zakaj bi bežali, gospod? Bolje, da greste k njemu. Če pobegnete, kako dolgo se boste skrivali?« Odgovoril je: »Dokler se očetu srce ne pomiri.« Suženj je rekel: »Gospod, ni prav, da plemenit človek beži. Bolje, da greste.«

Šel je k očetu. Našel ga je še spečega in počakal, da se je zbudil. »No, sin moj, povej mi, kaj je novega na vrtu.« Odgovoril je: »Nimam veliko novic, samo eno imam. Moja novica je o datljih: ptica jih je pojedla. To je vse, kar vem, drugih novic nimam. Stori z menoj, kar hočeš. Ti si nož, jaz meso.«

Oče mu je rekel: »Poberi se mi izpred oči, nočem te gledati.« Sin je vstal in odšel. Sultan pa je rekel: »Ah! Nisem rodil sinov, temveč same izgube! Bolje bi bilo, da bi otrok, ki človeku na tem svetu nič ne koristi, odšel že iz materinega telesa; vsaj na onem svetu bi mu bil v korist. Kakšni sinovi so to, ki človeku še peska ne znajo vreči v oči! Če je to imeti otroke, jih nočem več.«

Čakal je do naslednjega leta in palma je spet obrodila; vsako leto je rodila obilneje. Rekel je: »Kdor je mož, se bo izkazal na vrtu. Videl bom njegovo roko pri svojih ustih, ko me bo hranil z datlji; takrat bom vedel, da je moj sin.« Nato jim je povedal: »Tistemu mladeniču, ki me bo nahranil z datlji, bom našel lepo ženo in mu pripravil štirimesečno svatbo.« Odgovorili so mu: »Prav, oče, letos boš jedel datlje.«

Minilo je deset dni in datlji so bili že razviti. Prišli so mu povedat, da so dozoreli. Rekel je: »Prav, ko boš videl, da posamezni začenjajo zoreti, mi pridi povedat.« Čez pet dni je prišel nadzornik in mu rekel: »Gospod, datlji zorijo in prvi mehki sadeži že padajo na tla.« Sultan je počakal tri dni, nato pa rekel sinu: »Pojdi.«

Mladenič je veselo in odločno odšel ter prispel na vrt. Rekel je: »Ne bom spal. Zajahal bom konja in vso noč jezdil tod naokrog.« Vzel je puško, smodnik, krogle in netilne kapice. Zajahal je konja in krožil po vrtu. Dolgo je jezdil, dokler ni bila ura ena ponoči. Tedaj je za vrtom zaslišal pegatko in si rekel: »Zdaj je že pol dveh. Šel bom za to pegatko, ki se oglaša pri vrtu.« Odjezdil je za njo, proti kraju, od koder je prihajal njen glas. Pegatka je bila daleč, a v nočni tišini se mu je zdelo, da je čisto blizu. Ko je bil na pol poti, je za njegovim hrbtom na palmo priletela ptica in pojedla vse datlje, niti enega ni pustila. On pa se še ni vrnil. Ker pegatke ni našel, se je naposled obrnil.

Ko je prišel na vrt, je pogledal navzgor: datljev ni bilo. Razjahal je, sedel pod palmo in bridko zajokal. Prišli so njegovi sužnji in ga vprašali: »Zakaj jokate, gospod?« Odgovoril jim je: »Ne jočem zato, ker bi se bal očeta, temveč zato, ker sem izgubil nagrade, ki mi jih je hotel nakloniti.«

Vprašali so ga: »Kakšne nagrade so to, da vas spravljajo v tak jok?« Rekel jim je: »Oče mi je obljubil, da mi bo našel lepo ženo in priredil štirimesečno svatbo, pa še rekel je, da bo spoznal, da sem res njegov sin. Zdaj pa od vseh treh stvari nisem dobil niti ene. Ali mi ne preostane drugega, kakor da jočem, ker sem vse izgubil? Zdaj bom šel k njemu in mu odgovoril.«

Pozno popoldne je šel k očetu in mu rekel: »Oče, dober večer!« Oče mu ni odzdravil. Sin je umolknil. Nato ga je oče vprašal: »Kje so datlji?« Odgovoril je: »Datlji, oče? Ptica jih je že pojedla.« Oče mu je rekel: »Pojdi v hišo in reci materi, naj ti da ruto, da si jo zavežeš, tančico, da si jo nadeneš, dolgo obleko in hlače, da jih oblečeš, ter ogrinjalo, da se zaviješ vanj. Potem naj ti poišče moža in te omoži. Poberi se mi izpred oči, nočem te gledati.«

Pristopila je njegova žena in mu rekla: »Ti mladeniči ne hodijo stražit palme, temveč se igrat in spat. Toda kaj naj storimo? Počakajva, da spet obrodi.«

Sultan je čakal in minilo je mnogo mesecev. Palma je obrodila in nadzornik mu je prinesel novico s posestva: »Gospod, palma je obrodila.« »Je rodila toliko kakor lani ali letos še več?« Nadzornik mu je rekel: »Gospod, kadar je česa malo, si človek ne obeta veliko. Če bi se smel nadejati česa od nečesa tako negotovega, bi vam rekel, da ima ta palma več datljev kakor vsa prejšnja leta. Toda sadeži lahko odpadejo, zato počakajmo, da dozorijo.« Sultan mu je rekel: »Prav, ko boš videl, da začenjajo odpadati prvi mehki datlji, mi pridi povedat.« Odgovoril je: »Če Bog da, gospod.«

Ta sultan je imel mačko, ki jo je silno ljubil. Bila je zelo lepa in požrešna; sprva je lovila majhne piščančke. Sultanu so povedali: »Mačka lovi piščance.« Odgovoril jim je: »Mačka je moja in piščanci so moji, zato jo pustite.« Datlji na posestvu so dozoreli in nadzornik mu je prinesel sporočilo: »Gospod, datlji so že zelo zreli. Če jih pustimo do jutri, se utegnejo pokvariti, ker so tako dozoreli. Letos pa je odpadlo le malo mehkih sadežev, osem ali devet na dan, čeprav je palma tako polna zrelih datljev. Pošljite mi torej sina, da pride stražit palmo.« Sultan je poklical preostala dva sinova in jima rekel: »Danes pojdita oba, ki sta še ostala.« Odgovorila sta: »Da, pri Bogu, oče.« Opasala sta se in odšla na vrt. Sužnjem na posestvu sta rekla: »Prišla sva midva, leva! Prišla sva pogledat tisto ptico, ki prihaja jest te datlje. Danes ji je odbila zadnja ura in poginila bo od najinih rok. Le če nama puški ne vžgeta, jo še odnese.« Odgovorili so jima: »Prav, gospodarja.« Ostala sta tam do noči. Nato sta naročila: »Zakurite kresove po vrtu.« Zakurili so jih in ogenj je tako razsvetlil vrt, da bi videl celo iglo, če bi padla na tla. Okoli enih ponoči pa se je razprostrl velik dežni oblak in razdivjal se je silovit vihar. Ob pol treh je začelo močno deževati, hudo se je ohladilo in tema je postala tako gosta, da človek ni videl niti tistega, ki je stal tik ob njem. Drug drugega so razločili le po glasu; če se je kdo hotel približati tovarišu, je moral tipati, da ga je prepoznal. Če bi se šalili in mahali z rokami, bi si v takšni temi še iztaknili oči. Vsi sužnji so zbežali v svoje koče, mladeniča pa sta prav tako odšla in legla spat. Ptica je priletela, pojedla datlje in odletela.

Nista se še zbudila, dež ni ponehal in vihar se ni polegel. Spala sta do šestih zjutraj, ne da bi vedela, da je že dan, saj je še vedno deževalo, tema je ostajala in vihar je divjal z nezmanjšano silo. Spala sta, dokler ni odbilo sedem. Ob osmih pa je njun oče poslal človeka iz mesta: »Vzemi ta dežnik in pojdi na posestvo pogledat, kaj je s tema otrokoma. Nobene novice še nimamo o njiju: sta zdrava ali bolna, bomo dobili datlje ali ne? Povprašaj po njiju in nam pridi povedat.«

Mož se je odpravil skozi dež na posestvo. Prišel je do nadzornikove hiše; ta še ni vstal, spal je za zaprtimi vrati. Potrkal je in zaklical: »Smem naprej? Smem naprej? Smem naprej?« Nadzornik mu je odgovoril: »Kdo si?« Rekel mu je: »Jaz sem, Hweduni.« »Ah,« je odvrnil nadzornik, »kaj delaš zunaj sredi noči, v takšnem dežju?« Hweduni mu je rekel: »Vi ljudje s posestev ste pa res nevedni! Saj imate ure po hišah.« Nadzornik mu je rekel: »Eh, Hweduni, norčuješ se iz nas. Kje naj mi na posestvu dobimo ure?« Odgovoril mu je: »Saj jih imaš, pa ne ene ali dveh!« Nadzornik je rekel: »Da bi jaz vedel za kakšno tako uro? Ni mi znana.« Hweduni mu je odvrnil: »Ali nimaš petelinov? To so vendar ure na posestvu! Ko zaslišiš petelina peti, veš, da je jutro ali svit. Ali niso to vaše ure?«

Nadzornik je stopil ven in pozdravila sta se. »No, povej mi novice iz mesta.« Hweduni mu je odgovoril: »V mestu je vse dobro. Poslali so me pogledat otroka, saj še vedno nimajo novic o njiju: sta živa ali mrtva, sta bolna, bo sultan dobil datlje, da jih pokusi, ali ne. To je vse.« Nadzornik mu je rekel: »Pridi, odpeljem te k otrokoma.« Šla sta in ju poklicala. Oba sta se usedla na postelji, skrčena vase in tresoča se od mraza, ki ju je premrazil.

Vprašala sta ga: »No, Hweduni, kaj je novega v mestu?« Odgovoril je: »Vse je dobro, mlada gospoda. Oče vaju pozdravlja. Po pozdravu pa sprašuje, zakaj do zdaj ni nobenega glasu od vaju, ko je vendar že deset.« »Ah, res?« Rekel jima je: »Res, gospodarja, deset je.« Odvrnila sta: »Midva pa sva mislila, da je komaj svit.« Rekel jima je: »Kje pa, gospodarja! Iz mesta sem odšel ob osmih, ko so me poslali sem na posestvo. Torej, mlada gospoda, gospodar sprašuje, ali bo letos jedel datlje ali ne.« Eden izmed njiju je vstal in rekel: »Povej mu, da jih bo letos jedel — kaj letos, še ta hip! Počakaj, da ti jih odrežem in dam, pa mu jih odnesi.«

Brat mu je rekel: »Ali govoriš pri zdravi pameti ali se ti je zmešalo?« »Zakaj?« »Sprašujem te, ali si pri zdravi pameti, da bom vedel, kako naj ti odgovorim.« Odgovoril je: »Pri zdravi pameti govorim, nič se mi ni zmešalo.« Brat pa mu je rekel: »Prav zares se ti je zmešalo, in to tako, da bi te bilo treba vkleniti, vtakniti v klado in ti dati odvajalo, šele potem pa te zdraviti, da ozdraviš. Če bi bil pri zdravi pameti, ne bi izgovarjal takšnih besed, ki naj jih sporočijo očetu.« »Zakaj pa ne?«

»Vsakič, vsako leto stražijo palmo. Najini bratje so pazili, da ne bi zaspali niti za hip, pa jih je vendarle premagal spanec. Komaj so se predramili, so bili datlji že pojedeni. Midva pa sva odšla od palme ob enih, prišla sem in spala do zdaj, do desetih. Naj bi datlji čakali na naju? Drugi so spali pod palmo, pa je ptica prišla, pojedla datlje in odletela. Midva sva spala tukaj v hiši — misliš, da bo ptica čakala na naju?«

»Ah, morda pa nama je bila sreča naklonjena in zaradi tistega dežja, teme in viharja ptica ni prišla.« Brat mu je odgovoril: »Tisti dež, tema in vihar ptici ne preprečijo, da bi prišla jest datlje.« »Vseeno grem pogledat.« »Pa pojdi ti, jaz ne grem nikamor. Vem, da datljev ni. Zakaj naj se zaman trudim in grem na dež, na mraz in mokroto, ko pa vem, da na palmi ni datljev, ker jih je ptica vse pojedla? Ta, ki gre tja, je bedak in hoče slepiti samega sebe. Če mi ne verjamete, počakajte, da se vrne.«

Drugi je odšel do palme in videl, da ni niti enega datlja, niti mehkih sadežev, ki so popadali na tla, ni bilo več. Vrnil se je k bratu. »No, so datlji?« Odgovoril je: »O, ljubi moj, če bi kdo videl to palmo in bi mu rekli, da je letos rodila in da so bili še včeraj na njej datlji, ne bi verjel. Tako je opustošena, da ni niti sledu, po katerem bi lahko rekel, da je kdaj obrodila.«

Brat mu je rekel: »Ali ti nisem že tukaj povedal, da ni ničesar? Zdaj mi svetuj — ali sploh še lahko kaj ukreneva? Pojdiva k očetu in mu reciva: ‘Ptica je pojedla datlje, niti enega nisva dobila. Zdaj sva prišla k tebi. Ti si nož, midva meso; stori z nama, kar hočeš.’« Drugi mu je rekel: »Prav, pojdiva.«

Šla sta k očetu in ga našla sedeti v notranji dvorani. Pozdravila sta ga, on pa jima ni odzdravil. Pristopila je njegova žena in mu rekla: »Gospod, ko te otroci pozdravijo, jim odzdravi. Tvoja jeza je zanje strup, ki jih ubija, tvoje veselje pa jim razjasni obraze. Zakaj tako ravnaš in se jeziš na lastne otroke, s katerimi lahko storiš, kar hočeš? Ni ti treba biti jezen nanje, se srditi in jih greniti.« Sultan ji je rekel: »Žena moja, ukroji jim ženska oblačila in jim zraven daj še naglavne rute, saj so ti mladeniči postali ženske. Če človeku nič ne koristijo, dokler je živ na tem svetu, mu bodo mar koristili na onem? Jaz pa z njimi nočem imeti več opravka.«

Minilo je več mesecev in palma je spet obrodila. Ko se je oplodila, so se njeni grozdi razprostrli in povešali. Datlji so bili še mladi in nezreli, toda kdor jih je videl od daleč, je rekel, da so že dozoreli, tako debeli so bili, tako bujno je uspevala palma, tako krepki so bili sadeži in tako polna je bila vsaka veja.

Nadzornik se je peš odpravil naravnost k svojemu gospodarju in tam našel njegovo ženo. Rekel ji je: »Gospa, kje je gospodar?« Odgovorila mu je: »Notri je, počakaj.« Kmalu je prišel iz hiše in ga vprašal: »No, nadzornik, kaj je novega na posestvu?« Odgovoril mu je: »Na posestvu je vse dobro, gospodar, vse lepo uspeva. Datljeva palma je letos silno obrodila in datlji so tako debeli, da bi človek že zdaj, ko so še zeleni, rekel, da so zreli. Če mu poveš, da so še nezreli, ti ne verjame. Vsaka veja govori drugi: ›Pomakni se tja, naredi mi prostor!‹«

Gospodar mu je rekel: »Žalosti me, da imam sedem otrok, pa mi ptice že pet let objedajo palmo in nisem okusil niti enega samega datlja. Tudi letos bo tako: ptice jih bodo pojedle.«

Otrok, ki je sedel v kuhinji, je slišal besede sultana Majnunija. Mladenič je vstal in mu rekel: »Oče, letos boš jedel datlje. Oče moj, če te letos ne nahranim z datlji z lastno roko! Pa tudi vseh bogatašev v mestu, vseh Evropejcev, vseh Banijcev, vseh Indijcev in vseh revežev našega mesta. Na palmi je namreč pet vej. Vsako vejo bom namenil eni skupini, v mestu pa jih je pet: mi Arabci, Evropejci, Banijci, Indijci in vsi reveži. Oče, letos bom šel jaz stražit palmo.«

Oče in mati sta se na ves glas zasmejala, saj so se jima zdele vse njegove besede prazne marnje. Ne oče ne mati mu nista verjela. Mislila sta si: »Naš otrok pač govori. Pustiva ga govoriti, dokler ga ne mine veselje.«

Naposled so sultanu sporočili, da so datlji dozoreli. Sultan je dal razglasiti, da išče človeka, ki bi šel stražit palmo. Ko je to slišal njegov sedmi, še preostali sin, mu je rekel: »Kako to, oče, da si dal iskati stražarja za palmo, ko pa sem jaz, eden tvojih sinov, še tukaj?« Oče mu je odvrnil: »Ah! Šesterica mi ni bila v pomoč, pa mi boš ti sam? Srce mi trepeta zaradi te palme. Slišim, da je bogato obrodila in da so datlji lepi, zato se bojim poslati tebe in spet ostati brez njih.« Sin mu je rekel: »Danes ne bom odnehal. Pusti me, oče, da grem, pa boš videl, kaj zmorem: ali boš jedel datlje ali boš ostal brez njih.«

Žena mu je rekla: »Gospodar, pusti otroka, naj gre. Poskusimo, morda bomo le jedli datlje, morda pa ne. Pusti ga, naj gre.« Odgovoril ji je: »Žena moja, saj mu ne branim, le srce mi ne zaupa.« Rekla je: »Nič hudega, gospodar, pusti otroka.« Sin pa je dejal: »Oče, če bomo jutri živi in zdravi jaz, ti in mama, boš jutri jedel datlje.« Oče je odvrnil: »Tudi tvoji bratje so govorili prav tako: ›Oče, jedel boš datlje.‹ Pa jih še vedno nisem jedel.« Nato mu je rekel: »No, pa pojdi na posestvo.«

Ko je prišel na vrt, je vsem sužnjem na posestvu rekel: »Pojdite spat.« Vprašali so ga: »Ah, gospodar, naj te pustimo samega?« Odgovoril jim je: »Noč me ne bo pojedla, čeprav bi se je bal.« Rekli so mu: »Prav, gospodar, lahko noč.« Odvrnil jim je: »Lahko noč.«

Mladenič je šel v hišo in zaspal. Trdno je spal do ene ure ponoči, nato pa vstal in šel k palmi. Sedel je na tla in grizljal pokovko, v katero je primešal kamenčke. Žvečil je pokovko, kadar se ga je loteval spanec, pa je ugriznil v kamenček in se zdramil. Tako je počel ves čas, dokler ni priletela ptica, in takoj jo je opazil.

Ptica si je rekla: »Nikogar ni,« kajti mladenič je sedel nekoliko proč od palme. Ko je pristala pri drevesu, je vstal, in ko je iztegnila kljun, da bi jedla datlje, jo je zgrabil za perut.

Ptica je vzletela s palme in z njo je v zrak poletel tudi mladenič. Ko ga je ponesla visoko, mu je rekla: »O človek, še sem si mi sledil! Če padeš od tod, boš mrtev, še preden priletiš na tla. Spusti me, da grem svojo pot, jaz pa bom tebe pustila po tvoji.« Mladenič ji je odvrnil: »Danes te ne spustim. Kamor koli boš šla, bom šel s teboj.« Rekla mu je: »Saj nisem jedla tvojih datljev. Pusti me, naj grem.« Odgovoril ji je: »Danes te ne spustim. Danes se te držim kakor klop kravjega repa.« Rekla je: »Spusti me, dani se že.« Odvrnil ji je: »Mar ne slišiš, kaj sem ti rekel? Ne spustim te, razen če me ubiješ. Mojih šest bratov očetu ni več po volji zaradi tebe, ker si prihajala jest datlje. Zakaj bi te danes izpustil? Danes te bo videl moj oče, videlo te bo mojih šest bratov, videla te bo moja mati in vsi ljudje našega mesta: veliki in mali, sužnji in svobodni, ženske in moški. Vsi te bodo danes videli in očetovo srce se bo razveselilo.«

Rekla mu je: »Spusti me, dani se, danes pa nisem pojedla niti enega tvojega datlja. Prosim te, izpusti me, da grem svojo pot, ti pa svojo.« Odgovoril ji je: »Danes te ne spustim, razen če me ubiješ.« Rekla mu je: »Če me nočeš spustiti, te bom zdaj odnesla daleč proč.«

Poletela je z njim tako visoko, da je mladenič videl zemljo pod seboj kakor zvezdo. Vprašala ga je: »No, vidiš svoj dom?« Odgovoril ji je: »Vidim ga kakor zvezdo.« »Če te tukaj spustim, boš preživel?« Odvrnil ji je: »Raje vidim, da me spustiš in umrem, kakor da bi te danes izpustil. Ne spustim te, pa če poletiš do samega neba.«

Rekla mu je: »Dani se, rada bi šla. Spusti me, otrok, prosim te, naj grem.« Odgovoril ji je: »Danes te nikakor ne izpustim. Kamor boš šla, bom šel s teboj, kjer boš obstala, bom obstal s teboj, kjer boš umrla, bom umrl s teboj. A danes te ne spustim.«

Ptica se je spustila na tla in mu rekla: »Zdaj si spet doma. Dovoli mi, da grem.« Odgovoril je: »Ne spustim te.« Rekla je: »Prosim te, otrok, spusti me.« Odgovoril ji je: »Tisti od mojih bratov, ki je dobil žensko naglavno ruto, jo je dobil; tisti, ki so ga ošteli, je bil oštet; tisti, ki so ga oblekli v kanzu in mu nadeli obrazno tančico, je bil tako opravljen. Vse to jih je doletelo samo zaradi tebe, ker si prihajala jest datlje.«

Rekla mu je: »Prosim te, gospodar, zdaj se že dani. Spusti me. Danes sem bila tu zadnjič. Nikoli več ne pridem sem, nikoli več ne bom jedla teh datljev in nikoli več ne bom šla skozi ta kraj. Prosim te, mladenič, spusti me, da grem.«

Nato mu je rekla: »Če me nočeš spustiti, skleniva dogovor.« Vprašal jo je: »Kakšen?« Odvrnila je: »Obljubim ti: obvaruj me sonca, pa te obvarujem dežja.« Rekel ji je: »Kako naj to razumem? Ne zaupam ti.« Rekla je: »Zapomni si moje besede: kamor koli boš šel, me boš lahko priklical.« »Kako pa te bom priklical?« Odgovorila mu je: »Vzemi to pero in ga vrzi v ogenj. Ko zavoham njegov vonj, pridem, kjer koli že bom. Zdaj pa se dani. Prosim te, naj me ljudje ne vidijo; spusti me, da grem.« Rekel ji je: »Zbogom torej, pojdi.« Odvrnila mu je: »Zbogom, prijatelj moj. Ko me boš poklical,«

»pridem, tudi če bom sredi morja.« Odgovoril ji je: »Prav.« Odletela je in šla svojo pot. Mladenič se je vrnil k palmi. Ko je zagledal drevo in datlje na njem, se mu je srce napolnilo z veseljem. Počutil se je, kakor da je nekdo prišel k njemu in mu rekel: »Vstani in pojdi v raj!« Tako lepo mu je bilo pri srcu, tako je bil vesel, tako močno se je počutil in tako so mu žarele oči. Mladenič se je na glas zasmejal in rekel: »To je moja sreča, sreča mene, ki posedam ob ognjišču! Sem je prišlo šest levov, vsak z mečem in ščitom, z bodalom za pasom in palico v roki. Vsak je drugemu govoril: ›Pomakni se tja in mi naredi prostor!‹ Prvič, bili so močni mladeniči, drugič, lepi mladeniči, tretjič, v mestu so jih poznali veliko bolje kakor mene, ki posedam ob ognjišču. A to srečo mi je naklonil Bog. Kar postavi Bog, tega človek ne more odstraniti, temveč le tisti, ki je postavil.«

Mladenič je vstal in rekel: »Zbogom, palma, zdaj grem spat. Tista, ki je jedla tvoje sadeže, jih ne bo več. Danes sem si prislužil spanec, da bo moj roditelj končno zadovoljen.« Odšel je in zaspal.

Ko je napočilo jutro, je prišel k palmi, se pokril z rjuho in legel. Nadzornik se je medtem zbudil in si rekel: »Danes bom šel pogledat palmo, ali bo vsaj kaj ostankov, ki jih je pustila ptica. Na tem drevesu človek sicer nikoli ne vidi datljev.« Odpravil se je tja, in ko je bil na pol poti, se je ozrl proti palmi ter jo zagledal v vsem njenem obilju.

Stekel je nazaj k hiši in udaril na boben. Zbrali so se vsi njegovi tovariši, ženske in moški, celo otroke so prinesli s seboj. »No, nadzornik, povej nam, zakaj si nas zbral!« Vprašal jih je: »Zakaj sem vas zbral?« Rekli so: »Povej nam, naš nadzornik!« Odgovoril jim je: »Naš gospodar ni dobil sina, temveč leva! Pojdite pogledat tistega, ki poseda ob ognjišču, kako je danes razvedril očetov obraz.« »Kako to, nadzornik?« Rekel jim je: »Danes bodo ljudje jedli datlje.« »Res, nadzornik?« Odgovoril je: »Da. A ne pojdite ga budit, dokler mu ne prinesemo darov. Kdor ima kokoš, naj vzame kokoš, kdor ima kozo, naj vzame kozo, kdor ima riž, naj vzame riž, kdor ima neoluščen riž, naj vzame neoluščen riž, kdor ima pšenico, naj vzame pšenico, kdor ima srebrnike, naj vzame srebrnike. Le sirka in koruze ne prinašajte.«

Ljudje so šli domov in se vrnili: kdor je vzel kokoš, jo je prinesel, kdor je vzel kozo, jo je prinesel, kdor je vzel riž, ga je prinesel, kdor je vzel neoluščen riž, ga je prinesel, kdor je vzel pšenico, jo je prinesel, kdor je vzel srebrnike, jih je prinesel. S seboj so vzeli tudi bobne in mladeniča našli spečega pod palmo. Dvignili so ga in ga ob trobljenju rogov, igranju piščali, bobnanju, ploskanju in radostnem vzklikanju odnesli k očetu.

Ko je oče zaslišal hrumenje na cesti in zagledal palmove veje, naložene v pletene koše, ter sužnje s posestva, ki so radostno prihajali in visoko nosili njegovega sina, je sultan Majnuni vedel: »Danes bom jedel datlje.« Poklical je: »Žena moja!« Odgovorila mu je: »Tukaj sem, gospodar.« Rekel ji je: »Gospodar kuhinje nas bo danes nahranil z datlji.« Ko je žena zaslišala te besede, je pustila kuho in stekla v zgornje nadstropje. Vprašala je: »Kaj je, gospodar?« Rekel ji je: »Poglej skozi okno.« Pogledala je in zagledala sina, ki je radostno prihajal z veselimi sužnji.

Oče je ukazal vojakom: »Pojdite mu naproti in pripeljite sina.« Vojaki so stekli ponj in ga prinesli pred očeta. »No, kaj je novega, sin moj?« Odgovoril mu je: »Nimam drugih novic; moja novica je ta, da odpreš usta in okusiš prve datlje.« Oče mu je rekel: »Da, temu se pravi imeti otroka! Daj mi pokusiti, sin moj.« Utrgal je datelj in ga položil očetu v usta. Utrgal je še enega in ga položil materi v usta.

Oče mu je rekel: »Sin moj, temu se pravi imeti otroka, ne pa tistih bedakov, tistih razuzdancev! No, sin moj, kaj ste storili s ptico? Kdo jo je stražil s teboj?« Odgovoril mu je: »Sam sem jo stražil. Ne boš je več videl in nikoli več se ne bo vrnila, ne za svojega življenja ne za tvojega ne za življenja tistih, ki pridejo za nami.«

Rekel mu je: »Sin moj, z ničimer me nisi tako razveselil kakor s tem, da si mi dal okusiti datlje. Že pet let nisem pokusil niti enega. Šest sinov imam, ne enega samega, pa si mi jih dal okusiti ti, ki sem te imel za neumneža. Drugih nočem več.«

Mati je stopila k možu in mu rekla: »Ne odpovej se jim. Človek se odpove nezakonskemu otroku. Če se ti, sultan Majnuni, odpoveš tem otrokom, jih bodo ljudje imenovali nezakonske sinove, jaz, tvoja žena, pa od sramu ne bom mogla med ljudi. Kamor koli bom šla, v katero koli hišo, ne bom mogla dvigniti obraza in pogledati ljudem v oči, ženskam ne moškim, svobodnim ne sužnjem, malim ne velikim. Govorili bodo, da sem rodila nezakonske otroke. Si mar želiš, gospodar, da bi ljudje tako govorili o meni?« Odgovoril ji je: »Nikakor! Ne želim, da bi ljudje o tebi govorili grdo, ne tega ne česar koli drugega. Rad ti govorim lepe besede, da bi vsi v tej in drugih deželah slišali, kako sultan Majnuni nežno govori s svojo ženo, se ne jezi nanjo in ji izpolni vsako željo. Tako bodo tudi drugi ravnali kakor jaz.« Rekla mu je: »Hvala, moj gospodar. Prav to sem želela od tebe in zdaj sem to dobila.« In mladeniči so ostali doma.

Najmlajšega sina so oče, babica, očetova sestra in materin brat imeli veliko raje kakor njegovih šest bratov. Mati pa je imela tistih šest veliko raje kakor najmlajšega. Možu je rekla: »Ne zamenjam mnogih za enega, ne zapustim šestih sinov, da bi ljubila enega samega.«

Tako so živeli, dokler ni sultanov maček nekoč ujel teleta. Šli so k sultanu in mu povedali: »Maček je ujel tele.« Odvrnil jim je: »Maček je moj in tele je moje.« Rekli so mu: »Prav, gospodar.«

Čez dva ali tri dni je ujel odraslo kozo. Rekli so mu: »Gospodar, maček je danes ujel kozo.« Odgovoril jim je: »Koza je moja in maček je moj.«

Čez dva dni je ujel kravo. Šli so povedat: »Gospodar, maček je ujel kravo.« Odgovoril jim je: »Krava je moja in maček je moj.« Dva dni zatem je ujel osla. Šli so povedat: »Sultan, maček je ujel osla.« Odvrnil jim je: »Osel je moj in maček je moj.« Čez en dan je ujel konja. Šli so k sultanu in mu rekli: »Gospodar, maček je ujel konja.« Odgovoril jim je: »Maček je moj in konj je moj.« Nato je ujel še kamelo. Sultanu so povedali: »Maček je danes ujel kamelo.« Rekel jim je: »Kaj hočete od njega? Maček je moj in kamela je moja. Tega mačka ne marate in hočete, da ga ubijem. Vsak dan mi prinašate same čenče. Ne bom ga ubil. Pustite ga, naj jé kamele, pa tudi človeka naj poje!«

Naslednji dan je ujel otroka. Šli so povedat sultanu: »Maček je ujel otroka.« Odgovoril jim je: »Maček je moj in otrok je moj.« Dan zatem je ujel odraslega človeka. Šli so povedat: »Gospodar, maček je ujel človeka.« Rekel jim je: »Maček je moj in človek je moj.«

Maček je zapustil mesto in se naselil v goščavi pri Mnazimoji. Če je šel kdo mimo po vodo, ga je požrl. Če je videl kravo, ki so jo gnali na pašo, jo je zgrabil in pojedel. Če je videl kozo, jo je ujel in požrl. Kar koli je šlo po tisti poti, je zgrabil in pojedel.

Ljudje so šli k sultanu in mu rekli: »Kako je to, gospodar? Ti si naš sultan, ti si naš gospodar, ti si naš ščit, pa si pustil tistega mačka, da se je naselil pri Mnazimoji. Če gre mimo človek, ga požre, če gre krava, jo požre, če gre osel, ga požre, če gre koza, jo požre. Kar koli gre po poti mimo Mnazimoje, zgrabi in požre. Ponoči pa prihaja v mesto in tudi tu zgrabi in poje vse, kar vidi. Kaj naj storimo, gospodar?«

Odgovoril jim je: »Mislim, da tega mačka v srcu ne marate in hočete, da ga ubijem. A svojega mačka ne bom ubil, saj jé le tisto, kar je moje.« Ljudje so obstali osupli. Nihče si ga ni drznil ubiti, maček pa jih je že toliko požrl. Ostal je ob poti pri Mnazimoji, ljudje pa niso več hodili tam. Tedaj se je preselil k drugi poti in lovil kakor prej.

Šli so k sultanu in mu rekli: »Maček pokončuje ljudi.« Odgovoril jim je: »Nočem vaših besed. Nič mi ne pomenijo, ne poslušam jih in mačka ne bom ubil.«

Ljudje so se izognili tisti poti in niso več hodili po njej. Maček se je preselil k drugi in počel isto. Sultanu so povedali: »Gospodar, maček je vse hujši. Povsem je podivjal. Kar koli pride predenj, pograbi.« Rekel jim je: »Maček je moj in tudi tisto, kar zgrabi, je moje.« Ljudje so se umaknili in niso več hodili po tisti poti.

Ko je sultan videl, da ljudje prihajajo z vse več pritožbami, je postavil moža k vratom in mu naročil: »Vsakomur, ki pride sem tožit zaradi mačka, reci, da gospodarja ni mogoče dobiti.« Odgovoril mu je: »Pri Bogu, gospodar, storil bom tako.«

Ponoči je maček prihajal v mesto in pograbil vse, kar je našel, ob zori pa se je vračal na obrobje. Tam kmalu ni bilo več ljudi: kdor je pobegnil, je pobegnil, kogar je ujel, je ujel. Maček se je pomaknil nekoliko dlje med polja in tam lovil ljudi in živali. Ponoči je prihajal v mesto, pograbil, kar je našel, ob zori pa odšel na polja. Kadar koli so šli ljudje sultanu pripovedovat o mačku, niso mogli do njega.

Maček je hodil čedalje dlje na deželo in lovil vse, kar je našel: kokoš, psa, kozo, kravo, človeka. Kar koli mu je prišlo pred oči, je zgrabil, kadar pa ni našel ničesar, je vztrajno iskal. Ponoči je prihajal v mesto, ob zori pa odhajal na polja. Ves čas je bilo enako: maček je lovil, sultana pa ni bilo mogoče dobiti.

Nekega dne je sultan rekel: »Danes grem pogledat posestvo. Otroci, pojdimo ga pogledat.« S sultanom se je odpravilo njegovih šest sinov. Prišli so do poti, obrasle z goščavo; šest sinov je hodilo zadaj, oče pa spredaj. Tedaj je maček planil iz grmovja in ubil tri sinove. Ljudje so poskočili in zavpili: »Maček! Maček! Maček! Maček!« Vojaki so vprašali: »Gospodar, naj ga poiščemo in ubijemo?« Odgovoril jim je: »Poiščite ga in ga ubijte.« Rekli so: »Pri Bogu, gospodar, bomo.«

Rekel jim je: »To ni več maček. Ime mu je nunda, saj mi je prišel pograbit celo sinove.« Odvrnili so mu: »Gospodar, ta maček ne izbira: ›To je gospodarjev sin, njega pustim; to je gospodarjeva žena, njo pustim; to je gospodarjev sorodnik, njega pustim.‹ Ta maček ne izbira tako. Bojimo se, gospodar, da bo požrl še tebe.« Rekel jim je: »Res je, tudi mene bi požrl.« »Mar ti nismo rekli, gospodar, da ta maček pokončuje ljudi? Ti pa si dejal: ›Maček je moj in ljudje so moji.‹« Odgovoril jim je: »Res sem tako rekel.«

Ko so vojaki šli nad mačka, je nekatere ubil, drugi pa so zbežali. Sultan se je vrnil z mrtvimi sinovi in jih pokopal. Sedmi sin, ki je bil doma, je slišal, da je maček ubil njegove brate, in rekel materi: »Tudi jaz bom šel, pa naj me maček ubije, kakor je ubil moje brate.« Rekla mu je: »Kako boš šel sam, otrok?« Odgovoril ji je: »Šel bom iz bolečine za brati. Če človek v enem dnevu izgubi tri svojce, kako naj ga ne boli? Odpravil se bom iskat mačka, ki je ubil moje brate.« Rekla mu je: »Prav, sin moj, a nočem, da greš. Oni so umrli, zdaj pa naj greš umret še ti? Ali ne bi bila to rana na rano?« Odgovoril ji je: »Nič ne pomaga, mama, zaradi tega moram iti. Očetu pa niti povedal ne bom.«

Maček je medtem zbežal zelo daleč. Mati mu je spekla kruh in mu dala ljudi, da bi nosili hrano. Dobil je tudi veliko sulico, ostro kakor britev, in svoj meč. Rekel je: »Mama, zbogom.« Nato je odšel.

Ko je prišel na obrobje mesta, je zagledal velikega psa. Ubil ga je, ga privezal in vlekel za seboj. Vračal se je in pel: »O mama, ubil sem nundo, ljudožerca!« Ko je prišel blizu mesta, ga je mati, ki je bila zgoraj v hiši, zagledala in zaslišala njegovo petje: »O mama, ubil sem ...« Odgovorila mu je: »Sin moj, to ni nunda, ljudožerec.«

Sin je še naprej na ves glas pel: »O mama, ubil sem nundo, ljudožerca!« (Petkrat.) Mati mu je odgovarjala: »Sin moj, to ni on.« Tedaj je pustil velikega psa. Rekla mu je: »Ne, to ni nunda. Nunda je velik. Pusti to, sin moj, in ostani doma.« Odgovoril ji je: »Mama, nikakor ne morem ostati doma.« Odšel je nazaj v divjino.

Šel je dlje kakor prejšnji dan, spremljali pa so ga sužnji, ki so mu nosili hrano. Zagledal je cibetovko, jo ubil, privezal in vlekel za seboj. Ko je na poti nazaj prišel do polovice poti, je zapel: »O mama, ubil sem nundo, ljudožerca!« (Šestkrat.)

»Sin moj, to ni nunda, ljudožerec.« (Trikrat.) Odvrgel jo je. Mati mu je rekla: »Sin moj, ali ne bi odnehal in ostal doma? Silno se boš izmučil. Poglej, v teh dveh dneh si ves potemnel.« Odgovoril ji je: »Mama, moram iti in maščevati svoje brate.« Rekla mu je: »Pojdi.«

Šel je v divjino, še dlje kakor predvčerajšnjim. Tam je zagledal ženeto, jo ubil, privezal in vlekel za seboj. Ko je na poti nazaj prišel do polovice poti, je zapel: »O mama, ubil sem ...« »Sin moj, to ni on.« Odvrgel jo je.

Mati mu je rekla: »Kje boš našel to nundo? Daleč je, ti pa niti ne veš, kje je. Silno se boš izmučil, otrok. V teh treh dneh se ti je obraz čisto spremenil. Prosim te, ostani doma.« Odgovoril ji je: »Mama, moram iti. Od treh reči mi bo Bog naklonil eno.« Vprašala ga je: »Katera je prva, sin moj?« Odgovoril je: »Prva je, da bom umrl.« »Druga, sin moj?« »Da najdem nundo in ga ubijem.« »In tretja, sin moj?« »Da nunde ne najdem in se vrnem. Ena od teh treh reči, mama, me bo po božji volji gotovo doletela.« Rekla mu je: »Sin moj, želim si, da bi našel to nundo in jo prinesel, da jo vidim in se mi srce pomiri.« Odgovoril ji je: »Zbogom torej, mama, grem.«

Šel je še dlje kakor prejšnji dan. Našel je zebro, jo ubil, privezal in vlekel za seboj. Ko je prišel do polovice poti domov, je zapel: »O mama, ubil sem nundo, ljudožerca!« (Osemkrat.)

»Sin moj, to ni on.« Pustil jo je. Mati mu je rekla: »Prosim te, sin moj, ostani doma. Srce me je strah zate.« Vprašal jo je: »Česa te je strah, mama? Če se bojiš moje smrti, kako dolgo pa naj živim? Nekoč moram umreti. Grem.« Rekla mu je: »Zbogom.«

Odšel je skozi gozdove in pustinje ter naletel na žirafo. Ubil jo je in se silno razveselil. Rekel je: »To pa je prava nunda!« Privezal jo je in vlekel za seboj. Ko je prišel do polovice poti domov, je zapel: »O mama, ubil sem ...« »Sin moj, to ni on.« Tedaj jo je pustil.

Mati mu je rekla: »Sin moj, sam prenašaš vse te nadloge, pa imaš tu še tri brate. Niti eden ne reče: ›Pojdimo za svojim mlajšim bratom v divjino in skupaj z njim poiščimo to nundo.‹ Ne! Vsi sedijo doma in se ukvarjajo s svojimi opravki, ti pa se sam mučiš, sin moj. Iz istega telesa ste prišli na svet, ti in oni, in vsi imate istega očeta, sultana Majnunija. Saj nimate dveh očetov, da bi se moral ti sam truditi; vsi imate enega.« Odgovoril ji je: »Mama, vsak človek ima svojo dušo. Četudi smo rojeni iz istega telesa, ima vsak svojo dušo.« Rekla mu je: »Sin moj, ne hodi več. Dovolj je dni, ko si že šel.« Odgovoril ji je: »Mama, temu se ne morem izogniti. Moram iti.« Mati je bridko jokala in oče je bridko jokal, kajti bala sta se: »Naš sin bo umrl, pa je najboljši sin, kar jih imava. A kaj naj storiva? Noče ostati doma.«

Odšel je skozi gozdove in pustinje ter našel nosoroga, ki je ležal pod velikim drevesom. Sužnjem je rekel: »Danes smo našli tisto nundo.« »Kje je, gospodar?« »Tam pod drevesom.« »Kaj naj storimo, gospodar?« Odgovoril jim je: »Zdaj se najprej dobro najejmo, potem pa pojdimo nadenj. Lepo smo ga našli; če nas ubije, pa naj bo.« Rekli so mu: »Prav, gospodar.« Vzeli so krušne hlebčke in jedli, dokler niso bili siti. Rekel jim je: »Vsak naj vzame dve puški, eno naj položi na tla, drugo pa drži v rokah.« Odgovorili so mu: »Pri Bogu, gospodar, bomo.« Rekel jim je: »In vsi ustrelimo hkrati.« Odvrnili so: »Pri Bogu, gospodar, bomo.« Počasi so se pomikali skozi trnje, prišli v goščavo in se živali približali od zadaj. Ko so bili dovolj blizu, so ustrelili in vanjo se je zarilo veliko krogel. Nosorog je planil proč, nato pa se nekoliko dlje zgrudil. Šli so za njim in ga našli mrtvega. Privezali so ga in ga dva dni vlekli po poti. Ko so prišli do polovice poti, so zapeli.

»O mama, ubil sem ...« »Sin moj, to ni nunda, ljudožerec.« (Sedemkrat.) Veliko ljudi je prišlo gledat nosoroga in mladenič se jim je silno smilil. Oče in mati sta bridko jokala. Rekla sta mu: »Otrok, ostani doma.« Odgovoril jima je: »Oče moj, svoje besede ne vzamem nazaj. Če mi je usojeno umreti na teh vsakodnevnih poteh, sem že tako rekoč mrtev, le da tega še ne vem. Pustita me torej.« Oče mu je rekel: »Dal ti bom bogastva, kolikor si ga želiš. Dal ti bom tudi oblast: ti boš sultan, jaz pa bom odstopil in živel pri tebi kakor navaden človek, ki mu boš dajal le hrano in obleko. Samo ne hodi v divjino, sin moj.« Odgovoril jima je: »Zbogom, oče, grem. Teh tvojih besed ne bom poslušal.«

Odšel je skozi gozdove in pustinje ter opoldne našel slona, ki je ležal v goščavi. Sužnjem je rekel: »Danes smo našli nundo.« Odgovorili so mu: »Dobro, gospodar, kje je?« Rekel jim je: »Tam v goščavi. Dobro poglejte.« Vprašali so ga: »Gospodar, ali ne bi šli bliže?« Odgovoril jim je: »Če se mu približamo od spredaj in gleda v smer, iz katere prihajamo, mar ne bo planil nad nas? In če plane, nas bo vse pobil. Raje se dogovorimo takole: pošljimo enega človeka, da pogleda, kam ima obrnjeno glavo, potem pa naj se vrne in nam pove.« Rekli so mu: »Dobro, gospodar, to je pameten načrt, mi pa pripravimo puške.«

Eden njegovih sužnjev, ki mu je bilo ime Kiroboto, se je po kolenih odplazil skozi goščavo in se približal živali. Videl je, da leži z glavo obrnjeno na drugo stran.

Po kolenih se je vrnil prav tako, kakor je odšel, dokler ni prišel do svojega gospodarja. »No, povej nam, kaj si videl.« Odgovoril je: »Dobre novice, gospodar.« Mladenič ga je vprašal: »Je to nunda?« Odgovoril mu je: »Jaz je sicer ne poznam, gospodar, ampak to je gotovo nunda, o tem ni dvoma. Široka je, z veliko glavo, ušesa pa ima, gospodar, videl sem jih, neznansko velika. To je nunda, gospodar.«

»No, potem pa jejmo, da bomo lahko šli nadenj.« Vzeli so krušne hlebčke, sladke kroglice ladu in kruh iz tekočega testa ter jedli. Obilno so jedli, dokler niso bili siti.

Nato jim je rekel: »Možje! Morda je bil današnji obrok naš zadnji. Danes se torej ljudje poslavljajo drug od drugega. Kdor bo preživel, bo preživel, kdor bo umrl, bo umrl. Če jaz umrem, naj tisti, ki preživi, pove materi in očetu, naj ne žalujeta.« Odgovorili so mu: »Pojdimo, gospodar. Če Bog da, bomo preživeli.«

Po kolenih so se odpravili naprej, dokler niso prispeli do goščave, kjer je ležal. Rekli so mu: »Svetuj nam, gospodar.« Odgovoril jim je: »Tu ni kaj premišljati, ustrelimo vsi naenkrat.« Ustrelili so naenkrat. Slon se je zapodil za njimi in vsak je odvrgel puško, ki jo je imel pri sebi. Celo oblačila so se jim zdela pretežka, zato so jih med begom pometali s sebe. Vsak si je poiskal drevo in splezal nanj. Slon pa je odšel in se zgrudil drugje.

Vsak je čepel na svojem drevesu od treh popoldne do šestih zjutraj, brez hrane in brez obleke, gol, kakor na dan, ko je prišel iz materinega telesa.

Mladenič je na drevesu bridko jokal. Govoril je: »Če doslej nisem vedel, kaj je smrt, jo bom spoznal danes.« Nihče ni videl svojih tovarišev. Mladenič bi bil rad splezal z drevesa, a ga je bilo strah. Govoril si je: »Morda je spodaj nunda in me bo požrl.« Tudi njegova sužnja se nista upala spustiti. Govorila sta: »Morda je spodaj nunda in naju bo požrl.« Bili so namreč globoko v gozdu, ne na odprtem.

Kiroboto je videl, kje se je žival zgrudila, vendar si ni upal sam splezati dol. Mislil si je: »Morda je tam, kjer je padla, še živa in ni umrla.« Šele ko je zagledal psa, ki je prišel žival ovohavat, je vedel, da je zares mrtva.

Opogumil se je in splezal z drevesa ter zažvižgal. Nekdo mu je odgovoril z žvižgom. Zažvižgal je še drugič in nagnil glavo vstran — takole —, da bi slišal, od kod bo prišel odgovor, in se odpravil tja. Dvakrat so mu odgovorili z žvižgom in šel je, dokler ni našel dveh tovarišev na drevesu. Rekel jima je: »Le dol, nunda je mrtev!« Naglo sta splezala z drevesa in skupaj so šli, dokler niso našli svojega gospodarja. Ta jih je poklical: »Hej, Shindano!« Odgovoril mu je: »Skupaj smo, gospodar, tudi Kiroboto je z nami. Nunda je že mrtev, gospodar, kar splezaj dol.« Splezal je z drevesa in spodaj so se vsi zbrali. Vsak je poiskal svojo obleko in se oblekel. Poiskali so puške in košare, v katerih so imeli kolače. Ko so se spet sešli, so bili fantje že po tistem enem samem dnevu shujšani.

Sedli so, pojedli svojo hrano in se napili vode, nato pa odšli tja, kjer se je zgrudil nunda. Ko ga je mladenič zagledal, je vzkliknil: »To je nunda, ta je, ta je!« »Ah, res je, gospodar, ta je!«

Tri dni so ga vlekli po poti. Ko so prišli iz gozda, mu je srce prekipevalo od veselja: to je nunda! Zapel je: »O mati, ta je!« »Sin moj, ni ta! Ah, otrok moj, koliko nadlog te je doletelo! Ljudje v mestu se čudijo, kako mlad si še in koliko pameti imaš.« Oče pa mu je rekel: »Tu se ustavi. Nikar ne hodi več naprej.« Odgovoril mu je: »Oče, moram iti. Morda mi je vsemogočni Bog usodil, da umrem tam v gozdu.« Oče je rekel: »Sin moj, poslušaj, kar sem ti naročil.« Odgovoril je: »Da, pri Bogu, moj gospodar, v vsem te bom ubogal, moj gospodar, le tokrat mi dovoli.« Oče mu je rekel: »Pojdi, toda ko se vrneš s te poti, ne smeš več oditi.« Odgovoril je: »Oče, če se živ in zdrav vrnem, mi že zdaj srce pravi, da ne pojdem več.« Oče je rekel: »Prav, sin moj.«

Odpravil se je skozi gozdove in pustinje. Ko je prečkal velik gozd, je zagledal mogočno goro, visoko nad njo pa se je dvigal velikanski vrh. Opazil je pot, ki se je spuščala k vznožju gore. Rekel je: »No, moja sužnja, kaj svetujeta?« Vprašala sta: »O čem, gospodar?« Rekel jima je: »Najprej o tem: zdaj, ko smo tu, bi se rad povzpel na to mogočno goro, vse do vrha. Poglejmo, kakšen je svet tam okoli in ali bomo lahko šli naprej.« Odgovorila sta: »Gospodar, saj se ne moreva povzpeti na to goro!« Rekel jima je: »Če vaju je strah, pa prenočimo tu do jutri, saj je sonce že zašlo.« Odgovorila sta: »Prav, gospodar.«

Vzeli so kolače in gosto umešan kruh ter jedli. Vzeli so še sladke kroglice ladu in jedli, dokler niso bili siti. Napili so se vode, legli in prav dobro zaspali. Nihče ni ničesar vedel do jutra, ko je posijalo sonce. Tedaj so drug drugega zbudili: »Le vstanite, dan je že! Posvetujmo se, dokler je še zgodaj.«

Rekla sta mu: »No, gospodar, vstala sva. Povej nama svoj načrt.« Odgovoril jima je: »Najprej skuhajmo riž in jejmo.« Nato je velel: »Vzemita, kar potrebujeta, zanetita ogenj in skuhajta riž, da bomo hitro jedli.« Skuhala sta riž in mu, ko je bil gotov, rekla: »Gospodar, riž je kuhan.« Odgovoril jima je: »Če je kuhan, ga razdelita.«

Rekel jima je: »Danes mi srce pravi, da me bo na tem svetu doletela ena od treh reči.« Vprašala sta ga: »Katera je prva, gospodar?« Odgovoril je: »Prva je ta, da bom danes umrl; tako mi pravi srce.« »Druga, gospodar?« »Mislim, da bom danes ustrelil nundo.« »Tretja, gospodar?« Rekel je: »Mislim, da bom spet videl svojo mater, svojega očeta, materinega brata, očetovo sestro, svoje brate in vse svoje prijatelje.« Odgovorila sta mu: »Naj se srečno izteče, gospodar.«

Sedli so, si razdelili riž in jedli. Veliko so pojedli in se nasitili. Potem so vstali. Rekel jima je: »Zdaj pa se povzpnimo na goro.« Odgovorila sta: »Da, pri Bogu, gospodar.« Šel je prvi, za njim pa njegova sužnja Shindano in Kiroboto. Vzpenjali so se, dokler niso prišli do polovice gore. Ko so se ozrli, je bila dolina že daleč pod njimi, vrh pa še visoko nad njimi. Rekel jima je: »Ne bojta se, pojdimo.« Odgovorila sta: »Pojdimo do vrha gore, na tisti najvišji vrh pa nikar ne plezajmo.«

Šli so naprej, dokler niso dosegli vrha gore, od koder se jim je pogled odpiral daleč naokrog. Rekel jima je: »Tu zgoraj si odpočijmo. Prostora je dovolj. Danes prenočimo kar tu, jutri pa se bomo pomenili, kaj storiti.« Odgovorila sta: »Prav, gospodar.«

Eden njegovih sužnjev je vstal in se sprehodil po vrhu gore. Ko je pogledal navzdol, je zagledal veliko žival, toda spodaj je bilo zaradi drevja tako temno, da je ni dobro razločil. Zaklical je: »Gospodar! Gospodar!« Ta se je odzval: »Da?« Suženj mu je rekel: »Pridi pogledat, gospodar.« Prišel je tja, kjer je stal Shindano, in ta mu je rekel: »Poglej daleč dol.« Ko se je mladenič zazrl navzdol, mu je srce povedalo, da je to nunda.

Mladenič se je s puško v roki in s sulico odpravil navzdol. Ko je prišel do polovice gore, si je žival ogledal in rekel: »Ta je, brez dvoma je to nunda. Mati mi je rekla, da ima majhna ušesa, in ta jih ima majhna. Rekla mi je, da je nunda širok, ne dolg, in ta je širok, ne dolg. Rekla mi je, da ima dve lisi kakor cibetovka, in ta ima dve lisi kakor cibetovka. Rekla mi je, da ima debel rep, in ta ima debel rep. Vsa znamenja, ki mi jih je opisala mati, so tu.« Nato se je vrnil k svojima sužnjema.

Ko je prišel do njiju, jima je rekel: »Danes se pošteno najejmo.« Odgovorila sta: »Prav, gospodar, jejmo.« Veliko so pojedli: kruh, kolače, kruh iz tekočega testa in ladu. Nasitili so se in napili vode. Vprašal ju je: »Sta končala?« Odgovorila sta: »Gospodar, midva sva že, le še tebe čakava.« Rekel jima je: »Tudi jaz sem pripravljen.«

Nato jima je rekel: »Toda danes, prijatelja, ne nosimo s seboj vsega, kakor smo storili prvič. Svoje reči, hrano in vodo pustimo tukaj, potem pa pojdimo dol v boj. Če zmagamo, se bomo lahko vrnili, jedli in prespali ter se jutri odpravili domov. Če pa bomo premagani, pribežimo sem, da bomo imeli hrano in bomo lahko hitro odšli.«

Bilo je že pozno popoldne. Rekel jima je: »Zdaj pa dol, pojdimo.« Spustili so se, a ko so prišli do polovice gore, je oba sužnja obšel strah. Rekel jima je: »Pojdimo, ne bojta se. Na svetu sta le dve možnosti: ostati živ ali umreti. Česa se torej bojita?« Odgovorila sta: »Prav, pojdimo, gospodar.« Šli so naprej, dokler niso prispeli do vznožja.

Rekel jima je: »Kdor ima na sebi dve oblačili, naj eno sleče.« Vprašala sta ga: »Zakaj, gospodar?« Odgovoril jima je: »Ker smo v gozdu in ta gozd ni majhen. Lahko se zataknemo v trnje, in ko se bomo prebijali skozenj ali če nas bo žival pognala v beg, nam bo drugo oblačilo v napoto in ne bomo mogli hitro teči. Bolje je, da imamo vsak le eno oblačilo, pa še to si moramo tesno privezati med nogami.« Odgovorila sta: »Prav, gospodar.« Vsi so si tako privezali oblačila. Rekel jima je: »Zdaj pa pojdimo.« Po kolenih so se plazili naprej, dokler niso zagledali nunde, ki je spal v goščavi.

Gospodar je rekel: »To je nunda.« Sužnja sta mu pritrdila: »Ta je, gospodar.« Vprašal ju je: »Sonce že zahaja. Naj ga ustrelimo ali pustimo?« Odgovorila sta: »Gospodar, ustrelimo ga, pa bomo vedeli, ali smo ga zadeli ali zgrešili.« Rekel je: »Prav, pripravita puški.« Nato jima je naročil: »Ko ukažem, naj vse puške počijo hkrati.« Odgovorila sta: »Če Bog da, gospodar.« Po kolenih so se priplazili bliže in ga zdaj jasno videli. Rekel jima je: »Zdaj pa streljajmo!« Ko je gospodar ustrelil, sta počili tudi puški obeh sužnjev. Nunda se ni dvignil; streli so mu zadostovali. Oni pa so zbežali in se povzpeli na goro.

Sonce je že zahajalo, ko so prispeli na vrh in sedli. Vzeli so kruh, kolače, ladu in gosto umešan kruh. Jedli so, veliko so pojedli in se nasitili, nato pa se napili vode in obsedeli.

Spraševali so drug drugega: »No, smo zadeli tisto žival?« Vsak je rekel: »Zadeli smo jo, gospodar.« »Potem pa zaspimo in si jo zjutraj oglejmo.« Spali so do jutra, nato skuhali riž, jedli in pili vodo. Odpravili so se na drugo stran gore in zagledali mrtvega nundo. Spustili so se do vznožja in se prepričali, da je mrtev. Mladenič se je silno razveselil, prav tako njegova sužnja. Rekel jima je: »Lačen sem. Spet skuhajta, da bomo jedli.« Vzela sta riž in ga skuhala. Skuhala sta ga veliko in jedli so, dokler ga ni še nekaj ostalo, tistega pa so zavrgli.

Rekel jima je: »Privežita ga, dajmo, odvlecimo ga.« Prvi dan so ga vlekli skozi gozd in pustinjo, drugi dan skozi gozd in pustinjo, tretji dan skozi gozd in pustinjo, četrti dan pa je žival že smrdela. Sužnja sta mu rekla: »Smrdi, pustimo jo.« Odgovoril jima je: »To žival bomo vlekli, dokler ne ostane od nje ena sama kost, pa bomo tisto odnesli domov.« Ko so prehodili polovico poti, je mladenič zapel: »O mati, ubil sem ga!« Šel je naprej in ko se je približal mestu, je pel: »Mati, mati, mati, prihajam iz Kumakoikoi, zapoj mi.«

»Mati, mati, mati, prihajam iz Kumakoikoi, zapoj mi. Iz Kumakoikoi, zapoj mi, o mati, ubil sem nundo, ljudožerca.« (Večkrat.) »Nundo, ljudožerca.« (Večkrat izmenično.)

Vsi meščani so prihiteli in našli mladeniča, ki je pel: »Mati, prihajam iz Kumakoikoi, zapoj mi, mati. Prihajam iz Kumakoikoi, zapoj mi.«

»O mati, ubil sem nundo, ljudožerca.« »Sin moj, ta je, nunda, ljudožerec!« Ko je oče slišal, da se je sin vrnil in ubil nundo, je spoznal, da med vsemi njegovimi otroki ni boljšega od njega. Vsi v mestu, svobodni in sužnji, ženske in moški, mladi in stari, so mu prišli prinašat darove. Dobil je veliko bogastvo, v mestu so ga močno vzljubili in oče ga je imel silno rad.

Tretji dan po njegovi vrnitvi je oče sestopil s prestola in mu ga prepustil. Rekel mu je: »Meni in materi dajaj hrano in obleko, drugega ne potrebujeva. Spoznala sva namreč, da si moder mladenič. Po vseh naporih, ki so te doleteli, po vseh stiskah, po soncu, dežju in temi, ki si jih prestal v gozdu, ko so ti ljudje govorili, da boš umrl, si se vendarle vrnil, sin moj. Zato ti jaz in tvoja mati za dar izročava to deželo. Tvoja je; to je najino darilo tebi, sin moj. In ne reci, da te skušam spraviti v težave. Odpusti mi, sin moj.«

Ukazal je, naj nundo odnesejo, ga položijo v jamo in zasujejo z debelo plastjo zemlje. Nad jamo, v kateri je ležal nunda, je postavil hišo. Tja je nastavil vojaka in mu rekel: »Vsak, ki bo šel mimo po tej poti, mora plačati dajatev in jo pustiti tu. Če je ne plača, ga ubij.« Tako je vsak, ki je šel mimo, plačal dajatev. Mladenič pa je še dolgo živel z materjo in dolgo živel z očetom.

Očetu je prišla poslednja ura in umrl je. Mati pa si je rekla, da mora ukrepati: »Da ne bom umrla, še preden oženim svojega sina.« Zavzeto mu je iskala nevesto in mu našla lepo mlado dekle iz njihovega sorodstva. Oženil se je, zaživel z njo v hiši in dolgo živel s svojo ženo. Dolgo je živel tudi med meščani in ljudje so ga imeli radi.

Tudi materi je prišla poslednja ura in umrla je. Žaloval je za njo, dokler se žalovanje ni izteklo. Ko so ga končali, je poklical svoje tri brate in jim rekel: »Bratje moji, svetujte mi. Oče je umrl in mati je umrla, to oblast pa je oče izročil meni, še preden je umrl.«

Odgovorili so mu: »Naš oče ti je dal oblast. Kar ti je dal, je tvoje in se ne jemlje nazaj.« Nato so rekli: »Zato zdaj, brat naš, daj nam, svojim bratom, hrano in obleko. Ničesar drugega ne želimo. Pod tvojo oblastjo smo in storili bomo, kar nam boš naročil.«

Rekel jim je: »Ti, moj najstarejši brat, bodi vezir, ti, srednji, bodi poveljnik, ti, najmlajši, pa moj pisar.« Živel je torej s svojimi brati in skupaj so se modro posvetovali. Vsakemu je poiskal ženo in živeli so s svojimi ženami v svojem mestu. Vsakemu so se rodili otroci in v vsem so se sporazumeli, kakor se ljudje pač sporazumevajo.

To je zgodba, ki jo je Chuma povedal sultanu Majnuniju, in tu se zgodba konča. Če je dobra, gre zasluga nam vsem; če je slaba, je krivda le moja, saj sem jo jaz povedal.